O ubogem čevljarji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O ubogem čevljarji
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekdaj je živel prebrisan čevljar. Pisal se je za Škrjanca in po pravici: pel je vedno, zmiraj je bil dobre volje dasi dostikrat ni imel česa prigrizniti. Ker pa je zaslišal da so v judskihih deželah židje zlato škrinjo zaveze zagrebli v puščavi, bi jo srčno rad našel in izkopal. Napravi se torej na pot, gre vedno proti vzhodu in pride v deveto deželo. Denarja ni vzel nič seboj na pot — ker ga nič imel ni — moral je tedaj beračiti. V velikem mestu pa pride v kraljev grad in pove da je najučenejši v svoji deželi in gre zaradi tega v judske kraje iskat zakopanih zakladov. «Dobrodošel,» reče kralj, «če si tako učen, moraš tudi tate ločiti od pravičnih. Poslušaj tedaj! Imel sem zlati prstan, ki je imel kameno oko svetlo ko beli dan; ta je več vreden ko vse drugo moje zlato, pa vkradli so mi ga ničvredneži a ne vem kateri.» Čevljar veli naj mu dajo posebno izbo tinte in papirja in če mu dobro postrežejo bodo najkasneje v treh dneh zvedeli od njega kdo je tat. Prstan pa so vkradli trije kraljevi strežaji. — Škrjanec začne nekaj črčkati, pa ker je le slabo pisal razlije tinto po papirjih, razmeče vse po sobi ter hodi sem in tje, kot bi bil globoko zamišljen. Ko mu strežaj prinese večerjo, si izmisli da je en dan že preč — in zavpije: «Hoj! Enega že imam!» Sluga se vstraši in tiho odlazi. Drugi dan mu ni hotel več prvi strežaj jesti nositi. Ko mu drugi prinese večerjo in prižge luč — reče čevljar: «0j imam že dva!» — Mislil je namreč dva dni. Tretji dan pa prinese tretji strežaj večerjo. — «Aha!» zareži Škrjanec, «imam že vse tri, kaj bo zdaj!» Sluga se grozno vstraši, ker sta mu tudi njegova tatinska tovariša povedala, da ju je učenjak ročno spoznal. Obeča mu za vsakega izmed njih po sto goldinarjev ako jih ne izda, ker bi drugače vsi izgubili glave. «No naj vam bo,» pravi čevljar, «ker sem jaz ročno spoznal kaki ptiči ste, vas ne zatožim ako se poboljšate in nikdar več ne kradete.» Kralj pa je imel majhnega belega psa; čevljar vkaže strežajem, naj mu tega psa vjamejo in prinesejo. Ko to store dene v vsedeno mast prstan, vrže mast s prstanom vred psu, ki je požrl vse vkup. Pomirjeni gredo sluge v stran — Škrjanec pa pozove kralja in njegove ministre ter veli: «Kralj vi imate belega psička in v njegovem trebuhu je dragoceni prstan!» — Kmalo so vbili psa ter prinesli prstan pred kralja. Kralj sam ni znal kako bi nadaril tako učeno glavo; torej mu reče: «Ako mi dovedeš živega roparja Harambašo pred mene, pa ti rad dam polovico kraljestva; ta ropar mi je pred več leti ukradel edino hčer in nihče ne ve ali je še živa ali ne.» Kaj si je hotel, pobral je kopita iznenaden Škrjanec in ves poparjen in klavrn odlazil iz mesta, ker nihče ni vedel kje biva Harambaša in če bi ravno bil kdo vedel, ga ni upal ovaditi. Hodil je že dolgo po deželi in tu pa tam za njim pozvedoval. Slednjič še je v veliki šumi (gozdu) zašel — in še le zvečer v mraku je našel sredi loga lep gradič. Gre v njega — pa ne najde nikjer ne žive duše — dasi so bile v vseh sobah velike mize pogrnjene in polne dišečih jedi. Vsede se torej za mizo in pridno sega v skledo — kar pride zalo dekle v sobo in ga vpraša, kako je zašel tu noter v roparski grad Harambašin. On ji vse pove od konca do kraja, dekle pa mu razodene da je ravno ona hči tistega kralja in mora zdaj biti roparska kuharica, ter bi že zdavnaj zbežala pa ni vedela kod in kam. — Da bi ga nihče ne našel, povezne dekle na njega kotel v kterem je bila kuhala meso. Roparji pridejo domov in ž njimi prišli psi zavohajo Škrjanca. Harambaša, srdit ropar z dolgimi mustači zadere se nad