O različnih naukih

Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju O različnih naukih Slavko Pregl

Spisano:	Maja Horvat, Katja Zevnik
Izdano:	(COBISS)
Viri:	Slavko Pregl. Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju. Mladinska knjiga. 1993.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PRVO IN EDINO MEDPOGLAVJE se vrine med dve poglavji

Pisanje spominov je rezervirano za vse, ki želijo biti nekoliko boljši. V svojih očeh si vsakdo lahko brezskrbno izbira vloge. Zato je mogoče zelo različno videti iste stvari. Zakaj je nekaj lahko napaka, lahko pa tudi dobra lastnost? Kajpak ne smemo mimo ljubiteljev glasbe in tistih, ki za to nimajo nobenega smisla. Končno je navedena tehtna utemeljitev, zakaj nas starejši tako pogosto slabo razumejo.

»SAJ BOM VELIK!« 

»Ne podpiraj glave,« je nekoč oče rekel sinu pri kosilu. »Lepo jej. Če ne boš jedel, ne boš zrasel.« '

»Nočem biti velik,« je rekel Klemen in spustil na pašo svoje prve misli. »Odrasli imate probleme.«

»Ne razumem,« je oče stresel z brki. »Še vsi pametni otroci so postali odrasli.«

»Jaz nočem,«je rekel sin in se zapodil za to mislijo. Skočila je čez ograjo na kras en pašnik brez meja.

Oče, ki ni nič razumel, in sin, ki ni maral biti velik, sta nekaj časa molče zrla drug v drugega.

»Hm,« je nato rekel oče. Začel je iskati kakšno misel, ki bi bila primerna za tisti trenutek.

Sinje posegel po svojem kazalcu desne roke in se z njim napotil na krajši obisk v nosnice.

»Ali vrtaš za nafto?« je vprašal oče. »Samo čas zapravljaš. V nosu je ni. Ali se ne bi šel raje učit?«

Klemen se je naslonil ~a podboj kuhinjskih vrat in se zamislil. Kako težavno je pravzaprav z očeti. Ves čas nekaj mislijo. Vedno mislijo nekaj drugega od tistega, kar mislijo sinovi. Ves čas tudi nekaj počnejo. Ves čas počnejo nekaj drugega od tistega, kar bi želeli

sinovi. Ves svet so pookrasili z nekakšnimi nevidnimi tablami:

Ne hodi po travi! Ne vrtaj po nosu! Ne cmokaj! Ne žveči! Ne praskaj

se! Ne stoj kot kmečka nevesta! Ne rini rok do komolcev v žep!

Kako vendar jim lahko kaj takega pade na misel? Vsi sinovi tega sveta vedo, daje od vsega najlepše hoditi po travi. Najlepše je raz­mišljati takrat, ko vrtaš po nosu. Nobenega užitka nimaš hoditi po cesti brez cmokanja in žvečenja in sem ter tja praskanja. Včasih sto­jiš in se nimaš kam dati. Največkrat rok res ne moreš vtakniti drugam kot v žep. Ali naj bi jih mogoče potisnil med kakšna zoba­ta kolesa?

Oče je podprl glavo. Začelje razmišljati o sinovih. Z njimi je težko.

Zakaj nikoli nič ne razumejo?

Zakaj sinovi ne bi mogli zjutraj vstati, se umiti, pospraviti poste­lje, pozajtrkovati in počesani oditi v šolo lepo po pločniku? Prijazno bi pozdravljali levo in desno, v avtobusih bi vljudno vstajali in odstopali sedeže starejšim. Nato bi bili v šoli pridni, nabirali bi si petic, nato bi se vrnili, si umili roke in pojedli kosilo. Seveda, prav vse, kar bi dobili na mizo. Zatem bi šli malo na dvorišče, si ne posvi­njali srajc in ne natrgali hlač ter prišli spet gor. Umili bi si roke, naredili naloge, se prijazno pomenkovali s starši in nato brez čveka­nja takoj po večerji odšli umiti spat. Zakaj ni tako?

»Hja,«je rekel oče, »ko sem bil jaz majhen .............................. «

»Ja?«je vprašal Klemen, »ko si bil ti majhen ............................... «

Oče je zajel sapo in jo takoj spet spustil. Spomnil seje, da bi bilo bolje, če se ne spomni nekaterih stvari iz svoje mladosti.

Klemen jih je že izvedel od nič hudega sluteče babice.

Oče se je še globlje zamislil.

»Ne podpiraj glave,« gaje opozoril Klemen. Oče se je zdrznil in nato odločno rekel: »Kaj? Kako? Ali se tako govori z očetom?« Sinje umolknil.

