O prevodih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O prevodih
Franc Podgornik
Spisano: Zvon 1878, letnik 4, številke 11, 12, 13 in 14
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kakor pri drugih narodih, prikazovali so se tudi pri nas prevodi in bodo se še rodili. Eni se jih veselé, drugim niso po godu. Eni jih odobrujejo iz teh vzrokov, ravno iz istih vzrokov in drugih jih pa drugi zametajo. Ni pa vse enako, kako o njih mislimo. Prevodi tratijo čas onim, ki jih napravljajo, in segajo v žep onim, ki jih kupujejo.

Prevodi hočejo tudi delovati na narod duševno enako izvirnikom. Potreba je torej vedeti, s kako pravico smemo književnost bogatiti s prevodi. Poveršne in aforistične misli pa tu nič ne zaležejo. Stvar moramo načelno ogledati in načelno uterditi. Le takó bomo večnim prepirom tudi tukaj vrata zaperli in prostor pridobili za druga pogajanja.

Prevodi leposlovnih proizvodov niso tako redki, kakor vednostnih del. Ravno zató se spodobi najprej leposlovnemu listu o prevodih izpregovoriti. Prašanje je pa skupno za vsa duševna dela; ne verže ga deliti: naj torej enkrat leposlovni list za vednostno skupnost prostor pripusti. »Zvon« se je načelno prevodov branil; on ima tedaj še posebno dolžnost, svoje vzroke povedati, ako noče očitanja slišati, da samovoljno postopa. Kajti mnenja slišimo za prevode in proti njim.

Mi po takem ne bomo naukov podajali, kakó se prevodi snujejo, pač pa pogoje, dobiček, škodo in vrednost povdarjali, ki izvirajo iz takih duševnih sredstev.

Ko bi govorili le en jezik, in ko bi imeli vsled te enojnosti tudi v pismu le en svetovni jezik, gotovo prevodov ne bi bilo treba. Vse proizvode, ki so pisani ali tiskani, bral bi lahko celi svet; bilo bi vse za vse. Pa tudi tedaj bi nikedó ne mislil na prevode, ko bi imeli narodi enako bogato književnost po vsebini in po obliki. Prevodi nam hočejo tedaj pomagati s tem, česar sami nimamo. Oni prevodi, ki se na to stran pregrešajo, ne prinašajo nam nič novega, pač pa nas slepé z nepotrebnim blagom. Že sama ta resnica nas opominja, kako moramo vedeti, česar še sami nimamo.

Vzroki, zakaj niso vsi narodi književno enako bogati, so raznoteri. Za nas so najprej znameniti oni, ki tičé v posebnostih vsakega naroda.

Posebne narodne lastnosti dajejo tudi književnosti posebno lice, ki se razločuje od drugih. Od te strani nam ugajajo najbolj oni prevodi, ki imajo svoje izvirnike pri sorodnih narodih. Narodi, ki so nam le od daleč ali pa prav malo v rodu, za nas nimajo lahko pripravnih izvirnikov. Vendar moramo tukaj duševna dela dobro ločiti. Proizvodi so namreč dveh verst. Eni imajo več narodne kervi v sebi, nego drugi. Kakor so nekatere strani občečloveške, tedaj lastnina vseh narodov, ravno takó so tudi eni proizvodi bolj mednarodni, takó rekoč kozmopolitični, drugi pa imajo poleg te splošnosti še specifične narodne lastnosti.

Veda obsega resnice, ki niso navezane na noben narod. Kar je enim belo, ne smé drugim černo biti. Vednostni oddelki se tedaj ne pregrešujejo proti narodnim posebnostim. Ta zakon pripušča sam na sebi prenesti vso vêdo iz izvirnikov enega jezika v druzega. Kar ima leposlovstvo vednostnega v sebi, tudi ni proti temu zakonu.

Logične sestave v leposlovnih proizvodih tedaj so mednarodno imetje, katerega se morajo posluževati umetniki vseh narodov enako.

