O treh netopirjih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O treh netopirjih
Rok Poles
O malem mastodontu
Spisano: Pretipkno iz O treh netopirjih 1997, Urška Drev.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



PRVI DAN[uredi]

Drobci iz zgodovine cerkva v Šaleški dolini, Veliko pa še o čem drugem …

Za nešečistoodrasle in odrasle otroke

VSE SE JE ZAČELO Z DROBTINICAMI (13. stoletje) ali kako so Martin, Mihael in Jurij postali netopirji …

Bilo je krasno pomladno jutro, vetrovno in sveže in sploh kot nalašč za lov. Graščak Martin z Lilijskega gradu na Gradišču je skočil iz postelje, se pretegnil in – ker si je zaželel malo družbe – poslal svoj čoln po graščaka iz Škal. Ta je stanoval na drugem bregu jezera, ki je bil mehko zaobljen, s travo porasel in se ga je držalo nenavadno ime – »Na stopnicah «. Medtem ko grajski hlapec napenja mišice in na vso moč vesla na drugo stran, velja povedati, da tisti čas še ni bila izkopana luknja skozi hribe pri Penku in je vso šaleško dolino zapolnjevalo jezero. Visoke ruševine nad Šoštanjem, za katere vsi mislijo, da so bile nekoč grad, so bile v resnici svetilnik . Na njem je noč in dan gorel visok ogenj in opozarjal brodarje na nevarni vrtinec, ki ga je delal zmajev bratranec pozoj , potuhnjen v globokem tolmunu. Prav vse, kar je priplavalo mimo, se je ujelo v vrtinec in je pozoj kot bi trenil pogoltnil. Sploh ni pogledal, kaj se je ujelo, ampak je vse kar malo poglodal in prežvečil in potem izpljunil, če mu ni bilo dobro. Nad jezerom se je vzdigovala rahla meglica, kar je pomenilo, da pozoj dremlje. Škalski graščak Jurij se je povabila na lov tako silno razveselil, da je kar poskočil, ampak bolj na tiho, da se žena ne bi zbudila. Takoj je smuknil v novo lovsko obleko, snel s stene najboljši samostrel in tri puščice, s katerimi ni še nikdar zgrešil (ker so bile povsem nove) in se po prstih odtihotapil proti čolnu. »Mogoče me pa danes ne bo opazila …« je upal. Njegova žena, grofica Marjetica, je bila namreč vedno zelo sitna, kadar je odhajal na lov; želela je, da bi bil ves čas z njo, da bi jo poljubljal, se z njo zibal na stolu, ji pel junaške viteške pesmice in držal štreno volne, da bi jo lahko navijala v klobčič. Gospod Jurij pa za vse to ni bil nadarjen, raje je tekal po gozdu za zajci, dražil zmaje, tulil svoj bojni krik, da ni prišel iz vaje, čofotal v toplem izviru pod Lubelo ter nagajal žal-ženam , ki so živele v zijaki nad Belovoškim potokom in v Vilinji peči. Res ga je grofica opazila šele sredi jezera, kar se mu je zdelo tako imenitno, da je bil do dna duše ganjen. Tisti dan nista graščaka nič ujela, sta se pa dodobra nazobala gozdnih jagod. Zvečer je bila v Lilijskem gradu velika pojedina. Kuhar je nacvrl, napekel in napražil vseh šestindvajset jedi, ki jih je znal pripraviti. Iz zlatih čaš so srkali sladko domače vino iz kavčine , ki je preraščala prisojna pobočja Gradišča, in židane volje gledali burkaške nastope. Skozi vrata sta se najprej prisabljala dva viteza v oklepih. Za njima je nastopil žongler, ki je metal v zrak prižgane bakle in jih zopet lovil, na koncu pa je bruhal ogenj.sledil je zamorec s plesočim medvedom ter trubadur, ki je brenkal na lutnjo in zapel eno silno otožno balado, pri kateri so vsi jokali, potem pa še eno poskočno vižo, pri kateri so vsi plesali. Zatem je vstopila revno oblečena žena s skoraj golim otrokom v naročju in s sklonjeno glavo prosila skorjico kruha. Bila je tako osupljivo lepa, da so vsi onemeli. Škalski graščak je bil prepričan, da bo hrano spremenila v žabo ali kaj podobnega in ji je prešerno zaklical, naj pobere kar drobtinice pod mizo. Žena je dvignila pogled, solznih oči zašepetala, da brezsrčne kaznuje Bog in – izginila. Osuplemu graščaku sicer ni bilo povsem jasno, zakaj je ženšče prosilo za hrano, bilo pa mu je zelo všeč, kako je brez sledu izginilo. Česa tako mojstrskega ni še nikoli videl! Potem je nastopil še človek, ki je govoril iz trebuha, ter pritlikavec, ki se je postavil na glavo in pogoltnil celo živo ribo, a to res ni bilo nič posebnega. Ko je v grajski kapelici odklenkalo večerno avemarijo, se je graščak Jurij odpravil domov, graščak Martin ga je pa spremljal. Jurij si ni mogel kaj, da ne bi navdušen pohvalil čudovite predstave, posebej lepotice, ki je neznanokako izginila. »Sploh nisem vedel za to točko,« je odkritosrčno priznal Martin, ki se mu je prav tako zdela nadvse imenitna. Priveslala sta do srede jezera, ko je Jurij povsem pobledel: »Moj grad gori!« je zavpil. »Moj grad gori!« Martin se je ozrl – ponosni škalski grad je bil vse ožarjen in razsvetljen, po njem so dirjali ljudje in krilili z rokami. »Gori sicer ne, prižgali pa so vse smolnate plamenice, kar jih premorete za razsvetljavo,« je menil Martin. Oba sta se čudila, veslala hitreje on na vse pretege modrovala, kaj se dogaja na gradu. Nista še dobro pristala ob bregu, ko so ju grajski hlapci skoraj na silo potegnili iz čolna. Skupaj so jo ucvrli v grad, preskakovali so kar po tri stopnice, loputali z vrati in se ustavili šele v najvišjem nadstropju. Ves grad je bil zbran okoli postelje Jurijeve hčerke. Grajski zdravnik jo je gledal in se v zadregi praskal po glavi ter nejevoljno odkimaval. Kuharica jo je na debelo mazala s česnom po podplatih. Spletična je z dvignjenim prstom ihtavo prepričevala, naj ji vendar dajo žličko prahu iz zmlete posušene krastače, ki njej vedno pomaga . Gospa grofica je bila vsa iz sebe in je brez besed glodal kolerabo. »Obsedena je! Obsedena!« so šepetali drugi in gledali dekletce, ki je sukalo oči in se skušalo z jezikom dotakniti konice nosu. Graščaka sta se spogledala. Takoj jima je postalo jasno, da tista revna lepotica, ki je neznanokako izginila, ni bila del predstave. »Ampak … saj … saj nisem mislil zares …« je zajecljal Jurij. »Ona pa je …« je izdavil Martin, »in oba sva se ji smejala«. Potem sta dolgo vsa nesrečna molčala in razmišljala, kako je žalostno, da so nekateri revni, in kako človek včasih brez zle misli kaj zelo narobe reče. Tuhtajoč sta si podpirala vsak svojo glavo, kdaj pa kdaj globoko zavzdihnila in tu pa tam pošmrknila. Naenkrat pa je Martin vzkliknil: »Menih jo lahko reši, on zna brati črne bukve !« Jurij je samo obupano zmajal z glavo, po meniha v grajki stolp je pa vseeno poslal. Menih je bil v Škalah samo na obisku – vsake kvatre enkrat je prikrevsal na oslu iz svojega samostana v Gornjem Gradu. Vedno je bil odet v črno kuto, ki si jo je navlekel prek glave in tesno prevezal z vrvjo. Na nogah je imel pozimi in poleti le opanke. Ponoči so ga slišali, kako v zvenečem tujem jeziku poje v svoji sobici, stara spletična je pa vedno prestrašeno žužnjala, da sploh ni menih, ampak črnošolec in da nikoli ne spi. S sklonjeno glavo je menih pridrsal skozi vrata, bolnico je le ošinil s pogledom. Zdelo se je, da je takoj in brez besed vedel vse, kar se je godilo. Čez tri trenutke se je vrnil z debelo knjigo z lesenimi platnicami, oblečenimi v usnje. Odprl je zlate zaklepe in v bukvici poiskal »dotično« stran, naškrabljano z zlatim črnilom na škrlaten pergament . Molče jo je prebral in se zamislil. »Deklico se da rešiti,« je potem dejal, »a hudega duha ne morem premagati, lahko ga le zagovorim v kazen, ki bo zadela druge tri ljudi. Te tri ljudi morate najti.« - »Sam grem,« je brez oklevanja skočil na noge graščak Jurij. »Jaz tudi,« je strumno pristopil graščak Martin. Drug si nihče ni upal. »In jaz,« je končno dejal menih in stresel kapuco z glave. Bil je še zelo mlad, nekako istih let kot oba graščaka. »Mihael sem,« se je nalahno priklonil. »Če hčerka ozdravi, podarim svoj grad in celo posestvo Na stopnicah tvojemu samostanu, da tu postavi cerkev in ustanovi župnijo,« je svečano obljubil graščak Jurij. Mihael se je samo otožno nasmehnil. Od polnoči do ene zjutraj so vsi trije goreče molili pred podobo Križanega Gospoda, potem je Mihael iztrgal iz črne knjige pergamentni list z urokom in ga sežgal, pomešal pepel z blagoslovljeno vodo in dejal: »Ko izrečem zagovor, se bomo spremenili v netopirje. Ne bomo navadni netopirji, pač pa bomo spali sedemkrat po sto let in se vmes zbujali le za en dan. Kose bomo zbudili osmič, bomo rešeni.« Mihael je bil malo zmeden, ker ni nič pisalo, ali bodo prišli nazaj ali ne. Graščaka sta vsa bleda trepetala v grozi, potem pa vendar srčno prikimala. Saj sta bila pristna viteza in vitez ne ljubi ničesar bolj kot razburljive dogodivščine, pa čeprav netopirske! Ko je Mihael s tresočim glasom izšepetal zagovor in so se jih dotaknile vodne kapljice, je deklica ozdravela, trije drobni dolgouhi črni netopirji pa so hušnili iz sobe in odprhutali na podstrešje visokega stolpa, ki je stal na samem in varoval vhod v obzidano grajsko dvorišče.

