O vili, ki je kradla grozdje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O vili, ki je kradla grozdje
Spisano: Janja Vovk in Maja Milavec
Izdano: 118760704
Viri: 118760704
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O VILI, KI JE KRADLA GROZDJE ilustrirala Ančka Gošnik Godec

Nekoč je živel mladenič, ki je bil zelo reven. Imel je le revno bajtico in majhen vinograd za njo. A bil je delaven in zagnan, okopaval je trte, jih vezal in gnojil in vse je kazalo, da bodo dobro rodile. Grozdje je začelo zoreti, takrat pa je opazil, da mu ga nekdo krade. Nastavil je past in ujel vilo. »Aha! Ti si tista!« se je razjezil mladenič. »Le čakaj! Ne boš mi več kradla grozdja! Nikoli več te ne izpustini!« A vila -- ime ji je bilo Kira Margu - - je dejala: »Nikar se ne jezi, mladenič. Vse, kar sem ti vzela, vse bom poravnala. Če hočeš, bom s teboj pazila na grozdje. Verjemi, da ga boš imel dovolj.« In tako mu je po tistem vila pazila na grozdje. Rodilo je, kot še nikoli. Mladenič ga je obral in zanj zaslužil cele tri zlatnike. Ko se je z denarjem vrnil domov, mu je Kira Margu dejala: »Daj mi tiste tri zlatnike!« »Kako?« se je začudil niladenič. »Saj so vendar moji!« »Daj mi jih, ne bo ti žal,« mu je še enkrat rekla vila. In mladenič jih je dal. Kira Margu se je potem odpravila k samemu carju. Ko je prišla na dvor, se je priklonila in dejala: »Pozdravljen, svetli car! S prošnjo prihajam k vam. Glejte, z bratom imava toliko zlatnikov, da štejeva in stejeva, pa jih ne moreva prešteti. Za tehtnico bi vas prosila, gotovo jo vrnem.« Car se je začudil. Se nikoli ni slišal, da bi bil kdo tako bogat.


Posodil je tehtnico, a dno je namazal z lepilom. »Če bodo res tehtali zlatnike,« si je mislil, »potem se kateri gotovo prilepi na dno.« Vila se je zahvalila in odšla. V tehtnico je prilepila tiste tri zlatnike in jo čez nekaj dni vrnila carju.Takoj jih je opazil. »Poglej, poglej,« si je mislil, »dekle govori resnico.« In je dejal: »Pa je res bogat ta tvoj brat!« »Bogat, bogat, tako kot vi, vaše visočanstvo,« je odgovorila vila.


»Je tudi tako pameten?« je naprej vprašal car. »Kot bi bil vaš sin!« »In je lep in močan?« je vprašsal car. »Kakor samo sonce.« »Potem ga pripelji k meni,« je rekel car. »Če bo pravi, mu takoj dam svojo hčer za ženo.« Kajti car je imel hčer, ki je bila ravno godna za možzitev. Že dolgo je iskal pravega ženina zanjo, a ga ni našel. Vila je odhitela k mladeniču in mu povedala, kaj se je zgodilo. Mladenic pa še malo ni bil vesel!V »Kaj si storila!« je zastokal. »Saj vendar veš, kako reven sem! Še obleke si ne morem kupiti!« »Nič ne skrbi!« ga je pomirila vila. »Jaz ti jo dobim!« Vrnila se je k carju in mu rekla: »Pozdravljen, svetli car. Moj brat vas pozdravlja, prav rad vas bo obiskal. A glejte -- pri nas se nosijo drugačne obleke, kot ste jih vajeni v vaših krajih. Dajte mi nekaj oblek po vaši šegi, sicer bova z bratom že na daleč videti kot tujca.« In car ji je takoj dal nekaj najlepših oblek. Vila jih je odnesla mladeniču, lepo ga je oblekla in ga odpeljala na grad. Carju je bil všeč in tudi mlada carična ga je bila vesela. Pripravili so veliko in bogato gostijo in veselju ni bilo ne konca in ne kraja. Po gostiji pa je car stopil k mladeniču in dejal: »Zdaj nam pokaži svoj dom. Odpelji nas na svoj grad.« »Kam naj vas odpeljem?« se je prestrašil mladenič, Kira Margu pa je dejala: »Seveda, seveda. Zdaj bomo šli na naš grad. Tam stoji, kjer se dvigajo visoki rdeči plameni in siv dim in črni oblaki.V tisto smer jezdite, jaz stopim naprej.«  Poslovila se je in pohitela z gradu. Šla je kar naravnost in prišla do gradu, v katerem so živele hudobne vile. Stopila je v grad in zaklicala: »Hitro, hitro, črne vile! Brž zbežite, brž se skrijte! Strašna vojska prihaja nad vas!« »Kam naj se skrijemo?« so se prestrašile hudobne vile. »V peč se skrijte, tam vas gotovo ne najdejo!« Res so se skrile v peč, Kira Margu pa je zakurila in hudobne vile so zgorele. Gorele so tako močno, da so se na vse strani videli rdeči plameni in siv dim in črni oblaki. Tako je mladenič vedel, kam naj jezdi. S carjem, carično in vsem carskim spremstvom je prijahal pred grad.Vse je ostrmelo, kajti tako lepega gradu niso videli še nikoli.Vse se je bleščalo, vse se je svetilo od zlata in dragih kamnov. Kira Margu je na široko odprla vrata in jih povabila v grad. Pogostila jih je, potem pa je stopila k mladeniču in mu rekla: »Vidiš, pa sem ti plačala tisto grozdje.« In je odšla. Mladenič in carjeva hčerka pa sta ostala na gradu in srečno živela do konca svojih živih dni.

Makedonska ljudska