Pa tudi vsebina leposlovnih del je na mnogokako stran kozmopolitična. Lirika čute izrazuje na način, kakoršen je bistveno vsem narodom enak. Lirika tedajni prijateljica enim narodom in sovražnica drugim. Zato ji načelno ne smemo braníti, ako se preseljuje v prevodih od soseda do soseda. Kar ima ona narodnih življev, je malenkost.

Drugi leposlovni proizvodi pa imajo že posebnosti kulturne. Zatorej se ne dajó preoblačevati v tujo obleko brezpogojno. Tu torej vidimo meje, katerih nam ni prekoračevati, ako nimamo drugih posebnih vzrokov.

Kar doma zrase, ugaja domačincem najbolje. Po takem bi bili prevodi najnaravniši, ako jim iščemo izvirnikov pri najsorodniših narodih. Leposlovne oblike so, kakoršne so v igrah in romanih, imajo v imenovani meji vsebino, bodi-si ožega ali širjega družbinskega obsega, kakoršna je naši naravi, našemu mišljenju in čutjenju najbolj znana. Sorodnost se poprime najlaže sorodnosti.

Nòša je današnji dan med omikanim svetom mednarodna postala. Ali z nošo ne moremo primérjati duševnih del, ki imajo narodno lice. Duševna dela so bolj izvor tudi narodne notranjosti; ta se ne dá samovoljno odstranjevati. Zato se ne moremo šemiti s prevodi, ki so nam zaradi narodne izvirnosti oddaljeni.

Leposlovna dela, ki obravnavajo narodne posebnosti, ne morejo drugemu narodu ugajati, ki je tudi poseben, če je zares narod. Mi nismo Italijani in Nemci, še manj pa Francozi in Angleži po bistrosti in čustvu. Smešimo sami sebe, ako hočemo blažiti se s posebnostmi, samo drugim narodom lastnimi. Le kar imajo ti narodi zares kozmopolitičnega, je tudi za nas, ker na zadnje smo poleg druzega tudi mi še ljudjé.

Mi torej nismo proti prevodom; kažemo pa na pogoje, pod katerimi prevode edino odobrujemo.

O prevodih za glediščne igre bi bil potreben še poseben pogovor. Opominjamo zaresno na to stran, da poklicani te naloge ne pozabijo. Drugače se bo zgodilo, da se bodo tujci našemu slepemu posnemanju smijali, in tudi pametni domačinec bode moral milovati tako početje.

Pa pojdimo dalje.

Narodi se razločujejo ne le po stalnih posebnostih, ampak tudi po zgodovinskem razvoji. Nismo vsi na enakih stopinjah. Gledè na ta razloček moramo tudi vedeti, za kaj smo najsposobniši in že zreli. Po tem spoznanji morajo ravnati se tudi prevodi. Kedor tedaj vse naše razmere pozna, vedel bo tudi, kateri prevodi so za nas pripravni.

Na obliko je treba za naš razvoj tudi gledati. Mi moramo izbirati takih izvirnikov, ki imajo nam ugoden slog. Drugače bi morali slog tudi predelovati. To pa bi kazalo, da ne dajemo prevoda, ampak predelek izvirnikov. Namen prevajanja pa ni da bi izvirnike predelovali; ampak da najdemo taka izvirna dela, ki se dajó zares prevesti za naše razmere. Le ko bi pravih izvirnikov ne dobili, bila bi sila jih predelovati, ako že hočemo izposojevati si tuje blago tudi v obliki.

Izposojeno blago ni naše, če je prav našega najboljšega soseda, ko bi nam torej tudi dobro teknilo. Kakor dobri gospodarji in taki, ki gledajo na hrano, bomo najprej gledali, da se sami preživimo, in le za silo pojdemo na posodo. Sami najbolje vemo, kaj nam diši in tekne. Sami si torej najugodniše živež pripravimo in napravimo. Poglejmo tedaj, kje imamo zares silo in potrebo na posodo hoditi v smislu prevodov.

