O srajci srečnega človeka.
| O srajci srečnega človeka Babica pripoveduje Kristina Brenkova |
| |||||||||||||||
Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Umrl bo kralj čez leto in dan. Eden izmed zdravnikov pa je dejal:
— Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.
Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman.
Nekega dne je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in je tam zagledal bosonogega, raztrganega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha.
— To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil.
— Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?
— Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil? je odgovoril popotnik.
— In še nikoli nisi bil nezadovoljen?
— Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?
— Torej pojdi z menoj k našemu kralju!
— Le zakaj?
— Dal ti bo na kupe denarja.
— Le čemu? Saj ne potrebujem denarja. Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je
šel s hlapcem na kraljevski dvor.
Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil.
— Brž mi daj srajco, je ukazal.
— Zakaj?
— Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!
Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi.
Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel.
Zapisovalec neznan