O učnem načrtu Besni kobili in še kaj
| Namesto ankete: O učnem načrtu, Besni kobili in še kaj Vera Albreht |
| |||||||||||
Semester se bliža koncu.
— V torek pišemo matematično. Zadnjo. —
Stevo sedi v kuhinji za mizo. Očetove korekture »Slavoloka zmage«[2] leže popisane s plusi in minusi vsevprek po mizi, stolih, celo na zaboju za premog.
— Poiskati moram tretjo neznanko, — pravi Stevo, črta, računa, dela preizkuse in pričenja znova.
— Zakaj ne gre fant spat? Deset je ura, — godrnja oče, ki polaga v sobi pasijanse in posluša radio.
— Tretjo neznanko išče — odgovori mati, ki se utegne šele zvečer posvetiti razglabljanju o progresivnosti abstraktne umetnosti. — Tudi poševne projekcije ne razume — pravi čez čas, ko odloži revijo.
— Jaz še druge neznanke ne morem najti — pravi dvoumno oče, v tem ko pospravlja po mizi razstavljene karte, ki se spet niso izšle. — Poševna projekcija pa je sam, kar poglej ga! —
— V teh letih je — ga skuša zagovarjati mati.
— Kako je šlo? — ga pozdravi drugi dan mati, ko mu odpre vrata.
— Dve sem rešil, pri tretji sem se pa pri seštevanju zmotil. Cveka ne bo! — zagotavlja fant. — Jutri pišemo nemško. — Jutri? Zadnjo si pisal za cvek. Glej, da popraviš! Kaj boste pisali?
— Konjunktive. Pa tisto z »um zu«, — reče malce plaho fant.
— Aha! Um zu! Zadnjič si pisal vsak stavek z »um zu«. Čakaj! Napišem ti nekaj takšnih slovenskih stavkov. Prevajal boš. — Spet so korekture »Slavoloka zmage« popisane z relativnimi, vzročnimi in bogsigavedi kakšnimi stavki, ki jih naj Stevo prevede v nemščino.
Ko odloži žlico, sede za mizo. Pred očmi se mu zamegli, ko mu mati pomoli pod nos drobno popisano polo.
… Gospod v karirastem plašču, čigar cigareta se ni hotela vžgati, se na meji … Stevo piše, piše do noči.
Mama si natakne očala.
— Pokaži! Prečitaj prvi stavek! —
Stevo prične »Ded Herr in karierten Mantel, desen Zigarette ..
— Kako si pisal Grenze? Ali se piše z ä ? — se zadere mama. Stevo popravlja. Bere naprej. Mati se skozi očala ozre nanj. Na fantovem čelu zagleda povečane znojne kaplje. Spomni se, da jih je videla v »Vesni«[3]. Njen glas postaja milejši.
*
— Utopičen socializem, Robert Oven, Sen Simon ... posluša mama, ki lupi v kuhinji krompir.
— Kralj je sklical pergament — drdra Stevo.
— Kaj? Pergament? —
Stevo se uči iz zvezka. Profesor diktira. Stevo piše kot sliši. Pergament, parlament, nekaj podobnega je. Kaj se hoče! Učbenikov ni na knjižnem trgu.
*
— Slovensko nalogo smo pisali. Izbral sem »Trst«. Veš, mama, Pella sem pisal z dvema l. Tudi slovnico sem bil vprašan — prevoj ali metateza. Mar veš, kaj je to? —
— Prevoj? Mama je v zadregi. Presliši vprašanje in gre v sobo po opravkih. Vzame v roko Breznika[4] in lista.
*
Zadnji dnevi teko.
— Si bil vprašan? —
— Zemljepis — odgovori malce v zadregi fant.
— Aha! Polomil si ga, — reče mama, ki mu z obraza bere, da nekaj ni v redu.
— Saj sem znal. Samo za Besno kobilo nisem vedel, pa me je profesor napodil v klop, — jeclja Stevo.
— Besna kobila! Tako krasno ime! Že zaradi imena bi si moral zapomniti — reče oprezno mama in se ne izda, da sama nima pojma kje in kaj je Besna kobila.
— Si bil vprašan? — ga pozdravi oče, ko pride domov in si prične sezuvati čevlje.
— V zemljepisu ga je polomil, — pravi mama — ni vedel, kje je Besna kobila. —
— Besna kobila! Krasno! Pa tega si nisi zapomnil! — Robanti oče. — Saj sem vedel, da ga boš nazadnje polomil. Zemljepis! Smešno! —
Stevo v zadregi zajema s krožnika juho.
*
— Mar veš, kje je Besna kobila? — vpraša mati prijateljico, profesorico botanike[5], ko pride zvečer na obisk.
— Besna kobila? — ponovi ona z njej lastnim naglasom. — Res ne vem, kje je. Kaj je z njo? —
Z Besno kobilo ga je fant nazadnje polomil. Padel bo — reče smrtnoresno oče.
Pozvoni. V šalu zavit se prikaže premražen literat.
— Poznaš Besno kobilo? — ga vpraša mama, ko si prižge cigareto.
— Kaj? Kakšna Besna kobila? Kaj pa je spet to? —
— O, nikakšen abstrakten Pegaz, temveč prokleto resna Besna kobila, — tolmači mama.
Zadeva postaja smešna. Besna kobila je v hiši družinska zadeva. Celo mala dveletna Dunja govori o njej. Problem je aktualen.
Zaradi nje se nas je nekaj v rodbini in izven nje spet naučilo malo zemljepisa. Stevu pa se bo »snov utrdila«. Primer načina, kako se rešuje prenatrpan učni načrt, zmogljivost učencev, pomoč staršev pri učenju in še marsikaj.
Stevo je optimist. Veruje, da mu bo profesor zemljepisa vendarle popravil minus v plus kot je storil tisti Cosinus. Tako vsaj upa. Zmerom upa in to je dobro!
Opombe urednice
[uredi]Na zapis Vere Albreht O učnem načrtu, Besni kobili in še kaj, se je avtorici že dan po objavi s pismom odzval slavist, pedagog in strokovnjak s področja srednjega šolstva Josip Wester (NUK, Rokopisni oddelek, Zapuščina Vere Albreht, IN = xx, Josip Wester, pismo, tipkopis, brez kuverte, 16. 1. 1954, Ljubljana). Med drugim je zapisal: Zares živo nazorno ste javnosti predočili dogodek, ki kakor bengaličen žarek osvetljuje današnji "obrat" na srednji šoli. Z navidez dobrovoljnim obrazom, a v bistvu s trpko mislijo, ste prav po cankarsko označili neznosni učni sistem. Podpisal se je Vaš nekd. "magister slovenicus" Josip Wester. Vero Albreht, takrat še Kesler, je učil v prvem razredu novoustanovljenega Mestnega dekliškega liceja v Ljubljani, v šol. letu 1907/08.
- ↑ Besna Kobila: gora na jugovzhodu Srbije blizu Vranja.
- ↑ Slavolok zmage (Erich Maria Remarque) je v prevodu Frana Albrehta izšel leta 1953.
- ↑ Vesna je slovenski film režiserja Františka Čapa iz leta 1953.
- ↑ Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole (1916, 1934).
- ↑ Najverjetneje je to bila Korošica dr. Angela Piskernik. Z Vero Albreht sta bili skupaj v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Pesnica je posvetila Piskernikovi pesem Moč volje (Ravensbriške pesmi, 1977, str. 31)