Odgojevalci nam ne podajejo naukov v onem razredovanji, v oni obširnosti in natančnosti, iz kakoršne sami zajemljejo. Nam torej po naših močeh hrano delè in drobé in priravnavajo. Vzrejevalcem ni mar, da nam v eni in isti posodi podajejo hrano, ampak najprej jim je na tem, da jo mi povživamo, kakor je nam najbolj po godu. Nauk potem škode ne terpi, naj si ga prisvojimo tako ali tako.

Predelovati duševna dela je po takem dovoljeno, če niso za nas v izvirnikih pripravna. In videli smo, da jih ni lahko dobiti, ker so omejena s tolikimi pogoji. Morali bi si pa pričevalo uboštva dati, ko bi ne znali predelovali. V tem individualnost in gibčnost tičí, da nismo leseni v posnemanji, ampak da si vse priredimo po svoje.

Lahko in modro bo, ako gledamo, kakó drugi narodi duševno hrano prirejajo za določne namene. Da vemo za pot, to je dovolj, ni nam pa treba opičnega posnemanja.

Gledé na vêdo smo, kakor upamo, že toliko zreli, da ji dajemo obleke, kakoršna je za naše razmere pripravna. Tudi drugod niso ljudjé več kakor strokovnjaki; pri nas pa tudi nismo brez njih. Sramotno bi bilo torej, navezavati se na tuje individualnosti, kjer nam lahko domače zadostujejo. To velja tudi za najviše izdelovanje vednostnih naukov. Saj tudi tujci se ne deržé ene in iste knjige za en in isti oddelek. Kar mergoli vodilnih knjig za ene in iste namene na enem in istem polji.

Vêda v takih knjigah ne kaže izvirnosti v novih zakonih, v novih iznajdbah, ampak v prirejenosti, natančnosti za ene ali druge podučne namene. Le tam, kjer sta vsebina in oblika zares neprekosni, imamo tudi v vêdi klasičnost. V takem slučaji modro ravnamo, ako se, kar je mogoče, izvirnika deržimo in torej prevod napravimo. Takih knjig v področji vêde pa je malo po vsem širokem svetu. Največ je takih, ki nas osrečujejo z novimi zakoni ali vsaj z novimi poti.

Tù pa tam je tudi gleè na pedagogični namen kaka knjiga klasična in kot taka prevoda vredna. Pri nas smo v časih zaradi šolskih postav in določeb prisiljeni knjige prevajati, katere bi mordà nadomeščevali z boljšimi tujimi ali pa domačimi izvirniki. Pa to narodnosti ni na sramoto in ji tudi ne škoduje, ker vêda je, kakor vemo, kozmopolitična.

Za slovensko ljudstvo — ne za omikance više verste — pa brezizjemno lahko sami spisujemo knjige in knjižice za vednostne meje. Tu je treba le slovenskemu sinu biti, pa bomo vedeli, kako se pač z ljudstvom najlaže umemo. Domačih knjig je toliko bolj potreba na to stran, kolikor manj jih drugi narodi imajo.

Tudi bi bilo smešno, če ne še žalostno, da bi ne mogli pokazati toliko duševne in pedagogične moči, kolikoršna je za ljudsko berilo potrebna. »Družba sv. Mohora« tedaj prav narodno-pedagogično ravná, ako se derži kar mogoče domačih izvirnikov. Nikoli ne bo dosegla v našem narodu s prevodi toliko, kolikor z domačim blagom, če tudi najniže verste. Po tem ravnilu lahko vsakedó premeri ceno dosedanjih domačih knjig.

Drugače pa je z umetnostjo, kolikor se pokazuje v leposlovnih proizvodih.

Pesmi bi lahko brez škode prevajali, kakor smo omenili. Ali teh mendà obilo ne potrebujemo, ker imamo relativno največ narodne in umetne lirike. Dovoljeni so prevodi, ali prestavljalci naj si zapomnijo, da takih predmetov za zdaj nismo potrebni.

Epičnih pesmi sami nimamo: pa tudi drugi narodi se ne morejo tukaj ponašati s preveliko obilostjo. In kar je tu tujega, zanima bolj druge narode nego nas. Taki proizvodi še v dotičnem zraku potrebujejo razsvita z razlaganjem, ker megleno prošlost opevajo. Epična dela poveličujejo preteklost tujih narodov; nam pa je naša sedanjost najbliža.

