O tem, kako je smetnjak postal oblak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O tem, kako je smetnjak postal oblak
Vinko Möderndorfer
Spisano: Mateja Jeglič
Viri: Möderndorfer, Vinko (1985). O tem, kako je smetnjak. Ljubljana: Univerzum. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




SMETIŠČE[uredi]

Vsepovsod same smeti: konzerve, steklenice, stare cunje, škatle, polomljen stol, star avtomobil, zarjavelo kolo in tako dalje. Skratka: vse polno je smeti vsepovsod ... Od nekod prisopiha (dobesedno prisopiha) zelo debela oseba ... Ta oseba je lahko tudi ženska, pravzaprav je najbolje, če je ženska. Tako je ogromna, tako je velika, da se komaj premika. Vidimo samo njen velik in napihnjen (napihnjen dobesedno) trup in velike noge, ki vztrajno in sopihajoče merijo POT do nas ...

ZELO DEBELA OSEBA:...(sopihanje) ... Vam rečem ...(sopihanje) ... vam rečem otroci ... hočem reči da ... se igrica že piše, povedat sem vam prišla da da že izpod peresa prihaja...da bo kot nalašč za vas (sopihanje) da niste zaman prišli in da je že vse v redu, da da ste tu ... so mi še naročili da moram da ... vam povedati, da ...(sopihanje)... tako sem tekla, da sem vse pomešala ... (sopiha) Iz dvorane (to je tam, kjer je občinstvo) se na oder (to je tam, kjer je smetišče) prerine manjša skupina ljudi (lahko tudi otrok): ALJA, BOŽO, BERTA, LJERKA, IVAN, VOJKO itd.

ALJA: Nič ne bomo čakali, da se igra ZA NAS napiše, dovolj nam je napisanih iger in lepih lutk s svilenimi laski ...

BOŠO: Ne moremo več čakati ...

BERTA: Nočemo več čakati .

LJERKA: Igrali se bomo sami .

ALJA: Sami si bomo naredili lutke ...

BERTA: Pobrali in izbrskali jih bomo iz smeti ... BOŽO: Prav to smetišče bo naše igrišče ...

ALJA: ln tudi gledališče ...

VSI: ... in tudi lutkovno gledališče ...

ZELO DEBELA OSEBA: ... (sopihanje) ... ampak rekli so mi da ... da naj vam sporočim, pravzaprav otrokom moram sporočiti da ... da se že piše ... da se že lutke oblačijo in da se že ... da se lutkam lasje krtačijo, da ... (sopihanje) ... da kmalu bo predstava, kajti joj, vse sem pozabila, vse sem pomešala, tako sem tekla (sopihanje) ...

ALJA: Kar povej jim, kar steci nazaj, kar reci jim, da se bomo od zdaj naprej igrali sami ...

BERTA: To smetišče bo naše igrišče ... BOŽO: ln gledališče ...

ZELO DEBELA OSEBA: Kaj pa jaz?

BOŽO: Lahko se igraš z nami, če hočeš ...

ALJA: Dajmo, pobrskajmo malo po teh čudovitih smeteh!

LUTKE[uredi]

VOJKO: Kakšna čudovita steklenica ...

ALJA: (bere) ... CO ... CA ... CO ... LA

BERTA: KOKAKOLA, reče se KOKAKOLA in ne COCACOLA ... ALJA: Saj vem, misliš, da ne vem ...

BERTA: Če bi vedela bi tudi rekla KOKAKOLA in ne COCACOLA oo.

VOJKO: Nehajta se prepirati, rajši se odločita,katera od vaju se bo igrala s steklenico, čigava bo naša nova lutka COCACO¬LA oo.

BERTA: ... Bom jaz, zato ker JAZ edina vem, kako se pravilno reče KOKAKOLA ... BERTA ZLEZE V STEKLENICO - ZDAJ NI VEČ BERTA, AMPAK KOKAKOLA PRAVA LUTKA-STEKLENICA ... KOKAKOLA .

VOJKO: Poglejte, kaj sem našel čisto ta pravi LONEC ... To bom jaz, to bo moja lutka ... ZLEZE V LONEC

BOŽO: Ta stara avtomobilska troblia, to bo moja lutka ... IN ŽE ZLEZE V TROBLJO

ALJA: Kaj pa jaz? Kakšna lutka naj bom pa jaz?

LJERKA: Hura! Kaj sem našla. Kakšno čudovito smetišče je to ... Našla sem staro PUNČKO brez ene noge ... kar vanjo bom zlezla ... IN ŽE ZLEZE V PUNČKO BREZ ENE NOGE

ALJA: Vsi so našli svoje lutke ... samo jaz ne ...

IVAN: Jaz pa bom zlezel v ta stari klobuk ... joj kako je krasen ... ŽE GA NI VEČ

ALJA: Kaj pa jaz ...

MIHA: Čudovita konzervna škatljica ... to bom jaz ... konzerva ribjih sardin. JE ŽE V NJEJ

ALJA: Kaj pa jaz Tudi jaz moram najti svojo lutko ... tudi jaz se hočem igrat Počakajte me ...

SMETNJAK[uredi]

ALJA: Kakšen lep star in obtolčen smetnjak. Pa še pokrov ima. Kaj, ko bi to bila moja lutka. Kar v smetnjak bom zlezla. ZLEZE VANJ

ZELO DEBELA OSEBA: (sopihanje) Kaj pa jaz tudi jaz se hočem igrati, tudi jaz hočem imeti svojo smet pravzaprav hočem reči ... svojo lutko ... ZELO DEBELA OSEBA PRiČNE JOKATI

COCA COLA: Zakaj pa jočeš ...

