O strašni lisički
| O strašni lisički Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Goskica je prišla iz vode vsa svilnata in bleščeče bela, nekajkrat se je otresla in si začela gladiti perje s kljunom. Zraven se je opazovala v vodi in kar videlo se je, kako zelo si je všeč.
»Samo poglejte jo,« je ogorčeno kokodaknila največja kokoš iz kokošnjaka, »če to ni nečimrnost, pa nič ne rečem!«
Druge tri kokoši so staknile glave in s priprtimi očmi sovražno opazovale goskico. Kokoši so glasno tarnale:
»Kaj takega, gospa, pomislite! Ves čas se ogleduje v vodi. In kako nemarno si gladi tisto svoje nemogoče perje!«
»Seveda, takim je lahko! Nimajo drugega dela kakor hoditi v vodo pa spet ven. Prava sramota!«
»Kako smešno zvija vrat! Res, prava gos!«
Kokodakanje je postajalo že prav razjarjeno. Zdaj ga je zaslišala tudi goskica. Obrnila se je proti kokošnjaku in vprašujoče pogledala kokoši. Te so v hipu utihnile in se delale, kot da so na moč zaposlene z iskanjem črvov.
Ampak komaj se je goskica obrnila stran in si spet začela česati perje, so kokoši znova začele.
»Prava gospodična,« je rekla največja kokoš in se kislo nasmehnila.
»Kaj hočete, gospa, gos je pač gos!«
»Poglejte njen vrat! Čudno, da si ga ne izpahne!«
Zdaj je goskica čisto razločno slišala kokošje opazke. Že je odprla kljun, da bi jim tudi sama povedala kaj pikrega – pa se je premislila. Saj ni vredno, si je rekla in se odpravila na drugi konec ribnika. Tam se je spet začela česati in gladiti, spet se je opazovala v vodnem ogledalu – spet si je bila zelo všeč.
Zraven nje je zdajci nekaj čisto narahlo zašuštelo. Goskica je bila tako zatopljena v svoje opravilo, da ni ničesar slišala. Ampak joj, če bi goskica vedela, kdo je v grmovju!
V grmovju je čepela lisica, prava lisica! Bila je sicer še zelo mlada, pravi lisičji mladič – njena zlata dlaka je bila še čisto puhasta, tudi krempljev ni še imela kdove kako dolgih in ostrih, pa tudi malo nerodna je še bila. Ampak njene lepe zelene oči so gledale zelo hudobno in zelo požrešno. In lisička je razmišljala: Kako je že rekla mama? Najprej se prihuliš čisto k tlom, takole ... Potem si rečeš zdaj! in se odrineš z vso močjo od tal ... čakaj, ali najprej z zadnjima šapama ali s sprednjima? Pozabila sem. Kar skočila bom in goskica bo moja. Ena ... dve ... tri ...
»Zdaj!« je pomotoma naglas zaklicala lisička in planila proti goskici.
»Gag! Gag! Ojojojoj!« je zavreščala goskica in se zadnji trenutek pognala v ribnik.
Lisička pa je bila v največjem naletu in se ni več mogla ustaviti pa je čofnila v vodo s svojim prelepim repom vred. In tudi lisička je vreščala, prhala je in se dušila, malo da ni utonila, komaj komaj se je rešila na breg! Goskica pa je na vso moč plavala čez ribnik proti hiši. Domov, hitro domov!
Lisička se je poklapano odplazila nazaj v gozd vsa mokra in trepetajoča, vsa obupana in osramočena. Domov, hitro domov, k mami v lisičji brlog! O, kako težka stvar je lov!
Goskica je stopila na breg vsa zasopla, vsa prestrašena. Povedati moram kokošim, da se tod okoli plazi lisica, je pomislila in zavila proti kokošnjaku.
Kokoši so jo že od daleč zagledale, pa so se delale, ko da je ne vidijo, in so zagrizeno brskale po tleh. Ko se je goskica ustavila pred kokošnjakom, so ji vse pokazale hrbet in nalašč tako divje greble po blatu, da so goskino belo perje v hipu umazale od vrha do tal.
Goskica se je prepozno umaknila. Zdaj je žalostno gledala svoje blatno perje.
»Gag! To ste naredile nalašč!« je rekla. Kokoši so se obrnile in se delale, ko da so jo šele pravkar zagledale. Ko je goskica videla njihove škodoželjne kljune, se je brez besede obrnila in odšla v klet, kjer je spala. Najedla se je zlatega zrnja in solatnih listov, počepnila in zadremala.