Epični izdelki so nam tudi po vzorih oddaljeni. Poleg vse černoglednosti današnjega časa vendar sedanjih nazorov ne zamenjamo z nagledi prešlih še tako dobrih časov.

Ako bi pa hoteli po vsej sili kaj epičnega prevajati, vemo iz prejšnjega, kje je naša sorodnost domá.

Novele, romani in glediščne igre so današnji dan v navadi in naganjajo tudi k prevajanju. Ali smo potrebni takih del v prevodih?

Že prej smo rekli, da take oblike niso brez posebnih razmer tega ali onega naroda. Posrednje spoznavamo iz njih kulturne posebnosti. Vemo pa, za katere narode je tako znanje v sedanjosti za nas najpotrebnejše. Vidi pa se, da bi iz kulturno-zgodovinskih knjig tako znanje dosezali po krajši poti, ako bi druzega namena ne imeli pri berilu imenovanih leposlovnih oblik. Leposlovni proizvodi morajo še drugod svojo moč kazati. Današnji dan je pa takega gradiva toliko, da brez načel težko izbiramo pravo za naše prevode. Sorodnost stopinje omike, nam priljubljeni ali ukoreninjeni nazori, relativna korist in pa potrebe morajo nam vodilo biti pri izbiranji. Zraven pa morajo taka dela pripoznana biti za klasična ali relativno blizo te cene in visokosti. Ali bi ne bilo nespametno za naš narod, ki ima takó malo in odmerjenih moči, prevajati samovoljno in brez prevdarka?

Malo klasičnega blaga je v književnosti; ali še tega mordà mi nikedar ne zmagamo. Zatorej izbirajmo še med klasično hrano ono, ki je za nas najprimerniša. Kar je absolutno doveršeno, tega tudi pri nas največi talenti ne prekosê. Tu se uklanjajmo brez sramežljivosti; tu lahko za sedanjost to ali ono prevedemo, kakor ravno vidimo, da bi nam koristilo. Relativne popolnosti pa tudi lahko sami dosežemo.

Slovenci se ponašajo, če ne bahajo, da so bistre glave. Gradiva imajo dovolj ravno v sedanjosti. Ona nam je po vsem slovanskem svetu najbliža. Odtod tedaj zajemajte in podajajte nam proizvode leposlovne izvirne.

Kar je tuje, je tuje, je domačemu duhu bolj ali manj zoperno, tudi če je že pokvarjen! Tuji duh je sicer med nami; ali ne pozabimo, da tuje gibčnosti in zrelosti mi vendar nimamo. V tujem se šepimo in sami sebe smešimo. Kakor sem rekel, slovenski oder treba je dejanstveno slovenski napraviti, in ne le po imenu. Jaz slovenskega odra ne poznam; pa zdi se mi, da bi ga natančneje obsojeval, ko bi ga videl. Izpregovorite drugi tedaj še o pravem času o lem predmetu.

Komike je dovolj na Slovenskem; tragike v tem oboru pa je tudi dosti pri nas in v slovanskem svetu. Kjer tedaj Slovani domače strani vsaj relativno izverstno izdelujejo, tam so nam prevodi najugodniši. Sicer pa je treba opomniti, da tujci ne očitajo Slovanom čisto po krivici prevelike pasivnosti v sprejemanji novega in tujega: tu bi bilo veče energije treba in iz svoje moči izdelati in predelati to in ono!

Mi smo povsem na mnogo strani prevode omejili gledè na predmete. Mnogi jih zaradi jezika priporočajo in zagovarjajo. Po takem oglejmo si še to stran.

