O prijateljstvu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju
O prijateljstvu
Slavko Pregl
Spisano: Maja Horvat, Katja Zevnik
Izdano: (COBISS)
Viri: Slavko Pregl. Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju. Mladinska knjiga. 1993.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PETO POGLAVJE plaho pogleduje na enega najlepših pojmov

Brez znanosti ne gre, četudi je včasih znanost zelo lep izgovor. Priložen je manjši primer. Nikakor tudi ne smejo manjkati jedr­nati stavki, pri katerih aplavz postopno preide v ovacije. Osrednja pozornost je namenjena fantovskemu pohlepu, kar pa seveda ne pomeni, da so dekleta izvzeta. Ob tem bi se bilo hudo neodgovorno izogniti analizi obstoječih likov, še posebej Beethovna. Glasbenemu je dodan še manj melodičen pogled. Samo v tem poglavju se pojavi posebno opozorilo, v katerem uprava nekaj zelo lepo prosi. Ker up­rava nikoli ne prosi dvakrat, njenega opozorila na tem mestu ne moremo ponoviti. Zlahka pa lahko podčrtamo, da se v rubriki vprašanj in odgovorov pojavi stavek, ki fante zelo pogosto najbolj razžalosti.

MANJŠI ZNANSTVENI DODATEK

»Najbrž te zelo zanima, od česa je odvisno naše vedenje?«je rekel Arjan in se pretegnil. »Kaj bi rad, da ti odgovorim?«je vprašal Klemen. »Ali naj me zanima ali ne?« »Seveda te zanima,« ga je poučil Arjan. »No prav, zelo me zanima,« je odvrnil Klemen. »Od česa torej?« Arjan je z dlanema podložil vogal brade. »Raziskave kažejo, daje vedenje odvisno od prirojenih lastnosti, od vzgoje in od izkušenj.«  »Ha!« je kriknil Klemen. »Če se grdo obnašam, sem se torej tak rodil in tu ni pomoči. Zelo v redu. Znanost res pomaga človeku. Tudi nevzgojenemu človeku.«

Arjan je globoko vzdihnil.

»Seveda sem vedel, da boš vse obračal, kot ti bo ustrezalo. Šel boš na cesto in vsevprek kazal jezik, ščipal dekleta ter razbijal šipe. Bezljajočim mimoidočim boš pojasnil, da tu ni pomoči, ker si se tak že rodil. V avtobusu se boš pretegoval na sedežu in starki, ki bo sta­la ob tebi, priznal: Saj jaz bi vstal, a kaj, ko sem rojen neotesan.« »Ja,« je kimal Klemen, »in dodal bom, da to še ni nič in da me starejši brat v vsem prekaša.« »Zdajle te bom prekašal v močnih udarcih okrog tvojih krhkih ušes, če ne prideš k pameti,« je zagrozil Arjan. »Sem že prišel, sem že prišel,« je pohitel Klemen. »Vidiš,« se je zarežal Arjan, »temu se reče vzgoja. Tako se člove­ka pouči o tem, kaj je prav in kaj ne. Lepa beseda vedno lepo mesto najde.« »In kje so tu izkušnje?«je zanimalo Klernna.

»Izkušnje čakajo na licu mesta. Če bi ti na primer obsedel na sedežu v avtobusu, bi te zagotovo kdo učinkovito nadrl, če že ne kaj hujšega. Ti bi vstal, se odvlekel v kot in si zapomnil, kaj te čaka tudi v prihodnje, če boš počel neumnosti. Izkušnje delajo človeka mo­drejšega.« »In mu pomagajo, da ga bolijo noge,«je dodal Klemen.