SMETNJAK: Poglej, koliko smeti je še na smetišču, hitro si izberi eno ...

KONZERVA: Pustite jo ... Kar naj se joče, če tako hoče ...

SMETNJAK: Naj se igra z nami ... naj si izbere svojo lutko, hočem reči svojo smet, hočem reči svojo smetno lupino ... naj se igra z nami ...

ZELO DEBELA OSEBA: Kako, če pa ne morem če sem ... če sem predebela ... pravzaprav premočna v nobeno lupino se ne morem skriti ... v nobeni lutki se ne morem igrati ... pravzaprav, hočem reči, da ... da se ne morem z nikomer igrati ... ker sem premočna, predebela in pre-nerodna ...

JOKA ZELO PRETRESLJIVO

TROBLJA: ... trararara ... posluh, posluh ... trararara ... se mi je rodila idejicaaaa, trararara ...

PUNČKA BREZ NOGE: Trobenta ima idejo ...

SMETNJAK: Le brž, le brž, saj drugače se nam bo pred nami stopila in odtekla.

ZELO DEBELA OSEBA: Kar igrajte se brez mene ... jaz bom odšla, kot sem prišla.

TROBLJA: Trararara ... Poslušajte, kaj, ko bi se vseeno igrala z nami ...

PUNČKA BREZ NOGE: Kako, če pa ne more zlesti v nobeno lutko, hočem reči ... v nobeno smet.

SMETNJAK: Kako, če pa ji nič ni prav, če so vse stvari premajhne zanjo.

TROBLJA: Trararara, pa naj postane oblak in naj se kot oblak igra z nami.

ZELO DEBELA OSEBA: Če sem pa preteška ... saj ne morem ... saj komaj po zemlji hodim ...

NITI DOMISLJIJE[uredi]

TROBLJA: Poslušajte zdaj, kaj vam povem, kaj zmorem in kaj vam zapojem. ne bojte se, če ste pretežki in ne morete poleteti ne bojte se svojih predrznih misli, ki bi rade letele, zakaj drobne drobne niti domišljije vas ponesejo drugam.

SMETNJAK: Samo zamižite in poglejte vase, čisto noter, čisto globoko, priznajte si, kar si v sanjah želite, in navežite želje na niti domišljije, zakaj drobne drobne niti domišljije vas ponesejo drugam.

VSI: Pod vašimi željami ožive predmeti in vse stvari postanejo naši živi prijatelji. S svojo roko domišljije bomo dali zavrženim predmetom naše misli in naše skrite pesmi zakaj drobne drobne niti domišljije nas ponesejo drugam.

SMETNJAK: Zato zaželi si močno in že boš postal lahek kot oblak; zato stisni svojo dlan in reči: hočem, da bo po večeru spet dan. Naveži svojo misel in poletela bo živa pod nebo, zakaj drobne drobne niti domišljije nas ponesejo drugam

OBLAK[uredi]

ZELO DEBELA OSEBA: Torej bom res lahko postala oblak, bom se res lahko igrala z vami?

LONEC: Seveda, samo zamiži in poleti pod nebo ...

ZELO DEBELA OSEBA: Ataka (zamiži) je tako dobro ...

SMETNJAK: Pomagajmo ji!

VSI: Pridi drobna nit in pripni mojo željo na nebo pridi in me ponesi visoko pod svod neba in sončnih žarkov pridi in se igraj z mano. IZ NEBA SE SPUSTE DROBNE NITKE. PRIPNEJO SE NA ROBOVE ZELO DEBELE OSEBE IN JO POČASI DVIGNEJO POD NEBO.

VSI: Bravo, bravo!

SMETNJAK: Uspelo nam je!

OBLAK: Joj, kako sem lahak, kakšen čudovit oblak sem postal. ln kako ste vsi drobni in majhni pod mano ...

COCA COLA: Zdaj smo vse uredili in lahko pričnemo z našo igrico, lutke smo si razdelili, naše skrite želje navezali na niti domišljije in zdaj ...

LONEC: ... vam bom zapel eno mojih najljubših arij.

SMETNJAK: Nikar, hočem reči, brez zamere, kasneje ...

KONZERVA: Res, tudi jaz prosim, kasneje.

LONEC: Kar zdaj, ko so stvari in glave še vroče, kar zdaj, ko vam sije želja iz oči. Torej, moja najljubša arija iz opere z naslovom NOVA POSODA.

SMETNJAK: Zatisnite si slušne odprtine!

LONEC: Začnimo!

ARIJA POČEN LONEC

Kdo me tako sovražiiiii, da me je zavrgel? Kdo noče več v meni kuhati slastnih jediiii? Ti si moja edina kuhalnica milaaaa, ki si me zapustilaaa in se zaljubilaaaa v čisto noviiii in svetlečiiiii ekonom lonec, mene pa zavrglaaaa, ahhh, usoda, ki ti je ime nova svetleča posodaaaaaaaaaa.

SMETNJAK: Končno konec.

COCA COLA: Zdaj lahko začnemo z našo igro ...

PUNČKA BREZ NOGE: Samo trenutek! Mislim, da bi Vam tudi jaz lahko nekaj pokazala.

SMETNJAK: Ne zdaj, kasneje, zdaj se moramo vendar igrati. Moramo se skupaj igrati.

PUNČKA BREZ NOGE: Veste, ko še nisem bila na smetišču, sem bila baletka. Oblečena sem bila v baletne čeveljčke in v belo obleko. Mislim, da bi vam lahko zdaj zaplesala svoj solo iz la¬bodjega jezera ...

KONZERVA: Tudi jaz bi vam lahko nekaj pokazala.