Ko bi prevajal kedó besedo za besedo, moral bi vsaj toliko domačih besed imeti, kolikor je tujih v izvirniku. Ako bi nobene ne pogrešal, rekel bi, da domači jezik je gledè na slovar vsaj takó bogat, kakor tuji v dotičnem izvirniku. Veče ko bi bilo tuje delo, veče bogastvo domačega slovarja bi spoznali. Po tujem blagu tù svoje merimo. V takem slučaji pa ne vemo, koliko domačega gradiva je ostalo neporabljenega. Navadno pa kakih besed nimamo; ne najdemo jih, če jih tudi iščemo po vseh kotih cele domovine. Tù smo prisiljeni iz znanih korenik kako primerno skovati ali pa jo celó s tujo nadomestiti. Na en in drugi način jezik obogatimo. Vêda ima pri nas dandanes že mnogo svojih umetnih izrazov uterjenih; pa mordà še več jih potrebujemo. Ako bi mi tukaj pravila podajali za prevajanje vednostnih predmetov, opozorili bi, kakor menimo, na izverstno in imenitno metodično sredstvo, proti kateremu so se mordà vsi narodi bolj ali menj pregreševali.

Vêda ima svoje umetne izraze od tam, kjer so dotični pojmi nastali. Ker pa se pojmi razvijajo po obsegu in soderžanji, imajo dandanes pogostoma drugo notranjost, nego jo kažejo pervotne besede, ki so tudi za razvite in sčiščene pojme ostale. Ako mi tedaj take pojme prevajamo, ne smemo gledati na etimologijo, ampak na naglede in pomene v sedanjosti. Takó nam bo mogoče neodvisno od tujih izrazov pomenu primérne besede najti ali skovati in takó samostalno prave izraze dobiti.

Leposlovno polje se navadno giblje v neprebogatem slovarji. Na to stran je tedaj naravno, ako narodi v pervem razvoji prestavljajo manjše leposlovne izdelke. Taki prevodi ne bogatijo toliko jezika z novimi izrazi, kolikor ga gladijo s tem, da pogostoma rabijo ene in iste besede v sestavah, in da pilijo jezik v oblikah, končnicah in prednicah besed. Leposlovna dela po tej strani pot pripravljajo vêdi, ki potrebuje bogatega in uterjenega slovarja. Iz tega vzroka je torej primérno, ako vêda pozneje nastopi v narodno književnost.

Po taki poti je hodila tudi naša knjižovnost, kakor še in ravno dandanes opazujemo.

Prestavljavec se pa tudi zaveda vseh glavnih delov, s katerimi nas slovnica podučuje. Vidi, kakó si mora uterditi končnice sklonov pri sklanji in spregatvi, razločuje zveze glagolov, pridevkov z razločnimi skloni v tujem in domačem jeziku.

Slovnica je torej prestavljavcu silno potrebna že za naprej; od druge strani ga pa krepi v posebni zavednosti domačih slovničnih pravil. Ni čudo pa, ako se dà prestavljavec zapeljati, kedar slovnice domače dobro ne pozná. Uterjena slovnica je po takem pogoj dobrim prevodom. Splošne slovnične pomanjkljivosti, spremembe in omahljivosti se tudi še potem v prevodih kažejo, ker uterjena slovnica ni še porok, da jo vsak rabiti zná.

Leposlovstvo pa ne kaže svoje moči samo v slovnici in slovarji, ampak najbolj v retoričnih opisavanjih, podobah in živem kretanji jezikovem. Kedor se je po tuje izobrazil, in kedor se narodnega duha v jeziku ne zavédla, je ne zasuče po domače, kedar prevaja. Tujščina ga zapeljuje; po tuje rad zakroži. Najlažji leposlovni izdelek je prestavljavcu na to stran nevaren. Ta nevarnost traja tako dolgo, dokler nimamo narodne stilistike, po kateri bi sè zavednostjo presajali iz tujega loga to in ono na domače grede.

