O seganju v žep

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju
O seganju v žep
Slavko Pregl
Spisano: Maja Horvat, Katja Zevnik
Izdano: (COBISS)
Viri: Slavko Pregl. Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju. Mladinska knjiga. 1993.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


OSMO POGLAVJE niha med pohlepom razsipnostjo in varčevanjem

So stvari, od katerih se zardeva, in so stvari, od katerih se ne. Če vse skupaj dovolj spretno obračamo, lahko oboje velja za eno in isto. Slavni žongler se prelevi v šahista in kmalu zatem v prizadevno snažilko. Zvijače včasih pridejo prav, še posebno, kadar niso preveč prozorne. O tem imamo na voljo očetovsko, sestrsko in bratsko ra­zmišljanje, kakor tudi krajše milo razmišljanje, da denar ni vse. Ob tem se pojavi triperesna deteljica, ki nadvse na široko pojas­njuje, kaj vse je dovoljeno. Prepovedane stvari niso zabeležene, ker se ocenjuje, da so nam zelo podrobno znane. ' SMISEL ZA DENAR

Klemen je nekega dne povsem mirno vprašal: '

»Očka, a bi dal pet desetakov za vstopnico za cirkus?«

Bilje večer. Sanja in Arjan sta se učila. Mama je bila na službeni poti. Oče je bral časopis in poslušal glasbo. Nič hudega sluteč je zamomljal nekaj v smislu: »Mogoče, no, ja, hm, hm, mogoče.«

»No, daj,«je rekel sin in očeta povabil v svojo sobo.

Odrasli ne morejo kar tako požirati svojih obljub. Oče je plačal pet­deset tolarjev in vstopil, kamor je bil povabljen.

Najprej je nastopil žongler Klemen. Žongliral je z dvema po­marančama. Kakšni dlakocepci bi znali trditi, da sta pomaranči žonglirali z žonglerjem. Ampak lepo vzgojena publika, še posebej, če jo tvori en gledalec, ne more zabavljati čez program. Program je bil kajpak naštudiran posebej zanjo. Nato se je izkazalo, da je cirkuški program sestavljen iz ene točke.

Po aplavzu se je oče odpravil nazaj brat časopis.

»Očka,« se je čez čas spet pojavil Klemen, »mislil sem ... « »Hvala lepa, zdajle ne morem še enkrat v cirkus,« gaje ustavil oče. »Kakšen cirkus neki?« se je čudil sin. »Hotel sem te le vprašati,

koliko stane, če najameš eno sobo. Na primer, v našem stanova­nju?«

»Hm,« se je zmedel oče, »ne vem, ne vem ... Zakaj pa?«

»Mi bi jo najeli,«je pojasnil Klemen. »V njej bi vadili program za cirkus.«

Očetu še ni uspelo postaviti izhodiščne cene, ko je sin že pisal pis­ma prijateljem: Davorju, Alji, Špeli, Martinu, Tilnu, Dejanu, Moj­ci, Mihu in drugim. Vabil jih je k sodelovanju pri cirkusu. Najprej očetu ni šlo v glavo, zakaj direktor cirkusa potrebuje toliko nastopa­jočih. Potem se je spomnil, da imajo vsi bodoči sodelavci tudi starše. In množica mam in očetov krat petdeset tolarjev ...

Čez čas je Klemen prišel iz svoje sobe in vprašal: »Bi odigrala partijo šaha?«

»Sijajno,« je pokimal oče, »prinesi figure.«

Ko sta jih postavila in izžrebala, kdo bo potegnil prvo potezo, je

sin nekam mimogrede zamrmral:

»Stavim petdeset tolarjev, da me boš premagal.«

»0, presneto,«je očetu zletelo z jezika. »Oprosti, ne morem igrati.« »Ne boš rekel, da nimaš?« je vprašal Klemen.

»Nimam,« je odvrnil oče. »Svoj zadnji denar sem zapravil v

cirkusu.«

»No ja,« je sin stisnil med zobmi, »boš dal pa drugič.« »Prav,« je pokimal oče.

Igrala sta na življenje in smrt. V končnici, v kateri je imel oče kraljico in dve trdnjavi prednosti, seje ta isti oče komaj rešil v remi. »Kaj počneš za teh ubogih pet bankovcev,« je sin očitajoče rekel in slabe volje odšel spat.