SMETNJAK: Ne zdaj ...

KONZERVA: Povedala bi vam lahko zgodbo o daljnih in globokih morjih. To zgodbo so mi pripovedovale ribe, ko so bile še v meni. Zgodba je takšna ...

PUNČKA BREZ NOGE: Poglejte, zdaj vam bom zaplesala. LONEC: Kaj pa tale arija, poslušajte!

KONZERVA: Takole je bilo ...

KLOBUK: Tudi jaz znam nekaj. Ko še nisem bil raztrgan in zavr¬žen, sem delal v cirkusu in sem iz svoje notranjosti vlekel bele zajce in še bolj bele svilene robčke.

PUNČKA BREZ NOGE: en in dva in tri, poskok in en in dva in tri ...

LONEC: (poje) Zdaj umiram na smetišču sveta, nihče me ne pogleda, vsak samo sebe rad ima.

KONZERVA: V temnih globinah hladnega morja ...

SMETNJAK: Dovolj, dovolj, tišina! TISINA.

SMETI SE SKREGAJO[uredi]

COCA-COLA: Saj tako ne gre več naprej ...

SMETNJAK: Vsi smo odsluženi in zavrženi, ne smemo se utapljati v solzah minulih dni.

COCA-COLA: Igrati se moramo skupaj in čisto na nov način. KONEC: Tega pa jaz ne morem.

KONZERVA: Vedno sem bila samotar.


KLOBUK: Dovolite, da vam pokažem samo eno čarovnijo.

SMETNJAK: Če se ne moremo igrati skupaj, je bolje, da se razidemo vsak na svoj konec smetišča.

COCA-COLA: Tako ...

PUNČKA BREZ NOGE: Meni je prav. Nikoli ni nihče razumel moje umetnosti. Plesala bom samo še zase, v samoti.

OBLAK: Kaj se dogaja tam spodaj? Se prepirate? Joj, kako je tukaj skoraj lepo in belo in lahno. Vi tam doli pa ste v prahu in prepirate se. Jaz pa sem bel in čist in velik nad vami. Haha, hihi. Koliko prostora, opranega od sončnih žarkov, je okoli mene. Vi tam doli, reve smetiščne, pa se prepirate ... haha, hi-hi!

SKMETNJAK: Takšna je torej hvaležnost. Norčuje se iz nas, ker je bel in čist in ker lahko plove, kjer se mu zdi ...

COCA-COLA: Molči, bela oblačna spaka! Beli in vodeni debeluh!

OBLAK: Kar zrnerjajte, ne slišim vas iz te moje velike in oprane višine, ha ha, hihi!

OBLAČNI SONG

Oblak Je iz zraka in prahu, smetnjak pa je zares in tu, Oblak se vozi po svodu neba, smetnjak pa je v blatu doma. Oblak je stkan iz kapljic dežja, prešit je z žarki sončnega zlata. Smetnjak pa je le tu doma, kjer se v prahu valjata dva včerajšnja časopisna lističa.

SMETNJAK: Oblak je tam in smetnjak je tu, med njima zrak in dan od sonca stkan. A ko pride težek dež in se izlije oblak in odteče do bližnjih mlak, takrat se smetnjak s pokrovom pokrije do oči in reče: še sreča, da sem plehnat, da nisem na nebu zračni grad. Še sreča, da nisem OBLAK.

NENADOMA STRAŠEN ROPOT. NEKAJ PRILETI NA SMETiŠČE.

LONEC: Kaj je to bilooooo?

SMETNJAK: NEKAJ je padlo med nas trdoooo.

COCA COLA: Imamo novega obiskovalca, novega stanovalca. Au au au kako so me zavrgli, au au au kako me nima nihče rad, au au au kako so mi emajl predrli, au au au kako sem grd in star.

KONZERVA: Kje so moje ribice iz daljnih morij?

SMETNJAK: Spet se je začelo!

KLOBUK: ln vsi beli zajčki v moji notranjosti, kje ste?

LONEC: Dragi prijatelj v nesreči, zdaj bi lahko nekaj skupaj zapela, če se strinjaš.

EKONOM LONEC: Pa dajva, dajva duška najini skupni usodi ...

DUET IZ OPERE LONČENA POSODA

Joj, kakšna nesreča naju je doletelaaaaa, da sva ostalaaaa zapuščenaaaaa in samaaa, joj kakšna usodaaaa, ki ti je imeeee posoda, ki si prišla nad naiuuuu in najuuu za večno odvrgla na smetiščeeee svetaaaaaaaaaaaa, Joj, kakšna nesrečaaaa naju je doletelaaaa, joj kakšna usodaaa, ki ti je imeeee lončenaaa posodaaaaa.

OBLAK: Hej, vi tam doli! Ve smetiščne reči, nekaj hudega vam grozi, hi hi hi ... Vidim, kaj prihaja nad vas. Če vam je vaše smetno življenje drago, zbežite in se skrite, kajti nekdo od daleč prihaja med vas.

KONTEJNER[uredi]

KONTEJNER: Tukaj bo moje delovišče. Koliko umazanega nereda vidim vse naokoli razmetanega! ln glej, glej, tudi en smetnjak je tu, en odsluženi in majhni smetnjak ... Veš kaj, dragi kole¬ga odsluženi smetnjak, veš kaj bodo zdaj naredili iz tebe?

SMETNJAK: Kdo bo kaj naredil iz mene? Saj še nisem odslužen, saj se vame še nalagajo smeti! Še nisem za v staro šaro!

