O premagovanju zadrege

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju
O premagovanju zadrege
Slavko Pregl
Spisano: Maja Horvat, Katja Zevnik
Izdano: (COBISS)
Viri: Slavko Pregl. Počesane muhe ali zelo zapleten priročnik o lepem vedenju. Mladinska knjiga. 1993.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PRVO NADPOGLAVJE je poglavje brez ovinkov

So stvari, ki se jih lahko pove na smešen način. So stvari, ki se jih ne da. So stvari, ki se jih lahko pove zelo resno. So stvari, kjer to ne gre. Kadar se množica takih zadev zgrne na, ob ali v pisateljsko glavo, si njen lastnik izmisli kaj posebnega. V tem primeru je to nadpoglavje. Skromno opozarjamo, da se je to zgodilo prvič v sve­tovni zgodovini pisane besede na tem delu sveta ob tej uri na kakšni strani tele knjige.

BREZ POSEBNE DIPLOMACIJE

V besedilu doslej je bilo povedanih precej stvari o lepem vedenju. Malo po ovinkih, malo med vrsticami; nekaj bolj blago in nekaj bolj oglato. Sem ter tja najdemo ljudi, ki se na tako govorjenje požvižgajo. Mirno zrejo v nebo in pravijo: Če mi ima kdo kaj povedati, naj mi pove lepo naravnost. Ne bom si razbijal glave, kaj je kdo rekel, ko je kaj rekel, in kaj je mislil pri tem. Vsem takim je namenjeno prvo nadpoglavje.

o vstajanju

Zjutraj je treba vstati. Tega ni kriv tisti, ki te zbudi. Tudi pohištvo ni krivo. Sijajno je živeti z ljudmi, ki so zjutraj dobro razpoloženi in veseli začnejo dan. Vljudno je uporabljati kopalnico tako, daje pri tvojem odhodu iz nje vsaj tako čista, kot je bila prej. Uporabljaj jo toliko časa, kolikor je po družinskem urniku možno. Nesramno do soljudi se je pogovarjati z zadahom iz ust, kriliti z umazanimi rokami in otresati mastne nepočesane lase.

Čevlji z več dni starim blatom kažejo nemarneža, ki ne zna skrbe­ti za osnovne stvari, ne pa genija, ki nima časa za drobnarije. Prijazno do samega sebe je zjutraj mirno pojesti zajtrk in ga mor­da pripraviti še komu, če to želi. Prijazno do sebe in drugih je mizo pospraviti za seboj. Pri odhodu od doma se poglej v ogledalo in si veselo pomežikni: »Iz danes bomo naredili še en lep dan!«

'O 'poti v šolo

Grdo in škodljivo je čečkati po stenah hodnikov v bloku, po stopnišču in po fasadi. Smeti ne odmetavamo v dvigalu, temveč v koše za odpadke. Košev ne praznimo na cesto; zabojnikov za smeti ne za­žigamo, ker obstajajo uslužbenci, ki znajo s tem ravnati. Ne plju­vajmo po stenah in pločnikih. Če ne gre drugače, uporabimo jašek kanalizacije, v nujnih primerih tudi robec.

Temne veže ali kleti niso namenjene intimnim opravilom ali olajševalnim obračunom s svojo notranjostjo.

Če peljemo na sprehod psa, počedimo za njim, če se ponečedi tam, kjer hodijo ljudje ali se igrajo majhni otroci.

Znance in prijatelje pozdravljamo. Sem sodijo tudi starši ter brat­je in sestre, ko gremo od doma ali se vrnemo. Pozdravljamo tako, da tisti, ki ga pozdravljamo, to opazi. Ni treba stresati z glavo, nerazumljivo mrmrati, zastrašujoče kričati, se lomiti v priklonih, dregati med rebra. Lepo povemo »Zdravo!« ali »Dober dan!« in prijazno pokimamo.

Ni treba dresirati živcev in čakati, komu bodo prej popustili in bo pozdravil prvi. Če se ti zdi, da nikjer ne vidiš nikogar, vrednega po­zdrava, pojdi k okulistu. Kjer koli hodiš, tečeš ali se voziš, upoštevaj prometne predpise. Tvoja pot v šolo praviloma ni dogodek, ki bi moral vzbujati splošno pozornost ali bi o njem morali poročati časopisi, še najmanj v črni kroniki. V avtobusu brez besed vstaneš, kadar je splošna gneča, in ne pre­verjaš, če koga od starejših že bolijo noge ali še ne. Tudi ne čakaš, da bi te kdo za kaj takega posebej prosil.