Mračilo se je že, tudi kokoši so se odpravljale spat. Nerodno so splahutale na gred, pripirale neumne oči in kokodakale. »Dobro smo naredile, gospa. Zdaj bo malo manj nečimrna.«
»Potrebno je bilo. Kaj se pa hodi gizdat pred naš kurnik!«
»Kakooo, prav ji je ... lahko noč, gospa ...«
»Lahko nooč, gospaaa ...«
In so pospale.
Vzšel je mesec. Vse je utihnilo. Le sem od ribnika se je oglašal otožen ptič, kivik, kivik, ko da napoveduje nesrečo.
Medtem se je lisička v brlogu posušila in ogrela. Mama lisica jo je že zdavnaj nehala oštevati zaradi neuspelega lova, v lisičini je bilo prijetno toplo in lisičke se je že loteval spanec ... če bi ne bila tako lačna!
»Nocoj grem jaz lovit,« je rekla mama, »ti boš šla pa z mano in glej, da se kaj naučiš!«
»Kam bova šli?« je zanimalo lisičko.
»V kokošnjak,« je rekla mama, »moraš se naučiti krasti kokoši!«
Lisička je bila navdušena. Vendar je vprašala:
»Ali je nevarno?«
»Za kokoši že,« je rekla mama. »Za naju pa menda ne, ker pri hiši nimajo psa. No, pojdiva, mesec je že visoko!«
In sta šli. Mama lisica je neslišno hodila spredaj, lisička pa je drobila za njo. Na robu gozda sta se ustavili.
»Bojim se,« je šepnila lisička. Mama lisica jo je grdo pogledala:
»Sram te bodi!«
In lisičko je bilo sram.
Neslišno sta se splazili h kokošnjaku. Mama je s smrčkom narahlo odrinila vratca, lisička je porinila gobček skozi režo.
»Kako diši! Meso, meso!« je šepnila lisička in oči so se ji svetile na moč zeleno in lačno.
Mama lisica se je prihulila – dolg, mojstrski skok! in že sta tekli proti gozdu. Mama je v zobeh nesla največjo kokoš, lisička pa je skakala okoli nje in kar cvilila od neučakanosti in lakote.
Povečerjali sta. Lisička je že skoraj zadremala, ko je mama strogo rekla:
»Upam, da si boš jutri že znala sama kaj ujeti. Nikar ne misli, da te bom zmeraj jaz preživljala. Dovolj si že velika, razumeš?«
Lisička je samo nekaj zamrmrala, zvila se je v mehak klobčič, na široko odprla gobček in zazehala.
Kmalu sta obe zaspali. Lisička pa je še v spanju kdaj pa kdaj vzdihnila od ugodja.
Naredilo se je jasno, hladno jutro. Tri kokoši so se prebudile.
»Strašne sanje sem imela,« je zazehala prva kokoš, »sanjala sem, da je bila v našem kokošnjaku lisica in ...«
»Oh, ja, tudi jaz sem sanjala nekaj podobnega ... pa kaj bi, sanje so sanje.«
Zdaj je tretja kokoš zakričala:
»Poglejte! Rumena peresa na tleh!«
»In kri! Kje je rumenka? Ježeš, niso bile sanje, lisica jo je odnesla!«
»Ježeš, gospa! Kakšna nesreča! Grozno!«
Poskakale so z gredi in glasno pele žalostinke za rumeno kokošjo. Potem so se malo potolažile, ampak še vedno so gledale silno preplašeno okoli sebe in od časa do časa se jim je perje naježilo od groze. Nobenega teka niso imele – sploh niso iskale črvov, stisnile so se v gručo in tiho tarnale.
Pa je sonce sijalo vse topleje in topleje in kokoši so se za silo pomirile.
