O razumevanju

Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju O razumevanju Slavko Pregl

Spisano:	Maja Horvat, Katja Zevnik
Izdano:	(COBISS)
Viri:	Slavko Pregl. Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju. Mladinska knjiga. 1993.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PRVO POGLAVJE, 'v 'katerem gre zares

Po hitrem postopku spoznamo dva fanta: starejši je Arjan in želi poučevati o življenju, mlajši je Klemen in ni povsem jasno, če si poučevanja želi. V pogovoru nastopijo tudi: skladišča težav, ubada­nje z napori, pričeske in gwabzilščina. Ker je treba novo snov utrdi­ti, napoči še lov na skrite modrosti. Vsakdo, ki se želi česa naučiti, postavlja vprašanja. Pisatelj je po službeni dolžnosti dolžan odgo­varjati. Četudi je vprašanj neskončno, se bo v več poglavjih zvrsti­la omejena množica odgovorov. Ker nas sreča ne doleti na vsakem koraku, se poglavje zaključi le s triperesno deteljico ter sporoči, kaj ni žaljivo, kaj je dovoljeno in kaj ni prepovedano.

PRVE TEHTNE MISLI O ŽIVLJENJU

»Sedi,« je rekel Arjan, »pogovoriti se morava.«  Klemna je malce stisnilo v želodcu. Kadar mu je starejši brat kaj rekel, se ni vedno dobro končalo. Zdaj se je negotovo že začelo, a kon­ca še ni bilo slutiti.

Arjan je bil zložen v fotelj.

Fantje, ki končajo prvi razred srednje šole, morajo previdno ra­vnati s svojimi telesi in še posebej udi. Nekega jutra se zbudijo in so jim vse hlače prekratke in roke predolge. Neskončne količine kosov kruha s pašteto (marmelado in medom), praženega krom­pirja, skodelic mleka in kozarcev kokakole, ki so jih mimogrede na poti v šolo ali iz nje basali vase in so doslej nekam neopazno izgi­njale v nenasitnih prebavnih ceveh, se zvijačno prelevijo v kosti in sem ter tja kakšno mišico. Njihovi lastniki so zatem prisiljeni zelo premišljeno prilagajati svoje gibanje v omejenih prostorih. Čez čas se navadijo in je potem vse lepo in prav. Ko se še navajajo, se mora­jo previdno odlagati na vsa mesta, kamor se želijo odložiti. Arjan se je torej zložil v fotelj, ker bi sicer lep kos dnevne sobe zasedale sproščeno iztegnjene dolge noge. Klemen teh težav še ni imel. Če bi ga pogledali v srce, bi opazili, da si jih je želel imeti. Ampak narava se mu je pritajeno nasmiha­la in si mrmrala: »Za vse bo še čas. Res ni treba, da bi otroci že sredi osemletke prehitro rasli.«

Klemen je zato včasih skušal z jezikom nadomestiti tisto, kar mu je po njegovem mnenju manjkalo pri telesu. Namesto večnih in vdanih: »Da, mama!« in »Da, očka!« in kajpak »Da, Arjan!« in še posebej »Da, Sanja!« mu je sem ter tja ušlo »Zakaj pa ravno jaz?« in »Vedno moram samo ubogati!« in »Saj bom drugič!« in »Kar sama si prinesi!«

Sanja se je na take pripombe zvečinoma požvižgala. Ne samo zato, ker je znala žvižgati. Ne samo zato, ker si je rekla, da pamet­nejši popusti. Predvsem, ker se ji je zdelo škoda časa za prepir na­sploh in posebej za prepir z najmlajšim bratom. In še, ker si je mi­slila, da mora vsakdo zrasti s svojimi izkušnjami. Zato ima prej ali slej vsakdo tudi priložnost, da sreča svojo pamet.

Sanja je zrasla iz majhne smrkljice. Nekega jutra se ji niso le po­daljšale roke in noge. Zgodilo se je še marsikaj drugega, kar se pač zgodi punčkam, da postanejo dekleta. O teh stvareh nepopisno lepo vzdihujejo pesniki, ki radi domujejo v oblakih. Arjan, ki je imel noge pretežno na zemlji, je v kritičnih punčkasto dekliških trenutkih naj­raje zavrtel oči, zastokal in rekel: »No, ja, ženska pač.« Zdaj Sanje ni bilo doma. Samo Arjan je bil, zložen v fotelju, in Klemen, ki se je zleknil na preprogo pred njim.

»Poslušaj,« je torej rekel Arjan, »oče, tvoj in moj oče, se razume, se je že nekajkrat vrgel v prah pred menoj. Prosil me je, naj te malo vzamem v roke. Menda veš, kako se zraste v normalnega človeka, kot sem na primer jaz.«

Arjan se je pri tem potrudil, da je govoril z najglobljim možnim glasom. Malce utrujeno se je pogladil po laseh. Točneje, popravil si je pričesko. Ni želel, da bi mu jo zamršila sapica, ki jo je bilo mor­da malce slutiti iz smeri blago odprtih balkonskih vrat. Znova si je namestil očala.