PRVI DAN (14. stoletje) ali zakaj niti ni slabo biti netopir …

Mihael se je prebudil in se počutil nekam čudno. Bil je pokrit z debelo plastjo prahu, zato je najprej pošteno kihnil. Še preden pa se je od presenečenja uspel popraskati po glavi, se je spomnil, da je vendar netopir. »Ej, zbudi se! Ti, no, kdo si ti? Si Jurij ali Martin?« je pobezal netopirja ob sebi. »Ja, sem …« je leno izmomljal drugi zaprašeni netopir in še malo dremal. »Se pa ti zbudi, no!« je vztrajal Mihael, »kdo si ti?« - »Mhmm …« - »Ah, pa nič,« si je mislil Mihael in se razgledal naokoli. V trenutku so se okoli njega prerivali drugi navadni netopirji. »A ti si živ?« je vprašal prvi, »če pa je že moj dedek pravil, da nisi živ, ampak vedno samo spiš in se prašiš.« - »Saj si živ tudi ko spiš,« se je široko pretegnil Mihael in še enkrat zazehal. Ostali netopirji so se osupli spogledali. »A res?« je ušlo enemu od njih. Tedaj je Mihael opazil, da edino on visi z glavo navzdol, ostali pa stojijo pokonci. Poskusil se je postaviti pokonci, pa ni šlo in sej vedno kar zavrtel okoli palice in zabingljal z glavo navzdol. »To bo od človeške pameti …« si je mislil, »zato je moja glava tako težka …« Potem so se pogovarjali o netopirskih in človeških problemih in Mihael je poznal odgovore na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavljali. Vsem netopirkam se je zdel blazno pameten, ko se je skrtačil, pa tudi neznansko čeden, še posebej, ker je visel z glavo navzdol. Takrat so vsi ostali netopirji začeli viseti z glavo navzdol, da bi bili bolj prikupni, in zato še danes vsi netopirji visijo z glavo navzdol. Le da tega, zakaj, skoraj nihče ne več ne ve. Končno sta se zdramila tudi Martin in Jurij. Vsi trije so družno pretegnili svoje mlečne kračice, potem pa odfrčali na potep. Niso še dobro prileteli skozi lino stolpa, ko so skoraj pozabili frfotati s krili, tako so se začudili. »Jezera ni več!« so izdavili vsi v en glas. »Pa mojega gradu tudi ne,« je skoraj zajokal Jurij. »Glejta, kaj so naredili iz njega!« - »Cerkev,« je važno dejal Mihael, ki se je spoznal na te reči. Star obrambni stolp, v katerem so spali, je bil pa spremenjen v zvonik. »Joj, kako lepo je!« se je čudil Martin, ko so prhutali naokoli. »nobene divjine več in nobenega zmaja!« namesto jezera je vse do drugega konca doline valovila plodna ravan, za sejana z različnimi vrstami žita, po dnu doline se je med vrbami in jelševjem lesketala rečica, vrh mehkih gričev na obrobju so se med temnimi gozdovi bleščali gradovi: Šaleški in Ekenštajn na vzhodu, Turn in Forhtenek na severu, Šoštanjski in Lilijski na jugu, Mačji grad na zahodu, pa še kak dvorec vmes. »Glejta, tudi jaz imam svojo cerkev!« se je važil Martin, saj je ob njegovem starem gradu -res stala kapelica, ki jo je postavil Martinov pra-pra-pravnuk, sedanji gospod Lilienberški. Cerkev je bila trdno sezidana iz kvadratnih kamnov v ravnih vrstah in je imela v vsaki podolžni stranici visoko pod streho dvoje silno malih oken. Nekdaj je bil čez okna napet povoščen pergament, pa ga je veter že povsem raztrgal in so lahko zlezli v notranjščino. »Hu, kako lepo temno je,« je bil navdušen Martin, »prav za netopirje.« - »Pa kar zemlja je po tleh,« se je čudil Jurij. »Pa sploh ni klopi,« je opazil Martin. »Brrr,« se je namrdnil Jurij in švignil na prosto, »kako strašansko preprosta cerkev!« Mihael je bil tiho. Od mahanja s krili je bil že močno izčrpan. Martin in Jurij sta ga komaj spravila nazaj v zvonik. Tu je hotel vsak navadni netopir z njimi spregovoriti vsaj besedico. Pripovedovali so jim, da imajo ene cerkve kvadraten oltarni prostor, druge polkrožnega, ona v Šmartnem pa ima celo zvonik nad njim, podobno kot na Koroškem. In da imajo gospodje Velenjski v svoji cerkvi poseben balkon, da jim ni treba sedeti skupaj s prepotenimi kmeti in preprostimi ljudmi; da so pri Šaleku porušili starodavne razvaljene zidove, kjer so nekdaj pokopavali velikani – ajde in tam zgradili kapelo; drugo pa sredi slovanske vasi Tresimir, kjer je nekdaj stal tempelj poganskega božanstva Hermesa; da so najstarejše cerkve posvečene sv. Juriju, sv. Mihaelu in sv. Martinu , na kar so bili naši trije netopirji tako strašansko ponosni, da so kar preslišali sv. Tilna in sv. Janeza Krstnika … Od zmedenega pripovedovanja vsepovprek so postali Jurij, Mihael in Martin zelo utrujeni in so se jim oči kar same zapirale. »Nikar ne zaspi!« je cukal Mihaela za dlake navadni netopir, a ta je že zadremal. »Grozno, spet je umrl!« je prav po tiho šepnil navadni netopir.

