O sinu, ki je imel kratek konec pameti in mrvico zastopnosti
| Tolminske narodne pravljice O sinu, ki je imel kratek konec pameti in mrvico zastopnosti Andrej Šavli |
| ||||||||||||||
O SINU, KI JE IMEL KRATEK KONEC PAMETI IN MRVICO ZASTOPNOSTI
Živel je njega dni oče, ki ga je vse življenje tresla revščina. Imel je sina, ta pa kratek konec pameti in mrvico zastopnosti. Preden je oče umrl, ga je poklical k sebi in mu rekel: "Sin moj, denarja in gradov ti ne morem zapustiti. Bog ti je dal konec pameti in mrvico zastopnosti, prav ju uporabljaj, pa boš že kako živel med dobrimi ljudmi. Zapomni si pa zlati nauk, ki ti ga dajem s seboj na pot: Če greš mimo poštenih ljudi, karkoli naj počenjajo, jim vedno iz srca želi: Bog daj več! Vsaj drugim privošči srečo, če je že sam nimaš. Slabega ti to voščilo tako in tako ne more prinesti." Oče je umrl, sin pa je šel po svetu. S seboj je nesel kratek košček pameti in mrvico zastopnosti pa še očetov nauk. Pa ga pot zanese mimo žitnega polja, ki ga je pravkar pobila toča. Ljudje hodijo z
— 69 —
žalostnimi obrazi med njivami in ogledujejo uničeni sad svojega truda. "Ej, ljudje božji, kaj se tako kisate?" jih nagovori in jim vošči: "Bog daj več!" Ljudje se razjezijo in ga malone kamenjajo kot kačo: "Kdo te je tako učil, da nam voščiš nesrečo?" Sin se začudi in vpraša: "Kako pa bi moral reči?" "Reči bi moral: Nikoli več nam ljubi Bog ne pošiljaj kaj takega," mu pravijo ljudje. Zapomni si njih nauk in gre dalje. Pride mimo hleva, pred katerim je srečni gospodar ogledoval pravkar skoteno tele. "Nikoli več nam ljubi Bog ne pošiljaj takega!" spregovori sin. Mož pa se razjezi, misleč, da mu zasmehuje lepo živinče, in pravi: "Reci rajši: Bog daj vsako leto enega!" Ker je imel sin konec pameti in mrvico zastopnosti, si zapomni še ta nauk in gre dalje. Pride mimo hiše, iz katere so baš nesli mrliča. "Bog daj vsako leto enega!" vošči. Pa tudi to voščilo ljudem ni bilo pogodu. Kljub vsej žalosti so se v jezi spravili nad njega in ga skoraj pobili na tla: "Smrkavec, reci rajši: Bog mu reši dušo! Pa zmoli en očenaš za ranjkega in pojdi dalje po svoji poti." Sin si zapomni še to, zmoli očenaš za ranjkega in gre dalje po svoji poti. Pride mimo kovača, ki je baš podkoval starega konja. Popotnik mu že od daleč zavpije: "Bog mu reši dušo!" Nato hoče zmoliti še en očenaš, pa ga kovač nahruli v jezi, misleč, da se fant norčuje. Reče mu: "Saj mrha nima duše! Zato reci: Le trdno naj stoji! Če pa tega nočeš, molči in pojdi dalje." Sin se izgovarja, da tega ni vedel, zahvali se za nauk in gre dalje. Pride mimo dveh drvarjev, ki žagata debel hrast ob poti.
— 70 —
"Le trdno naj stoji!" jima želi sin, kakor se je naučil od kovača. Drvarja pa s tem nista zadovoljna, temveč ga oštejeta, rekoč: "Ti že pokaževa! Reci rajši: Bog daj, da bi padel!" No, sin si zapomni še nauk drvarjev in gre dalje. Pride do fanta, ki je splezal na košato vrbo nad potokom, da jo oklesti. Ustavi se pod vrbo in želi fantu na vrbi: "Bog daj, da bi padel!" Fantu je bilo to že preveč. Splezal je z vrbe in pahnil popotnega sina v potok, rekoč: "Ne jaz, padi rajši ti, ki imaš prekratek konec pameti in predrobno mrvico zastopnosti." Od tu dalje molči zgodba o popotnem sinu. Jaz si mislim takole: če je v potoku utonil, je zgodbe tako in tako konec. Če pa je srečno prilezel iz vode, mu je ta hladna kopel morda toliko pomagala, da se mu je podaljšal prekratki konec pameti in povečala predrobna mrvica zastopnosti, tako da je želel ljudem dobro vselej le po njih prilikah in sreči.