KONTEJNER: Nič več, dragi odsluženi kolega, nič več te ne potre-bujemo. Zdaj so drugi časi. Časi takšnih, kot sem jaz, časi kontejnerjev. Tebe pa bodo spemenili, v najboljšem primeru, v cvetlični lonček, vse smeti pa bodo od zdaj spravljali v moj ve¬lik in lačni trebuh. Ne bo več smetišč, ne bo več neorganizira¬nih smetišč. Samo jaz in veliko zeleno igrišče, kjer je zdaj to smetišče.

KONTEJNER SONG ALI KONTEJNERSKA POSKOČNICA

Jaz in samo jaz edini moram za smeti skrbeti moram ta svet razpadli gnili noter vase varno vzeti. V trebuhu mojem dosti je prostora vsaj za deset smetnjakav, teh žalostih in odsluženih bedakov, V meni je smetja cela gora. Zato smetnjaki plehnati umrite, ker niste za nobeno rabo. Preveč dolgo že živite, zato je bolje, da se vrnete v pozabo. Jaz in samo jaz edini moram za smeti skrbeti, prav vse moram požreti, kar je v moji bližini.

KONTEJNER: Točno to se bo zgodilo. Vsi boste lepo v meni po-spravljeni. Ti, odsluženi smetnjaček, pa boš postal cvetlični lonček. Če boš seveda imel srečo.

COCA COLA: Kaj pa mi, kaj bo pa z nami?

PUNČKA BREZ NOGE: Kaj se bo z nami zgodilo?

KLOBUK: ln jaz, na čigavi glavi bom?

KONZERVA: Povej, kaj nam hočeš, ti kontejner-strašilo!

KONTEJNER: Nič se ne bo zgodilo, samo v meni boste lepo spra- vijeni, v mojem velikem pločevinastem trebuhu. Varno se bo čez vas zaprl pokrov, tako da ne boste nikomur na očeh in na poti.

COCA COLA: Tam notri, v tvojem temnem in pločevinastem trebu- hu, saj si ob pamet!

PUNČKA BREZ NOGE: Tam ja ni nobene svetlobe!

KONZERVA: Saj tam je tema!

KONTEJNER: Točno. Najbolj trda in najbolj črna tema.

SMETNJAK: Tega ne moremo dovoliti, to se ne sme zgoditi! Moramo se upreti.

LONEC: Ah, samo kako, ah, samo kako!

PUNČKA BREZ NOGE: Kontejner je tako velik, mi pa smo tako majhni.

KONTEJNER: No, pa začnimo. Okrog vratu si navezal bom prtiček, da mi ne boste umazali mojega pločevinastega vratu, potem pa slastno na delo veselo. Hopsasa, hopsasa ...

SMETNJAK: Moram se mu upreti. Bodimo složni, če bomo složni, bomo prevelik zalogaj za njegova usta.

LONEC: Ah, nič ne pomaga, ah, nič ne pomaga. COCA COLA: Požrl bo vsakega posebej.

KONTEJNER: No, lepotičica, le pridi k meni, joj, kako si luštkana, kakšen slasten zalogajčič ...

PUNČKA BREZ NOGE: Na pomoč, požrl me bo, na pomoč! SMETNJAK: Pomagajmo ji!

COCA COLA: Jaz ne znam ...

KLOBUK: Jaz ne morem .

LONEC: Ah, mene je strah .

SMETNJAK: Pokličimo na pomoč oblak!

OBLAK PRISKOCI NA POMOČ[uredi]

SMETNJAK: Oblak pomagaj!

OBLAK: Kako naj pomagam, jaz sem zgoraj, vi pa ste spodaj. Jaz nočem k vam, meni je tu zgoraj lepo.

PUNCKA BREZ NOGE: Na pomoč!

KONTEJNER: Joj, kako si sladka in kakšno lepo obleko imaš! mmmmmm, Kakšna, mmmm, dobra obleka ...

SMETNJAK: Oblak, poteči dež na kontejnerjeva usta, potoči čisto malo dežja na njegova pločevinastasta!

OBLAK: Tega nočem, tega ne morem. Saj bom tako odtekel, saj me potem ne bo več.

SMETNJAK: Čisto malo, dragi oblak, čisto malo dežja, samo nekaj kapljic, mudi se že ...

OBLAK: Potem bom shujšal, potem bom čisto droben oblak. Jaz pa nočem shujšati, jaz hočem takšen, kot sem, ostati.

SMETNJAK: Saj se boš spet zredil, saj boš spet postal takšen, kot si bil. Kapljice, ki jih boš na smetnjakova usta spustil, se bodo vrnile vate. Pomagaj nam, oblak!

VSI: Oblak, pomagaj nam!

LONEC (solo): Ah, priskoči na pomoč, ah, priskoči na pomoč!

VSI: Oblak, pomagaj nam!

DEZEK[uredi]

DEŽNE KAPLJICE:

Padamo, kapljamo, počasi se lijerno, počasi dolijerno lužam gladino, počasi kapljamo, počasi do roba, padam o, lijemo, čisto počasi zalijemo, čisto počasi in vztrajno po kapljah in še in še in še in še in ššššššššššš dežuje

KONTEJNER: Kaj je zdaj to ... hoooo hoooooo 0000000, mislite, da me boste z dežjem ugnali, mislite, da me bo ugnalo teh nekaj kapljic dežja, da vas ne bom moooogel spraaaavitiiiii vaaaaaseeee, kaaaaa ka aa aa seeee z maaaanooooo doooogaaaaajaaaa. saaaaj neeeeemoreeeem veeeeč preeeemiiiiikatiiiiii svooooojiiiih uuuuuusttttttt, naaaaa pooooomooooččč!

SMETNJAK: Huraaaa! Premagali smo ga. Njegova pločevinasta usta so zarjavela!