DRUGI DAN[uredi]

DRUGI DAN (15. stoletje) ali »Na pomoč, Turki! « …

Mihael, Jurij in Martin so planili pokonci v istem trenutku. Strašno glasno je bílo plat zvona po velikem zvonu, vse naokoli se je slišalo grozansko vpitje, moralo je biti že visoko dopoldne, pa je bilo vse mračno, ker je bil zrak poln dima in težkega vonja po vreli smoli. Netopirji so se spogledali, malo jih je že bilo strah, preveč pa tudi ne. Odfrčali so skozi lino in se obesili pod napušč, odkoder je bil krasen razgled. Imeli so kaj videti! Staro grajsko obzidje je bilo skrbno popravljeno in nadzidano, da je seglo za dva moža v višino, v njem so bile strelne line in na vrhu lesen pokrit hodnik, po katerem so tekali ljudje. Nikjer ni bilo praznega kotička, vsepovsod so mukale krave in blejale ovce in hrzalo konji. Kot bi se vse, kar je bilo v okolici živega, zateklo sem: kdor je lahko stal na nogah, je pomagal branilcem. Netopirji so ravno presojali, kako nenavadno orožje imajo borci, vile, kose in na drogove nataknjene srpe, ko je prek obzidja švistnila ploha gorečih puščic. »Presneto, skoraj bi me osmodilo!« je s cvilečim glaskom cvrkutnil Mihael. Ogenj ni na strehi napravil nobene škode, saj je bila pokrita s tankimi srebrnkastimi ploščicami iz kamna skrilavca . »Notri bo varneje,« so se vsi strinjali. Cerkev je bila skoraj prazna. Le pred velikim krilnim oltarjem sredi cerkve so jokale žebrale molitve tri zgrbljene tetke in goreče moledovale za božjo pomoč, na drugi strani pa se je k sivemu očancu stiskala gruča prestrašenih otrok. »Vse bo dobro,« jih je miril starec in jim brisal solze, »zgradili smo trdno obzidje, visoko, da ga nihče ne prepleza, in smo varni. Ko so prišli prvič, pa obzidnega tabora okoli cerkve še ni bilo. Ej, tedaj je bilo hudo …« je zavzdihnil, »vso živino so nam pobrali, žene in sinove so odgnali s sabo in požgali vas. Če bi ne bil delal globoko v gozdu, bi ne ušel. Kot strela z jasnega so se pojavili na svojih žrebcih.plenili, morili in ropali so po Koroškem in se vračali – od Belih Vod sem. Aj, aj …« Netopirji so se udobno gugali in vise pod stropom radovedno špičili ušesa, da so vse natančno slišali. »A jih je potem res svetnik pregnal?« je vprašal smrkav pobič? »Mhm. Vdrli so v cerkev in razbili kovana železna vratca na stenski tabernakeljski hišici , da so lahko odnesli zlat kelih dragimi kamni. Potem je v cerkev kar na konju prijahal njihov poglavar, se spakoval in norčavo priklanjal na vse strani, mastno pljunil na tla, dal nasuti ovsa na oltar in se zadrl na ves glas: »Svetnik, če si res svetnik in če si doma, pa prepreči mojemu konju, da bi s tvoje mize oves zobal!« Tako se je širokoustil, ko je njegov konj znenada pokleknil na kolena, da je mož telebnil, kot je bil dolg in širok na tla, žival pa ni več hotela vstati, še celo pogreznila se je za prst globoko v beli kamen in pustila v tlaku vse svoje štiri srebrne podkvice. Trije so poskušali, pa jih nihče ni mogel izdreti. Tedaj so se Turki na smrt prestrašili in zbežali kot zajci … . »Kdo, kdo, kdo?« sta v en glas vprašala Jurij in Martin. »Turki«, je ponovil Mihael. »Turki,« je počasi rekel še Martin in oba netopirja sta že po glasu vedela, da mu radovednost ne da miru. Martin se je čedalje bolj nemirno in živčno gugal, potem pa se ni mogel več premagati: »Pogledat jih grem!« Odprhutali so prek obzidja. Za streljaj daleč ni bilo nikjer ne grma ne drevesa. Še miš se ne bi mogla skriti. No, skoraj. Pred obzidjem so sedeli na konjih visokorasli možje v čudnih frfotajočih oblekah, z dolgimi brki, štrlečimi bradami, s krvavimi sabljami in povitimi glavami. Netopirji so takoj ugotovili, da si glav ne povijajo zato, ker bi jih bolele, pač pa da bi bili imenitnejši. Martinu se je vse skupaj zdelo kar nekam hecno. Kadarkoli se je namreč kdo od Turkov približal obzidju, se je nanj vsula toča kamnov in krepelc; tega so nagnali s puščicami, oni je dobil vrelo smolnato juhico na glavo. Kmalu so ugotovili, da tu ne bodo kaj dosti opravili; besni so zažgali bližnjo leseno kočo, se zavihteli na iskre konje in izginili kot kafra. Ah, kakšno olajšanje! Vsi ljudje so se zbrali v cerkvi, da bi se zahvalili za rešitev in prosili rešitve še za druge tabore. Molili so očenaš za tabor v Družmirju, očenaš za tabor v Šentjanžu in enega za tabor v Šentilju. Ko so molili za tabor v Šenbricu, se je Martinu že hudo zehalo, pri »amen« za tabor v Škalskih Cirkovcah pa so vsi trije netopirji že sladko spali v zvoniku.

