O pravem času
| O pravem času Nemirovič |
| |||||||||||||
Došel je čas, da se napravi konec tem večnim mukam. Nikakega vzroka ni imel karati jo, toda med njima — to sta oba dobro vedela — ni bilo doslej nič skupnega. Težko si je bilo misliti protivnejša značaja. Kakor v malenkostih, istotako sta bila tudi v važnejših stvareh vedno različnih mnenj. On je ljubil življenje z vsem njegovim sijajem, šumom, živahnostjo. Da se mu je bilo vedno vrteti v orkanu, a da niti sam ne ve, kam drvi z besnimi udarci, burnim tuljenjem, s silovitim viharjem. A ona — ona se je nalik kamenici oprijela svoje školjke in nič drugega. Drug drugemu sta bila na poti. Celo življenje jima je bilo otrovano. Večno karanje, sumnje, ljubosumnost z ene strani, a z druge nezadovoljnost, netaktno in nepravično ponašanje, in poleg tega še ta vsakdanja, podla laž, ko je bilo treba na vsak način izogniti se scenam. Prihajaje pozno domov, je znal, da ona ne spava in da ga čaka objokana, utrujena, skrušena. Ko je odhajal v svojo sobo, da dela, mu *je bila duša nepokojna. Ako je morala žena mimo njega iti, — je celo v tem tihem kretu slutil ukor, a gluha zloba se mu je dvigala kot opojna megla v prsih, temnila mu misli, zastirala vse — in on je popuščal pričeto delo, pa odhajal od doma …
Hvala Bogu … Zdaj je vsemu konec in za vedno.
Došel je čas, da se na vsak način razideta. Niti pojmil ni, kako da sta se tako brzo sporazumela. Ona je plakala, a odgovarjala ni ničesar. On jo je ostavil sklonjene glave, — žena ga ni niti pogledala. »Delaj, kar hočeš, Bog naj te spremlja! Bodi srečen, ako moreš! … Druzega niti ni potreboval. Gledal je samo, da ne pogleda na stran, odkoder ga je iz dna velikega, temnega naslonjača, nabravši svoje belkaste obrvice, spremljal z upornim pogledom kodrolašček — njihovo dete. Samo ko se je njega spomnil »oslobojeni suženj«, kot se je sam nazival, tedaj ga je zabolelo srce. Slutil je v tej skuštrani glavici otožno vprašanje, v tem majhnem in vznemirjenem srčecu še nejasno, ali vendar globoko bol.
No, pa ona bode gotovo dobra mati. On jima bode dajal polovico svojega zaslužka. Preživela se bodeta … nekako … Sedaj ga je samo ena stvar obvzela z vso divoto in radostjo; a ta je, ker je sloboden, sloboden, sloboden!
Danes si bode najel dve urejeni sobi, zvečer prenese tja, kar treba, pa bode sloboden, sloboden, sloboden!
Sloboden od konopca, ki mu je v teh desetih letih gulil ušesa. Ne bo več poslušal večnega karanja, ne bode srečaval pozornega in nezaupljivega pogleda, ki mu spremlja vsako gibanje.
Zdaj mu je celo ljubo to vlažno vreme, — pa ni li vsejedno, ko mu v duši sije solnce … Ono ga je grelo odznotraj. V gorečih strujah je plula po žilah kri, oči so gledale veselo, — a dolge meglene ulice, kot s svinčnikom narisane in trgi, ki so se gubili v somraku, so se mu zdeli tako krasni, kot jih še ni nikdar videl …
Ah, sedaj samo da živi in da živi! Mlad je, lep, zdrav. Pa kaj hoče še več? Za vsako izgubljeno minuto prošlosti zahteva, da se mu poplača. Ah, kako je v resnici diven samski stan! Glej, odzadaj na oglu okno njihovega stanovanja. Prej je bilo njihovo, a od danes je njeno stanovanje … Vprav sedaj stoji ona tam. Nejasno jo razločuje skozi dvojnata okna. Moža spremlja z obupnim pogledom … »Glej, glej, golobica moja … Jutri bom že v drugem delu mesta … Morebiti se srečava kedaj, slučajno … A tudi to kot neznanca … « A ona se zdaj gotovo muči … Tudi njemu je žal … To je v resnici zadnji dan, ko sta si rekla drug drugemu »ti« …
A kako jo je nekoč ljubil!
Kot živ ogenj ga je žgala njena navzočnost … Kako je gledal v te oči in koliko srečo je videl v njih … One so ga prevarile, kot vse v življenju. Skupna sreča je prazna domišljija. Ni je … In Bog ž njo. Preveč drago je plačal teh par minut sladkega užitka.
Krenil je v desno ulico.
Koliko je tu ljudstva — zaprlo mu je pot … Krik, nekakšni klici. Neko jokanje — otročje, otožno … Kdo si tu upa mučiti dete! Redar, od vseh za glavo višji, si dela pot in se nagiblje na nekaj malega.
»Kaj se je tu dogodilo?« vpraša postaven gospod.
»Tu poglejte lopova … Tako je majhen, pa že krade.«
»Kdo, kaj?«
»Deklica, ta mala, a kako spretno je segla z roko v žep gospodu.«
»Pustite me, ata,« plakala je deklica, katero je redar že čvrsto držal za roko. »Pustite me, ata … Oprostite … Nikdar več ne bodem.«
»Kako ti je ime?« vpraša oni strogo.
»Evgenija!«
»In mojemu malemu Evgen … « bliskne v glavo »oslobojenemu sužnju«.
»Evgenija … ata … mili … «
»Nič, nič!« — odvrne strogo lepo oblečeni gospod. Ako morajo že tako mlade zapirati, a kaj bo pozneje! Vodi jo!«
»Imaš li očeta?«
»Nimam.«
»Je li umrl?«
»Ne vem … Ostavil me je z mamo pred mnogimi leti … S početka je nama pomagal … A potem je naju pozabil. — Gladni sva … A mama že drugi teden brez dela … «
»No, dobro — idimo , idimo!«
»Ata …, dragi … oprosti … «
In poklekala je predenj očito v smrtnem strahu …
»Načelnik bo že spoznal … Ali te oprosti, ali ne … «
»Evo, prijatelj, moja karta!«
In žrtev neuspelega zločinstva, solidni, prekrasno oblečeni gospod jo da redarju. »Žrtev«, — toda kdo je bil tu žrtev — je videl Bog v nebesih.
»Oslobojenemu sužnju« se je zazdelo, kot da ga je kdo sunil v prsi …
»Kaj je to?«
Kot prikovan je stal na mestu ..
V ušesih mu je zvenčalo: »Oče nas je ostavil pred mnogimi leti. S početka pomagal … a potem …« In glej, prav tako kot njegovo detešče … Evgenija jej ime …
V glavi mu je bučalo, a v sencih vtripalo.
»Moj Bog, kakov lopov sem!« krikne na ves glas.
Obrne se in brzo, brzo hiti nazaj … Ulice so ostale za njim. Tu vhod. Hitreje, hitreje … Saj tam trpe … In malo srčece se zvija od boli, a plave očice plakajo.
Pozvoni krčevito naglo … Malo da ni podrl sobarice … Poleti k ženi … Ona je ležala na divanu, stokajoč …
»Saša … draga … oprosti! … «