Zjutraj si je oče v kopalnici drgnil zobe in se prebujal. Nenado­ma seje ob njem pojavil Klemen in v rokah je držal hranilnik.

»V banko moram,« je pribil. »Niti tolar ne gre več noter.« »Zgodbice,«je zatrdil oče in pljuval zobno kremo iz ust. »Kovanec za pet tolarjev miže spravim vanj.«

»Nikoli,« je resno odkimal sin.

»He, he, nikoli si rekel, nikoli?«je oče važno vprašal. Vzel je hranil­nik v roke in stopil do suknjiča. Potresel je zelenega zmaja in mu skozi režo potisnil tri kovance.

»Sila si, očka,« je rekel Klemen. »Ampak zdaj ne gre noter niti petdeset stotinov več.«

»He, he, petdeset stotinov, praviš?« je vprašal oče, prebrskal je suknjiče, plašče in torbe. Pest kovancev je pomolil sinu pod nos ter jih zatem vsakega posebej začel potiskati skozi režo hranilnika. Ko je potiskal zadnjega, mu je nekaj reklo, naj bliskovito pogleda sina.

Oče je to storil in opazil Klemnova usta, kako se skoraj že prek

ušes široko režijo in krivijo. V na stežaj razprtih očeh pa so mu vse potegavščine tega sveta živahno frnikulale.

»Tristo zelenih ... « je začel oče.

»Jaz te nisem v nič silil,«je blago rekel Klemen, vzel hranilnik in bliskovito izginil.

Proti večeru je oče napravil krajši obhod po stanovanju. Očetje nenehno bolehajo za idejami, da morajo biti sobe pospravljene, Klemnov oče ni pri tem nobena izjema, razen morda, da v zvezi s tem boleha še malo bolj.

»Klemen, Arjan, Sanja, pospravite svoje sobe.«

»Zakaj?« je vprašal Arjan, a Sanj a je mirno brala naprej. »Moti me tvoja razmetana miza,« je vztrajal oče.

»Če te moti,jo pospravi. Menije čisto všeč.« »Neumnost,« seje uprl oče. »Ali sploh veš, kje imaš kaj?« »Vem.«

Očetu je postalo jasno, da bo v vsakršnem pogovoru potegnil krajši konec. Zato je brez dodatnega oklevanja ukazal:

»Pospravite, in pika!«

To je ponovil približno dvestokrat. Ko se je povsem znočilo, se ga je Klemen usmilil. Da bo zdrav, je rekel, in ker je siten, je dodal.

Kup z mize je zmetal v omaro in s sesalcem malo poskakljal po sobi. Vmes se je s Sanjo in Arjanom zapletel v krajši pogovor. »No,« si je govoril oče, »saj bo, saj bo. Samo malo volje je treba.« Potem so se mu pred očmi odvrtele neverjetne sanje. Klemen je s sesalcem za prah pred očetovim nosom odšel v Sanjino sobo in jo začel čistiti. Zatem je odšel še v Arjanovo. Oče se je uščipnil v steg­no in se potegnil za uho. Nemogoče! Buden je!

Opotekel seje do Sanje.

»Kaj se je vendar zgodilo?« jo je vprašal. Sanja ni dvignila pogleda od knjige. »Dvajset,« je rekla.

»Prosim, kaj?« Oče ni razumel.

»Za dvajset tolarjev je posesal mojo sobo.«

»Meni je dal popust,« se je hahljal Arjan. »Hoče devetnajst to­larjev.«

Ob tem nagnjenju do denarja je očeta spreletelo, da mora naj­mlajšemu sinu na vsak način razložiti, zakaj je koristno varčevati.

Naj ne bi vsega denarja zapravljal za bonbone in razne nalepke.

Očetu je igralo srce, tako si je bil všeč, ko je sinu razložil zadevo o obrestih.

Čez čas se je Klemen očetu zazrl v oči in ga blago vprašal: »Oči, a bi si ti lahko kje sposodil kakšno milijardo?« »Ojoj,«je zahropel oče, »milijardo? Zakaj?«

»Jaz bi jo dal v banko. Čez eno leto bi ti jo dal nazaj. Ti bi jo vrnil, jaz bi imel pa obresti.«

No, tako je to, če odrasli želijo kdaj kaj razlagati otrokom o pamet­nih stvareh. Razlagajo in razlagajo, in nato jih otroci poučijo, kako je s tem.