TRETJI DAN[uredi]

TRETJI DAN (16. stoletje) ali o slikah, preklinjanju in dežnikih

Netopirji so se tretjič predramili sredi 16. stoletja. Ponoči je deževalo, po hribih je snežilo, zjutraj pa se je zdanilo vse do nižin. Mihaelu je brenčala muha okoli glave. Najprej je odprl eno oko, potem je zamomljal: »Pojdi stran,« pa muha ni šla, ampak je bila s svojim bzzzZZZZzzz bzZZZZZ vedno bolj sitna. »Pojdi stran,« je ponovil Mihael sitno in muha mu je zlezla v uho. »Fuj!« je rekel Mihael jezno in že povsem buden muho požrl. »Fuj!« je rekle potem takoj še enkrat in muho izpljunil. Bila je groznega okusa. »Še muhe niso več take, kot so bile včasih,« je positnaril Mihael, podregal svoja netopirska kolega s slamico, da sta se zbudila, nakar so odprhutali proti Šoštanju. Na polici nad reki, kamor poplave niso segle, so se drenjale neugledne lesene hiške meščanov, malo višje je sredi obzidanega, skrbno obdelanega vrat stal udoben dvorec Šoštanjskih gospodov, nad njim se je bleščala cerkev, vrh hriba pa je sameval stari viteški grad. »Gremo pogledat cerkev,« je navijal Mihael, Jurij in Marin pa sta trdila, da bo to spet tako grooozno dolgočasno kot včeraj. Še dobro, da je bil Mihael zelo trmast, kajti ta cerkev je bila nekaj povsem drugega! Strop v ladji je bil lesen in poslikan z živahnim ponavljajočim se vzorcem cvetk, zvezdic in domišljijskih živali, pred slavolokom so nad oltarji stali visoki baldahini, prezbiterij je bil pa od vrha do tal pokrit z razkošnimi barvitimi podobami . »Uaaa, kako dolg in pisan strip,« je bil navdušen Jurij. Mihael je veleumno raztolmačil, da sta naslikana sv. Mohor in sv. Fortunat, oblastnik Sabast pa ravno ukazuje rablju, naj jima odseka glavo, ker se nočeta odpovedati krščanski veri. Levo in desno se je širilo visoko obzidje nebeškega Jeruzalema, na oboku nad oltarjem pa je sedel Odrešenik na prestolu sredi mavrice, ki so jo podpirala štiri krilata bitja – angel, lev, vol in orel. Pod vsakim je bilo na napisanem traku z gotskimi črkami izpisano ime evangelista. »Matej, Marko, Luka, Janez,« je črkoval Mihael, Jurij in Martin sta pa kar verjela, ker nista znala brati. Ko so se načudili podobam, se namodrovali in napremišljevali, so odplahutali še na drugi konec Doline, kjer je po prašni poti pod Šaleškim gradom ravno jezdil bogato oblečen gospod. Ko je na steni cerkve uzrl ogromno podobo velikana sv. Krištofa, ki je na hrbtu nosil prek vode malega Jezusa, pod nogami pa so se mu motale najrazličnejše ribe in vodne zverinice, je urno zlezel s konja, na kolenih pobožno zmolil očenaš in spustil novčič v kamniti nabiralnik. »Ne bom več preklinjal in popival,« je še skesano obljubil svetniku, »tristo kosmatih, da res ne bom!« Pokrižal se je, se zavihtel na konja in nadaljeval svojo pot. Zgodnje jutro je bilo, v lesenih, s slamo kritih hiškah so se odpirala okna in obrazi se so drug za drugim priklonili proti cerkvi. »Oh, glejte, podložniki nas pozdravljajo,« se je fino zdelo Juriju in Martinu, ki sta bila vendar graščaka, Mihael se je pa samo muzal. »Saj ne pozdravljajo vaju,« se je potem zahihital, »sv. Krištofu se priporočajo, da ta dan ne bi umrli nenadne smrti!« Netopirja je bilo kar malo sram. Potem so nekajkrat obfrčali stavbo. Najprej nezaupljivo bolj od daleč, ker je imela tako velika in visoka šilasto sklenjena okna, da med njimi domala ni bilo nič stene in se je skoraj kot po čudežu sploh še držala pokonci. Še dobro, da so jo krog in krog eden ob drugim podpirali oporniki, kot da bi imela dvanajstero bergel . Okna so bila zastekljena z majhnimi in debelimi okroglimi motnimi stekelci zelene barve, ki so jih vezali svinčeni trakovi, v sklepu prezbiterija je bilo pa eno stekelce strto. Tu so pokukali noter. »Ua, kako je visoka!« - »Oboki so pa taki, kot bi pogledal dežnik od spodaj,« je čveknil Martin. »Noter grem,« se je odločil Jurij, pa sta ga Mihael in Martin takoj potegnila nazaj. »To pa ne,« je odločil Mihael, »zgleda preveč krhka, se lahko sesuje. Kar lepo zunaj bodi!« Jurij je malo pasel mulo, potem pa rekel, da se ne gre več in da ima cerkva sploh vrh ušes dovolj, češ da je užaljen in gre kar spat. Lahko noč!