»To je še vedno bolje, kot če te bolijo ušesa,« je rekel Arjan. »Alije zdaj predavanje končano? Lahko grem?«je vprašal Klemen. »Ne,«je odkimal Arjan, »ni končano in še ne moreš iti. Po splošnem prepričanju je vedenje odvisno tudi od okolja, kjer človek živi, od nje­gove volje in kajpak od vremena, zdravja, razpoloženja in podobnih okoliščin ... « »Stoj, stoj!« seje spet oglasil Klemen. »Zdajle sem se spomnil, da me to sploh ne zanima.«

»Prosim, kaj?«je zazijal Arjan. »Kaj si rekel?« »Rekel sem, da me sploh ne zanima, od česa je odvisno človekovo vedenje. Prav res me ne zanima,« je pribil Klemen.

»Sijajno,« je vzkliknil Arjan in zavrtel oči. »Sploh ga ne zanima, četudi mu vse skupaj razlagam s potrebno resnostjo in ustrezno tehtnostjo. Kaj pa te potem zanima?« »Mene zanima le, če se kdo obnaša lepo ali grdo. Zakaj je tak, kot je, se me ne tiče. Važen je rezultat. Lahko razumem, če se kdo ne zna vesti, na noben način pa tega ne opravičim.«

Arjan je onemel. Ko je prišel k sebi, se je z blagim nasmeškom obrnil k mlajšemu bratu in slovesno rekel: »Tvoje misli zaslužijo, da jih nagradim z zlatom.« »O!«je zasijal Klemen, »to si pa lepo povedal. In kje je zdaj kakšno zlato?«  »Saj si slišal, daje molk zlato? Bogato te bom oskrbel z njim,« se je zarežal Arjan in odšel skozi vrata.

TRIPERESNA DETELJICA

Udeležba obvezna ...

…kadar se pripravlja dobrodelna akcija, da bi spravili k pameti prijatelja, kije zašel v škripce,

…pri zakopavanju bojne sekire,

…če je treba popraviti zagrešeno krivico,

…ob nastavljanju rame, ko se mora kdo malce nasloniti (velja za dekliške in fantovske rame!),

…pri domačem pomladnem čiščenju,

…na koncertu za zelo jezno mamo in skesane otroke, če v nedeljo pomočniška dela v kuhinji niso bila opravljena,

…povsod, kjer misliš, da moraš biti poleg, in znaš prepričljivo ra­zložiti, zakaj.

Poiskati zasilni izhod ...

…iz nesmiselnih načrtov, ki ti jih pripravijo drugi,

…pri vseh nadvse pametnih načrtih, ki jih kuješ sam,

…kadar kdo od prijateljev začne misliti, da tvoja naklonjenost ne pozna nobenih meja,

…iz dvorane, kjer se na daljši koncert pripravlja grupa, ki prvič igra skupaj,

…če ni nobene verjetnosti, da bi dostojanstveno odšel skozi glavna vrata,

…za vsakogar, ki bi s tvoje prireditve želel prijazno, a neopazno izginiti,

…in ohraniti smehljaj!'

Aplavz bo postopno prešel v ovacije ...

…če ti bo s pogovorom uspelo preprečiti prepir,

…kadar boš s humorjem razrešil kritične razmere, do katerih je prišlo, ker so bili vsi udeleženci preveč resni,

…če boš brez pridržkov priznal storjeno napako,

…kadar boš dal zgled tudi takrat, ko ne bo prijetno,

…če boš kdaj tudi javno prijazen do tistih, kijih imaš rad,

…ko boš pohvalil nekoga, za katerega se ve, da ga ne maraš,

…kadar boš mirno pozabil podlosti, ki so ti jih povzročili ljudje, ka­terim si v preteklosti pomagal.

VLOGA BEETHOVNA V FANTOVSKEM POHLEPU

V šoli je bilo dolgčas nekoliko bolj kot običajno. K dežju se je priprav­ljalo, težki oblaki so se komaj premikali. Zračni pritisk je padal. Učencem so glave sem ter tja zdrsnile in se hotele potopiti v dremež. Profesorica glasbene vzgoje je mrcvarila Beethovna. Se pravi, dekleta in fante je mrcvarila z Beethovnom. Fant je oglušel, a je kljub temu komponiral, daje še danes veselje poslušati.

