O povodnem možu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O povodnem možu
Babica pripoveduje
Kristina Brenkova
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: (COBISS)
Viri: BABICA PRIPOVEDUJE, ilustrirala Ančka Gošnik – Godec; izbrala in uredila Kristina Brenkova, (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O povodnem možu

Živel je deček, ki se je rad kopal. Tudi ko je nekega dne zaradi naliva in povodnji voda narasla, ni strpel doma. Šel je k vodi, čeravno sta mu oče in mati branila. Ko je prišel do vode, se je slekel in skočil vanjo. Toda voda je bila prevelika. Odnesla ga je. Deček je grabil z rokami, mahal in krilil na vse strani. Kričal in jokal je na ves glas, da ga je zaslišal sam povodni mož na dnu vode. In dobro, da ga je slišal, ker je že naslednji hip deček zajel vodo v nos in usta ter se izgubil kakor v snu. Ko je prihitel povodni mož, ga je našel že spečega. Le še valovi so ga nesli dalje. Povodni mož ni trpel, da bi prišel kdo živ v njegovo vodno kraljestvo, zato je vsakogar utopil, ki je padel v vodo. Ta drobni deček pa mu je bil neznansko všeč. Žal bi mu bilo, če bi utonil, zato je sklenil, da ga reši. Saj se je tudi počutil osamljenega v svojem prostranem kraljestvu. Zato se je razveselil tega lepega dečka, ki mu bo delal druščino. Odnesel ga je v naročju v svoj prekrasni grad na dnu vode. Živ človek še ni prestopil praga tega gradu. Sedaj se je to prvikrat zgodilo. Povodni mož je položil dečka v posteljo, ki je bila vsa iz stekla in je stala sredi steklene sobe. Nato jc tiho odšel in čakal skrit, da se bo deček zbudil. Deček se je prebudil. Pogledal je okrog in spoznal, da leži v stekleni postelji sredi steklene sobe. Ob postelji je stala mizica, na mizici igračka pri igrački - vse iz kristalnega stekla. Dečka sta prevzela lepota in blesk, segel je po steklenih igračkah in se igral. Naslednji hip se je domislil doma in zajokal. Prihitel je povodni mož in ga vprašal: - Po kom jočeš, drobni moj deček? - Po domu, je odgovoril deček in jokal neutolažno. Povodni mož ga je vprašal: - Ali je dom lepši od tegale bogastva, ki je pred teboj? - Lepši, je odgovoril deček in jokal še huje. povodni mož je videl, da je vsaka beseda odveč, zato je odšel. Ko se je deček izjokal, je zaspal. Tedaj je po prstih prišel povodni mož in ga odnesel v drugo sobo. Ko se je deček prebudil, je pogledal okrog sebe in spoznal, da leži v postelji, ki je vsa iz srebra in stoji sredi sobe s srebrnimi stenami, srebrnim stropom in srernim podom. Ob postelji je stala mtzica na njej igrače, vse iz svetlega srebra. Zavzet je gledal deček to bogastvo, nato je segel z roko po igračah in se igral. Že naslednji hip pa mu je postala igra dolgočasna. Spomnil se je bratca in sestrice, s katerima se je igral doma, ter hudo zajokal. Prihitel je povodni mož in ga vprašal: - Po kom jočeš, drobni moj deček? - Po bratcu in sestrici, je odgovoril deček in jokal še huje. Ker se ni dal utolažiti, je povodni mož, odšel. Deček je nato zaspal. Takrat je prišel zopet povodni mož po prstih in ga odnesel v tretjo sobo. Ko se je deček prebudil, je videl, da ga je povodni mož prenesel v posteljico iz suhega zlata, ki je stala sredi sobe, zidane tudi iz samega zlata. Vse, kar je bilo v njej, je bilo iz najčistejšega zlata: mrzica, stoli in igračke. Deček je že mnogokrat slišal o čarobnih zakladih, nikoli pa si ni mogel predstavljati toliko bleska, ki ga je sedaj slepil v oči. Očaran je segel po zlatih igračkah in se igral. A ne dolgo. Spomnil se je očeta in matere ter zopet glasno zajokal. Prihitel je povodni mož in ga vprašal: - Po kom jočeš, drobni moj deček? - Po očetu in materi, mu je odgovoril deček in jokal glasno, preglasno. - Ali sta oče in mati dražja kot čisto zlato? se je čudil povodni mož, ki ni poznal niti očeta niti matere, pa tudi ne bratov in sester. - Dražja, je rekel deček. Povodni moZ je šel in nabral vse bisere, ki so jih skrivale globočine njegovega vodnega kraljestva, jih vsul pred dečka, da je segel kup do stropa, in vprašal: - Ali sta ti oče in mati dražja tudi od teh biserov? Deček je moral zatisniti oči, da ga toliki sijaj ni oslepil. Iskrilo in svetilo se je, kakor bi vse naokrog gorelo. Odgovoril je povodnemu možu: - Zaman si prizadevaš, da bi našel ceno mojemu očetu in materi. Dražja sta mi od zlata in biserov, dražja kot ves svet. Povodni mož je spoznal, da ne bo mogel dečka z ničimer utolažiti. Čakal je, da je zaspal, nato ga je odnesel previdno v naročju iz vode in ga položil spečega na breg. To ga je še čakala njegova revna obleka, ki jo je bil slekel, preden je šel v vodo. Povodni mož je poiskal žepe na nji, jih napolnil s samim suhim zlatom in biseri ter odšel. Deček se je prebudil iz sna ter spoznal, da leži na bregu ob vodi. Vstal je in se oblekel. V resnici ni vedel, ali je vse to, česar se je spominjal o povodnem možu in njegovem kraljestvu, samo sanjal ali resnično doživel. Ko pa je segel v žepe in otipal zlato in bisere, je spoznal, da ni sanjal, ampak da je vse to gola resnica. Stekel je domov k očetu in materi, k bratcu in sestrici. Našel jih je jokajoče, ker so vsi verjeli, da je utonil. Veselja ni bilo zato ne konca ne kraja. Ker jim odslej ni manjkalo zlata in biserov, je tudi revščina pobegnila od njih in mednje se je naselila sreča. Postavili so si lepo novo hišo in srečno živeli v njej. Deček se je še hodil kopat, toda samo takrat, ko ni bilo naliva. Še takrat le v plitvino, kamor povodni mož ni zahajal. Povodni mož se je vrnil v svoje vodno kraljestvo in bil sila žalosten. Mislil je, da hrani v svojem gradu najdražje zaklade sveta. Sedaj je spoznal, da poznajo ljudje še večje dragocenosti, oni imajo očeta, mater, brate in sestre, katerih povodni mož ni imel. To go je tako razžalostilo, da je jokal tri dni neprestano, da so se stresali bregovi in so vode glasno šumele kot ob povodnji. Nato se je napotil, da preišče vse skrite kotičke svojega kraljestva, de se morda ne skrivajo v njih dragocenosti, katerih do tedaj ni našel. Če jih je našel, ne vem. Zagotovo pa vem, da je takrat, ko sem bila jaz otrok, še lomastil okoli. Pogostokrat je narasla voda v Martinjaku, drla po kamniti strugi in valila z glasnim ropotom debelo kamenje mimo naše hiše. Spodaj je bobnelo kamenje, mi pa smo stali za oknom in se v strahu spogledali: - Povodni mož hodi s košpami (s košem) po Martinjaku...


Prekmurska, zapisala Jelena Žoekševa