O sloganu združenih držav Evrope

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O sloganu združenih držav Evrope
Vladimir Iljič Uljanov
Napisano: 23. avgusta 1915 ali prej.

Prvič objavljeno: Socialdemokrat št. 44, 23. avgust 1915; Prevedeno po tekstu objavljenemu v Socialdemokratu
Prevedel in digitaliziral: Luka Pregelj.
Avtorske pravice: V. I. Lenin Internet Archive (www.marx.org) 2003. Tekst se lahko razmnožuje in kopira pod pogoji Dovoljenja GNU za rabo proste dokumentacije

Viri: Slovenski marksistični arhiv
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V 40. številki časopisa Socialdemokrat smo poročali, da so se skupine naše stranke, ki delujejo na tujem, odločile na svojem kongresu preložiti razpravo o vprašanju slogana "Združenih Držav Evrope", dokler o ekonomski plati te zadeve ne steče razprava v tisku.

Na naši konferenci je dobila razprava o tem vprašanju popolnoma političen značaj. Mogoče je bilo temu deloma tako, ker je manifest centralnega komiteja izoblikoval ta slogan kot slogan, ki je popolnoma politične narave ("trenuten političen slogan...", kot to tam piše); ne samo da je govoril o sloganu republiških Združenih Državah Evrope, ampak je tudi izrecno poudaril, da je tak slogan brez pomena in lažniv, "če ne pride do revolucionarnega strmoglavljenja nemške, avstrijske in ruske monarhije".

Bilo bi popolnoma narobe, če bi nasprotovali takšni predstavi zgolj iz političnega stališča tega slogana če bi trdili, da slogan Združenih Držav Evrope slabi in uničuje slogan socialisticne revolucije. Politične spremembe, ki so resnično demokratične narave (še posebej politične revolucije), ne morejo pod nobenimi pogoji slabiti slogana socialistične revolucije. Ravno nasprotno, posledica tega je, da socialistično revolucijo naredijo bližje kot kdajkoli poprej, razširijo njeno osnovo, potegnejo nove elemente male buržoazije in pol proletarskih množic v socialistični boj. Po drugi strani pa so politične revolucije neizogibne v toku socialistične revolucije, ki je nikakor ne smemo razumeti kot eno samo dejanje, ampak kot obdobje nemirnih političnih in ekonomskih dviganj, najsilnejšega razrednega boja, državljanskih vojn, revolucij in protirevolucij.

Vendar, čeprav je slogan republiških Združenih Držav Evrope, kot gol politični slogan, praktično neranljiv (če predpostavimo, da padejo tri najbolj nazadnjaške monarhije v Evropi, na čelu z rusko), še vedno ostaja ekonomsko-gospodarski vidik zelo velikega pomena. Gledano iz stališča gospodarskih okoliščin dobe imperializma izvažanje kapitala, delitev sveta med "naprednimi" in "civiliziranimi" kolonialnimi silami so republiške Združene Države Evrope na kapitalistični osnovi ali nemogoče, ali pa popolnoma reakcionarne.

Kapital je dobil popolnoma mednaroden in monopolističen značaj. V svetu so se izoblikovale maloštevilne velike sile, to se razume kot sile, ki so uspešne v ropanju in zatiranju držav, ki niso tako napredne. Štiri velike evropske sile Britanija, Francija, Rusija in Nemčija, ki imajo celotno skupno populacijo okoli 250 in 300 milijonov, okoli 7 milijonov kvadratnih kilometrov površine si lastijo kolonije s populacijo, ki znaša skoraj 500 milijonov (494,500,000) in ozemlje s 64,600,000 kvadratnimi kilometri površine, kar znaša skoraj polovico zemeljske površine (le-ta znaša 133,000,000 kvadratnih kilometrov, če odmislimo področja Antarktike in ostale arktične površine). Dodajmo k temu še tri azijske dežele Kitajsko, Turčijo in Perzijo, ki jih imajo pod nadzorom razbojniki, ki širijo vojno za "svobodo". To so Japonska, Rusija, Britanija in Francija. Zgoraj omenjene azijske države, ki jih lahko označimo kot pol kolonije (dejansko so sedaj 90% kolonije), imajo 360 milijonsko populacijo in 14 in pol milijonov kvadratnih kilometrov zemeljske površine (skoraj enkrat in pol toliko kot je površina Evrope).

Če nadaljujemo, Britanija, Francija in Nemčija imajo v tujih državah investiran kapital, katerega vrednost ne znaša nič manj kot 70,000,000,000 rubljev. Zaščito dobičkov (ki znašajo letno več kot 3,000,000,000 rubljev) priskrbijo nacionalni odbori milijonarjev, bolje znanih pod besedo vlade, ki so oboroženi z vojskami in mornaricami. Le-ti poskrbijo, da imajo sinovi in bratje milijonarjev v kolonijah službe konzulov, ambasadorjev, uradnikov vseh vrst in ostalih parazitov. Na tak način poskrbijo za "legitimnost" profitov.

