O tem in onem
| Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju O tem in onem Slavko Pregl |
| |||||||||||||||
PRVO IN EDINO PODPOGLAVJE ne lepša pravega stanja stvari
Prostega časa nenehno primanjkuje, a vseeno ga je del dobro nameniti pomenku o zadušitvi z zrakom ter o operaciji grla. Kaj je dovoljeno odnašati in zakaj je škoda, če se kaj obrne v škodo. V neposredni zvezi nastopijo Beethoven, Paganini ter majhna laž za človeštvo. Pojasnjena je vloga dobrodošlih mazil pri vrtanju štirioglatih stvari. Čeprav nastopijo tudi trenutki, ko je najlepše molčati, se določenim vprašanjem in možnim odgovorom ni mogoče izogni ti. Prvič je uradno objavljeno pojasnilo o uradno dovoljenem preklinjanju ter kako se to nanaša na punce.
DODATNA POJASNILA
Zelo veliko zelo pomembnih vprašanj smo prisiljeni nanizati v nekaj vrstah. Na radiu rečejo: žal nam čas ne dopušča. V časopisu napišejo: žal nam je zmanjkalo prostora. Govorniki zakašljajo: in tako dalje. Sem ter tja kdo pravi: ne vem več naprej. Mi pravimo: povečujemo hitrost.
'o 'prostem času
Ni kaznivo zadremati nekaj minut po kosilu. Za to si izberite kavč ali posteljo. Nima smisla kinkati ob učbeniku zemljepisa ali nad knjigo Počesane muhe.
Ni kaznivo spremljati časopisov, radia in televizije. Nenehno buljenje v televizor je primerljivo z dosmrtnim uživanjem hrane iz konzerv. Preveliko zaupanje v tisto, kar piše, je samo malo hujše od življenja v kletki.
Ni kaznivo svoje mnenje preverjati v živahnih pogovorih s prijatelji. Kdor ima nenehno o vseh vse prav, potrebuje prijateljsko pomoč. Tistemu, ki si nikoli ne upa odpreti ust, pojasnite, da se z zrakom še nihče ni zadušil in da mu tudi nihče ne namerava operirati grla. Kdor zna varčevati z besedami, mu jih nikoli ne zmanjka.
Ni kaznivo prebrati kar največ knjig. Škodljivo je nič odnesti od tega.
Ni kaznivo hoditi v kino in v gledališče; kdor misli, daje treba tja hoditi zato, da ga vidijo, ne misli povsem prav; tudi niso na najboljši poti tisti, ki imajo na prireditvah najraje bogato založen bife. Z vseh platen in odrov je dovoljeno odnašati vse lepote, kijih lahko zložite v srce in možgane.
Dovoljeno je skrbeti za dobro počutje telesa: za njegovo zračenje, razgibavanje, videz, polnjenje in praznjenje. Zaželeno je, da so vsi deli približno skladni: samo možganska telovadba ali širjenje trebuha škodita. Človek je šport, sprehode, kozmetiko in snago, dobro hrano in čista odlagališča ostankov prebave izumil v svoje dobro. Škoda je, če se komu vse to obrne v škodo.
Dovoljeno se je zabavati na različne načine. Sem sodijo številni konjički: nekdo zbira konje, drugi znamke in tretji zarjavele žeblje. Veselje je videti, kaj vse ljudem povzroča veselje. Žalostno je videti, če kakšno prijazno veselje povzroča neprijazno nerazumevanje.
Dovoljeno se je ukvarjati z glasbo. Nekateri želijo postati novi Beethovni, novi Paganiniji, še številnejši želijo postati popoldanski igralci klavirja ali poslušalci z razvitimi ušesi. Nobenega posebnega smisla nima, če bi eni čivkali kakšne neharmonične melodije na račun drugih. Resje, da morajo učitelji glasbe preživljati številne trenutke na robu obupa. Pa vendar premagajo sami sebe in na plašno vprašanje: »Kajne, danes mi gre že bolje"!« veliko dušno prikimajo. Majhna laž za človeštvo in velika spodbuda za mladega violinista brez posluha, ki mu violina joče v rokah.
Dovoljeno je početi kaj lepega brez posebnega dovoljenja. Dovoljeno je ne početi tisto, česar ne maraš, četudi gre prijateljem ali sosedom dobro od rok in je to precej dobro znala tudi tvoja babica.
o 'šol'i
Razmere, pametnejši ter močnejši od nas so nas prisilili, da hodimo v šolo. Če že moramo biti tam, je dovoljeno čas koristno uporabiti in si nabrati kar največ znanja. Resje, da na vseh koncih in krajih srečujemo bogate in pomembne bedake, a to ni dovolj, da bi ljudem dobre volje odvzelo voljo. Ko bodo pametnejši nehali popuščati, bo izbruhnil lep svet. Lepo bo sodelovati na pravi strani.