ČETRTI DAN[uredi]

ČETRTI DAN (17. stoletje) ali o škofu in oženjenih menihih …

»Na pomoč! Svet se podira!« je zavpil Mihael še ves omotičen in trd od spanja. Zvonik se je nagnil in razpokal ter se sesipal. Med padajočimi tramovi in žvižgajočimi kamni, med skrilastimi ploščicami in gorami prahu so trije netopirji komaj sfrčali na plano. »Uf, tole je šlo pa za las,« je sopel Jurij, Martin je bil pa ves siv in trajalo je deset trenutkov, da je spet dobil lepo srno barvo. »K-k-kaj, kaj si pa grejo?« je živčno zajecljal. »podrli zvonik,« je bil ves iz sebe Jurij. »Kje-kje bomo pa zdaj ži-ži-živeli? Pravzaprav spali?« je zajecljal Martin. »Tam, na drugi strani, v novem zvoniku !« je bil navdušen Mihael. Joj, kako lep zvonik je bil to! Višji od starega in po robovih okrašen z naslikanimi velikimi rdečimi kamni, da je zgledal trdnejši, ter z nabreknjeno streho, še najbolj podobno ogromni čebuli . »Aaaa – kako hecna streha!« se ni mogel zadržati Jurij in potem so se vsi skupaj hihitali. Malo zaradi prestanega strahu, malo zaradi smešne strehe. »Niti od daleč nočem več videti nobene cerkve,« je odločno pribil Jurij, ko se je spomnil, da mora biti še malo jezen. »Jaz tudi ne,« se mu je hitro pridružil Martin. »Pa kaj, grem pa sam,« si je mislil Mihael. In so odfrčali. V Velenju je bil nenavaden direndaj. Že od daleč je bilo slišati godbo, kmalu pa se je prikazalo vse črno ljudi, ki so šli skozi trg in navdušeno peli. Med duhovniki je prvi stopal ljubljanski škof Tomaž Hren, za njim pa je valovil cel gozd križev in zastav. Mihael škofa seveda ni poznal po imenu, je pa po našpičeni dvorogeljni kapi mitri in zaviti pastirski palici vedel, da je to škof. Hotel je poklekniti in se prikloniti, vendar mu to kot netopirju ni prav uspelo. Zdajci so z gradu privihrali trije konjeniki in se začeli zaganjati v božje potnike; eden od njih je celo nabasal puško in dvakrat ustrelil v zrak. Potem je počasi nameril na – samega škofa …! Nihče ni opazil. Mihael ni okleval, ampak se je z vso silo zakadil v strelca, da se je ta skoraj zvrnil s konja. Ustrelil pa je vseeno. »Puf!« Zakadilo se je in zasmrdelo po žveplu. »Joj, pa ga je!« si je mislil Mihael. No, pa ga ni. Ni škofa, je pa sv. Roka. V procesiji so namreč nosili tudi bandero s sliko sv. Roka, da bi od trga odvrnil kugo. Krogla je Roka zadela natančno v levo nogo nad kolenom, kamor je sicer kazal s prstom na svojo kužno ranico. Sv. Rok je namreč dolga leta prijazno pomagal bolnikom s kugo, potem pa je tudi sam zbolel. Zdaj ni imel več kužne ranice, ampak luknjo v nogi. Jo bo že slikar ob priliki zakrpal. Jezni konjenik je odpeketal nazaj na grad. Mihaelu je od silnega trka plesalo pred očmi štiriindvajset zvezdic, tri repatice in dve luni. Ves zmeden se je zavlekel pod streho in tam občepel, si gladil buško in omotičen poslušal, kaj so se ljudje pogovarjali. Vsega sicer ni razumel, le to, da se je že pred mnogimi desetletji iz nemških zasejala k nam neka drugačna krščanska vera, ki so ji rekli protestantska in ni dosti marala za papeža in svetnike, ampak je zagovarjala, da mora vsak sam brati Sveto pismo. In da so si velenjski graščaki, ki so bili protestanti in so imeli na gradu oženjenega meniha, prilastili cerkev in je dvajset let niso hoteli dati nazaj, češ da je grajska last; zdaj pa jo je škof ponovno osvojil katoliški veri. In da je stavba v zelo slabem stanju, ker je niso nič vzdrževali. Mihael je kot menih dosti vedel, pa o kaki drugačni veri ni še nikoli slišal, o oženjenih menihih pa še manj. »Ježešna, kako čuden čas,« si je mislil in se odmotovilil v škalski zvonik. Jurij in Martin sta ga že čakala in sta se hihitala in muzala in nasmihala ter si mežikala. Mihaelu najprej nista hotela nič povedati, potem sta mu pa le izklepetala, kako prekrasno so prezidali Velenjski grad, da ima zdaj bogat, iz kamna klesan vhodni portal, velika zastekljena okna in arkadno dvorišče; da se na njem grejejo s pečmi, ki se kurijo s hodnika zato, da ostanejo vse sobe čiste; hvalila sta okrogel obrambni stolp in čudovita oblačila, ki jih nosijo grajske gospe; čisto nazadnje pa sta povedala, kaj jima je bilo najbolj nenavadno, najbolj imenitno in sploh in oh najbolj všeč: da imajo stranišče . Potem so še dolgo v noč modrovali o novi in stari veri, o prelestnih lepotičkah in o tem, kako fino je, če se lahko kar na toplem olajšaš in ti ni treba v gozd za grm, kjer te vedno lahko kak zmaj … No, pa saj zdaj zmajev ni bilo več.

PETI DAN[uredi]