»Kaj bi, jesti je treba,« je skomignila prva in hlastnila po črvu – in že so vse tri jedle kot za stavo. Nekaj časa so bile tiho, malo zato, ker jim je bilo malo nerodno, malo pa zato, ker so imele polne kljune. Ko so si malo oddahnile, pa se je začel takle pogovor:
»Je že tako, gospa, nesreča ne počiva.«
»Še dobro, da ni lisica odnesla katere izmed nas.«
»Res, gospa, še dobro. Pokojna rumenka, saj veste, mi je bila zelo pri srcu, saj sva bili prijateljici, pa vendar ...«
»Tudi medve sva bili prijateljici, pa vendar ... hočem reči, pravzaprav ni bila zgledna kokoš, da se tako izrazim.«
»Zgledna? Hoho, gospa, kaj pa govorite? Ste pozabili, kako vam je izpulila gosenico iz kljuna? Saj nič ne rečem, o mrtvih vse najboljše, nočem je opravljati, ampak malo čudna je bila – kar je res, je res.«
»Pravzaprav je mogoče prava sreča, da smo se je znebile!«
»Nemogoča je bila! Sebična, domišljava – na kaj neki? Najbrž na to, da je bila tako debela.«
Kokoši so se prav razgrele. Druga drugi so zavzeto prikimavale z drobnimi glavami in oči so se jim svetile. Pa se je ena spomnila: »Ježeš, gospe! Kaj pa, če se lisica vrne?«
Spet so bile vse prestrašene. Res, kaj pa, če se lisica vrne in bo njena naslednja žrtev ena izmed njih? Ježeš, gospa!
Spet so se stisnile v gručo in tarnale.
Mimo je prišla goskica. Na včerajšnje neprijaznosti je bila že pozabila in je prav priljudno rekla:
»Dober dan, zakaj ste pa danes samo tri? Včeraj ste bile še štiri.«
Kokoši so se ogorčeno spogledale.
»Čisto gosje vprašanje,« je rekla prva. »Ali ne veš, da je bila ponoči lisica tukaj? In da bo danes spet prišla?«
Druga kokoš pa je jezno siknila:
»Zakaj sta ji povedali? Če ne bi ničesar vedela o lisici, ne bi bila previdna in lisica bi najbrž odnesla njo!«
»Da vas ni sram,« je skoraj zajokala goskica in planila v ribnik. Plavala je in se potapljala, da ne bi kokoši videle njenih mokrih oči. Potem je odšla na nasprotni breg, sedla v pesek in povesila glavo.
Čim bolj je razmišljala, tem bolj je bila žalostna, čim bolj žalostna je bila, tem debelejše solze so ji tekle iz oči in potem je zajokala naglas, ker je mislila, da je nihče ne vidi, nihče ne sliši.
Pa ni bilo tako. Lisička je bila na potepu, prav dobre volje je priskakljala do ribnika, zagledala je goskico in oči so se ji zasvetile. Prihulila se je za skok – pa zaslišala bridek jok. To jo je malce zmedlo. Sedla je na zadnje šape in rekla:
»Khm, khm. Ti, tamle!«
Goskica se je ozrla in se grozno ustrašila. To se je lisički kaj dobro zdelo. Napihnila se je in zarenčala:
»A se me zelo bojiš, kaj? Lahko te pojem.«
»Saj,« je spet zajokala goskica, »ravno prejle so mi kokoši zaželele, da bi me lisica požrla, in tako se bo tudi zgodilo.«
Lisička je bila vse boljše volje. Imenitno je, če si lisica, je pomislila, vsi se te bojijo. Zarežala se je na ves gobček in pokazala koničaste zobčke. Goskica je še glasneje zajokala, skrila je glavo pod perut in čakala na najhujše. Ampak lisička ni planila nanjo, ker ji je pravkar šinila v glavo zanimiva misel.
»Poslušaj, ti, goskica!« je rekla. »Grrrr, ali me poslušaš?«
Goskica je spet dvignila glavo in se plašno zagledala v lisičko.
»Grrr,« je ponovila lisička, »ne bom te pojedla, ampak samo pod pogojem, da boš vsako popoldne prišla sem in se igrala z menoj.« »Kaaaj? Igrali naj bi se, medve?«
»Ja. Grrr. Meni je všeč, če lahko koga grozno prestrašim. In tako se bova vsak dan igrali strašenje. Jaz te bom strašila in renčala in se delala, ko da te hočem pojesti, razumeš, ti moraš pa jokati in trepetati in se me bati. No, ni se me treba zares bati, ker če te pojem, se ne bom imela več s kom igrati, razumeš? Ampak moraš se delati, ko da se me na vso moč bojiš. Prav?«
Goskica se je globoko oddahnila.
»Prav,« je rekla, »ti me kar straši. Lahko takoj začneva.«
Lisička se je našopirila, se prihulila k tlom in iztegovala kremplje.