Na ta način je organizirana kraja milijonom prebivalcem Zemlje, ki jo izvršujejo velike sile v obdobju najvišjega razvoja kapitalizma. Drugačna organizacija ni mogoča pod kapitalizmom. Odpravimo kolonije, "sfere vpliva" in izvažanje kapitala? Če bi mislili, da je to mogoče, bi pomenilo, da smo padli na nivo duhovnika, ki vsako nedeljo ogovarja bogate iz svojega krščanskega vidika in jim svetuje darovanje bogastva revnim in pravi: "če že nočete dati milijonov, dajte vsaj neka sto rubljev letno".

Slogan Združenih Držav Evrope je enakovreden (v kolikor je gospodarstvo organizirano kapitalistično) dogovoru o delitvi kolonij in "sfer vpliva". Vendar v kapitalizmu ni možna nobena druga oblika delitve kot delitev s silo. Multimilijarder ne more deliti "nacionalnega dohodka" kapitalistične države nikakor drugače kakor z "delom investiranega kapitala". Kapitalizem pomeni privatno lastništvo proizvajalnih sredstev in anarhijo v proizvodnji. Če bi poskušali zagovarjati "pravično" delitev dohodkov na takšni osnovi, bi zapadli v popoln proudhonizem, v neumne malomeščanske iluzije. Nobena drugačna delitev ni mogoča, kakor delitev v "razmerju z močjo kapitala", ki pa se spreminja s samim gospodarskim razvojem. Po letu 1871 je bila rast take kapitalske moči Nemcije trikrat do štirikrat večja od tiste Britanije in Francije, medtem ko je bil prirastek Japonske okoli desetkrat hitrejši od tiste Rusije. Ni in ne more biti nobenega drugega načina za preizkušanje resnične moči kapitalistične države kot je vojna. Vojna ni protislovje temeljev privatne lastnine. Ravno nasprotno, je neposredna in neizogibna posledica tega izhodišča. Pod kapitalizmom je miren razvoj posameznih velikih družb ali posameznih držav nemogoč. Pod kapitalizmom ni nobenih drugih načinov za popravljanje periodičnih motenj ravnovesja, kakor so krize v gospodarstvu in vojne v politiki.

Seveda so možni začasni dogovori med kapitalističnimi državami, prav tako kot so mogoči med posamičnimi kapitalisti. V tem smislu so Združene Države Evrope možne kot dogovor med evropskimi kapitalisti ... ampak za kakšen cilj? Zgolj za namene zatiranja socializma v Evropi s skupnimi močmi več kapitalističnih držav, za skupno varovanje interesov in plenov proti Japonski in Ameriki, ki sta bili hudo pogašeni pri sedanji delitvi kolonij, vendar katerih moč je v zadnjih petdesetih letih rasla precej hitreje kot tista zaostale Evrope, ki je sedaj pravi starček. Če primerjamo Evropo z Ameriko, potem lahko vidimo, da celotna Evropa kaže gospodarsko stagnacijo. Na sedanji gospodarski osnovi, to pomeni pod kapitalizmom, bi Združene Države Evrope pomenile organizacijo, ki bi preprečevala hitrejšo rast Ameriki. Časi, ko je bil boj za demokracijo in socializem povezan samo z Evropo, so za večno izginili.

Združene Države Sveta (ne zgolj Evrope) so oblika združitve in svobode nacij, ki jo povezujemo s socializmom do tistega trenutka, ko zmaga komunizma prinese popolno odpravo države, to pomeni tudi demokracije kot oblike represivne vladavine. Kot ločen slogan, pa ne bi bil slogan Združenih Držav Sveta nikakor pravilno uporabljen. Prvič zato, ker je povezan s socializmom; drugič, ker je lahko napačno razumljen, kot da je zmaga socializma v eni državi mogoča in lahko prav tako ustvari napačno predstavo glede odnosov take države do kapitalističnih držav.

Neenakomeren gospodarski in politični razvoj je popolnoma absolutni zakon kapitalizma. Zaradi tega je zmaga socializma možna najprej v nekaj kapitalističnih državah. Po razlastitvi kapitalistov in organiziranju socialistične proizvodnje, bo proletariat te(h) držav vstal proti ostalemu svetu kapitalističnemu svetu in hkrati pritegnil na svojo stran zatirane razrede ostalih držav, spodbujal protikapitalistične vstaje v teh deželah in, v kolikor bi bilo potrebno, bi tudi uporabil oboroženo silo proti izkoriščevalskim razredom. Politična oblika družbe, v kateri bo proletariat zmagal nad in strmoglavil buržoazijo, bo demokratična republika, ki bo strnila sile ene ali več držav v boju proti razrednemu sovražniku. Odprava razredov je nemogoča brez diktature zatiranega razreda, proletariata. Prosta socialistična zveza narodov ni mogoča brez bolj ali manj podaljšanega boja socialisticnih republik z zatiranimi razredi.

Zaradi teh razlogov so po ponovljeni razpravi na konferenci skupin R.S.D.R.P., ki delujejo na tujem, glavni uredniki prišli do sklepa, da je slogan Združenih Držav Evrope napačen.