VSI: Huraaaa!

LONEC (solo): Ah, rešeni smo, rešeni, ah!

VSI: Huraaaa!

OBLAK: Kaj pa jaz, poglejte, kaj je ostalo od mene, saj zdaj nisem več oblak, ampak čisto majhen in izjokan oblaček.

SMETNJAK: Nikar ne jokaj, oblak, saj boš kmalu spet postal to, kar si bil ...

OBLAK: Mislite?

VSI: Seveda!

SMETNJAK: Kapljice bodo prišle k tebi takoj, ko posije sonce in jih spremeni v paro. In potem bodo kar shlapele k tebi.

OBLAK: Seveda!

SMETNJAK: Zdaj pa, ko smo ugnali KONTEJNER in mu preprečili, da bi naše smetišče, to naše gledališče, spremenil v asfaltno igrišče, zdaj lahko skupaj in čisto zares skupaj, zapoje mo eno pesem.

HIMNA SMETI ALI SMETiŠČNI SONG

Nikar nas ne tako zijat, saj smo samo zavržene smeti. Pojdite raje v belo postelj spat in varno zaprite bele dlani.

Saj smo samo zavržene smeti in to, kar vidite, je samo sanja o tem, da lahko tudi smet govori, o tem, da se tudi smetju nekdo klanja.

Pazite, pazite na črke vaših knjig, ki so med olatnlcarni v grdi zmoti, saj na smetišču - na tej veliki poti, pravzaprav sploh ni razlik.

Zato pazite, pazite, da med nas ne spustite vaših otrok domišljije, saj prav lahko se iz tega nekaj razvije in otroci nekega dne z nami smetmi pridejo nad vas.

Ampak naj nas ne bo nič strah, me smeti smo miroljubne reči, zato, ker smo tudi me nekoč bile, dokler nas ni neusmiljeno prekril čas, prav takšne, kot ste zdaj vi.

MERCEDES[uredi]

MERCEDES: Brrrrrummmmmm, bruuuuuummmmm pum pum, le hiter in bliskovit pogum, umaknite se in zbežite, zakaj jaz bru¬uuummmmmm, bruuuuummmmm že drvim, že hitimmmm, raaaaammmmm, raaammmmmm, že bremzaaaammmmmm, že breeeeemzaaammmm ... MERCEDES SE USTAVI SREDI SMETI

MERCEDES: Dajte mi prostora in umaknite se, ne se me dotikat, ker jaz sem plemenit ... zato tace stran, nesnaga, da mi ne umažeš moje lepe in svetleče obleke.

SMETNJAK: Kaj pa je zdaj to?

KONZERVA: Takšna lepa smet je to.

TROBENTA: Saj je še čisto uporabna, ta smet.

PUNČKA BREZ NOGE: Kako je krasen, mislim, da se bom zaljubila.

SMETNJAK: To bo pomota ... Najbrž je po pomoti in hudi zmoti zašel med nas.

MERCEDES: Jaz nisem, brrrrrrrummmmmm, nobena smet, jaz sem plemeniti iz rodbine službenih vozil in sem med vas prišel, nesnaga, službeno.

SMETNJAK: A tako, to je torej.

PUNČKA BREZ NOGE: Kako je lep in čist in nov, zaljubljam se ...

LONEC: Ah, nikar, ah nikar, nikar ne meči nanj svoje plavo okooo- ooo! Ah, nikar, nikar moja zvesta, ahhh!

SMETNJAK: Tišina! Povej, kaj bi rad.

MERCEDES: Takoj, samo trenutek.

            VRATA SE ODPRO 

IZSTOPI URADNIK

URADNIK: Dober dan, voščim dober dan. In ker je moj trenutek odmerjen, to pomeni, da nimam mnogo časa, vam bom, drage naše smeti, takoj obrazložil namen mojega obiska. Torej: smetišče je treba po členu 765 in po odloku 77/33 z dnevom 7. 5. tega leta pospraviti in nemudoma pripraviti za novo asfaltno igrišče. Smeti je treba spraviti v kontejner, stare smetnjake pa je treba prebarvati, da bodo lepi in čisti.

URADNIK: po možnosti jih je treba prebarvati z zelo pisanimi barvami, v njih, torej v smetnjake, pa je treba naseliti, pardon nasaditi lepo rožice marjetice ali drugo okrasne cvetje. Kajti: smetišče mora čimprej postati čisto in higijenično asfaltno igrišče.

SMETNJAK: Ampak zakaj, saj je lahko smetišče tudi igrišče, saj so lahko smeti, privezane na niti domišljije, prav zanimive igrače! Zakaj hočete smetišče skriti in iz njega lep in čist kraj narediti. Zakaj hočete prikriti in pred vsemi skriti, da smetje je, zakaj nas ne pustite tu, kjer smo?

URADNIK: Zato.

VSI: Zakaj zato?

URADNIK: Zato, ker otroci potrebujejo asfaltno igrišče in ne smetišče.

SMETNJAK: Ampak igrišče je prazno.

URADNIK: Vendar higijenično.

SMETNJAK: Zakaj pa se ne bi otroci igrali z nami? Zakaj ne bi iz nas, odsluženih stvari, gradili hiše, zakaj ne bi stanovali v naših lupinah, zakaj otroci ne bi spustili svojih niti domišljije in navezali nanje nas, odslužene stvari, zakaj ...

URADNIK: Zakaj, zakaj, zakaj ... Kako neumno! Kako nespametno! Kakšne neumne nespametnosti. Mi, torej jaz in Mercedes, že veva, kaj je za otroke dobro. In to je: veliko in prazno in tudi higijenično igrišče. Tako. Nimam več časa Se mnogo stvari moram urediti. Gremo veselo na delo.