»Sin še nikoli prej ni bil otrok. Ne ve, kaj je prav,« je pomislil oče. »Najbrž mu moram malo pomagati. Ne razumem, zakaj mu ne bi.« »Oče še nikoli prej ni bil velik. Ne ve, kaj naj počne s seboj,« je mis­lil Klemen. »Malo mu bom pomagal. Saj je čisto izgubljen.«

Oba sta začutila, daje napočil trenutek, ko lahko izmenjata nekaj tehtnih besed.

»Glej, fant,«je začel oče. »Prvič si na svetu in jaz bi te rad naučil kakšnih stvari. Da ne kažeš jezika. Da ne pljuvaš po cesti. Da se ne pretepaš na dvorišču. Da punc ne vlečeš za lase. Da si umito Da ne igraš nogometa v čakalnici pri zobozdravniku. Da ne šumiš s pa­pirjem v kinu. Da se za mizo držiš pokonci. Da ubogaš in te stvari. V življenju je že tako. In če si prišel med nas, se moraš vesti tako, da ne hodiš drugim po živcih. Tako tudi drugi ne bodo tebi.«

Oče je zajel sapo in tehtno pogledal sina. Zatem je dodal: »Ne razumem, da tega ne razumeš.«

Klemen je čisto majčkeno povrtal po nosu. Ravno toliko, daje oče hotel še nekaj reči. Ni imel časa, ker je sin pohitel z besedami: »Le­po od tebe, da si mi to povedal naravnost. Pohvaljen. Zdaj ti bom še jaz nekaj povedal. Všeč bi mi bilo, če mi ne bi tristodvanajstkrat rekel, naj ne pokam z balončki iz žvečilnega gumija. Sprva sem te že mislil poslušati, ko si mi tristodesetič rekel: Ne pokaj z žvečilnim gumijem! Ko sem že skoraj pozabil, da bi si pozabil umivati zobe, si mi trimilijontič rekel, naj si ne pozabim umiti zob. V sak pame­ten človek bi se zato trudil na vso moč, da bi si pozabil umiti zobe. Notranji glas me prav požene nagajat, ko mi znova in znova govo­riš, naj ne nagajam mlajšim od sebe. Saj razumem, očka, težko je, ko postaneš odrasel, ampak počasi se boš moral temu privaditi.«

Potem je še sin zajel sapo in tehtno pogledal očeta. Zatem je do-

dal:

»Zdaj vidiš, zakaj nočem biti velik.«

Po tej vsesplošni izmenjavi mnenj je zavladal vsesplošni molk. »Ampak,« seje nenadoma zdrznil oče, »ne razumen ... «

Hotel je še nekaj reči. Potem je malce premetaval misli o pametnejših in popuščanju. Zato je debelo pogoltnil in smeje se rekel:

»Saj razumem!«

Ni bilo čisto jasno, kaj je razumel. Ampak to sploh ni bilo pomem­bno. Važno je bilo, da je končno enkrat nekaj razumel.

»Ja, no,« je rekel Klemen. Potem je malce premetaval misel o molku in o zlatu. Dodal je še nekaj o kovanju raznih vročih železo »Če je že tako, bom pa tudi jaz nekoč postal velik. Vendar,« malo je pomolčal in se nato razumevajoče nasmehnil, »samo tebi na ljubo!«

Analiza nastopajočih likov

Očetove napake: deli neslane pripombe; nenehno išče zelo pametne misli; na svet gleda s predpotopnimi očmi; živi v hudih zablodah; neuspešno se hvali sam s seboj; grobo izsiljuje spoštovanje samo zato, ker je starejši; ne razume najbolj preprostih stvari; zagovar­ja pohleven pogled na življenje; uči druge, česa ne smejo, a sam počne prav to; pri svojih stališčih ne vztraja do konca.

Očetove dobre lastnosti: glasno daje pripombe, govori naravnost in pri tem ne uporablja sile; premisli, preden kaj reče; sanja o ro­mantičnih starih časih; pred krutim okoljem se zavija v vato svo­jih pogledov; želi se postavljati za zgled, a ne za vsako ceno; meni, da starejši zaslužijo nekaj pozornosti; trudi se, da bi razumel; skozi življenje se ne prebija z nasiljem; želi, da drugi ne bi ponavljali nje­govih slabih izkušenj; pripravljen se je učiti.

Klemnove napake: upira se z nesmiselnimi ugovori; trmoglavi; o do­gajanju ima svoje vzvišeno mnenje; povsod vidi le odvečne ovire; za­stavlja si neresnične dileme; drugim očita napake iz preteklosti, ki jih ocenjuje danes; pripomb ne upošteva, temveč jih skuša obrniti proti tistim, ki mu jih dajejo; pri govorjenju zelo pretirava; rad poučuje druge; na široko obljublja stvari, ki se tako ali tako zgodi­jo, ter si za to lasti zasluge.

