O treh bratih in treh sestrah
| O treh bratih in treh sestrah Pripovedke z Martinj Vrha Ivan Tušek |
| |||||||||||
Bil je oče, ki je imel tri sinove. Kot vsakomur je prišla zadnja ura tudi njemu. Poklical je svoje tri sinove k postelji in jim rekel: »Premoženja vam ne morem zapustiti, ker ga nimam. Pojdite po svetu službe iskat, boste že kaj našli! Zdi se mi, da boste srečni.« Oče je umrl in sinovi so šli po svetu službe iskat. Pridejo do belega gradu in tu so hoteli povprašati, ali bi ne bilo zanje kaj dela. Ko stopijo v hišo, vidijo grofa, ki je sedel za mizo zelo zelo žalosten. Vprašajo ga, kaj mu teži srce. Zasmilil se jim je in radi bi mu pomagali. Pa grof pravi: »Kaj bi vam pravil o svoji veliki nesreči, saj mi ne morete pomagati!« Dolgo so ga nagovarjali, naj se jim razodene, in dolgo se ni dal sprositi. Končno vendar pravi: »Naj pa bo! Pomagati mi sicer ne boste mogli, a človeku je laže, če more komu potožiti. Poslušajte torej: Imel sem tri hčere, pa mi je vse tri pobrala divja žena. Na vrtu imam tudi jablano, ki vsak dan rodi zlato jabolko, pa nobenega še nisem utrgal! Vselej, kadar ga hočem utrgati, pride iz tat neka žena, ki me prehiti in odnese jabolko v podzemlje. Kako bi ne bil tedaj žalosten!« Bratje pravijo: »Hčera ti res ne vemo kako rešiti, poskusiti pa hočemo svojo srečo zoper ženo; in ni vrag, da je ne bi prehiteli!« Takoj drugi dan je poskusil najstarejši brat. Pa komaj je bilo jabolko zrelo, že ga je imela žena v roki. Ko se je spet danilo, je že stal srednji brat na vrtu. Ko je bilo zlato jabolko zrelo, skoči in ga hoče odtrgati, pa kakor bi trenil, se zemlja odpre, iz nje pa skoči žena in ga prehiti, sam ni vedel kako. Naslednjega dne spet čaka najmlajši brat na vrtu. Jabolko je zrelo - on in žena, ki se je pri tej priči prikazala iz tal, skočita in se oba isti hip stegneta po njem. A žena je bila malo prekratka in jo je prehitel. Žena se spusti spet v tla, toda zemlja se zdaj ni več zaprla za njo, ampak je v njej ostala globoka jama. Zato so bratje sklenili, da bodo enega izmed njih spustili po vrvi v jamo, da bo vsaj videl, kaj je tam doli. Najstarejši brat je bil koj pri volji. Prinesli so vrv, nanjo privezali kamen in nanj se je usedel brat, ki so mu dali vrvico v roko. To vrvico so privezali na zvonček, ki so ga obesili vrh jame. Če bi se mu morda hudo godilo ali če bi rad spet prišel na zemljo, tedaj bo lahko pozvonil. Spustili so ga v jamo in prišel je na drugi svet. Skoči 8 kamna in hodi okrog. Kar zagleda žensko, ki jo po krotki govorici spozna, da je najstarejša grofova hči. Pelje jo k vrvi, posadi na kamen, potegne za vrvico - in potegnili so Jo na beli dan. Ko so vrv spet spustili v jamo, so še njega spravili nazaj gor. Zdaj se usede srednji brat na kamen in spustili so še njega v jamo. Ko stopi na trda tla, gre tudi on malo naokrog in zagleda srednjo grofovo hčer, ki jo tudi spravi na zemljo tako kot njegov brat njeno sestro. Njega tudi niso pustili v jami, to se ve! Nazadnje gre še najmlajši brat v jamo. Ko pride na spodnji svet, se čudi, da je tu doli vse drugače kakor zgoraj. Gre tedaj malo okrog ogledovat. Nazadnje naleti na deklico In se začne z njo pogovarjati. Ona mu med drugim pove, da je njen oče na lepšem svetu mogočen gospod in da jo je ugrabila neka grda ženska, ki je že prej pripravila očeta ob dve njeni starejši sestri. Mladenič ji pove, da sta njeni sestri že rešeni, in jo pelje k vrvi. Tudi njo so potegnili na beli dan, še prej pa mu je dala v spomin bel robček, na katerem je bilo z rdečimi nitmi izvezeno njeno ime. Ko so vrv spet spustili v jamo, da bi spravili še njega ven, in ko se je hotel ravno usesti na privezani kamen, se je kamen odvezal in padel na tla tako trdo, da je zemljo predrl. Spet se je naredila globoka jama. Mladenič je potegnil za vrv, da so jo spustili še niže. Poprijel se je je in se spustil v novo jamo. Čez dolgo časa spet doseže tla in pride na drugi svet. V