Učitelji so po naravi dobri ljudje, saj sicer ne bi bili učitelji. Sem ter tja komu včasih kaj spodleti. To je povsem normalno. Dovoljeno mu je pomagati na pravo pot. Učitelji učencem in učenci učiteljem občasno izkazujejo ljubezen in spoštovanje nekoliko štirioglato. Dobra volja in razumevanje sta tisti mazili, ki pomagata, da se vse skupaj vseeno vrti. V šolo je dovoljeno hoditi urejen, čist in prijazen. Zaželeno je, da se to godi kar najbolj pogosto. Dostojanstveno obnašanje je šoli primerno. Sprenevedanje, cmeravost, tožarjenje, podrepnost, netovarištvo, napuh, prilizovanje in podobne neumnosti niso kaznive, v dobri družbi pa so popolnoma odveč. V šoli je dobro biti v dobri družbi; človek pusti tam precej svojega življenja in precej neduhovito ga je zapravljati s slabimi trenutki. Špricanje ni dovoljeno nikoli. Razumljivo je samo v redkih primerih. Zakaj se ne bi spoprijeli s težje rešljivimi problemi? Vsaka prehojena stopnica popelje bliže k tistemu, kar želimo. Zbežati zna vsak, zmagati pa le nekateri. Zlate ribice v akvariju na hodniku niso poskusne živalce za vse, ki polni idej pridejo mimo. Hišnikovega psa ni treba begati s prevelikimi količinami nepojedenih malic. Šolski inventar ni kriv, če pri kakšnem predmetu kdaj kaj zamočite. Dovolite, da po stenah packajo samo za to plačani umetniki. Snažilke trdo služijo svoj kruh tudi brez vaše posebne pozornosti. Ne bojte se, da jim bo zmanjkalo dela.
In še popolnoma neverjetna, a resnična trditev: kar koli hudega ali zapletenega boste doživeli v šoli, nekoč, čez mnogo let, se boste vsega spominjali kot časov, ki so bili lepi, prijetni in neponovljivi. Ne kvarite si lepih spominov. Ne kvarite lepih spominov drugim. Kaj, če se bo kdo med vami razvil v pisatelja in vas mrcvaril v svojih knjigah? Zakaj se na stara leta ne bi raje bahali s svojimi sošolci?
o prijaznejših strunah
Ni slabo imeti prijatelje. Prijatelji niso tisti, na katere pomisliš samo takrat, kadar si v zadregi. Prijatelji zaslužijo, da prijateljstvo gojiš, da jim prijateljstvo vračaš z lepimi in prijetnimi dejanji. Če je pretežno tako, jim ni težko ostati s teboj, ko ti je težko. Prijatelja najlaže izgubiš, če ga jemlješ preveč zlahka in si prepričan, da bo vedno razumel vsako tvojo oslarijo. Pravi prijatelji jih sicer razumejo, a nikar ne pretiravaj s preizkusi njihove vzdržljivosti.
Prijatelji so gosto posejani povsod: med mlajšimi, med starejšimi, med dekleti in med fanti, med različnimi rasami in verami, blizu in daleč. Zato jih je tako težko najti. Prijatelji zelo enostavno sprejmejo zelo velike različnosti, ker so strpni in ker znajo opaziti bistvene stvari.
Dovoljeno je spoštovati posebnosti. Nekdo svojega k1arineta ne bo zamenjal za kup deklet in še večji kup fantov. Zapre se v svojo sobo in meditira sam s seboj, joče in smeje se skozi črno pihalo s srebrnimi tipkami. Kdo drug vse popoldne preživi v klepetu z zelenimi papigami. Tretji brunda od zadovoljstva le, če je sredi svojih albumov z znamkami.
Četrti se najlepše razume z mačkom, takim ali drugačnim. (Od drugačnega ga sicer skušamo neopazno odvleči.) Peti ne zna živeti brez velike druščine. Zaželeno je uporabljati pravo mero. Še posebej, kadar želimo koga usmeriti kam drugam od njegovega prepričanja ali udobja. Med prijateljstvom in sitnobo ali soljenjem pameti je včasih zelo majhen korak. Samo prijatelji vedo, kje se konča eno in kje začne drugo. Ni prepovedano skloniti glavo in obžalovati, kadar zagrešimo neumnosti. Veličino je laže opaziti in teže početi v človeških dejanjih kot v trmoglavi vzvišenosti.
Svet postaja vse manjši. Sateliti povezujejo celine. A najčvrstejša vez je vseeno topla beseda. Nekateri sicer prisegajo na strah in denar, a zato na našem planetu tudi ne primanjkuje težav. V zvezi z besedami le dve pojasnili: dovoljeno je govoriti po telefonu, vendar je dobro imeti pred očmi, da je kandidatov za telefoniranje še nekaj v bližini; lepo je pisati pisma, ne le zato, da bi jih zanamci objavljali v knjigah ali prodajali na dražbah, in ne le takrat, kadar kaj prosimo, pač pa še posebej, kadar prijatelju ali prijateljici želimo povedati kaj lepega, brez obveznosti po koledarju ali žepu. Eno najlepših daril je lep pogovor ali lepo pismo: obema se zdi, da dajeta in da dobivata. So trenutki, ko je najlepše molčati.