VPRAŠALI STE-PREBERITE

Vprašanje: Denarja nimam nikoli dovolj. Kaj naj storim?

Odgovor: Varčuj z željami.

V: Zadnjič sem na cesti srečal dve smrkljici, ki verjetno še hodita v vrtec. Druga drugi sta razlagali, koliko kaj stane v nemških markah. Ali je to dokaz slabe vzgoje, če ne računata v domači, pač pa v tuji valuti?

O: Vzgojo bi v tem primeru izjemoma pustili ob strani, razen seve­da, da sta se lepo naučili: oči imaš zato, da gledaš, ter ušesa zato, da poslušaš.

V: Ali si upravičeno slabe volje, če nimaš denarja?

O: Odvisno od tega, če ga nimaš upravičeno ali neupravičeno. Odvis­no tudi, če ga še nimaš ali ga nimaš več.

V: Kadar pride teta na obisk, 'običajno kaj kapne. Kako bi jo pri­jazno pripravil do tega, da bi prihajala bolj pogosto?

O: S kakšno prijazno in zelo dobro idejo.

V: Prijatelju sem posodil denar. Vse kaže, daje na to pozabil ali pa se vsaj dela, da je. Nerodno mi je, da bi ga opomnil. Ali je vse izgubljeno?

O: Vse ne. Samo toliko, kolikor si posodil.

V: Včasih se mi zdi, da nekateri ne sprašujejo zato, da bi dobili odgovor, pač pa želijo odgovornost, za kar so se itak sami že odločili, preložiti na drugega.

O: Hvala za odgovor.

V: Zelo težko mi je govoriti o denarju. Vendar je včasih vseeno tre­ba. Kako?

O: Reci: ptički na moč lepo žgolijo; seveda tudi ustrezno cvetje prisrčno dehti; nežne melodije sežejo do srca. Saj res: imaš kaj

denarja

V: Doma zelo nerad prosim za denar, ker vem, da ga je težko do­biti. Al! obstaja kakšna bolj elegantna pot do cvenka? \

O: Da. Zasluži ga!

V: Ali bi bratu lahko zaračunala šivanje in likanje, za kar me včasih prosi?

O: Najprej izračunaj, koliko stane tisto, za kar ga prosiš ti!

V: Zakaj pri nas ljudje mečejo tolar, če se ne morejo za kaj odločiti? O: Zato, ker nimajo dolarskih kovancev.

V: Kaj storiti, če prijatelja povabiš na pijačo, pa se izkaže, da si po­zabil denarnico doma?

o: Iskreno se opraviči in povej, kaj se ti je zgodilo. Zaleže le enkrat.

Ponavljanje redči prijatelje.

V: Ali denar res ni vse?

O: Ni. Vendar tega nikar ne skušaj dokazovati blagajničarki v kinu.

MEDITATIVNI DODATEK

Oče 'o denarju

V življenju je povsem jasno, da ni nič zastonj. Človek ves čas gospo­dari in izbira. Gospodari? Na voljo ima svoj čas, svojo glavo in svo­je roke. Smiselno je, da vse skupaj smotrno uporabi za delo, za zaba­vo in za počitek. S koristnim delom zaslužim denar. Z denarjem kupujem vse potrebno. Ker imam denarja vedno le v omejenih količinah, moram ves čas izbirati med različnimi možnostmi, da bi ga pametno uporabil in zanj dobil čim več tistega, kar nam koristi. Otroci praviloma želijo več, kot je mogoče. Po svoje je to dobro, saj na vse skupaj pogosto gledajo drugače od nas, odraslih; slabo je zato, ker jih vse, česar ni mogoče doseči takoj, spravi v slabo voljo. Sicer pa je prav, da vsaka nova generacija živi bolje in tako hitreje zastavlja vprašanja, na katera starejši nimajo pravih odgovorov. Iskanje odgovorov na prava vprašanja pa vedno vodi v pravo smer.