»Grrr, jaz sem strašna lisica, nevarna zverrrr! Vsak dan požrrrem trrristo mladih goskic, požrrrem, pohrrrustam! Strrrašna sem!«
»Ti,« se je spomnila goskica, »pa menda ne boš pozabila, da se samo igrava, kaj?«
»Seveda se igrava,« je bila nestrpna lisička, »tak boj se, no!«
Goskica je plahutala s krili in kričala:
»Joj, pomagajte, strašna lisica me bo požrla, kako se bojim!«
Lisička je bila zelo zadovoljna.
»Zdaj pa zamenjajva,« se je spomnila, »ti boš lisica, jaz pa goskica!«
Zdaj je goskica grdo pogledala in rekla:
»Gagarrr, jaz sem strašna gos, se pravi, lisica, in bom pojedla tole malo goskico, kot bi mignil!«
Lisička je mahala s sprednjima šapama in vreščala:
»Uboga jaz, nesrečna goskica, kako se bojim te grozne lisice!«
Tako sta se neznansko zabavali in smejali in še opazili nista, kdaj jima je čas minil. Začelo se je mračiti. Lisička je rekla: »Ti, zdaj pa moram iti, veš, grem na zaresen lov. Grrr! Ali prideš jutri zagotovo?«
»Zagotovo,« je obljubila goskica, »na svidenje!«
Goskica je preplavala ribnik in odšla mimo kokošnjaka domov. Za kokoši se še zmenila ni. Sicer pa so bile čisto tiho, ker jih je grabil strah pred nočjo in pred lisico. Zlezle so v kurnik, pa niso šle spat na gredi, ampak so počenile k vratom in jih tiščale, da lisica ne bi mogla noter. Seveda na spanje ni bilo niti misliti. Lisička je vprašala mamo:
»Ali bova nocoj spet skupaj lovili?«
»Ne,« je strogo rekla mama lisica, »sama se pobrigaj za večerjo!«
In je odšla.
»Lepa mati, to pa že lahko rečem,« je godrnjala lisička za njo, ker je mislila, da je mama ne sliši več. Ampak lisica je slišala, obrnila se je, prisolila hčerki eno okoli ušes – in zares odšla.
Zaušnica je bila kar krepka, tako da se je lisički malo zavrtelo v glavi.
»Brrr, kakšna surovost,« je rekla, ko se je previdno ogledala okoli sebe, »tristo kokoši!«
In se je odpravila iz gozda. Mesec je sijal, lisička je v daljavi dobro razločila kokošnjak in jo mahnila proti njemu. Kokoši niso mogle spati. Tiščale so vrata in se pogovarjale:
»Mogoče je pa ne bo? Mogoče bo šla danes v kakšen drug kokošnjak?«
»Škoda, ker smo opozorile goskico! Oh, ko bi lisica požrla rajši njo! Kako smo bile neprevidne!«
Zunaj je nekaj zaškrtalo. Ježeš, gospa! Kokoši so čutile, kako nekdo odriva vrata kurnika. Ena je pogledala skozi špranjo in zašepetala:
»Res je lisica – ampak čisto majhna, pravi mladič! S to bomo že opravile!«
Umaknile so se od vrat in lisička se je priplazila noter. Ampak zdaj so kokoši planile nanjo s kremplji in z ostrimi kljuni! To je padalo po lisičkini glavi, preden se je sploh zavedela, kaj se dogaja! Njena lepa dlaka je frčala na vse strani. Seveda se je krepko branila, grizla, praskala in divje renčala, nazadnje je pa le morala odnehati in se je sramotno pognala v beg – in je tekla proti gozdu, ko da bi ji gorelo pod tacami. Šele pri brlogu se je ustavila in se zgrudila na rosno travo, vsa izmučena in krvaveča iz uhlja.
Tako jo je našla mama lisica in se je zelo začudila.
»Napadle so me,« je potožila lisička, »tri velike kokoši, mama!«
»Si katero ugrabila?«
Lisička je skrila otekli gobček med sprednje šape. Sram jo je bilo.
»Prav,« je jezno rekla mama lisica, »boš pa brez večerje. In še bolj te je lahko sram. Jaz sem bila pol manjša od tebe, ko sem že lovila po vseh okolišnjih kurnikih. Pa se nisem ustrašila niti desetih kokoši. In niti enkrat nisem ostala brez plena.«
Lisička je bila tiho. Kaj pa naj bi rekla? Zaspala je s praznim želodcem in sanjala hude sanje o ogromnih kokoših z ostrimi kljuni, ki so govorile »grrr, jaz sem strašna kokoš, vsak dan raztrgam tristo mladih lisičk«. In lisička je v spanju kričala in mahala okoli sebe.