dekletom: «Kaj si tega berača tukaj prikrila? Za kazen boš ga še nocoj živega ravno v tem kotlu skuhala — in on mora si sam nanositi vode!» Kaj je hotel? Šel je po vodo na dvor in je prinesel parkrat, ona se je pa bridko jokala. Ker je bil Škrjanec vender prebrisane glave reče ji naj gre hitro ž njim na dvor. Tam je bil videl več snopov slame in ročno posloni dva na vodnjak, ter enemu dene svoj klobuk na vrh drugemu pa priveže njeno ruto — potem pa se oba po prstčh splazita iz dvora. Roparji so videli tista snopa, pa ker se je že precej stemnilo so mislili, da se onadva tam jočeta ali tolažita in še le ko se navečerjajo gredo na dvor ter zapazijo sleparijo. Ona dva sta med tem že daleč odbežala in sta ravno prihitela do široke reke, ko zaslišita od daleč roparje kleti in za seboj teči, pa vgledal ju še ni nobeden. Ker je v vodi rastlo trstje odreže Škrjanec hitro dve cevi in oba stopita do pasa v vodo. Ko pridejo roparji blizo podurneta se oba pod vodo: dihala sta namreč skozi omenjene cevi. — Roparji ju niso našli, ter so zopet odhiteli. Srečno sta prebredla vodo in tudi na zdravem dospela v kraljevo mesto, kjer je oče na prvi pogled spoznal svojo hčer. Da bi se skazal hvaležnega obljubi kralj Škrjancu svojo hčer za ženo; pa prej se ne bi smela poročiti, dokler ne bi roparja živega spravil pred kralja. Kraljičina je večkrat pravila, da je imel Harambaša nekje daleč brata ki se je zval Patoglav in ta je bil ravno taka roparska glava. Škrjanec si je to dobro zapomnil, vzel je dvanajst hitrih jezdecev seboj, ter se napotil proti Harambašinem gradu. Ko že prijašejo blizu gradu, poskrijejo svoje konje in gredo peš pred Harambašo. Škrjanec stopi ponižno predenj se mu nakloni in reče: «Gospod Harambaša! Zaslišite žalostni glas, da leži Vaš brat gospod Patoglav na smrtni postelji. Rad bi počival v hrastovi krsti in nas je torej poslal k Vam da mu izberete najdebeleji hrast v svojem logu.» Harambaša se močno ustraši, a vender gre z več roparji v gozd in zaznamna lepo drevo koje so omenjeni dvanajsteri junaki začeli podirati. Hitro so ga imeli na tleh in drugi dan bila je že krsta za silo zdolbljena in tudi pokrov že narejen. Harambaša je prišel sam gledat koliko so že natesali in se začudil da so že gotovi, a Škrjanec klavrno reče: «V naglici smo pozabili vzeti Vašemu bratu mero za rakev — zdaj pa ne vemo kako bomo brez mere . . . .» «Eh pa naj bo!» potolaži ga Harambaša «moj brat je ravno tako velik ko jaz; se pa jaz vležem v krsto, da vidite je li predolga ali kako.» Komaj se ropar vleže, že so primaknili krov in ga zabili s čavlji na krsto, ročno so zaseli konje in z krsto oddirjali proti domu. — Da se ropar ne bi zadušil so že prej navrtali pokrov. Ko so roparji seznali kaj se je zgodilo z glavarjem, so se vsi poparjeni razšli in cela okolica je imela zopet mir. V kraljevem mestu pa so Harambašo obesili na glavnem trgi. Kralj bi še vender le rad odlašal s poroko. Zatorej pozove Škrjanca in mu veli: »Zaprl te bom v posebno izbo kjer bo v prikriti kletki ptič; ako si res tako prebrisan da zaslužiš mojo hčer, boš tudi mogel v treh dneh uganiti kak ptič bo notri.» Kralj pa je imel v kletki škrjančeka. Pretekla sta že dva dni a Škrjanec še nič ni slišal ptiča peti, kako bi ga torej spoznal; videl ga pa tudi ni, ker je bila kletka v nekaki omari skrita. In tretji dan je bil ves pobit; začne torej sam seboj govoriti: «Kaj bo. kaj bo s teboj ubogi Škrjanec? tretji dan si že zaprt ne diši ti ne jesti ne piti — oj!» Kralj je ravno pri vratih poslušal in začul te besede. — «Je že uganil — že ve da imam škrjančeka v kletki. Alo! Na gostovanje!« Koj drugi dan bila je poroka — in tri dni potem so Škrjanca kronali za novega kralja v deveti deželi.