Klemnove dobre lastnosti: ne pristaja na obstoječe, skuša najti tudi

druge možnosti; pri svojih stališčih vztraja; o vsem ima svoje mnenje; jasno mu je, da stvari niso preveč enostavne; na probleme gleda z vseh strani; misli, da se morajo starejši spomniti svojih napak

iz mladih dni; meni, da pravila veljajo za vse; govori slikovito in zabavno; pove, kaj bi se dalo popraviti; do življenja okrog sebe ima ustvarjalen pristop.

Pogled na dobre in slabe lastnosti

S pozornim branjem lahko ugotovimo, da so slabe lastnosti tako očeta kot sina tiste, ki so naštete pri dobrih lastnostih, le da so besede druge in zorni koti nekoliko spremenjeni.

Iz tega tudi razberemo, da na svet lahko gledamo vedro ali otožno.

Zanesljivi viri trdijo, da vedrina pomaga lepšati življenje tako sebi kot drugim. Si predstavljate, da med potjo v šolo srečate soseda, ki se prisrčno smehlja in kliče:

»Dobro jutro ti želim. Danes bo zagotovo lep dan. Upam, da ti bo

šlo vse po sreči!«

Ta isti sosed bi vas lahko mrko pogledal in zamrmral: »Katastrofa! Že spet sem moral iz postelje v ta obupni smog!« Zadnjič je nekdo tarnal ob robu ceste, ker mu je spodrsnilo in si

je zlomil nogo:

»Qjej, kakšna nesreča, nogo sem si zlomil!«

Ko je pripeljal rešilni avto, je ven skočil mlad bolničar in ga primer­no uredil za prevoz. Fant v belem se je na široko zasmejal in rekel: »Imaš pa res srečo. Samo eno nogo si si zlomil!«

VPRAŠALI STE-PREBERITE

Vprašanje: Ali je smiselno prositi očeta za dovoljenje za odhod v disko in zakaj ne?

Odgovor: Ali si očetu kdaj v miru in sproščeno pojasnila, kaj je to disko, in zakaj ne?

V: Mama mi pogosto pravi: vprašaj očeta, če se bo on strinjal, se bom jaz tudi. Ali ji manjka samozavesti?

O: Pogosto je znak velike samozavesti, če je kdo pripravljen spošto­vati še mnenje koga drugega in ne le svoje.

V: Ali je starejše dovoljeno tikati?

O: Da, če so s teboj v sorodu in tiste, ki ti to izrecno predlagajo.

V: V našem bloku stanuje starejša upokojenka. Živi sama. Na stop­nišču, v dvigalu in na dvorišču prav išče razloge za to, da te lahko nadere ah vsaj okara. Kaj naj storimo?

O: Pomagajte ji, da kljub prizadevnemu iskanju razlogov ne bo več našla.

V: Rada imam glasbo in všeč mi je, če je glasna. Kaj naj storim s tis­timi, ki za to nimajo nobenega občutka?

O: Omogoči jim, da bodo lahko lepo razvijali svoje pomanjkanje občutka še naprej, in si kupi slušalke.

V: V bloku pri nas nekdo vrta v beton vsako nedeljo popoldne. Bob­ni po celi hiši. Ali naj mu zatikamo vžigalice v zvonec?

O: Ker vrta, zaradi hrupa ne bo slišal zvonca, vžigalice pa tudi niso več tako poceni.

V: Pri zdravniku ali zobozdravniku zelo pogosto vidim starejše, ki se prav nesramno vrivajo mimo vrste. To počno tudi pred oken­ci v bankah ali na pošti. Ali obstaja zdravilo proti temu?

O: Ja, in treba ga je jemati v mladosti. Kasneje zelo težko prime.

Imenuje se prijaznost do soljudi. Sicer pa je zaradi starih ne-

sramnih debelokožcev škoda zapravljati mlade živce. Velja tudi

obratno: škoda je zapravljati redke preostale živce zaradi neotesanih mladih debelokožcev.

V: Koliko časa naj pri vratih dajem prednost nekomu, ki jo na vsak način želi dati meni?

O: Toliko časa, kolikor ti gaje še na voljo, da ne zamudiš tja, kamor si se namenila.

V: Sedim v avtobusu. Ob meni se prerivata dva starejša človeka.

Kateremu naj odstopim sedež?

O: Vstani in glasno predlagaj, naj sede starejši.

V: Zakaj nas starejši tako pogosto ne razumejo? O: Zato, ker jim stvari tako pogosto slabo razložiš.