O roparjih in grofu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O roparjih in grofu
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nek bogat grof imel je dve hčeri in dvanajst hlapcev. Nekdaj odide se vsemi hlapci na lov, doma pa le svoji hčeri pusti. Na večer vidite dvanajst tolovajev priti in se zaklenete v grad. Ker ji niso mogli pregovoriti, da bi odprli, začnejo tiho zid v klet predirati, in ker se je že delala noč, menili so tem laglje prevarati varuhe. Starejša hči pa je zaslišala sumljiv šum in je šla z očetovim mečem v klet stražit. Kmalu so tolovaji izdrli toliko kamnov, da je mogel eden zlesti noter. Neustrašeno dekle mu s krepkim mahljejem odseka glavo in ga potegne za roke noter. Za tem še odseka devetim glave in vse z vlači skozi luknjo v klet. Zdaj pa spozna glavar zvijačo in odide z enim pomagačem med grozno kletvijo od ondot.

Starejša sestra je mislila, da gre tolovaj po več svojih, ki bi se silo vdrli v grad ter se nad njima maščevali. Reče torej zarana sestri, naj se zapre v grad in naj ne pusti nikogar notri, sama pa hitro odide proti oni strani, od koder so imeli grof in hlapci dospeti.

Medpotoma naleti na dva vojaka, ki jo vprašata, kam gre. Ona jima odvrne, da ide pomoči iskat in dostavi, da je preteklo noč sama deset tolovajev pokončala. Navidezna vojaka, ki sta bila zadnja tolovaja, se ji brž ponudita, da hočeta v tem,

Ko gre ona svojih iskat, grad čuvati. Ona se brž obrne in ju pelje domov, ker še se ni bila jako oddaljila od grada. Mlajša sestra pa jim nikakor noče odpreti; ker spoznala je, da ona dva nista prava vojaka. Ko roparja vidita, da v grad ne moreta, razsekata starejšo sestro na drobne kose, onej pa in vsem grajskim zaprisežeta grozno osveto za pobite tovarše; slednjič odideta. Ko pride grof domov, prestraši se močno in sklene, grada nikoli več brez izdatnega varstva ostaviti.

Čez nekaj časa umre nek hlapec in na njegovo mesto stopi mlad, neznan človek. Ta je bil ravno roparski vodja; a ker je bil preoblečen, ga grofova hči ni spoznala. Bil je jako delaven in na videz zvest; zato ga je grof že za pol leta postavil nad vse hlapce. Na konci leta pa mu hoče oditi veliki hlapec, a da ga grof obdrži, obljubi mu svojo hčer za ženo. Sedaj tolovajski glavar rad dovoli. Ko so nju vpisali in oklicali, spala sta dekle in ženin v eni sobi. Neko noč dekle ne more zaspati in čuje, kako ženin s postelje vstane in skozi okno skoči na dvorišče. Predno je solnce vzhajalo, prišel je nazaj; dekle pa se je delala, kakor bi spala.

Drugo noč odide ropar zopet skozi okno, in dekle, ki ga je čula, postane še radovedneja, kam neki sumljiv ženin zahaja.

Tretji večer zapove nevesta svojemu najzvestejšemu hlapcu, naj s capami (cunjami) ovije najhitrejšima konjema kopita in pri vozu kola. — Po noči skoči ženin skozi okno in tiho iz grada odjaše. Hitro sede nevesta na voz in se odpelje za njim. Vedno se je s hlapcem tako peljala, da ga nista z oči zgubila. Pripeljeta se sredi velike šume do lepega grada. Tam skrijeta voz za grmovje, potem pa dekle srčno stopi v grad. Komaj vrata odpre, že zadoni nad vrati zvonec — a ona hitro skoči skozi prve duri v bližnjo sobo in roparji, ki so prihiteli k vratom, je niso videli.

Dekle najde v prvi izbi samo orožje, v drugi po vojaški napravljeno obleko, v tretji srebro in zlato in v zadnji večerjo za 24 mož. Ker začuje za seboj šum, slutila je, da pridejo tolovaji večerjat. Brzo se zmakne v zadnjo sobo in ondi najde — vislice in na jih obešeno tuje dekle. Velikega straha splazi se pod postelj. Iz sosedne sobe začuje med drugimi tudi svojega ženina, kako je svojim tolovajem naznanjeval v divjem veselji, da bo v kratkem, namreč na dan poroke, maščevanje dovršeno: ker tedaj bi imeli grofovo hčer živo žgati. Vsa trda groze in straha slišala je nevesta, kar jo je čakalo.

Po večerji pride glavar ravno v tisto sobo, kar ga nek mlad tolovaj poprosi za prstan obešenega dekleta. Glavar potegne meč in odseka prst s prstanom vred — ta pa pade po nezgodi ravno pod postelj k skritemu dekletu. Glavar veli onemu, naj za danes le gre ter si jutri poišče prstan, sam pa se vleže v postelj in zaspi. Mladi tolovaj pride čez nekaj časa zopet in hoče pod posteljo prstan tiho poiskati — kar zagleda belo oblečeno nevesto in v mislih, da vidi samo smrt, zakriči: «Smrt, smrt!» To pa glavarja tako zapelje, da popade meč in skoči za nepokojnim tolovajem, ki mu komaj odnese pete. Potem se glavar zopet vleže in v drugo zaspi. Dekle pa vzame prst s prstanom in zapusti tiho sobo. Varno se priplazi do zunanjih vrat, tu zvonec zopet zapoje, ona pa komaj skoči za grmovje in že so bili tolovaji za petami. Ko blisk odpelje se s hlapcem domu, kjer se komaj v postelj vleže in dela kot bi spala, a že skoči roparski glavar — njen ženin — skozi okno. Ker se je že danilo, zazove jo, rekoč: «Kako pač moreš spati celo drago noč?» — Ona pa vstane in odvrne: Dobro, da si me zbudil iz mojega spanja, imela sem grozne sanje!*

Ona naznani brzo vse svojemu očetu. Ta pošlje natihoma po sto vojakov, ki so na večer prišli in se poskrili po gradu.

Pri večerji je vsak gost moral svojo povest povedati. Zadnjič pa žalostna nevesta povzame besedo in reče: «Sinoči sem prinesla spomin seboj iz gradu svojega ženina, tu je!» Rekši dene prst se zlatim prstanom na mizo. Ropar je spoznal, da je ovajen, a hotel se je osvetiti: izdrl je meč — a prepozno, vojaki so že prihrumeli v sobano in so njega in njegove sesekali na drobne kosce.

Prihodnjega dne pa so se peljali v roparski grad in vse srebro, zlato in drugi plen odpeljali in pozneje razdelili ubogim — grad pa so požgali in razrušili do zadnjega kamna.