So stvari, ki se jih počne sam, so stvari za v dvoje in so stvari za v troje in za množice. Dovoljeno je vsaki priložnosti primerno izbrati ustrezen čas in prostor. Zgodovina in običajna življenja bi zlahka pogrešali zadrege, ki so izbruhnile zaradi dogodkov, odvijajočih se prezgodaj ali prepozno in tam, kjer res ni bilo prostora zanje.
Vse neumnosti sicer nenehno počnejo drugi. V lepo vedenje sodi, če pomagamo, da vsakdo predvsem sam nosi posledice svojih dejanj.
VPRAŠALI STE - PREBERITE
Vprašanje: Ali je treba pozdravljati profesorje tudi zunaj šole?
Odgovor: Profesorjev nasploh ni treba pozdravljati, pač pa le tiste iz tvoje šole in vse druge, ki jih poznaš.
V: Učiteljici za kemijo stvari ne gredo najbolje od rok. Včasih jo malo popravimo. Nič ne reče, naslednjo uro pa se maščuje. Ne vemo več, kako in kaj, ker bi se le radi kaj naučili, kazenski pohodi pa nam tudi niso všeč ..
O: Pohvalite jo, ker vas tako učinkovito preizkuša in včasih na tablo napiše nekaj, kar ni prav, a morate sami to ugotoviti. Lepa beseda lepo mesto najde.
V: Včasih mi je hudo in želim biti sam. Ali je to normalno, četudi sem fant?
O: Da.
V: Ali je res, da so bili vsi kasnejši geniji slabi v šoli?
O: Nekateri da. Žal nas zgodovina uči, daje bilo doslej genijev malo manj kot slabih učencev.
V: Nekateri profesorji kljub zvonjenju nočejo takoj iz razreda. Ali lahko vstanemo in jih s tem poženemo ven? Je to lepo?
O: Lepo je, če vstanete, kadar gre profesor iz razreda. Lepo je tudi, če je točen.
V: Kaj praviš, če bi namesto psovk uporabljal besedo sonce in njene izpeljanke: za posončit, osončen tip, pojdi se sončit, ne sonči me?!
O: Zelo sončno bi te pogledal in te povabil na pijačo.
V: Ali za ravnatelja izberejo tistega, ki se zna naj glasneje dreti?
O: Ravnatelj, ki se mora glasno dreti, da ga slišijo, si želi le dvoje: da bi si poslušalci umivali ušesa in da ne bi bil več ravnatelj.
V: Ne vem, zakaj snažilke besnijo, če igramo nogomet na šolskem hodniku. Saj so plačane zato, da čistijo.
O: Zakaj pa potem ti govoriš in počneš neumnosti, četudi nisi plačan za to?
V: Kolikokrat na plesu lahko zavrnem fanta, ki me pride prosit za ples, če bi v resnici želela plesati z njim in bi rada samo dosegla, da bi sošolke videle, kako me prosi?
O: Odvisno od tega, če želiš izzivati sošolke ali imeti fanta.
V: Kadar koli želim punci, ki mi je všeč, reči kaj lepega, pride mimo kakšen sošolec. Bojim se, da me bo imel za slabiča, če me bo slišal, da tvezim nekaj nežnega. Kje bi bil izhod?
O: Prvič: skušaj govoriti z njo na samem. Drugič: kaj pa, če bodo besede pri dekletu dosegle zaželeni učinek in te bodo fantje prosili, da bi jim sestavljal dobro plačane govore ali pisma? Tretjič: meni bi bilo sladko vseeno, kaj tvezijo sošolci, če bi me imela rada kraljica mojega srca.
V: Prijateljico sem prosila, naj me seznani s svojim sosedom. Sedaj se ves čas norčuje iz mene, fanta pa še vedno ne poznam.
O: V bistvu se da mnoga vprašanja skrčiti na odločitev, kaj res želiš in kaj si za to (sama) pripravljena storiti. Drugo so zgodbice.
V: Z očetom se bolj malo vidiva. Kadar se pogovarjava, me vedno sprašuje o šoli. Zakaj ne govori o čem drugem?
O: Sprašuje le tisto, za kar meni, da ti lahko kaj pomaga. O drugih stvareh je prepričan, da jih velemojstrsko obvladaš.
V: S katerim letom lahko začneš preklinjati, če si punca?
O: Za vse, ki so rojeni po letu 1900 in pred letom 1999, je preklinjanje uradno dovoljeno od leta 2099 naprej. Pred tem časom je preklinjanje znak neotesanosti, četudi si punca.
V: Pravkar sem se razšla s fantom. Kolikšna je verjetnost, da bom sploh še mogla ljubiti?
O: Premo sorazmerna z rastjo človeštva in obratno sorazmerna s količino tvojega neutolažljivega hlipanja.