URADNIK SEDE V MERCEDES

BAGRI[uredi]

MERCEDES: Bruuuummmmm le poguuuuum, le brrrrrž, začniiii¬moooo s čiščččččenjemmmm ...

BAGRI: Škliac, škljac, bac, bac, mnjam, mnjam, rjarn, rjarn, hrust, hrust, do ust, do ust, počistiti in preložiti, vzeti in spustiti.

BAGRI: mnjam, mnjem, tram, tram, škljoc, škljoc, boe, boe, hrust, hrust, do ust, do ust, pričnimo, začnimo in preložimo zagrabimo in drugje spustimo.

OBLAK: Bagri prihajajo! Pazite, skrite se!

SMETNJAK: Joj, preložili nas bodo! Premestili in ločili nas bodo!

COCA COLA: Na pomoč, zagrabili so meee!

LONEC: Ah, in mene tudi, ah!

BAGRI: škljoc, školioc, boc boc, mnjam, mnjam, tram, tram, hrust, hrust, do ust, do ust, pričnimo, začnimo in preložimo, zagrabimo in drugje spusti mo.

KLOBUK: Zagrabili so meee!

PUNČKA BREZ NOGE: Joj!

SMETNJAK: Držite se, prijatelji!

KUP SMETI RASTE[uredi]

OBLAK: Kaj vidim, hura, baqri pobirajo smeti, naše prijatelje, in jih odlagajo na velik kup. Kaj vidim, kup smetja rase in se veča. Bagri so počistili smetišče in ga preselili na drugi konec. Kup smetja rase, huraaaa, bagri so smeti samo premestili, smetišče je drugje!

BAGRI: škljoc, škljoc, bac, bac, mnjarn, mnjam, rjarn, rjarn, hrust, hrust, do ust, do ust, počistiti in preložiti vzeti in spustiti ...

NA VRHU NOVEGA SMETIŠČA[uredi]

COCA COLA: Nič se ni zgodilo, samo premestili so nas.

KONZERVA: Spet smo na smetišču.

LONEC: Ah, kako sem skrčen!

KLOBUK: Počistili so smetišče.

TROBLJA: ln nastalo je novo smetišče igrišče.

MERCEDES: Bruuuuummmmm, bruuuuujmmmm, nič nismo storili, iz starega kupa smeti smo drugjeeeee nov kup smeti zgradili, bruuuummmmm, braaaajjjjjj, kaj pa zdaj?

IZSTOPI URADNIK

URADNIK: Res je ... nič nismo uredili ... Samo nov kup smeti smo zgradili. Nekaj bo treba ukreniti. S smetmi moramo nekaj storiti, sicer ne bomo mogli asfaltno igrišče zgraditi.

MERCEDES: Biti, ne biti, kaj s smetmi ukreniti?

URADNIK: Razmišljati, tu je smoter, ki ga bilo bi želeti.

URADNIK SE VRNE V MERCEDES

VESELJE[uredi]

VSI: Tu smo zdaj vsi, čisto ta prave smeti, in nihče nam ne more nič, zato, ker smo na koncu vseh stvari prav mi, zavržene smeti.

SMETNJAK: Zato zapoj mo en dva tri, zakaj ne bi bili, saj se nas sreča drži. Zato zapoj mo vsi, ki nas ni sram priznati, da se je včasih fino igrati s smetmi.

VSI: Zato zapojmo vsi, ki imamo to moč, da smo kot nekoč vzeli domišljijo iz glave in jo navezali na nebo, zato, da lahko včasih pobegnemo in se igramo s smetmi, kot takrat, ko smo bili še takšni kot vi.

SMETNJAK: Vidite, da nas niso mogli spremeniti v asfaltno igrišče, in to zato, ker smo prevelik zalogaj. Kamorkoli nas bodo preselili, vsepovsod bo iz nas nastal nov kup smeti.

OBLAK: Premeščali vas bodo pa kar naprej. Poglejte mene, mene nihče ne premešča. In bel sem in debelim se, vame prihajajo kapljice in se igrajo z mano. Potujem po svodu neba in kjerko¬li se znajdem, povsod sem doma. Vi pa ste revčki brezdomčki in prestavljajo vas kar naprej.

SMETNJAK: Nič zato. Bomo pa iz prestavljanja naredili novo igro.

NOVA IGRA[uredi]

SMETNJAK: Prestaviti in pretopiti, odriniti in spremeniti.

LONEC: Ah, kaj pa nastane, ah, kaj pa nastane?

VSI: Čisto nove stvari, ki se spreminjajo, in ti nisi več ti.

KLOBUK: Prebarvati in preobleči, našminkati in postriči.

KONZERVA: Izprazniti in napolniti, pojesti in popiti, vse skupaj spremeniti.

LONEC: Ah, kaj pa nastane, ah, kaj pa nastane?

VSI: Čisto nove stvari, obrnemo se in nenadoma mi nismo več mi.

MERCEDES: bruuuuummmmm pum pum bram braaaaaam že bremzaaaaam

IZSTOPI URADNIK

URADNIK: Se veselite, kaj? Pa nikar preveč, kajti zgodilo se bo zdaj, da bomo rešili problem za vekomaj. ln nenadoma vas ne bo več in še sami ne boste vedeli kdaj.

LONEC: Ah, grozi nam, ah ...