PETI DAN (18. stoletje) ali o sovi in frnikulah na vrvici …

Prvo, kar so trije netopirji zagledali, ko so se petič prebudili, je bilo dvoje velikih okroglih oranžnih oči, ki so se počasi odpirale in spet zapirale. »Ah, kaj bi,« si je leno mislil Jurij, »ena neumna …« - »SOVA!«  je kriknil Martin. »Pst, delajmo se, da smo kamni,« je zašepetal Mihael, kar bi še kar nekako šlo, saj so bili zaviti v pajčevine in naprašeni, a so se že tako neznansko prestrašili, da so jim srca tolkla kot ponorela. »vse nas bo pojedla …« je dahnil Jurij in spet poškilil proti sovi. Zgledala je shujšana in lačna, nejeverno je sukala glavo in gledala tri viseče kamne, ki so jo kdaj pa kdaj na skrivaj pogledali. »Na tri zbežimo,« je siknil Jurij, »petnajst – osem – TRI!« In so zbežali! Kar spustili so se z nožicami in padli skozi luknjo v spodnje nadstropje zvonika – sova pa za njimi – hušknili so skozi lino na prosto – sova za njimi – trikrat so obbrzeli cerkev (Glej-glej! Dve kapeli so ji prizidali, da je dajala iz zraka podobo križa!) – sova pa za njimi – skozi priprto okno so smuknili v notranjščino – sova pa ni mogla za njimi, ker je bila špranja preozka in je jezna in besna in penasta čakala zunaj. »No, zdaj pa imamo, ko ne moremo več v zvonik!« - »Ah, bo že kako,« je dejal Mihael. Notranjščina je bila visoka in široka. Svetloba je oblivala stebre in grede, se igrala na obokih in bleščečih zglajenih kamnih ter z zlatom in srebrom na oltarjih. »Kako nenavadni svetniki!« si je mislil Mihael, »nekaj jih še poznam: Lucijo, ki pomaga za oči, Apolonijo, ki izdere zob, če ne gre drugače, Boštjana, ki je proti kugi, Joba, ki je tak, kot bi ga cel panj čebel opikal … ampak kdo so pa tile gospodje v črnih oblekah? Tile so pa novi. Že čez nekaj trenutkov je v cerkev stopil mežnar in pričel s kajfežem prižigati sveče na steklenih lestencih, ki so viseli s stropa, in na svečenikih pred oltarji. Zdaj sej je še bolje videlo, kako velikanski so oltarji – kar prek celih sten so segali – in velike figure, ki so v trepetajoči svečavi zgledale, kot bi bile žive, so na njih igrale prizore kot v gledališču, še celo zavesa je bila nagubana naokoli. « »Joj, joj, joj!« je zdajci ves presrečen zapel Jurij. »No, poglejta, tamle sem pa jaz na sliki! Ah, kakšen junak sem …« Pogumen vitez na belem konju je ravno prebodel sluzastega zmaja in rešil kraljevo hčerko Majetico . Jurij se je zamaknil v barvito podobo in je bil slep in gluh za vse, kar se je godilo okoli njega. Naenkrat ga je Mihael z vso močjo potegnil za perut, da ga je odneslo s klopi in še »au!« ni utegnil zajavkati. Skoraj bi se nanj usedla debela kmečka bica, ki je prišepala k maši. Netopirji so izpod klopi škilili po cerkvi. »Lej, taka stara bica, pa se igra s frnikolami!« je Jurij šepnil Martinu. »Pa res,« je majal z glavo Mihael, »na vrvico jih je privezala, da kake ne izgubi!« - »Lej, onale teta tudi … pa tista tamle … pa … vsi!« Jurij je raziskoval, če so na tleh kake luknjice, pa so se črne in bele kamnite plošče stikale brez sleherne špranje. Mihael je bil že kar malo jezen, da so tako neresni, ko so pričeli moliti: župnik naprej, vsa cerkev v en glas za njim. Ko so izžebrali deset zdravamarij, je sledil očenaš in potem je župnik razložil po eno skrivnost iz Kristusovega življenja: kako je prišel angel k Mariji, kako je bilo Dete rojeno v štalci in darovano v templju in vse naprej do križanja in vstajenja. Pobožnost se je imenovala rožni venec, jagode so pa zato premikali med prsti, da se niso zmotili pri štetju. »Jaz sem pa že mislil …« si je oddahnil Mihael, ko so se razlegli hrumeči akordi orgel . Netopirji so brezglavo tekali sem ter tja in se zaletavali pod klopjo, tako so se prestrašili mogočnega glasu, ko pa so ugotovili, da ljudi ni nič strah, ampak da pojejo, so spet pomolili glave izpod klopi. Ravno so vsi vstali. Štirje hrusti so dvignili baldahin nad župnika, ovitega v oblak dišečega kadila, ta pa je z brokatnim plaščem privzdignil zlato monštranco, v kateri je sijalo veliko snežnobelo Rešnje Telo. Fantje so poprijeli ogromna bandera, otroci so metali cvetje, iz zvonika so se prav na drobno oglasili vsi štirje zvonovi: don, don, don, don, dindindindin, don, don, dindindindin… kot da bi se odprla nebesa. »Ljuba Marija, kako vaš Franček krasno trjanči na zvonove,« je bica šepnila svoji sosedi, ki se je že tako in tako od preobilja vsega lepega topila v solzah. »Ja,« je odhlipnila soseda. Netopirji so hušnili pod baldahin in se obesili na zlate resice, ki so z vseh strani visele z njega. Kako imenitno je bilo takole bingljati, se pustiti nositi in se spakovati trapasti sovi, ki je čepela na okenski polički in dremala. S soncem oblita dolga procesija je šla po ravni poti med kostanji do kapelice sv. Eme in potem do kapelice Žalostne Matere božje. Koder je šla, se je razsipal božji blagoslov: travniki so bili bolj zeleni, polja bolj bogata s pridelki in sadovnjaki bolj s sadjem obloženi. Netopirji so se spomnili sove šele, ko je bila cerkev spet tiha, prazna in potopljena v polmrak. Še sreča, da je Jurij opazil odprtino v temenu oboka , skozi katero so za binkošti spuščali na vrvico navezanega goloba, podobo sv. Duha, in ga vrteli nad verniki. Dregnil je Mihaela in Martina pod rebra in brž so švignili pod obok – skozi odprtino na cerkveno podstrešje, švrk skozi linico v zvonik in se hitro skrili v stolpno uro. Neumna sova jih je pa čakala in čakala tam zunaj.

ŠESTI DAN[uredi]