Uhelj je čez noč nehal krvaveti. Zjutraj se je lisička zbudila spočita, zdrava in strašno lačna. Planila je za zajcem – pa ji je ušel. Skočila je visoko v zrak, da bi ujela kavko, pa ji je tudi sfrfotala pred nosom. Uh, kakšna smola.
Popoldne se je lisička slabe volje napotila k ribniku. Goskica jo je že čakala.
Lisička je medlo začela:
»Grrr ... jaz sem strašna lisica in bom ... pravzaprav bi te pa najrajši zares, veš. Od predsinočnjim nisem ničesar jedla.«
»Oh, ali res?« se je zavzela goskica.
»Pa še kako res,« se je razjezila lisička, »tako sem lačna, da se mi sploh ne ljubi igrati.«
»Počakaj malo,« je rekla goskica, »nečesa sem se spomnila.«
Malo je pomislila, potem je počepnila, rekla »gag« – in znesla jajce, svoje prvo jajce v življenju! Nemalo ponosna je rekla: »Izvoli, lisička, kar pojej ga!«
To je lisički teknilo. Še dolgo se je oblizovala in potem poprosila:
»Nauči še mene nesti jajca!«
»Ne verjamem, da bi se lahko naučila,« je vzdihnila goskica, »saj nisi ptič.«
»Mogoče bi pa šlo. Kako narediš, ali je težko?«
»No, malo že. Počepneš, misliš na jajce, rečeš ›gag‹, pa je zunaj – ali pa tudi ne.«
Lisička je počepnila, pomislila je na jajce, rekla je »grrr« – pa ni bilo nič.
»Pojdiva se rajši igrat strašenje,« je naposled predlagala, pa sta se do mraka igrali in niti za hip jima ni bilo dolgčas. Šele ko je vzšel mesec, sta se razšli.
Goskica se je mimo kokošnjaka vračala domov. Kokoši so bile brez skrbi prespale pol noči in veselo preživele dan, ravno so se spravljale spat. Pa so zagledale goskico in niso mogle molčati:
»Haha, gospodična gos! Dolg vrat in rumen nos, hahaha!«
»Trapa gosja! Da bi jo vsaj lisica raztrgala!«
»Škode ne bi bilo nobene.«
Goskica se je tiho odpravila spat. Kokoši pa so brezskrbno posedle po gredeh. Spati si seveda niso upale, bale se pa tudi niso več. Prepričane so bile, da si lisičji mladič ne bo več drznil blizu.
Ampak lisičji mladič si je drznil. Že čez dve uri je bil tu in jo je mahnil naravnost v kurnik. Kokoši so zavreščale in napadle s kljuni in kremplji. Ampak lisička se je bila sinoči marsičesa naučila, pa tudi brez večerje ni hotela spat. Boj je trajal kar lep čas, nazadnje pa je lisička pograbila najbližjo kokoš za vrat in smuknila z njo ven. Kokoš ni utegnila niti kokodajskniti več – in že ni bila več kokoš, ampak lisičja večerja.
Lisička se je še dolgo oblizovala – še nikoli ji ni nič tako teknilo – in ko je prišla v brlog, jo je mama lisica zadovoljno pogledala in je takoj uganila, kako in kaj. Rekla je pa samo:
»Obriši se okoli gobčka.«
Pa sta obe sladko zaspali.
Zdaj je lisička noč za nočjo plenila po okolišnjih kurnikih in prav imenitno se ji je godilo. Ob popoldnevih pa sta se z goskico igrali strašenje.
Sicer pa je igra postajala manj in manj zanimiva. Na vsem lepem je lisička dorasla v lisico, goskica pa v gos. In nekega dne sta ugotovili, da se sploh ne znata več igrati. Nekaj časa sta se ena drugi v zadregi nasmihali, potem pa sta se za zmeraj razšli.
Ko se je tega večera gos vračala domov mimo že zdavnaj praznega kokošnjaka, je sama pri sebi vzdihnila:
»Vseeno mi je žal zanje ... uboge kokoške.«
V gozdu pa si je lisica brusila kremplje, zeleno gledala in razmišljala, kako lepo je, če si lisica.