O poboljšanem sinu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminske narodne pravljice
O poboljšanem sinu
Andrej Šavli
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Objava je sporna. Avtorjeva dela še niso v javni lasti.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O POBOLJŠANEM SINU

Živel je oče, ki je imel sina. Ko je sin dorasel, je moral iti k vojakom. Oče mu je dal obilo dobrih naukov za pot. Pri vojakih pa je zašel med slabe tovariše, pozabil očetove nauke in se izpridil. Dokler je imel še kaj denarja, je zapravljal in popival. Ko pa mu je zmanjkal denar, je pisal očetu pismo: «Dragi oče! Napredoval sem do podnarednika. Prosim, pošljite mi denarja.» In oče mu je poslal denarja. Sin je nekaj časa zopet popival. Nato je pisal zopet pismo očetu: «Dragi oče, zopet sem napredoval. Prosim denarja za našive in obleko.« Oče je bil vesel sinovega napredka in mu zopet poslal denarja. Nato je sin zapil še to in pisal očetu, da je postal podčastnik. Oče mu je poslal spet denarja. Potem je sin napredoval v pismih očetu še dalje do podporočnika, poročnika in kapetana. Takrat pa je udaril oče v zadovoljstvu po mizi in rekel: «Šmentana reč, moj sin kapetan. To ni kar tako. Jaz sem sicer kmetski človek, a vendar se spodobi, da ga obiščem.» 'Odpeljal se je v mesto in se oglasil v vojašnici, kjer je služil imenitni sin. Ko pa je vprašal po njem, so vsi nategnili obraze in zmajali, da kapetana s tem imenom ni. Oče je hotel že oditi, ko mu povedo, da je sicer nekdo, ki se baš tako piše kot njegov sin, toda ni kapetan, ampak zanikam vojak. «Mogoče bom pa le kaj zvedel pri tem, ko ima že ime mojega sina,» si je mislil oče in šel iskat neznanca, Dobil ga je baš na delu, ko je z metlo pometal stranišiče. In v neznancu je prepoznal — svojega sina, ki je bil še navaden zanikam vojak. Vzel mu je

— 82 —

metlo iz rok, ga ž njo pošteno namlatil in se vrnil žalosten domov. Cez sina je naredil križ, ker se mu je med svetom izpridil. To ga je neznansko bolelo, saj je bil sin njegov poslednji up, ki je sedaj splaval po vodi. To srečanje ni bolelo samo očeta, ampak je pretreslo tudi sina. Poboljšal se je. Ni več pil in zapravljal. Tudi pri višjih si je pridobil z veliko težavo zopet zaupanje. Postal je res podnarednik in nato napredoval stopnjema celo do kapetana. Vselej je pisal očetu o svojem napredovanju, a ta mu ni hotel več! verjeti. Nato je zaslovel v vojni in se izkazal za nepremagljivega junaka. Njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli. Kraljeva hči je bila zrela za možitev in, ker je bil lep fant, se je zagledala vanj. Bila je poroka. Obhajali so jo s tolikšnim slavjem, kakor se pač spodobi za kraljevske ljudi. Mladi ženin je bil srečen. Le to ga je skelelo, da je zapravil očetovo zaupanje. Očetu je bil namreč pisal tudi o poroki s kraljevo hčerjo, pa mu ta ni hotel verjeti. Zato se je odpravil prve dni po poroki s četico vojakov z doma, da obišče očeta, mu dokaže svoje resnično poboljšanje in ga povabi s seboj v kraljevski grad. Ko pa je šel skozi temen gozd, so ga napadli roparji, mu pobili in polovili skoro vse vojake, njega samega ulovili in vrgli v temnico, v katefi so bile raztresene mrtvaške kosti. Ponoči ni mogel zaspati. Kar opazi, da se je priplazila v temnico lisica in prišla obirat mrtvaške kosti. Naredil se je mrtvega, da se mu je žival približala. Ko je prišla mimo njega, jo je zgrabil za rep in je ni več izpustil. Lisica se je splazila, in zbežala skozi ozko luknjo v zidu zopet na prosto. Kapetan je plezal za njo, držeč jo za rep, in se izvlekel skozi ozko špranjo iz temnice na piano. Lačen, truden in raztrgan je šel dalje. Prišel je do oglarja, ki je v gozdu žgal oglje, in ga poprosil, naj ga vzame v službo. Oglar ga je sprejel v službo in bil z njim prav zadovoljen. Delal je dolgo časa

83 -•

pri njem, nato pa se je odpravil dalje, da poišče svojega očeta. Našel je pot domov in stopil pred očeta, a ta ga ni prepoznal, ker je bil ves črn in zamazan od oglja. Tudi vojaško obleko je bil že raztrgal in nosil oglarsko. Sin se mu tudi ni dal prepoznati, ampak je prosil očeta, naj ga sprejme v službo. Oče ga je pomeril s pogledom od pet do glave in rekel: <jče bi imel sina, kakor se spodobi, bi tebe ne jemal v službo.,Tako pa mi boš! pasel svinje.« In sin je ostal pri r.odnem očetu za svinjskega pastirja. Zgodaj zjutraj je gonil svinje na pašo in se vračal z njimi pozno zvečer domov. Tako jih je izučil, da so prihajale in odhajale lepo v vrsti kakor vojaki. Ena je šla ob strani in krulila kakor trobentač. Oče ga je gledal in se mu smejal. Med tem je sin skrivaj pisal svoji ženi v kraljevski grad, naj mu pripelje novo četo vojakov in prinese novo obleko, Res je nekega dne prišla po poti četa vojakov, ki jo je vodila sama kraljevska hči. Ustavila se je pred očetovo hišo in rekla, da hoče obedovati baš1 v njegovi hiši. Oče je ukazal zaklati eno svinjo in je pripravil veliko gostijo. Streči je moral sam svinjski pastir. Ko je nesel na mizo juho, se je spotaknil na pragu in razbil juho baš kraljevi hčeri pred noge. ©iče se je hudoval nanj, v kuhinji pa so mu dopovedovali, kako naj se osukne in obnaša pred visokim gostom, da ne bo delal hiši sramote. Toda, ko so mu dali meso, naj ga nese na mizo, je spet v nerodnih košpah tako okorno prišvedral v sobo, da je padel in vse razsul po podu. Oče .se je razjezil in ga zapodil iz hiše: «Ti nisi za drugo kot da svinje paseš.» Sin je šel v skedenj, vzel novo častniško obleko, ki mu jo je prinesla žena, in se preoblekel. Opasal si je sabljo in šel zopet v hišo. Svojo staro, raztrgano pastirsko obleko pa je pustil kraj vodnjaka. Ko je stopil v izbo, ga oče ni spoznal. Mislil je, da je prišel sam kralj in rekel: «Ali so nas prišli tudi oni gledat?«

— 84 —

Nato ga je povabil k mizi in gostil. Svinjska dekla je prihitela vsa vpehana pravit v hišo, da je svinjski hlapec od žalosti menda skočil v vodnjak, ker se mu je pred kraljevo hčerjo tako pošamerilo. Obleko da je pustil pri vodnjaku. «0 ne,» je rekel sin, «to obleko sem jaz slekel prej in pustil pri vodnjaku.» Oče je sedaj spoznal sina. Zavladalo je veliko veselje. Napravili so se večjo gostijo. Jedli so tri dni in tri noči in vendar je ostalo tudi zame še toliko, da sem se najedel in napil in se še danes oblizujem po teh dobrotah.