O vzrokih nesreč v planinah
| O vzrokih nesreč v planinah Janko Mlakar |
Spisal J. M.
| |||||||||||||
Hribolastvo ima dandanes še mnogo nasprotnikov. Ako se kdo v gorah ponesreči, takoj se slišijo glasovi: „ Prav se mu je zgodilo, zakaj pa pleza po gorah in išče, česar ni izgubil; naj se le pobije vsak, ki hodi po hribih norce lovit." Star Kranjec pravi: „Gora ni nora, nor je, ki nanjo gre."
Hribolazcu pa, ki to sliši, gotovo vzkipi kri, in marsikdo izgovarja hribolastvo s tem, da zavrača vso krivdo na ponesrečence, češ, pravi hribolazec se nikdar ne ponesreči, nerodnež se pa sam kaznuje.
Kakor vidimo, imamo dve nasprotujoči si trditvi. Eni trde: V gorah se jih mnogo ponesreči; vsak hribolazec se torej postavlja brez potrebe v smrtno nevarnost; kdor se pa postavlja v smrtno nevarnost brez potrebe, je neumen. Vsak hribolazec je torej neumen, in hribolastvo je neumen, nevaren šport. Nekateri hribolazci se pa tej trditvi upirajo, ker noče nihče za neumnega veljati, in pravijo: V gorah se ponesreči le, kdor je nepreviden in neroden. Kdor je pa nepreviden in neroden, ni pravi hribolazec; v planinah se torej ne ponesreči pravi hribolazec, hribolastvo torej ni nespameten in nevaren šport.
Obe trditvi sta pa napačni; zakaj jaz menim, da so res nevarnosti v gorah, katerim se največkrat lahko izogneš ali jih vsaj premagaš, toda vkljub temu tuintam svoje življenje zastaviš. Vendar zaradi tega ni hribolazec neumen, hribolastvo pa nevaren šport; zakaj res je, da se relativno le malo izurjenih hribolazcev ponesreči. Resnico svoje trditve hočem dokazati s tem, da ovržem poprej omenjeni sodbi.
Ako razmotrivamo vzroke nesreč v planinah, vidimo, da so se nekateri ponesrečili, ker so se podali v očividno nevarnost; vedeli so že naprej, da se podado malodane v smrtno nevarnost. Taka nevarnost je v gorah, v katerih se rade stene rušijo, n. pr. v Dolomitih, v Apneniških planinah. Tod pada po žlebovih kamenje, ki je vsakemu hribolazcu jako opasno; najboljši hribolazec se lahko ponesreči vkljub največji izurjenosti in previdnosti. Ako greš torej na pot, ki je na slabem glasu zaradi padajočega kamenja, podaš se v očividno nevarnost, kateri se izogneš le, če ostaneš doma za pečjo.
Toda se li more opravičiti hribolazec, ki gre naravnost v toliko nevarnost, se mu li ne more očitati neprevidnost in neumnost, ko zastavlja brez potrebe svojo glavo. Nasprotniki hribolastva bi ga gotovo najraje poslali na „Studenec", mi ga pa moramo soditi z njegovega stališča. Najimenitnejši vrhovi v Dolomitih in v nekaterih drugih gorskih skupinah so taki, da ne moreš drugače nanje, kakor da se podaš v nevarnost, zakaj planinske vile na njih kaj rade svoje obiskovalce obsipajo mesto s cvetjem s kamenjem. Hribolazec si pa obeta mnogo užitka, ako bi prišel na vrh. Proti temu užitku postane nevarnost jako neznatna: zakaj zmanjša jo tudi hribolazčeva izurjenost in tolažba, da jih je pred njim že mnogo po isti poti odneslo zdravo kožo. Pogumen je pač tak hribolazec, nikakor pa ne neumen. Samo toliko previden mora biti, da si nevarnost, kateri se ne more izogniti, kolikor mogoče zmanjša.
Kaj pa moraš storiti, da se ubraniš kamenanju? Najprej moraš vedeti, kako pot si kamenje najraje izbere. Najraje se vali po žlebovih in skozi dimnike. Pod njimi zapaziš polno odtrganega kamenja. Ako je v žlebu sneg ali led, zapaziš v njem še drug žleb, katerega je naredilo kamenje, ki je dričalo po njem. To naj ti bo znamenje, da je nevarnost blizu. Lezi po žlebu ali črez kolikor mogoče zgodaj; zakaj led, ki drži kamenje skupaj, se še ni otajal, in zato v takem času redkokdaj prileti kaka skala navzdol. Ako moraš ravno tam nazaj, pojdi šele proti večeru, ko je dotično nevarno skalovje že v senci in je voda v skalnatih spokah zopet zamrznila. Kadar solnce pripeka, pa nikar ne hodi na taka mesta; zakaj ko se ledena vez med skalovjem staja, vali se navadno kaj pogosto kamenje v dolino. Po takih žlebovih moraš plezati kolikor mogoče urno, in ako kak kamen prileti, pazi, da se mu v pravo stran umakneš. Seveda vkljub največji opreznosti nisi tako varen kakor Judje v Abrahamovem naročju.