»Vidiš,« je rekel Arjan in se sklonil h Gabru, »to je življenje. Ni ti treba poslušati neumnosti in možgani ti vzcvetijo. Zanima me, kaj bi prišlo na misel meni, če bi zdaj le nehal poslušati.«

Gaber je bil zelo nejevoljen. Bral je Asterixa v angleščini in se pripravljal na mednarodno delitev dela. Blago govorjenje iz smeri katedra ga je že nehalo motiti. Zdaj ga je prekinil Arjan. »Ja, ja,« je zamrmral in bral naprej.

»Kakšen ja, ja!« se je razhudil Arjan. »Povej, kaj misliš!« »O čem?«je vprašal Gaber, postavil prst na mesto, kjer je nehal brati, in dvignil glavo. Zdaj je še Arjan postal slabe volje. S človekom deliš življenjski pros­tor, deliš dobro in slabo. Torej, kar se šole tiče, več slabega. In on te niti ne posluša. Zato je malce pomislil in rekel: »Ponujal sem ti stavo. Skozi okno se bom spustil na dvorišče in se skozi vrata vrnil nazaj. Profesorica ne bo opazila. Kaj mi daš?« »Oho,« je rekel Gaber in bistro pogledal. »Pico in kokakolo.«

»Bi šlo,« je rekel Arjan in začel odrivati stol. »Počakaj!« gaje ustavil Gaber. »Naj zberem nekaj investitorjev.« Iz torbe je potegnil beležko, iztrgal nekaj listov, nanje nekaj napisal in razposlal po razredu. Kogar je listek dosegel, je prebral, sunkovito dvignil glavo, pogledal nazaj k Arjanu in Gabru, razteg­nil usta do ušes in živahno pokimal. Po desetem pokimavanju je Gaber rezko velel: »Pojdi, če upaš.« Profesorica je bila še vedno pri Beethovnu. Včasih je kaj napisala na tablo. Včasih je vmes kaj polistala po neki knjigi.

Učenci niso bili več pri Beethovnu. Strmeli so v odprto okno na koncu učilnice. Kdor je strmel, se mu je ponudil v zorni kot Arjan, ki je počasi odrival stol proti oknu. Ko je bil korak stran, je zelo počasi vstal in nato zelo hitro sedel na okno. Hip zatem je bilo vide­ti samo še njegove roke, ki so se držale na polici, čez čas pa tudi tega ne več.

Razred je izmenjal nekaj nemih, a precej vznemirjenih pogledov. Oči so se nato postopoma usmerile proti vratom. Čez čas je škrtnila kljuka in počasi lezla navzdol. Ob vratih se je pojavila špranja, ki se je širila toliko časa, dokler ni vanjo stopil Ar­jan z rahlo zardelim obrazom. Tiho je zaprl vrata za seboj in zdrsnil na tla. Za klopmi je ob steni zelo hitro prilezel do svojega stola, zlezel nanj in se milo zazrl proti katedru.

»Tisto pico bi pojedel takoj po pouku,« se je obrnil h Gabru. »Prav,« je pokimal Gaber. »Čeprav bom moral plačati, priznam, da si dober.« Arjan je zamahnil z roko in bežno pokimal. Gaber je segel nazaj proti Asterixu. »Stoj,« ga je zmotil Arjan. »Precej sem lačen. A plačaš še eno pico, če grem še enkrat?« Gaber sije podprl glavo in razmišljal. »Prav,« je končno rekel. Arjan je znova s stolom začel drseti proti oknu. Medtem je ravnatelj šole pravkar končal razgovor s hišnikom.

Bilje to razgovor o dotrajanosti žlebov na šoli, o deževnici, ki name­sto v potrebne odtoke curlja po stenah in kruši omet, in seveda o tem, da s popravilom ne gre več odlašati, če ne želimo večje škode. Ravnatelj ni želel večje škode, s popravilom pa je vseeno želel malo odlašati. Ne zato, ker bi po naravi ljubil odlašanje, ampak zato, ker v šolski blagajni ni bilo dovolj denarja. Zdaj je hišnik zrl v temno nebo in v deževne kaplje, ki so vse močneje udarjale po steklu.