Sanja o denarju

Meni se denar ne zdi pomemben. Materialne stvari se prej ali slej nekako uredijo. Ves čas se moraš spraševati, če delaš prave stvari. Samo to v življenju velja. Zato moraš tudi svoje napore usmeriti tako. Najpomembnejši je užitek, da delaš tisto, kar bi rad. In če ti gre to dobro od rok, tudi z drugim ni težav. Če pa se pri tem poja­vijo ovire, jih laže doživljaš in premaguješ, saj veš, kaj te čaka po prestanih naporih. Ni slabo imeti dobro družbo in z njo preživljati prosti čas na plesu, v operi, na počitnicah; ni slabo skrbeti za lep videz, biti zdrav in lepo oblečen. Vendar vse to le dopolnjuje osno­vo - delaš (ali ne delaš) tisto, kar si želiš. Imeti samo lepa dopolni­la ali nadomestke, a v bistvu biti nezadovoljen, je precej žalostno. In ker me že sprašujete: zame je denar dopolnilo ali nadomestek.

Klemen o denarju

Vse to so zgodbice. Jaz potrebujem denar za žvečilni gumi, za kino, za disko, za dobre čevlje, za kitaro, nekoč bi rad motor. Vse, ki čveka­jo o tem, da denar ni vse, lepo prosim, če ga zmečejo stran. Seveda naj me pred tem obvestijo, kdaj in kam ga bodo zabrisali. Zakaj potem povsod poslušam: ni denarja za to, ni denarja za ono, kriza tukaj in kriza tam, vsi hropejo, da bi se prigrebli do kakšnega posojila ali da bi zadeli na loteriji glavni dobitek. Pri igrah na srečo sploh ne prideš na vrsto! Denar je važen. Lahko, da bomo nekoč imeli vsega dovolj. Šel boš v trgovino, naložil, se prijazno nasmehnil in šel. Ampak danes še ni tako. Denar je pripomoček, da bomo do tega prišli. Prišli pa bomo, če bodo vsi ljudje počeli stvari, kijih zna­jo dobro, ne 'pa da nekateri gledajo v zrak in čakajo, da jih iz neba zasujejo pečene piške. Jaz bi rad veliko denarja in v glavo so mi že vcepili, da moram za to veliko delati, z glavo ali z rokami. Pa bom! Z glavo. Za roke sem malo prelen.

Pripis o denarju

Lahko bi citirali veliko debelih knjig, veliko zelo pametnih ter ve­liko manj pametnih ljudi. Naj skrajšam: treba je, da človek nosi denar v žepu, ne pa, da denar nosi človeka v žepu.

TRIPERESNA DETELJICA Dovoljeno je ...

· .. prispevati denar za skupno stvar, o kateri se prej prijateljsko, a natančno dogovorimo,

  • .. zbirati denar za tovariša, ki ga je doletela nesreča,
  • .. zamolčati, koliko si prispeval v skupno vrečo, če si med tistimi, ki so dali več,

· .. sodelovati pri poravnavi škode, kije nastala na plesišču po skup­ni veseli zabavi,

  • .. zbirati star papir za končni izlet,
  • .. odpuščati tuje dolgove, če te to finančno ne uniči, prijateljem pa občutno pomaga,

· .. širokogrudno ravnati z denarjem, če je zaslužen in tvoj.

Dovoljeno je ...

  • .. biti natančen pri plačilu računov,
  • .. varčevati tako, da nikomur ne škodiš,
  • .. paziti na drobiž, saj je to tudi denar,
  • .. med ponujenimi oblikami varčevanja izbrati najboljšo,
  • .. biti skromen, četudi imaš začasno polne žepe,
  • .. zahvaliti se za darilo ob odličnem spričevalu,
  • .. ceniti vsak prispevek, četudi ga dobiš od bližnjega ali daljnega sorodstva, ter ne komentirati, da bi lahko dobil več.

Dovoljeno je ...

  • .. ne nasesti vsakomur, ki te prosi za denar,
  • .. preverjati račune,
  • .. goltati omejene količine sladoleda na počitnicah,
  • .. biti zmeren, kadar plačuje kdo drug,
  • .. prešteti denar, četudi na zavitku piše, koliko gaje,
  • .. umivati roke po štetju denarja,
  • .. pogledati, če žep, v katerega boš stresel denar, ni strgan,
  • .. varčevati, četudi te mika zapravljanje,
  • .. pustiti tuje denarnice pri miru,
  • .. spoštovati ljudi, ki kljub nizkim dohodkom varčujejo,
  • .. spoštovati ljudi, ki kljub visokim dohodkom ne zapravljajo,
  • .. spoštovati ljudi, ki trikrat premislijo, preden sežejo v denarnico.