Slovenci še dandanes narodnega slogoslovja nimamo, kakor sledi taka zavednost sploh pozno v vsakej književnosti. Ta vzrok lehkoto in težavo pri prevodih preobrača. Zaradi pogrešanja domačega slogoslovja je najnevarniše, ravno leposlovne proizvode prevajati. Za slovarski del so najlažji, za pravo življenje narodnega jezika so najtežji. Ni čudo, ako terdimo, da se po taki poti mnogo tujega duha vrine v živi domači jezik. To je toliko laže, kolikor niža stopinja narodnega razvoja prevode sprejemamo in kolikor bolj pogostoma se ponavlja eno in isto tuje zasukavanje ravno v leposlovnih prevodih. Kakor je to ponavljanje za slovarsko uterjenje dobro in potrebno, ravno tako škodljivo je za pravi duh jezikov. Ker pa nam mora več biti do življenja nepokvarjenega duha v narodnem jeziku, nego pa do njegovih anatomičnih delov, to je, do osamljenih besed in oblik, moramo tudi z večim prevdarkom svariti pred nevarnostjo, ki nam pretí iz prevodov ravno na leposlovnem polji. To je en vzrok več za omejenje v tem področji.

Vsaj takih bo manj, ki bi si naglo brez premiselka upali na prevode leposlovnih del. Tu imamo pravico prašati, v kaki zavednosti narodnega jezika se je že pokazal prestavljavec, na pr. v izvirnih delih. Moramo tako rekoč merilo drugod dobiti, da se zanašamo nanj; če ne, smo gotovi, da nam to ali ono po tuje zasuče in v tujem duhu tudi zanese v domače navade.

Takega merila pri vsakem ne dobimo, ker je mnogokedó pervikrat nastopil s prevodi med pisatelje. Ta tudi ko bi bil prestavljavec znan kot pisatelj z dobrim slogom, nam vendar ni še porok za dober prevod. iz svoje roke.

Današnji dan prevaja pri nas tudi najspretniše pero z nevednostjo in negotovostjo, zato ker, kakor smo že rekli, vednostno uterjenega slogoslovja še čisto nič nimamo. Zató tudi vidimo toliko samovolje in omahljivosti v razredovanji še celó besed v enem in istem stavku. Ko bi tukaj vednostne uterjenosti imeli, ne bilo bi spačenosti na to stran, ne bilo bi treba grajati na pr. Koseškega, ki se je ravno v razverščevanji besed najbolj zagrešil proti splošnemu čutu domačega jezika. Sicer bi nam ravno ta in drugi pesniki in pisatelji lahko očitali, da nekaj grajamo z merilom čuta, ki je sam svojeglaven ali omahljiv. Res je to; pa moramo povedati, da do zdaj boljšega merila nimamo, in da splošni čut je že sam neko zanesljivo merilo. Na drugo stran pa tak ugovor lehko tudi s tem zavernemo, da že sama slovnica nekaj pravil našteva, katerim one napake kot spačenosti veljajo. Vidi se torej, da mnogo nenaravnih zvez lahko grajamo z nižim merilom nego je ono, katero za poznejši čas pričakujemo od vednostnega slogoslovja.

Mi tukaj jasno določene strani omenjamo, in ravno Koseski nas spominja, da imamo poleg naštetih še drug vzrok za previdnost, katere nam je pri prevodih treba. Praktičnega pomena je naša opomba tukaj zlasti za prevode tujih iger, katere napravljajo v vezani besedi za slovenski oder.

Sloga tedaj uterjenega še nimamo. Vse, kar je dobrim pisateljem pri rokah, so si pridobili le nesistematično, raztreseno, po mervicah in s čutom, kolikor ga jim je nepokvarjenega ostalo, gledè na živost in vertenje v domačem govoru. Vse, kar koli izvira dobrega na to stran, porodil je in rodi še bolj ali manj srečen diletantizem.

Mi tu le obliko menimo in tu brezozirno in brezizjemno vštevamo tudi dosedanje najboljše prestavljavce. Razloček je med njimi, tega ne tajimo. Prevodi so toliko ugodniši, kolikor bolj se je prestavljavec uril v mnogem in raznoterem prevajanji. Tak si je vsaj večo izurjenost in zavednost pridobil. Vednostno uterjenega sloga pa tudi tak nima. Veselilo bi nas, ako bi naše derzno terjenje ta ali ón poderl s teorijo na to stran.

Prevodi tedaj pomagajo sicer do zavednosti domačega jezika; ga slovarsko tudi bogaté in slovnično uterjujejo. Ne zagotavljajo pa nas do današnjega dne, da krepijo in množé pravi duh, kakor živi v nepokvarjenem slovenskem jeziku med ljudstvom.