»Zdaj ali nikoli,« si je rekel hišnik in povabil ravnatelja, da bi si šla ogledat resnične razmere.

Odšla sta. Pri izstopu skozi glavna vrata šole sta odprla dežnika in jo mahnila okrog poslopja. Ravno sta stopila okrog prvega vogala, ko je prednju z neba padel Arjan.

»Kršenduš,« je rekel hišnik. »Kaj pa delaš?«

»Nič,« je odvrnil Arjan, zelo presenečen, ker se je moral namesto z mamljivo mislijo na pico najprej ukvarjati z zelo odločnim rav­nateljevim pogledom in ne samo z mislijo nanj. »Kaj praviš?« seje zdrznil ravnatelj. »Zvezek mi je padel skozi okno,« je čivknil Arjan, »pa sem ga šel iskat.«

Ravnatelj ni priplaval po prežgani juhi. Vedel je, da zvezki ne skačejo sami od sebe skozi okna. Vedel je tudi, da celo če bi kakšen zvezek vseeno skočil, bi ga bilo videti. Se najbolj pa je vedel, da se iz hiš hodi skozi vrata in ne skozi okna v prvem nadstropju.

»Pojdi in me počakaj v pisarni,« je velel in odšel naprej delat tis­to, zaradi česar je prišel ven na dež.

Arjan se je brez posebnega navdušenja odvlekel.

Zvezda sreče je bila vseeno na njegovi strani. Ravnatelj se je z ob­hoda vrnil dobre volje. Deževnica vseeno še ni pljuskala po zidovih v taki meri, da bi se bilo treba popravila lotiti takoj.

Ko je zagledal Arjana, kako skrivenčeno sloni s svojo usodo, mu je bilo takoj jasno, da se je Arjan zelo solidno ves ta čas kuhal v last­nem, najbrž ustrezno prestrašenem soku.

»Poslušaj, fant,« mu je rekel z zelo strašnim glasom in se pri tem grozeče zibal, z rokama naslonjen na svojo mizo, »če ti bo še kdaj padel kakšen zvezek skozi okno in ga boš šel po isti poti iskat, ti bom tako prisolil, da te bo vrglo nazaj v razred. Katero uro imaš sedaj?«

»Beethovna, se pravi glasbeno vzgojo,« je tiho odgovoril Arjan. »Jutri pred poukom mi pridi povedat do sekunde natančno, ko­liko traja njegova Eroica. Če se boš zmotil za več kot petnajst sekund, bo usoda zelo hudo potrkala na tvoja vrata. Zdaj pa pojdi!« Arjan je odšel in po znanem postopku zasedel svoj stol v učilnici.

»Zdaj te pa dolgo ni bilo,« je šepnil Gaber.

»Ravnatelja sem moral učiti o Beethovnu,«je rekel Arjan in se sre­po zazrl proti katedru.

POSEBNO OPOZORILO!

Uprava zelo lepo prosi, da si besed in zgodbe ne bi zapomnili in še posebej, da zgodbe ne bi skušali preskusiti v resničnem življenju. Namenjena je izključno študijskemu preučevanju ter je tako rekoč laboratorijsko gradivo.

Analiza nastopajočih likov

Arjan je: 1./ - nadvse pozitiven lik. Vse svoje znanje in pogum ter celo zdravje je zastavil za to, da bi prišel do hrane. S tem je zmanjšal stroške svojim staršem in obenem zagotovil, da so se sošolci zbudili in kasneje pozorneje sledili pouku.

2./ - nadvse negativen lik. Zelo nesramno se je obnašal do Beethovna. Zato je bil na najboljši poti, da bo ostal brez teme­ljev izobrazbe. Taki ljudje potem ne hodijo na koncerte resne glasbe in povzročajo izgubo simfoničnim orkestrom.