URADNIK: Smo premislili in smo sklenili, da bomo igrišče vseeno naredili. Problem s smetmi, to je s prisotnimi, pa bomo enkrat za vselej rešili, in sicer tako, da bo vsem prav zelo, smetnjaki nam ne bodo solili pamet in zavajali uboge smeti, ki niso nič krive, zato bomo smetnjake v kaj drugega spremenili, nad preostale smeti pa bomo poslali vojake in naj jih lepo, prav vse, steptalo z zemljo.

VOJAKI[uredi]

OBLAK: Nekaj se tam daleč premika, nekaj se praši in proti nam pomika. Joj, mene tu gori je strah, moje drage smeti, najbolje bo, če izginete ...

SMETNJAK: Troblja, le brž zatrobi preplah ...

TROBLJA: Pre-pre-pre-pre-plaaaaah, preplaaaaaah .

OBLAK: Le brž, le brž, vse bliže in bliže dviguje se prah .

VOJAKI: Ena dve, nogo više tri štiri, stopi po meri, pet šest, stisni pest, zmečkaj udari, steptal in razstavi, dvigni podplat, zasuk v levo, v desno obrat, sesuj in potlači, zbij in zatlači, ena dve noga pred nogo gre, tri štiri korak po meri, pet in šest stisni pest, le naprej tako, stepta] zmečkaj z zemljo zravnaj, da ta svet bolj raven bo, ena dva in tri in štiri, dvigni prah tako zelo, da se zatemnilo bo nebo.

URADNIK: Tako, ta problem smo rešili ... Zdaj lahko mirno gremo reševat druga smetišča in postavljat vedno nova in nova igrišča. Pozdravljeni!

MERCEDES: Bruuuuuuuuummmmm, le pogummmmm, umaknite se, umazane roke proč, greeemoooo naprej in samo naprej, novim igriščem nasproti, novim, svetlim cestam prihodnosti v objem ... bruuuuuummmmmmm le poguuuummmmm ...

OBLAK: Vse više in više se dviguje prah, prihajajo vojaki, vse bli¬že in bliže. Reši se, kdor se more!

COCA COLA: Prepozno!

KLOBUK: Prepozno, res prepozno. Steptali nas bodo in čez nas spustili črn igriščni asfalt.

LONEC: Ah, umiram, ah, pravzaprav bom umrl, ah saj skoraj nisem živ, ah, usoda, ki ti ime je, ah ta kruti in mastni asfaltni preliv.

PUNCKA BREZ NOGE: Konec je, nikoli več ne bom zaplesala solo iz labodjega jezera!

KLOBUK: ali pa tango ...

KONZERVA: ln meni ne bo nikoli več nihče šepetal skrivnosti morskih globin, kot so mi to nekoč šepeta le sardinice v olju.

TROBLJA: ln moj tra tra tra tra rarara, nihče ga ga ga ga ne bo več slišal.

COCA COLA: ln jaz ne bom nikoli več slišala tiste moje priljublje¬ne pesmice, tiste, kako že gre, »COCA COLA in nasrneh«.

KLOBUK: Nič več se ne bo nihče več z nami igral, in nikoli več ne bo nihče vlekel bele zajčke iz mojega trebuha.

VOJAKI: Zmečkaj, udari, steptaj in razstavi, dvigni podplat, zasuk v levo, v desno obrat, zasuj in potlači, zbij in zatlači.

SMETNJAK: Oblak pomagaj nam! Kaj naj storimo?

COCA COLA: Pomagaj, mi nočemo pod črni asfaltni preliv!

PUNCKA BREZ NOGE: Tudi jaz nočem!

OBLAK: Ne vem, ne vem, res ne vem. Morda bi lahko deževal, am¬pak vojaki niso iz železa in njihovi podplati so iz usnja, usnje pa ne zarjavi.

VOJAKI: Ena in dva, noga pred nogo gre, tri in štiri, korak po meri, pet in šest, stisni pest, le naprej tako, steptal, zrnečkaj, z zemljo zravnal, da ta svet bolj raven bo.

SMETNJAK: Vse bliže in bliže teptajo. Nekaj si moramo izmisliti.

OBLAK: Kaj pa troblja? Morda bi lahko troblja pomagala.

COCA COLA: Točno, troblja!

SMETNJAK: Troblja zatrobi, troblja zatrobi sončni zahod! ln vojaki bodo mislili, da je noč in bodo zaspali.

TROBLJA: Kako ppppaaaa naaaaj za za - za-za-trobim, če pp¬ppaa jee-je-je-je-je-cljam ...

SMETNJAK: Zatrobi sončni zahod, hitro, troblja!

TROBLJA: Bbbobobom poskusila.

            NOČ 

TROBLJA: Tro-tro-tro-bim nnnno-nnnno-nnnnoč vsem vsem lahko lahko lahko noč tro-tro-tro-trobim nnnno-nnno-nnnoč

VOJAKI: Kaj je zdaj to, saj to je že noč, aaaaahhhhh, kako smo se nateptali, da bomo kar taaaaaaakoj zaaaaspali. VOJAKI ZASPIJO

COCA COLA: Spet se nam je posrečilo.

SMETNJAK: Zaspali so. Vendar ne za dolgo. Ko se bodo zbudili, bodo spet hoteli teptati.

KLOBUK: Vendar nas več ne bo tu.

PUNCKA BREZ NOGE: Kam bomo pa šli?

COCA COLA: Pobegnili bomo.

SMETNJAK: Samo kam, povsod nas bodo našli, povsod bodo ho¬teli smetišča spremeniti v asfaltna igrišča.

OBLAK: Kaj pa, če bi prosili otroke, da nas vzamejo s seboj.

KONZERV A: Kam s seboj?

OBLAK: Domov vendar. Če jim je bila naša igrica všeč, nas bodo z veseljem vzeli s sabo domov. Potem se bodo doma z vami igrali še naprej.

