O prevzetni deklici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O prevzetni deklici
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 10. julij 1909
Viri: 154
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Njeni zobčki so bili biseri in njene oči zvezdice, in zarja se je zgrinjala za njo. Ali zato, predragi moji, še ni treba, da bi bil človek, pa naj si bo tudi gospodična, prevzeten in oholega srca, kakor je bila Pavlinka. Ne vem, če že niste slišali te povesti od kakega pesnika ali peresnika; komur se je zgodila ta nesreča, naj se potolaži s tem ali onim pregovorom.

Deklica Pavlinka je bila hudo, hudo trdosrčna. Ako je srečala na cesti kakega zaljubljenega korenjaka, ki je zdihoval po njej in objokoval svojo neusmiljeno usodo, se mu je zasmejala v obraz, ali pa mu celo pokazala jeziček, in nekoč se je celo zgodilo, da je junaka Martina pocukala za nos. Snubcev je imela na kupe, pa iz vsakega, ki je prišel, se je neusmiljeno norčevala. Gospoda Andreja n. pr., ki je zelo v čislih in spoštovan pri starih in mladih, a je bil tudi tako nesrečen, da se je zagledal in zaveroval v oholo devičico, je poslala celo v Benetke, gospoda Ivana je tako premamila in omrežila, da je hotel biti njen kužek, gospod Franek pa je na njen ukaz oblekel čikljo in tako našemljen stal trinajst minut na pragu njene hiše v javen zasmeh.

A nazadnje ga stakne, ki ji je bil kos.

Bilo je ravno tisto nedeljo po njenem godu, in Pavlinka se je sprehajala za Ljubljanico. Strašno je bila zala, vsa nališpana in ničemurna. Oči je metala po gospodih in gospodičih ter se veselila muk zaljubljenih src.

Tedaj pa prikoraka čez most prekrasen junak. Žametast suknjič, hlače pa je imel zavihane. Prihajal je vprav iz devete dežele, kjer se je ženil pri kraljičnah in cesaričnah, a se nazadnje zaljubil v bosonogo pastirico, ki je pasla ovce po gori.

Tega junaka zagleda prevzetna Pavlinka in se pri priči zaljubi vanj. Tako se zaljubi, da jo je kar zaščegetalo pri srcu, in je odprla udta od samega strmenja. Junak iz devete dežele jo pa maha mimo nje in koraka tako silno, da so se kovale iskre pod njegovimi zlatimi petami.

Pavlinka ne more obrniti oči od njega, kakor da jo je začaral in prikoval nase ta strašni junak. Gre za njim in vzdiha in vsa drhti od prevelike ljubezni. Moli in se priklanja devetodeželanu.

Tujec, ki je imel zlate pete, jo opazi, vidi njeno revo in se zakrohota:

»Ha, ha, kdo si pa ti, zaljubljena prismoda! Do kraljičen mi ni bilo, po cesaričnah nisem baral, za kneginje nisem maral, pa misliš, da bom poljubil tebe?"«

Prevzetna deklica pa se bridko zajoka in takole pravi:

»O junak nad junake, o solne mojega srca, naj bom tvoja sužnja, bodi moj bog, ki ga bom molila na veke!«

Junak pa razusti naslednje besede:

»Niti za svojo robinjo te ne vzamem drugače, ako ne najdeš in ne prineseš sladki morji pastiričici, ki je kraljica mojega srca, čudovite rože, ki nikdar ne ovene in ne usahne, ki vedno cvete in cvete. Ne bližaj se mi, ampak pojdi od tod in išči!«

Zali junak se nasmehne in odide.

Prevzetna deklica pa od tistikrat ni imela več mirne ure, ne minute. Oblekla se je v raševino, opasala z jermenom svoja ledja in šla iskat čudovite rože. Prehodila je bregove in gore, prebrodila hudournike in vode ter povpraševala povsod po roži, ki ne uvene in ne usahne. Iskala jo je tisoč let, in je ni mogla najti. In ko se je vrnila na dom, je bila stara in siva kakor čarovnica.

Pavlinka se predrami in vzdihne: »Oj kam sem se zamislila! Ni ga tistega junaka iz devete dežele, ostal je pri svoji pastirici in jaz ne pojdem iskat čudovite rože, mi raste v bohotni doktorjevi fantaziji, ampak jaz bom uslišala prvega snubca, ki pride in potrka na moje srce.«

In res, glejte, kaj se je zgodilo! Prijatelj Ivan Svetel je pil s prijateljem Ivanom Pogodinom v Jugoslovanskem hramu čudovito vino iz Vipavskih goric. In ko sta se napila, je bil Ivan Svetel junak srčnega srca. Pokril se je, skočil na noge poskočne in se zasmejal Pogodinu:

»Pijte zrelo vince, mojga brata konjički!«

Zasmejal se je in zletel od mize.

Prijatelj Pogodina hiti za njim in zakliče:

»Kakšna strela te nese!«

»E, jaz grem k prevzetni Pavlinki v svate! Sanjalo se mi je o zlati ribici in garjavi krastači, in to pomeni srečo in veselje.«

»Čakaj, ker te sovražim, pojdem s teboj in te oženim. To bo moje sladko maščevanje.«

Ko sta se poklonila Pavlinki, in povedala namen svoje vesele poti, se je lepa deklica zasmejala:

»Oj, ali res? Ti Svetelček, me hočeš za ženko? Precej, samo obleči se moram v nevesto.«

In ko se je to zgodilo, je bilo ženitovanje. Svetel je objemal svojo Pavlino in Pogodin je objemal svojo Klaro. Pili so zrelo vino in se gostili s petelinom in kolačem.

In zarja se je zgrinjala pred Klaro, in zarja se je zgrinjala za Pavlinko, a obe sta imele enake bisere in zvezde so sijale z istim srebrnim leskom Svetelu kot Pogodinu.

C. Golar