O starem kmetiču, ki je šel orat
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Nekoč je bil kmet, ki je vpregel plug in šel orat. Dolgo, dolgo je oral. Na vsem lepem je med brazdami izoral veliko skrinjo.
Le kaj je v njej, je mislil. Zelo rad bi pogledal.
Toda skrinja je bila zaklenjena in je imela trdno ključavnico. Tedaj je kmetič šel in poiskal ključavničarja z mnogimi ključi. Poizkusil je z največjim ključem in je bil ravno pravšni. Odklenil je.
Kaj sta zagledala ?
V skrinji je bila še ena skrinja, ki je bila tudi zaklenjena. Ključavničar je vzel drugi ključ in je skrinjo odklenil.
Našla sta tretjo skrinjo in v tej je bila tudi manjša skrinja in v njej še manjša. Tako je šlo naprej. Vsaka manjša skrinja, pa je bila lepša od prejšnje. Navsezadnje sta našla v skrinjici majčkeno zlato skrinjico, za katero pa ključavničar ni imel nobenega ključa več. Vzel je zlato buciko, naredil iz nje zlat ključek in odklenil zlato skrinjico.
Pomislite, kaj je bilo v nji: majčken zlat teliček, ki si je obgrizel repek, da je bil čisto, čisto kratek.
Če bi bil repek daljši, bi bila tudi tale povestica daljša.
Nemška pravljica