O pravljicah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
haska ni o pravljicah
polnočno vino
Vitomil Zupan
Zupan: pesnik
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Spominjajte se samo kadar je čas.
Drugače vse pozabite.
Vem, oče sem vam. A pozabite. Zablodil sem.
Preveč sem hotel, prehitro sem hodil.
Ne hodite za mano, to je naporno.
Sonce bo šlo k vragu, ta svet bo vzela tema.
Nekdaj sem si želel deset, dvanajst otrok.
Ker nisem vedel. Kar vi zdaj ne veste.
Zakaj sem zablodil: cilj sem si ustvaril,
daljni, sijajni, nedosegljivi -
in vanj verjel ko v boga.
To je bila pravljica.
A v letu 1972 umirajo zadnje pravljice.
Še Barbara je predelala »Rdečo kapico«
po svoje.