Klemen je brez besed čakal, kaj še bo. »A razumeš, kaj ti govorim?«je vprašal Arjan. »Ne,« je odkimal Klemen. »Sem si mislil,« je nadaljeval Arjan. »Zato ti govorim. Mišljeno je, da bi iz otrok zrasli odrasli. Največja večina človeštva gre po tej poti. To od človeka terja določene napore. O tem se bova pogovorila. Z življenjem se je treba znati ubadati.«

»Kako ubadati?« Arjan je prekrižal nogi. Z dlanjo si je prekril pol obraza. »Življenje ima polna skladišča težav. Težave nas v lahnem drncu naskakujejo od jutra do večera. Včasih je ena sama, največkrat jih je veliko hkrati. Skušajo te nabosti. Ti po svojih najboljših močeh odskakuješ. Za to potrebuješ dobre mišice in trezno glavo. Temu se reče ubadanje z življenjem.«  »Hm,« je rekel Klemen. Še preden je lahko dodal kaj drugega, je Arjan nadaljeval. Čutil je, da bo na nekatera težka vprašanja najlaže odgovoril le, če ne bo pustil, da bi mu jih zastavili.

»So trenutki, ko je z odraslimi težko. Imajo precej jasne zamisli o tem, kako naj se otroci obnašajo. Te zamisli so zelo pogosto napačne, kot veva. So tudi trenutki, redki sicer, ko je z otroki težko. Imajo precej jasne zamisli o tem, kako naj se odrasli obnašajo. Zgodi se, da so tudi te zamisli napačne, kot pokaže praksa. Iz tega zna sledi­ti, da odrasli sovražijo vse, kar mladi pijejo, jedo, oblačijo, mislijo, govorijo, pojejo, poslušajo. Odraslim niso pogodu prijatelji otrok, niti njihove knjige in še najmanj pričeske. Mladi tudi nimajo pred­sodkov. Zato brez težav zgubijo veselje ob tistem, kar pijejo, jedo, oblačijo, mislijo, govorijo, pojejo in poslušajo odrasli. Ob njihovih pri­jateljih, knjigah in pričeskah jim gre na bruhanje. No,« je zasopel Arjan, »in kam to vodi?«

»Kam?« je vprašal Klemen z velikimi očmi. »To sem te jaz vprašal in ti seveda ne veš. Zato ti vse to govorim. A razumeš?«

»Ne,«je odkimal Klemen. »Krščen matiček,«je zaškripal Arjan, »kaj svahili, kaj kitajščina, kaj gwabzilščina?! Slovenci te najteže razumejo, če jim govoriš slovensko.« »A znaš ti kitajsko?«je vprašal Klemen. »O tem bova govorila drugič,« je rekel Arjan. »Zdaj govoriva o živ­ljenju in razumevanju.«

»Aha,« je pokimal Klemen, »dobro, da si povedal.«

LOV NA SKRITE MODROSTI (povzetek za utrjevanje snovi)

• Starejše brate je modro poslušati iz dveh razlogov: če so pame­tni ali če so močnejši.
• Na poti v odraslost narava vsakomur pripravlja občasne nev­šečnosti. Treba se je delati, kot da ni nič, in počakati, da mine­jo.
• Če se ponuja prepir, v katerem bi bilo treba potegniti krajši konec, je najbolje ne poseči vanj.
• Brezplačni dodatek k tretji točki: Najboljši pretep je zamujeni pretep.
• Vsakdo ima prej ali slej priložnost, da ga sreča pamet. Treba je storiti vse, da bi bila to njegova pamet.
• Težave niso zato, da ob njih izgubimo glavo. Težave so zato, da jih rešimo.
• Najlaže rešimo tiste težave, ki se jim lahko izognemo.
• Ljudje si zelo duhovito izmišljamo najrazličnejša načela. Naj­boljša so tista, ki jih potrdi življenje.
• Starostne razlike najteže prenašajo tisti, ki pozabljajo, da so bili včasih mladi. Z njimi se lahko po napakah kosajo le tisti, ki pozabljajo, da bodo nekoč stari.
• Neprijetne stvari je ljudem najteže dopovedati v njihovem mater­nem jeziku.

VPRAŠALI STE - PREBERITE

Vprašanje: Starejši pravijo, da mi mladi živimo lepše kot oni, ko so bili naših let. Ali spada k lepemu ve­denju, da nas mora peči vest?

Odgovor: Vest vas bo morala peči, če vaši otroci ne bodo živeli lepše kot vi.

V: Ali naj ubogam starejšega brata, tudi če je popolnoma jasno, da nima prav?