3./ - povsem običajen lik. Bilo mu je dolgčas in poiskal si je zabavo. Obenem se je postavil pred sošolci. Vsaka neumnost je seveda kaznovana in zato je padel v roke ravnatelju. Ravnatelj je bil nadvse normalen mož in mu je dal možnost, da se popravi.

Gaber je: 1./ - nadvse pozitiven lik. V razmerah zaostrenih pogojev gospodarjenja ni na vrat na nos trošil denarja v nepreverjeno naložbo. Poiskal je soinvestitorje in tveganje zmanjšal na naj­manjšo možno mero. Takih ljudi nam primanjkuje.

2./ - nadvse negativen lik. Med poukom, ki naj bi poplemeni­til njegov značaj, se je učil tujega jezika. Obenem prijatelja, ki so ga zapeljale slabe misli, ni odvrnil od napačnega početja. Nasprotno, po slabem dejanju ga je celo pohvalil. V bistvu je sokriv.

3./ - nadvse običajen lik. Nikogar ni motil, ko se je od tistega, kar ga ni zanimalo, usmeril tja, kjer je videl nekaj življenja. Ni se podajal v moraliziranje, ker je menil, da mora vsakdo sam odkriti, kaj je v življenju prav in kaj ni.

Hišnikje: 1./ - nadvse pozitiven lik. Lahko bi se požvižgal na vse skupaj in skrbel le, da vsakega prvega dobi svojo plačo. Prizadeto se je boril do tako rekoč zadnjega diha v korist skupnega pre­moženja. Danes žleb in omet, jutri streha in dimnik. Bravo!

2./ - nadvse negativen lik. Je edina oseba, ki je v zgodbi vpričo nadrejenega uporabil grdo besedo. Kaj se ve, kaj bi šele rekel, če ne bi bilo ravnatelja v bližini? Obenem je ravnatelja zvlekel na dež in povzročil, da je bil Arjan zaloten.

3./ nadvse običajen lik. Hišnikova skrb je urejeno poslopje. Prej ali slej bi tako ali tako moral zadevo predstaviti ravnatelju. Nobene želje ni imel, da bi koga spravil v škripce. Želel je dobiti denar za žleb. Eden je to moral storiti.

Beethoven je: 1./ - nadvse pozitiven lik. Vse življenje se je ukvarjal le s tistim, kar mu je šlo dobro od rok. Še ko je oglušel, je vztra­jal pri tem. Obenem je razvil novo modo skuštranih pričesk, v čemer mu sledijo številni mlajši rodovi.

2./ - nadvse negativen lik. Četudi je bil v glasbenem smislu genij, ni znal zagotoviti, da o njem kasneje ne bi najrazličnejši ljudje govorili na najbolj dolgočasne možne načine ter tako od daleč odbijali ljudi, ki bi jim bila njegova glasba všeč.

3./ - nadvse običajen lik. Tudi Beethoven je imel samo dve roki in dve nogi. Nekaj je v življenju pač moral početi, če je hotel preživeti, in še dobro, da je komponiral. Kadar so ga portretirali, mu je otrpnil vrat in zato je vedno videti zelo jezen.

Zgodba v celoti je: 1./ - nadvse negativna. Neumno je, da se dogaja prav med glasbeno vzgojo. Tiskarske črke se mi zdijo premaj­hne. Ravnatelj bi moral imeti brke. Grdo se mi zdi, da je bila nagrada za tako veliko tveganje le pica. Sem proti plezanju, kadar dežuje.

2./ - nadvse pozitivna. Mladi generaciji je treba danes še in še govoriti o Beethovnu. Prestopnika je doletela zaslužena kazen. Zgodba govori tudi o nenehni skrbi za izboljšanje naših šolskih poslopij. Dež škodi ometu, a je zelo koristen v kmetijstvu.