Pisatelji s prevajanjem svojo spretnost krepijo. S tem pa ni nasvetovano, da bi morali vse obelodaniti, kar jim le za vajo služi. Drugače bodo imeli dečki enako pravico, podajati javno tudi svoje vaje.

Vadi naj se vsakedó, kakor mu ljubo; kakor vé, da se bo najlaže izuril. Nam pa takih vaj ni kazati treba.

Občinstvo hoče imeti zrelega sadu. Na slabih nogah smo že takó; z nezrelostjo toliko laže obležimo.

Prevodi niso, da bi samo slovar množili. To laže dosežemo, ako nove izraze razverslimo v abecedni red in jih obelodanimo. Stalo bo manj časa in denarja.

Kedor vidi težave gledè na slovar v vednostnih predmetih, naj obliko na samem pripravlja in gladi. Naj nam potem v našem smislu delo izroči; iz izvirnega dela bomo spoznali, zakaj se je trudil. Za trud mu bomo hvaležni.

Po vsem razvidimo, da je treba velike previdnosti zaradi predmetov in oblike, kedar hočemo kaj prevajati.

Kedor koli nam tedaj iz tuje posode kaj duševne hrane prenese v domačo posodo, nam kaže sam na sebi, da si mnogo upa, ali pa da je slepo prederzen.

Prederznosti pa je pri prestavljavcih mnogo tudi pri razvitih narodih. Tudi veliki in omikani narodi se pritožujejo, da jim prevodi jezik pačijo s tujimi zvezami in sestavami. Koliko bolj bi bile pri nas take pritožbe opravičene, ko nimamo še one stanovitnosti in zavednosti, katere se gledè na življenje domačega jezika nekateri više izobraženi narodi veselé. Edino upanje nas tolaži, da tudi mi dosežemo omenjeno zavednost, in da bodo potem tudi pri nas prevajali bolj zanesljivo, nego je mogoče v sedanjosti. Zgodovina prevodov pri druzih narodih opravičuje tako upanje. Ilijado in Shakespeare-jeva dela so Nemci že mnogokrat preveli; pa še vedno jih boljšajo gledè na vsebino in obliko. To velja tudi o nevezani besedi in svari ob enem pred vsakim prenagljenjem v prevajanji vsakoterih del tudi nas in posebno nas Slovence.

O vrednosti dosedanjih prevodov ni težko prevdarjati. Kolikor natančniši so po mislih in jeziku, tolikanj večo veljavo imajo. Kedor dotičnim predmetom po mislih ni kos, bo izvirnik težko dosegel. Z jezikovo obliko se je pa še strokovnjaku mnogo boriti. Zató so nam prevodi gledè na veljavo le nepopolni.

Potreba in korist se lahko popolnoma vjemati pri prevodu z izvirnikom. Kedor jo nam pogodi na to stran, mu laže odpustimo druge nedoveršenosti, kolikor so splošniše, in kolikor več težav je imel, da bi jih premagal.

Dokler nimamo izvirnikov dovolj, nam prevodi vsaj koristijo, če niso potrebni. Koristijo nam, kakor smo videli, da sami in drugi spoznamo, kakó bogat ali ubožen je naš jezik gledè na slovarsko gradivo in retorične moči. Slovnična zavednost se tudi množi in takó ustanavlja početek boljšemu slogu. Aii take koristi še ne določujejo potrebe. Sila ali prava potreba stoji nad koristjo. Potreba za prevode pa se tudi pri nas manjša od dne do dne, kolikor več domačinci po svojih močeh izdelujejo in obelodanjajo izvirna dela.

Predmeti se v domači obliki množé, potreba za prevode je vedno oža.

Jezik se od dne do dne uterjuje in z domačimi izdelki bogatí. Pisatelji si pridobivajo vedno laže tehničnih izrazov in besed v domačih knjigah; tudi tu se potreba prevodov znižuje.