Nevarno je tudi plezati po stenah, na katerih se skalovje rado ruši. Dobro se moraš o vsaki skali prepričati, te bo li držala ali ne. Vkljub temu se lahko pripeti, da se ti skala utrga in ti strmoglaviš v globočino, — ako te tovariš ne udrži na vrvi; zakaj previdnost na takih stenah zapoveduje vrv. Taki nevarnosti je podlegel znani hribolazec Emil Zsigmondy v planinah Meie. Neprevidnost in neizkušenost se mu gotovo ne moreta očitati. Pri takem plezanju si vedno v nevarnosti, ki je pa tudi toliko manjša, čim izurjenejši in previdnejši si ti. Toda izključeno ni, da bi se ne mogel tudi najizurjenejši hribolazec ponesrečiti, kakor nam kaže žalostna smrt Zsigmundyja. Ako hočeš biti siguren, da se ne ponesrečiš na tako nevarnih gorah, občuduj jih ob vznožju, ne pa na vrhu.
Velika nevarnost v planinah so pa tudi plazovi. Ne bodem popisoval, kako postajajo, ker to ne spada v moj spis; omejiti se hočem na to, da povem, v koliko se smejo šteti tudi plazovi med objektivne nevarnosti, to je take nevarnosti, katerih se ne moreš izogniti. Plazovi malokdaj ugonobe hribolazca brez njegove lastne krivde. Zakaj dober planinec ve, katera mesta so nevarna zaradi plazov, in se jih bo skrbno ogibal. Ako pade veliko snega, ne smeš na ledenike in v žlebove, ki so zelo strmi; zakaj na velikih strminah se kaj radi trgajo plazovi, kadar je sneg še mehak. Počakaj vsaj en dan, da sneg zmrzne. Plazovi so torej nevarnost, kateri se lahko izogneš. Le malo je gora, na katere drugače ne moreš, kakor da se podaš v nevarnost, da te kak plaz odpelje, kamor ti nočeš.
Kar sem povedal o plazovih, velja tudi o nakopičenem snegu. Izurjen turist se bode malokdaj vsled njega ponesrečil. Ponesrečiš se pa lahko na dva načina: ako namreč stopiš nanj, da se ti udere pod nogami in ti narediš salto mortale; ako se ti to pripeti, se ti pač lahko očita neprevidnost; zakaj dober hribolazec ne stopi nikdar na nakopičeni sneg, ker ve, da se bo v 100 slučajih gotovo 95krat udrl. Kadar se ti sneg zdi sumljiv, preiskuj ga vselej s palico; ako ne najdeš tal, ne hodi dalje, zakaj to je znamenje nakopičenega snega.
Zelo nevarno je pa tudi hoditi pod sneženimi, zlasti pa ledenimi podvezi, od katerih vise ogromne sveče. To pot si izberi le takrat, kadar ne najdeš druge manj nevarne; toda tudi to ne, kadar te solnce greje, (marveč tedaj, ko ti nos zmrzuje, torej zgodaj zjutraj, ali pa pozno popoldne.
Nevarnost, kateri si tudi vselej ne moreš izogniti, je megla, posebno če se z njo zveže slabo vreme. Najboljšemu hribolazcu se lahko primeri, da izgubi pot, ker ga je megla zasačila. Morda blodi noč in dan po megli, dokler ne umrje od napora in mraza. Zakaj v megli spoznati pravo pot, je jako težko; še teže je, ako se zoper tebe zavežeta tudi burja in sneg. Pred očmi, ako te sneg sploh pusti gledati, vidiš le nekaj belega. Vsa okolica se ti v megli ali o slabem vremenu zdi drugačna; ure blodiš lahko po meleh, snežiščih, ledenikih, toda poti iščeš pogosto zastonj. Ako najdeš pravo smer, ne smeš reči, kako izboren hribolazec si, marveč ponižno priznaj, da imaš večjo srečo nego pamet. Ako se torej kdo ponesreči spričo megle in slabega vremena, mu ne moremo vselej očitati, da je bil nepreviden.