'o 'govorjenju in pogovarjanju

Govoriti je treba jasno in razločno ter tako glasno, da te slišijo tisti, ki jim govoriš, in ne pol avtobusa, pol ulice ali pol plesne dvorane.

Nevljudno je psovati in preklinjati. Nevljudno do drugih narodov je uporabljati njihove psovke: to ni dokazovanje znanja tujih jezikov, pač pa razkazovanje lastne besedne revščine in pomanjkanja do­mišljije. Imena delov človeškega telesa, ki služijo ohranjanju vrste, ne sodijo v normalen pogovor. Obvladovanje angleškega jezika razkazuj pred katedrom ali v pogovoru s tujci. Za poudarjanje tistega, kar govoriš, ni vljudno uporabljati rok ali celo česa drugega. Lepše je uporabljati besede z večjo ali manjšo težo.

Veselja, ki te obide, ko srečaš prijatelja, ni treba izražati z močnim iztepanjem prahu iz njegove rame ali z udrihanjem po njegovem hrb­tu. Med pogovorom ne vrtam po nosu, ne vrtam po zobeh, ne brskam po stičišču nog in se ne praskam po nogi v čevlju. Rok ne tlačim v žepe. Pustim do besede tudi drugim in pri tem ne zeham. Poslušam strpno in ne skačem v besedo.

Grdo in strahopetno je slabo govoriti o tistih, ki jih ni zraven. Težja nevljudnost je javno govoriti in dajati sodbe o stvareh, ki jih ne poznaš. Neumnost je podcenjevati tiste, ki mislijo drugače; bolje je, če se potrudiš in jih skušaš razumeti. Ko s kom govoriš, ga gledaš v oči, četudi ima modre, tebi pa so bolj všeč zelene.

Kadar govoriš, je smotrno varčevati z neumnimi pripombami ter duhovitostrni na tuj račun. Pogumno je biti kritičen na svoj račun. Prijatelja, ki ga je pri čem polomil, je modro pohvaliti za tisto, kar je napravil dobro. Če se na vsak način želiš prilizovati, se prepričaj, če je tistemu, ki ga nameravaš hvaliti, to sploh všeč in če je tam, kamor mu želiš zlesti, sploh še kaj prostora. Če hvalijo tebe, jih pri­jazno ustavi.

Kratka razlaga tistega, kar piše

(povzetek za utrjevanje snovi)

  • Kadar ste nekomu že tristodvanajstikrat nekaj zelo obzirno namignili, sedemstoosemkrat ob njegovi neotesanosti blago zakašljali in stošestnajstikrat z izbranimi besedami ovinkarili, pa se vseeno ni poboljšal, prihaja trenutek, ko bo treba vstati in reči: Nehaj, tepec!
  • Če odpovedo vsa sredstva, s katerimi smo skušali prijatelja obte­sati za razumen vstop med ljudi, zamenjamo prijatelja. Preden zamenjamo vse druge ljudi, še enkrat premislimo.
  • Kdor nenehno požira neslanosti, nesramnosti in krivice, ki mu jih servira okolica, bo kmalu vsega sit in nekoč ne bo niti opazil, če se ga bo kdo lotil z ljubeznivostjo in toplino.
  • Pametnejši resda popuščajo, vendar nič več, kadar stanje postane kritično.
  • Če se količina prijateljev in znancev, ki so se vas po dolgem času znova spomnili in vas prisrčno oblegajo, nenadoma in hitro začne večati, je čas, da zanikate govorice o glavnem dobitku na lote­riji.
  • Vsakdo ima pravico biti slabe volje. Nihče nima pravice tega ognjevito deliti z drugimi.
  • Kadar se ti ponudi sijajna priložnost dobiti nekaj novih so­vražnikov, se premagaj in počakaj na naslednjo.
  • Če tisti, s katerim se pogovarjate, zelo sproščeno in neustavlji­vo zeha, ga lahko povabite na kavo, še bolje pa bi bilo zamenjati temo pogovora.
  • Svojim šalam se je bolje smejati takrat, kadar jih pripoveduje kdo drug.
  • Ni treba loputati z vrati. Lahko se zaskočijo in za dolgo ostane­jo zaprta.