ŠESTI DAN (19. stoletje) ali o posnemovalcih brez primere …

»Vsak zase bomo šli,« je odločil Jurij, ko so se šestič zbudili, »zvečer se pa vidimo!« Ko je odbilo šesto uro, so se zasopli vrnili v svoj zvonik. Jurij in Martin sta se takoj začela prepirati, kdo je videl višje drevo, bolj debelo kravo in bolj rdeče jabolko. »Tiho, tiho!« ju je miril Mihael. »Malo sem brskal knjigah in zdaj mi je jasno, da so bile tiste majhne stavbe s polkrožnimi okenci, ki smo jih gledali, ko smo se prvič prebudili, zgrajene v ROMANSKEM slogu. Drugi dan smo gledali na GOTSKI način zgrajene in poslikane visoke in svetle cerkve. Ko smo se tretjič zbudili, je bil Velenjski grad prezidan v RENESANČNI maniri, včeraj pa smo gledali BAROČNE kipe in slike. Tako je to. No, v katerem slogu pa gradijo danes?« - »V renesančnem,« se je takoj izprsil Martin, »v Gaberkah je nova renesančna cerkev.« - »To pa ne, to pa ne!« je protestiral Jurij, »nova cerkev na Kozjaku ima šilasta okna in oltarje v gotskem slogu, pa cerkveno posodje tudi!« - »Ah, pa kaj še?« se je skoraj ujezil Mihael, »na Ponikvi so zgradili stavbo v romanskih in bizantinskih oblikah. Na lastne oči sem videl!« - »Jaz tudi!« je vztrajal Martin. »A jaz pa lažem!?« se je naščeperil Jurij. Malo so bili osupli, potem so pa spredvideli, da v tej dobi (na krempeljčke so prešteli, da so sedaj v 19. stoletju) pri gradnji posnemajo vse oblikovne načine iz preteklosti. Potem so z navadnimi netopirji klepetali o širokih ravnih cestah, s katerimi so ljudje prepredli dolino in jih drzno speljali skozi strašljivo, mokro in nevarno sotesko Hudo luknjo, kjer so vedno živeli najbolj hudi pozoji; poslušali so o čudežih, ozdravljenjih in uslišanjih, ki so se godila vrh Oslovske gore nad Belimi Vodami, na mestu, ki ga je ljudem pokazal vol in kjer so ravno zdaj s silnimi napori gradili že drugo romarsko cerkev; čudili so se železnici in visokemu stolpu, odkoder so se ljudje spuščali v zemljo in prinašali na dan črno kamenje, potem pa z neko coprnijo iz njega pridobivali svetlobo in moč v strojih; čudili so se velikim mlinom in kovačijam ob reki in sploh vsem človeškim pogruntavščinam … dokler niso zaspali.

SEDMI DAN[uredi]

SEDMI DAN (20. stoletje) ali kaj je bilo treba Juriju pasti v tisto luknjo …

»BUUUMM!« se je slišalo. »Fej, tile ljudje nam pa res nikdar ne dajo miru,« je jezno godrnjal Jurij, ko so trije zaspani netopirji ž drugič v zadnjem trenutku odfrfotali iz podirajočega se zvonika. »No, kje je zdaj novi zvoniiiiik, da bi še malo spaaaaaali!« so zehali in si mencali oči. Ko se je oblak prahu polegel, se je pokazalo, da ni ne novega ne starega zvonika; še cerkve in vasi okoli nje ni bilo več – samo ruševine; celo hriba, na katerem je stala cerkev, skoraj že ni bilo več. Grozno! GROZNO! »Saj se mi samo sanja,« je zamomljal Martin. Vse se je pogrezalo v jezero: oltarana miza iz barvitih marmorjev, veliki stebri, ki so nosili balkon za pevce, stoletni nagrobni kamni, s slikami in štukaturo okrašeni zidovi, barvna okna … Stavba se je razpočila na pol in izpod ruševin so se usipale človeške kosti – in se valile po strmem pobočju . »Aha, konec sveta je, poslednja sodba,« je vdano pomislim Mihael, zadrževal samo in čakal, kdaj bodo zadonele angelske trombe in bodo kosti začele lesti skupaj … in se bodo kosti prevlekle z mesom in kitami … se odele v kožo … in mrtvi bodo vstali … nebo bi s moralo zviti v svitek in sonce ugasniti … pa je bilo vse kristalno tiho, nič se ni zgodilo. »Kako lepo oblečen mrlič!« je naenkrat vzkliknil Jurij, da sta lahko Mihael in Martin samo zavila z očmi. »Tiho bodi!« Vsenaokrog je bilo hladno od krst in nagrobnih križev, saj se je pokopališče pogrezalo in so se grobovi prevračali. »Brrr!« so se tresli netopirji od strahu, da so imeli čisto modre ustnice, ampak od blizu so si pa vseeno šli pogledat. Jurij se je seveda moral dotakniti pokojnikovega bogatega oblačila, ki je bilo že čezinčez preperelo in se je ob dotiku sesulo v prah, ki je zavrtinčil po zraku. »Aaahčih!« je na ves glas kihnil Jurij, da ga je kar prestavilo; zapletel se je in spotaknil. Malo se je zamajal in strmoglavil v črno luknjo, ki je zevala pod odškrnjeno kamnito ploščo grobnice. »Joj, noter je padel!« se je kolcnilo Mihaelu in Martinu, a sta vendarle tudi onadva korajžno švrknila za njim v luknjo. Bilo je temno, ampak sta se netopirja kar dobro znašla. Bila sta dva in strah je bil manjši. Bilo je mokro, vendar ju to ni motilo, ker sta letala po zraku. Plahutala sta po ozkem zapajčevinjenem hodniku. »Buaaa! Buaaa!« ju je nenadoma prestrašil Jurij. O mama! Netopirja sta se tako prestrašila, da so se jima vse dlake in dlačice postavile pokonci in sta vsa trda kot dva kamna padla na tla, povsem sprhnele lesene deske pa so se udrle in trije netopirji so zdrknili v globino. Znašli so se v ogrOOOmni podzemni dvorani pod cerkvijo. »Hu,« je rekel Jurij, »kako velika dvorana.« - »Hu, je pa res velika …« sta Mihael in Martin šklepetala z zobmi. »Hu,« je rekel Jurij, »kako debeli zidovi!« - »Hu, pa so res debeli …« sta se tresla Mihael in Martin. »Hu,« je rekel Jurij, »pa koliko okostnjakov je tu!« - »Hu …« sta skoraj zmrznila Mihael in Martin in nista nič več rekla, samo tiščala sta se drug drugega in si zatiskala oči. »Poglejta, kako sedijo in ležijo po tleh! Gotovo so bili živi zaprti sem in so tu spodal pomrli od lakote. To bodo kaki neubogljivi sužnji ali pa trmasti kmetje, ki niso hoteli plačati davkov! Onile up kosti so najbrž umrli od kake strašne kuge, tistele so Turki sesekljali na koščke, tele izmaličene je pa najbrž kak zmaj oglodal, ha ha!« ju je dražil Jurij. »Joj, tiho bodi!« sta šepetaje izšepetala Martin in Mihael, »raje gremo ven!« Hm, kako pa? Stene so bile zgrajene iz ogromnih kvadrov trdega apnenca, med katerimi ni bilo niti za noževo konico špranje, iz kvadratne dvorane pa so štiri vrata vodila na štiri strani – v temo, v neznano. Zdaj je bilo pa že tudi Jurija malo strah. Letal je od enih do drugih vrat, vtaknil v ena nos, v druga nogo. Nič. V tretja krempeljček, v četrta uho. Nič. Potem se mu je pa zazdelo, da skozi ena vrata prav rahlo rahlceno pihlja. Aha, to bo to! Švignili so skoznjo, nekaj časa so še mahali s krili, nato pa jih je pograbil zok vetra in jih odnesel s seboj – hu, kako je šlo! Pa saj je bil že skrajni čas! Zidovje je začelo namreč najprej prav rahlo trepetati, nato se je močno streslo in se pričelo sesipati; od vsepovsod je brizgala voda, klokotala je in sikala, se vrtinčila in penila ter vse hitreje zalivala prastare prostore. Netopirji so kot blisk šinili po dolgem hodniku in skozi široko preddverje dvorane, ki je slonelo na visokih stebrih, in pred njimi se je odprlo mogočno stopnišče. Visoke stopnice so bile od hoje na sredi globoko izlizane in vsaka je bila izklesana iz kamna drugačne barve. Jurij še dobro pomisliti ni utegnil, da je njegovo posestvo gotovo dobilo ime po teh stopnicah, ko so se stopnice že pričele kot domine ena za drugo prevračati v vodo. V globini je zakipelo, zagrgralo, nato pa zavpilo, da je šlo skozi ušesa – v trenutku je iz vode šavsnil strašni gobec največjega pozoja, kar so jih netopirji kdaj videli, z dvema gredama najbolj ostrih zob, z najbolj črnim kačjim jezikom in najbolj srepim, ledenozlobnim pogledom. S krempljasto šapo je zamahnil za netopirji in zatulil, da je siknila skozi nozdrvi njegova strupena sapa, potem se je sunkovito obrnil in izginil v črnih globinah podzemnega jezera. V trenutku se je vse umirilo, a tega netopirji že niso več videli, kajti silen piš jih je treščil skozi težka, z železom obita vrata vrh stopnišča. »Ven, ven, ven, ven, ven!« so vreščali netopirji in se pognali iz mračne kleti skozi vežo v svetlobo in mokri ter prestrašeni občepeli pred vrati starega škalskega župnišča. »Hočem svoj zvonik, hočem spati še eno noč, hočem domov!« je cmizdil Martin. Jurij in Mihael sta ga podpirala in šli so iskat kartakoenprviinnajbližjiinsplohnivažnokakšen zvonik, da tam prespijo še eno noč. Tisti v Šmartnem pri Velenju je bil kar pravšnji. Zapodili so se vanj, se stisnili v staro uro in se tresli. Malo še od strahu, malo pa kar tako, ker so se smilili samim sebi. Tako so se tresli, da so premaknili kolesce in se je ura ustavila. Pa kaj, glavno je, da so živi. Ena, dva, tri – netopirji spat!