Toda kdo bi morda ugovarjal: saj je vsak že nespameten, kdor gre v slabem vremenu v gore. Na to pa ugovarjam, da marsikdo ne vidi na gori drugega kakor meglo in pride v dolino moker (ako sploh pride), dasi je odšel ob najlepšem vremenu. Zakaj megla nastopi pogosto nenadoma. L. 1870. so šli dne 6. septembra trije hribolazci: Randall, Bean in Mac- Corkendale z 9 vodniki na Mont Blanc. [1] Vreme je bilo krasno. Toda — kakor beremo v dnevniku, katerega so našli pri Beanu — ko so vrh zapustili, je nenadoma začelo mesti. Ker niso mogli v takem vremenu dalje, so morali prenočiti na prostem v snegu. Dne 7. septembra je še vedno snežilo, in vodniki so izgubili vse upanje, da se rešijo. Zmanjkalo jim je tudi hrane. Vsa družba se je ponesrečila. Šele dne 17. septembra so mogli iskati ponesrečence. Najprej so našli Mac-Corkendaleja z dvema vodnikoma 4550 m visoko. Nekoliko više je ležal v snegu Bean z enim nosačem. Njih obleka je bila raztrgana., toda vsi so bili nepoškodovani. Ostalih trupel niso mogli najti. Neprevidni imenovani ponesrečenci gotovo niso bili; mnogo jih je šlo ob slabejšem vremenu na Mont Blanc in so se srečno vrnili, ti pa so odšli ob najlepšem vremenu, pa jih je ugonobilo slabo vreme.
Prisiljen si pa tudi včasih iti v gore, kadar ni ravno najlepše vreme; zakaj ako boš samo takrat vzel palico v roko, kadar ne bo niti meglice na nebu, oblezel bodeš malo gora. Vselej torej, kadar greš v gore, podaš se v večjo ali manjšo nevarnost, da te zaloti megla in slabo vreme. Ako ni pot težavna, ni nevarnost tako velika, posebno če imaš vodnika. Na prostranih snežiščih in ledenikih pa spravi hribolazca in vodnika slabo vreme lahko v veliko nevarnost. —
Iz vsega tega spoznamo, da so res v planinah nevarnosti, katere pač moreš zmanjšati, popolnoma jih odstraniti vselej in povsodi pa ne. Trditev, da je vsak ponesrečeni hribolazec le žrtev svoje neprevidnosti ali neizurjenosti, je torej napačna. Neresnično je pa tudi, kar trdijo naši nasprotniki, da se vsak hribolazec postavlja v smrtno nevarnost, in je torej hribolastvo nespameten šport. Neresnična je ta trditev zato, ker sloni na napačni podlagi, namreč, da se hribolazcev zato toliko ponesreči, ker so v gorah vedno v največjih nevarnostih.
Da se število ponesrečencev vedno množi, razlagamo si lahko iz dejstva, ker tudi število hribolazcev vedno raste. Relativno se jih dandanes mnogo manj ponesreči nego pred leti. Nasprotniki so pač tako vljudni, da nam zbirajo podatke o nesrečah, toda o tem pa nočejo nič slišati, koliko hribolazcev vsako leto obleze srečno tudi najnevarnejše gore, koliko se jih vrne v mestne zidove, ki so si v planinah okrepili duh in telo, sami pa tožijo o nervoznosti, debelosti, putiki, pomanjkanju teka itd.
Ako pogledamo nesreče, ki se dogajajo žalibog vsako leto v planinah, vidimo, da se ponesreči najmanj izurjenih hribolazcev, ki so se podali naravnost v smrtno nevarnost. Ogromno število ponesrečencev je le žrtev slučaja, večinoma pa prevelike predrznosti in neprevidnosti, ki je nevredna pravega hribolazca. Take nesreče so pa ne smejo pripisovati na rovaš hribolastva, ne sme se očitati planinskim društvom, da so škodljiva, ker ljudi vabijo v tako nevarnost; saj tudi „Vestnik" ne vabi neizurjenih turistov na nevarne gore, da bi tam pokazali svojo telovadsko žilo v raznoličnem prekucevanju, marveč ravno nasprotno opozarja opetovano na nevarnosti v gorah, da se jih ve hribolazec ogibati. Jako redkokdaj se ponesreči kak izurjen hribolazec na načine, katere sem poprej označil. Vsled tega se pa hribolastvo še ne sme imenovati nevaren šport. Seveda, ako je pravilo, da si ne smemo iskati krepila, zabave, veselja itd., ako bi nam utegnila žugati le najmanjša nevarnost, je hribolastvo gotovo hazardna igra. Toda potem moramo takisto obsojati tudi kolesarjenje, jezdarjenje, lov, kopanje, vožnjo po avtomobilih itd. Zakaj včasih se hribolazec ponesreči, ne da bi se podal v kako posebno nevarnost; nesreča se mora pripisovati golemu slučaju.
(Dalje prihodnjič.)
- ↑ Meurer, die Katastrophen am Mont-Blanc. Oesterr. Alpenzeitung 1880.