SMETNJAK: Krasna ideja! Vprašajmo otroke, če nas hočejo vzeti s seboj domov.

KLOBUK: Vprašajmo, vprašajmo!

VPRAŠANJE[uredi]

SMETNJAK: Otroci, ali nas hočete, ali hočete nas, zavržene sme¬ti, vzeti s sabo?

KLOBUK: Ali nas hočete imeti za svoje igrače?

OTROCI[uredi]

" DA"

VSI: HURA!

NEHAJMO SE IGRATI[uredi]

VOJKO: Poklanjam svojo igračo. Ime ji je igrača LONEC, kdo jo hoče? TISTI, KI JO HOČE, NAJ JO VZAME.

LJERKA: Poklanjam svojo lutko PUNČKO BREZ NOGE. Zna se krasno igrati in še lepše plesati. TISTI, KI JO HOČE, NAJ JO VZAME.

IVAN: Kdo hoče KLOBUK, krasen preluknjan in čaroben klobuk? Vzemite ga, naj se z vami igra. TISTI, KI GA HOČE, NAJ GA VZAME.

BERTA: Čisto ta prava steklenica COCA COLE. TISTI, KI JO HOČE, NAJ JO VZAME.

BOŽO: Kaj pa TROBLJA, čudovita in jecljava troblja. Kdor se hoče z njo igrati, njegova je. Naj mu visi doma nad vrati. TISTI, KI JO HOČE, NAJ JO VZAME.

MIHA: Prazna konzervna škatla! Lahko je čudovita ladja, ki potuje z vami med oceani doma na preprogi. TISTI, KI JO HOČE, NAJ JO VZAME.

LJERKA: Kaj pa ti, SMETNJAK? Zakaj ne podariš svoje lupine otrokom?

SMETNJAK: Ne morem, kako naj. Prevelik sem za v stanovanje. Poleg tega jaz sploh nisem smet, jaz sem smetnjak, in tu moram ostati, ko bodo jutri prišle nove smeti in jih moram spet skozi novo igro peljati. In prišli bodo jutri ob petih popoldne novi otroci in nova predstava se mora nadaljevati. Razumete, jaz sem tu, in tu moram ostati.

OBLAK: Tudi jaz bom tu. Jaz in smetnjak bova ostala tu.

LJERKA: Ampak, če se zbudijo vojaki?

BOŽO: ln vidijo, da nimajo ničesar več teptati?

BERTA: ln bodo hudi in se bodo znesli nad tabo, smetnjak?

MIHA: ln v cvetlični lonček te bodo spremenili, za kazen!

OBLAK: Ne, sploh ne. Zato sem vendar jaz tu, oblak. Vzel bom k sebi smetnjak, potegnil ga bom na svod neba in oba bova prijatelja, letala nad strehami hiš.

KAKO JE SMETNJAK POSTAL OBLAK[uredi]

LJERKA: Saj to vendar ne gre. BOŽO: Smetnjak je pretežak.

OBLAK: Seveda gre, samo v tej predstavi gre. Zato pokličimo brž niti domišljije, naj se spuste iz naših glav in naj navežejo smetnjak pod nebo. Naj v naši predstavi postanejo smetnjaki oblaki ta pravi.

NITI DOMIŠLJIJE (drugič)[uredi]

VSI: Ne bojte se, če ste pretežki in ne morete poleteti. Ne bojte se svojih predrznih misli, ki bi rade poletele, zakaj drobne drobne niti domišljije vas ponesejo drugam. Pod vašimi željami ožive predmeti in vse stvari postanejo naši živi prijatelji. s svojo roko domišljije bomo dali zavrženim predmetom naše misli in naše skrite pesmi zakaj drobne drobne niti domišljije nas ponesejo drugam. IZ NEBA SE SPUSTE DROBNE NITI - PREVIDNO IN ČISTO NARAHLO JIH PRIVEZIMO NA SMETNJAK Zato zaželi si močno in že boš postal lahak kot oblak, zato stisni svojo dlan in reci: hočem, da bo po večeru spet dan! Naveži svojo misel in poletela bo živa pod nebo. Zakaj drobne drobne niti domišljije nas ponesejo drugam.

BERTA: SMETNJAK SE DVIGA IN DVIGA - POCASI, VISOKO POD NEBO - SMETNJAK POSTAJA OBLAK

BOZO: POMAHAJMO MU! MI PA SE CISTO POTIHEM ODPRAVIMO DOMOV, VARNO POD SVOJE PLAŠČE SKRIJEMO NAŠE PRIJATELJE. KO JIH BOMO DOMA SPET POTEGNILI NA SVETLO IN JIH NAPOL¬NILI Z NAŠIMI MISLIMI IN Z NAŠIMI VEDNO NOVIMI IN NOVIMI ZGODBAMI, NAS BODO PREDMETI UBOGALI IN SEIGRALI Z NAMI. VRNILI NAM BODO NAŠE PESMI IN NAŠE ZGODBE. KER SAMO TISTI, KI NE VIDI VEČ V OBROBLJENIH PREDMETIH SVOJIH PRIJATELJEV, KI SE NE ZNA VEČ IGRATI IN POGOVARJATI S STARIMI KLOBUKI, STEKLENICAMI IN LONCI ... TISTI JE RESNČNO ODRASEL IN VELIK. BITI VELIK IN ODRASEL PA JE NAJTEŽJA SLUŽBA NA SVETU, ZATO,

VSI: GLEJTE, POSTAJA SMETNJAK OBLAK.

BOŽO: POMAHAJMO MU!

            KONEC