svoje začudenje najde tam tisto ženo, ki ji je bil vzel zlato jabolko na grofovem vrtu. Povedala mu je, da je začarana in da mora ljudem kolikor mogoče škodovati. Pove mu pa tudi, da jo lahko reši, če le hoče. Mladenič jo povpraša, kaj naj bi storil. Žena mu pripoveduje: »Tukaj vidiš jezero, ki je tako široko, da ne moreš videti čezenj, če bi še tako napenjal oči. Tu ti dam golobčka in tri grahova zrna. Golobček te ponese čez jezero. Sedi nanj in v žep daj tri zrna. Kadar te bo že težko nosil, vrzi eno zrno v vodo in zrasel bo koj hribček, na katerem se bosta lahko odpočila. Ko te bo prinesel na drugi breg, boš tam zagledal cerkvico. Pojdi vanjo in plačaj mašo zame. Ko bo maša končana, bom že stala pred cerkvijo in blagor tebi in meni -rešena bom.« Mladenič je sedel na golobčka, dal tri grahova zrna v žep in golobček je letel z njim čez jezero. Daleč ga je prenesel in se zelo upehal. Mladenič je vrgel v vodo prvo zrno, zrasel je hribček in odpočila sta se. Spet sta letela dalje in golobček se je spet utrudil pod težo, ki jo je nosil. Drugo zrno je padlo v vodo in spet je zrasel zelen hribček in golobček si je oddahnil. Zletel je v tretje in ga nesel dalje. Nesel ga je daleč daleč in se utrudil. Mladeniča je začelo skrbeti. Eno samo zrno je še imel, pa kraja ni bilo videti nikjer. Kaj bo! Golobček je pešal in moral je vreči tretje zrno v vodo. Spet je pomagal zelen hribček. Ko sta se odpočila, ga je spet zadel golobček nase in letel z njim naprej, le vedno naprej. Golobček je že tako težko nosil, da se je s perutnicami že zadeval ob vodo in je bil mladenič ves moker. Kaj bo, kraja pa še ni videti! Ravno, ko je golobček spet onemogel in padel v vodo, začuti, oj sreča, trdno zemljo pod nogami. Zlezla sta na suho, čeravno z veliko težavo. Zdaj zagleda mladenič tudi cerkvico pred seboj, ki mu jo je do zdaj zakrivala gosta megla. Mladenič gre vesel in plača za mašo. Ko pride po končani maši iz cerkve, ga je žena že čakala in mu iz hvaležnosti podarila tri zlate krone. Potem je žena izginila, mladenič pa je šel naprej. Ko tako hodi in hodi, se mu dozdeva svet vedno lepši in lepši. Nekega večera pride do velikega gradu. Stopi vanj in prosi, da bi ga prenočili. Odgovorili so mu, da nimajo prostora, ker bodo jutri obhajali ženitovanje starejših dveh grofovih hčera. Zato se je zbralo že toliko gostov, da ne vedo, kje in kako jih bodo potaknili čez noč. Rekli so mu tudi: »Ne vemo pa tudi ne, od kod ste in kaj ste? Kaj je vaše opravilo in kaj vas je pripeljalo v ta kraj?« Mladenič ni vedel, kaj bi odgovoril. Pride mu na misel in pravi: »Zlatar sem, stare krone popravljam, pa tudi nove naredim, če mi kdo ukaže.« »Če je pa tako, bi nam bil lahko na pomoč. Zlatar še ni prinesel kron nevestama. Če obljubite, da naredite dve kroni do jutri, ko bo čas poroke, lahko ostanete.« »Kaj bi jih ne in kako bi jih ne! Pa še druge priprave ne bom potreboval, kakor kladivo in dva bokala lešnikov. Samo to vam povem, da morate iti vsi spat, ker svoje umet-nije nočem izdati.« Prav vsi so šli spat in on je tolkel lešnike vso noč. Ko so zjutraj vstali, jim je pokazal dve kroni od tistih treh, ki mu jih je bila dala tista žena pred cerkvijo. Vse ga je občudovalo in povabili so ga celo, naj se po poroki usede k njim za mizo. Rajali so, da je bilo kaj! Z najmlajšo hčerko je tudi plesal - in veliko plesal. Vroče mu je bilo in si je obrisal pot s čela. Hči vidi na robčku svoje ime in spozna svojega rešitelja. Tudi on je šele zdaj spoznal svoja brata, njih neveste in beli grad in - kaj bom odlašal povedati! - kmalu je spoznal tudi najmlajšo hčer za svojo nevesto. Bilo bi še tisti dan tudi njuno ženitovanje, če bi ne bilo že prepozno. No, pa so šli k poroki drugi dan in svatje so bili vsaj en dan več skupaj. Tretjo krono je dal najmlajši sestri in vsem je priznal, kako jih je dobil. Dolgo dolgo je živelo vseh šest srečno skupaj na belem gradu - in še zdaj žive, če niso že pomrli.