3./ - nadvse običajna. Vedno občudujem pisatelje, ki jim med vsem možnim uspe izmisliti si ravno nekaj, kar ni nič pose­bnega. Liki so sicer življenjski, a zato da so v knjigi, bi morali početi vse kaj drugega. Brali smo že boljše stvari, pa tudi slabše.

Analiza 'rezultatov analize 'nastopajočih likov

Pri prebiranju ste se opredelili predvsem za pozitivne like. Nag­njeni ste k bistvenim vprašanjem, četudi zato občasno izgubite izpred oči nekatere podrobnosti, ki v življenju niso povsem brez smisla. K stvarem pristopate dobronamerno. Povsod vidite tisto, kar je dobro, in to poudarjate. Z vami je življenje sončno, razen seve­da, kadar pripeka traja predolgo in so temperature previsoke.

Pri prebiranju ste se opredelili predvsem za negativne like. Zelo ste kritični do vsega okrog sebe. Za to je treba imeti precej samoza­vesti in znanja ter kakšen dober argument za oboje. Pogosto veste, česa in kako se ne sme storiti, nekoliko manjkrat pa, kaj bi bilo do­bro. V normalnih količinah je vaš pesimizem zdrav, v večjem obsegu pa se vam lahko maščuje vsaj s kakšno manjšo rano na lastnem želodcu.

Pri prebiranju ste se opredelili predvsem za običajne like. Iz vas prekipeva hladnokrvnost, nič vas ne more presenetiti in o vsaki stvari imate mnenje že skoraj vnaprej oblikovano. To je sicer dobro, za okolico pa pogosto nekoliko dolgočasno. Iz tega se občasno iz­mažete s humorjem, kar je zelo dobro zdravilo proti kakršnim koli zadregam. Če se kdaj pošalite na svoj račun, je uspeh skoraj popoln.

Pri prebiranju ste se opredelili za nekaj pozitivnih likov, za nekaj negativnih likov ter za nekaj običajnih likov. Na življenje nikoli ne gledate črno-belo in ste pripravljeni poslušati vsakršne argumente. Vedno se vam zdi vredno učiti se in prisluhniti tudi drugim. Zato vas nikoli nobena stvar ne more do konca ugnati.

VPRAŠALI STE- PREBERITE

Vprašanje: Ali naj prijatelja spodbujam, kadar želi napraviti neumnost?

Odgovor: Ne. Lepo je, če mu poveš, zakaj je neumnost neumnost.

V: Ali najprej pozdravim dekle ali fanta v večji družbi?

O: Najprej pozdraviš tistega, ki ga poznaš.

V: Kaj storiti, če padeš v zadrego?

O: Najbolje je skočiti iz nje.

V: Po cesti se ti bliža prijateljica v družbi očeta. Kako pozdraviti?

O: Po možnosti v jeziku, ki ga vsi trije razumete.

V: Kje se konča zdrav apetit in začne pohlep?

O: Tam, kjer zmanjka dobrega okusa.

V: Kako naj si izberem prave prijatelje?

O: Pusti jih, da te najdejo, in jim pri tem s svojimi močmi pomagaj.

V: Opazil sem, da se nekateri ljudje ne razburjajo in ne kričijo. Ali so tako ne občutljivi?

O: Najbrž so zelo občutljivi, a so ugotovili, da jim razburjanje škodi. Zato se ne razburjajo in tako razburjajo tiste, ki so jih hoteli razburiti.

V: Ali je najboljši prijatelj lahko prijateljica?

O: Seveda! Čeprav poznam kup fantov, ki jih najbolj razžalosti, če jim kakšno dekle pravi: Bodiva raje prijatelja.

V: Doslej se mi ni pripetilo še nič hudega, a že imam velik kup pri­jateljev. Zakaj pravijo, da prijatelja spoznaš v nesreči?

O: V nesreči oziroma kadar boš res potrebovala pomoč, boš videla, če je tvoj kup velik ali manjši. Takrat boš razumela pregovor.

V: Ali moraš storiti vse, za kar te prosijo?

O: Seveda, prav vse, kar se ti zdi pametno.