O: Če res ne gre drugače, je včasih modro stisniti zobe in si reči, da pametnejši odneha.

V: Kaj naj storim, če mi sestra pokaže jezik?

O: Z veseljem si ga oglej!

V: Ali res ni niti dobro niti lepo odgovarjati starejšim?

O: Dobro je lepo odgovarjati starejšim.

v: Mama me vedno pošilja v trgovino. Zakaj soseda česa podobne­ga nikoli ne počne s svojo hčerko?

O: Nima je.

v: Kako naj mami povem, da sem dobil cvek iz matematike?

O: Reci ji: Mama, sijajna novica. Prihodnji teden bom dobil trojko iz matematike. Z njo bom popravil cvek, ki sem ga dobil danes.

v: O čem se je najbolje pogovarjati v družbi, ki ti ni ravno prijetna in zabavna?

O: Si pozabil na vreme?

v: Oče se dela, kot da sem še vedno majhen fantek. Kako naj mu dopovem, da imam svojo pamet?

O: Pokaži mu jo!

v: Kaj si misliti o bedakih, ki nenehno solijo pamet ljudem okrog sebe?

O: Vse najlepše. Delijo drugim, česar niti zase nimajo dovolj.

v: Zakaj se mama samo smehlja, kadar je nikakor nočem ubogati?

O: Razmišlja o tem, da bo nekoč imela vnuke.

TRIPERESNA DETELJICA

Ni žaljivo ...

… pomagati mami v kuhinji, '

…v bloku počakati pred dvigalom, če si najmlajši, četudi si prišel tja pred skupino starejših ljudi, '

…papirčke,v katere je bil zavit žvečilni gumi, vreči v koš za smeti,

… voziti s kolesom skozi križišče samo pri zeleni luči,

…prijazno odsloviti neznanca, ki se je zmotil v telefonski številki,

…pokazati skuštranemu mulčku, ki te že vse popoldne občudujoče opazuje na igrišču, kako se stoji na rolki,

…če pozabiš preklinjati v pogovoru s prijatelji.

Dovoljeno je ...

…prositi sestro, naj te nauči zlikati hlače,

…možakarja, ki so mu na cesti padli iz žepa ključi in tega ni opazil, ustaviti in mu jih pobrati,

…prijatelja, ki si na vsak način želi vzbuditi tvojo pozornost z novo uro, vprašati, koliko je ura,

…ljubeznivo pokimati sprevodniku v avtobusu in mu pokazati mesečno vozovnico,

… zapustiti dnevno sobo, če je brata prišla obiskat njegova punca,

…pohvaliti šolsko kuharico za dobro kosilo,

…pustiti mami, naj gleda solzavo nadaljevanko, četudi je na drugem TV-programu ponovitev druge lekcije angleščine za začetnike.

Ni prepovedano…''''

…gledati v oči tistega, s katerim se pogovarjamo,

…lepo misliti o svojih prijateljih in se truditi, da bi jih razumeli, četudi se nam zdi, da nimajo prav,

…dati rok iz žepov, kadar pozdravljamo,

…ceniti ljudi, ki pošteno opravljajo svoje delo,

…od prijateljev zahtevati le toliko, kolikor zmorejo,

…kritično govoriti o nekom le, če je prisoten,

…misliti, daje kdo tudi pametnejši od nas,

…spodbujati prijateljstvo in ovirati prepir,

…govoriti duhovito in predvsem o tistem, kar sogovornike zani­ma,

…upoštevati dobre nasvete.

Dodatna vprašanja o vprašanjih

(posebej za raziskovalne radovedneže)

Vprašanje: Kako naj odgovorim, če ne razumem vprašanja?

Odgovor: Zelo dobro vprašanje.

• * *

V: Kaj naj si mislim, če mi ni jasno, kaj nekdo misli s tem, kar reče?

O: Kako to misliš?

• * *

V: Kako naj sprašujem, če ne vem dobro, kaj naj vprašam?

O: No, prvo stvar že veš.

• * *

V: Ali je vprašanje lahko nesramno?

O: Vprašanje ne, pač pa spraševalec.

• * *

V: Ali lahko zardim, ko kaj vprašam?

O: Zardevanje je vedno dovoljeno; če te mora biti ob tem še sram, pa je odvisno od tega, kaj sprašuješ.

• * *

V: Zakaj je treba ljudi spraševati, kako se imajo?

O: Ni jih treba. Lahko jih vprašaš, če te res zanima.

• * *

V: Ali je res, da bedak lahko postavi tako vprašanje, na katerega ne zna odgovoriti sedem modrijanov?

O: Je.

• * *

V: Ali lahko samo prikimam ali odkimam, če me prijateljica kaj vpraša?

O: V pismu ali telefonskem klepetu to ni najbolje.

• * *

V: Ali je res grdo na vprašanje odgovoriti z vprašanjem?

O: Kako to misliš?