Vzor je tedaj ta, da zmerom manj prevodov dobivamo in množimo književnost z izvirnimi deli. Da še enkrat ponavljamo: Absolutne popolnosti v tujih delih pa nam niso na sramoto, kar takih doveršenosti imajo tudi drugi narodi malo. V vêdi relativno popolnost lahko domači strokovnjaki dosezajo po predmetih in po obliki, ki je bolj logična nego retorična.

Leposlovna dela pa imajo do zdaj pri drugih narodih več takó imenovanih, če tudi ne pravih klasikov. Iz teh tedaj se s časom prevodi še lahko namnožé; pa tudi tu mora vzor nas prešinjati, da pridemo dalje z domačimi močmi, in da se vspnemo kvišku po izvirnikih.

Pozabiti še posebno ne smemo, da prevodi so pri nas le za omikance. Ljudstvo ima domačega gradiva dovolj; relativne popolnosti lahko v domačih izdelkih dobiva. Više omikani pa bolj ali manj tuje jezike poznajo. Gledè na sorodnost so nam slovanski jeziki najbliži; tudi za prevode najmanj nevarni.

Z ozirom na znanje jezikov so nam Nemci in Lahi najbliži. Ne vé človek skoro, kedó bi med omikanci prevode bral, ko po pravici rajši po izvirnikih seže. Francozki in angleški prevodi imajo že veči pomen za naše razmere.

Prestavljalcem pa ravno ti relativno po zemlji in narodoslovno oddaljeni narodi toliko večo previdnost polagajo na sercé zaradi kulturnih predmetov, še bolj pa zaradi oblike in razlike v najvišem pomenu jezikovega živlenja.

Zató je boljše tuje izdelke, ki imajo tudi za naše potrebe vzgojevalno moč v sebi, po obsegu predelovati.

Po taki poti Slovencem s podukom več koristimo; ob enem se nevérnosti prevajanja ognemo in takó vsaj po čutu zavertimo po domače, kar je v tujem duhu izdelanega. Še celó gledè na stavke smo po taki poti srečniši, ker tudi stavki hočejo ono dolgost imeti, ki je domači omiki in domačemu slogu primérna. Sicer pa čem bolj se sè svojo zmožnostjo ponašamo, tem večo pravico ima narod tirjati domačih izdelkov.

Nikogar ni mogoče prisiliti, da si nauke zapomni v isti obliki, v istem razverščevanji, v katerem mu jih izročujejo. V tem biva individualna moč, da vsak po svojih notranjih močeh reči sprejemlje in predeluje.

Individualnost je tudi v narodih; kot taki si tudi oni na sploh duševno hrano pripravljajo, če jo jim tudi neprimerno delé. Ker pa jih hočejo pisatelji vzgojevati, in ker tirja vzgoja pripravnih potov, treba je, da jim duševne izdelke takó prirejajo, da se samim ni treba še posebej mučiti. Vidi se torej, kako oni pisatelji pravo terdijo, ki priprosto prevajajo, kar iz tujega prevajajo, kedar koli jim je le za predmet, ne pa za tujo obliko. Le absolutna popolnost tuje oblike, ki je tukaj kozmopolitičnega pomena, daja pravico, zamenjavati tujo obleko z enakoveljavno domačo.

Po vseh težavah, izjemah in pogojih, s katerimi smo dovoljenje za prevode omejili, mora dobivati hrepenenje po domači vzgoji, po domačem poblaževanji z domačimi močmi vedno večo veljavo. Tako prizadevanje mora prevode kerčiti leto za letom, in kar jih nastane, morajo kazati v izvirnikih ali absolutno doveršenost in vsaj relativno notranjo vrednost ali pa neizogibno potrebo za natančne razmere današnjega narodovega razvoja.

Narod slovenski ne dela prav, ako izvirnih dobrih del ne podpira; najrajši to navado oberne proti neprimérnim, brezpotrebnim in slabim prevodom. Takó se bo v svojo korist in v svarilo proti daljnjim brezpotrebnostim maščeval.

S tem priporočilom smo, kakor upamo, bistveno končali pravdo o prevodih.

Na Dunaji, meseca aprila 1878.

Francè Podgornik.