OSMA NOČ IN OSMO JUTRO[uredi]

OSMA NOČ IN OSMO JUTRO ali končno spet doma

Netopirji Mihael, Martin in Jurij so spali in vsem se je sanjalo enako: da je človeško mesto pod njimi zelo hitro raslo, se širilo in víšalo; da so se ljudje prevažali naokrog v nekakšnih sodčkih in frčali po zraku; da so si ponoči svetili s steklenimi hruškami in sploh niso več hodili na lov in gojili žita, ampak so vso hrano dobili v hladilniku; da so imeli vijolične krave, ki so kakale čokolado; da so si gradili hiše, ki so bile kot kocke brez strehe; da je Škalsko jezero raslo in bilo vse večje; da so privrela iz zemlje še druga jezera in je bila pokrajina vse bolj taka, kakršno so poznali včasih. Potem so se – PUF! – naenkrat zbudili v mali grajski kapelici, stali so na glavi in bili so – no, goli kot netopirji, dokler se niso oblekli v svoja oblačila, ki so jih lepo zložena čakala na klopi. Malo čudno so se že počutili takole, z glavo navzgor, vendar so se kmalu spet privadili. Grajska kapelica je bila sveže pometena, napolnjena z vonjavo jutranjo svežino visoke pomladi. Srebrn pramen sončne luči je skozi lino v slapu lil na drobno podobo, ki je v ozkem lesenem okvirju visela na steni, da so se njene barve lesketale kot mavrični nezemeljski privid. Prelepa zlatolasa žena je sedela na sijajnem kraljevskem tronu, svilen lazurno moder plašč ji je na prsih spenjala zaponka z velikim okroglim biserom. V naročju je pestovala živahno nago dete, ki se je z levico nadvse nežno dotaknilo materinega obraza, z desnico pa je otrok držal veliko rdeče jabolko, bleščeče kot rubin. Gospa je nagnila kronano glavo in se milo in otožno nasmehljala. Za prestolom so v zraku trepetali angeli ter godli in peli. Vitezi so strmeli v podobo, ki je že od nekdaj visela na zidu, a je bila danes vendar povsem drugačna. Vedeli so, da je bila revna žena z lačnim otrokom v resnici Kraljica Nebes … »Malo je pa vseeno škoda, da nismo bili netopirji še kak dan dlje,« je končno rekel Jurij, »kaj veš, kaj vse bi se še lahko …« Dokončati pa že ni več utegnil, ker sta mu Mihael in Marin zaprla usta. »Samo da smo spet ljudje in smo spet doma.« - »Ampak, obljubita mi, da gremo prihodnji teden ulovit pozoja,« je vztrajal Jurij, »saj vesta, da lahko iz tegale mrzlega jezera naredimo čudovito dolino!« Oba sta se strinjala. Martin je takoj odveslal na svoj grad, Jurij je raznežen objel svojo hčerko in poljubil svojo gospo grofico, Mihael pa se je na oslu odmajal nazaj v svoj samostan in na dolgo in široko razpredal sobratom o tem, kaj se mu je nekoč v prihodnosti zgodilo. Tistega o hruškah, ki svetijo, o kockastih hišah in o hrani iz hladilnika mu sicer niso verjeli, tako kot danes ne verjamemo čisto vsega o pozojih in zmajih, za tisto o drugi veri in poročenih menihih je bil pa kaznovan z enotedenskim postom ob suhi skorji in vodi. »Da se ne bo več sladkega vinca napil! Če se ga pa že bo, naj si izmišlja bol spodobne reči,« so rekli. Jurij se je potem z družino preselil na grad Šalek, ki mu je bil že od nekdaj zelo všeč zato, ker je iz tega kota njegov bojni krik najlepše odmeval po vsej Dolini. Odslej je Jurij vedno urno odrezal debelo zagozdo kruha lačnim in jim stisnil še kak krajec v roko. Škalski grad in polovico svojega širnega dolinskega posestva je podaril gornjegrajskim menihom, ki so Na stopnicah zgradili CERKEV SV. JURIJA NA JEZERU

AMEN