O plezanju po visokih gorah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O plezanju po visokih gorah
Ljudevit Wölfling
Spisal L. Wölfling.
Izdano: Planinski vestnik (1896), 25. junija 1896, leto 2, štev. 6, str. 88-92; Planinski vestnik 25. avgusta 1896, leto 2, štev. 8, str. 135
Viri: [1], dLib 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vsebina

I.[uredi]

Plezanje po visokih gorah je umetnost, katere se treba učiti, kakor vsake druge spretnosti. Izurjen plezalec je tudi dober gorolazec.

Plezanje po strmi steni navzdol se zdi nekaterim težavnejše, nego po njej navzgor. Slabo izvežban plezalec pleza navzgor pravilno, navzdol pa neokretno; dostikrat celo pot izgreši, zlasti kadar je stena zelo strma, da ni videti znamenj. Zato je potrebno, da si zapomniš smer in si dobro ogledaš pot, kako je udelana; potem boš veliko laže in varneje plezal navzdol.

Kadar stojiš na strmi steni, pa ne vidiš pota, moraš oprezno navzgor plezati in pazljivo gledati, kod so držaji za roke in stopinje za noge; pozorno prebiraj držaje z levo in desno roko. Za prijemanje so dobre tudi razpokline. Vedno se pa oziraj nazaj in navzdol, da si zapomniš pot za hojo navzdol. Kdor začne že mlad na gore laziti, niti ne bo vedel, kedaj se je usposobil za plezanje; njemu je prav lahko ubrati pravo pot nazaj. [1]

Po strmini se prav lahko izgreši sled; kadar torej plezaš navzgor, si poznamenuj pot s papirnimi odrezki, ali pa si postavi kamenitnike (kupe iz kamenja), katere zapaziš že od daleč.

Navzgor je težavno plezati prvemu plezalcu (predniku), navzdol pa zadnjemu.

Navzdol se pleza na dvojen način: ali tako, da imaš obraz obrnen proti steni, kakor da bi plezal po lestvici navzdol, ali pa tako, da se pritisneš s hrbtom ob steno. Če je stena strma, se na drugi način brez nevarnosti pleza; kajti držaje je lahko poprijemati, noge lahko trdno postavljati in stopoma navzdol plezati.

Gorolazec, ki je vešč in izurjen plezalec, pleza zmerom molče in pazi posebno, kadar ima slabo stališče, da ne ruši in lomi rahlega in prhkega kamenja; on premisli in preudari vsaki korak in se ne prestopi, dokler nimajo roke in noge trdnega stališča. Kadar preti nezgoda, ali kadar vidi, da je pot nehodna, postoji in opozori tovariše na opasnost.

Na strmini imajo roke največ opravka; z njimi moraš neprenehoma ravnati trdne stopinje nogam. Leva roka prime prva za držaj, potem desna nekoliko više, in kadar ga držita obe prav trdno, se nasloniš na steno in poiščeš varno in držno stopinjo nogam. Če nima strma stena nobenega pripravnega pota, se je treba navzgor ridasto pomikati. Mnogokrat priplezaš do sten, po katerih ne moreš niti naprej, niti nazaj plezati; pomagati si moraš tedaj tako, da poiščeš držaje in stopinje, četudi slabe, pa plezaš pozorno črez skalovino.

Na strmkasti steni, nagneni 25°—30°, stoji varno dobro izurjen hribolazec.

Po visokih gorah pokriva skalovje gladka ledena skorja; po njej je težavno in nevarno korakati, dobro pa služijo krampeži po takem svetu.

Hitro plezanje je opasno. Kdor počasi in pozorno pleza, pleza tudi spešno in srečno.

Plezanje po snežiščih in lediščih je večinoma težavno. Vrv, pravilno rabljena, dostikrat odvrne pretečo nezgodo tod, kakor tudi na skalni strmini. Izurjen vodnik pa opravi nespretnega gorolazca črez snežene in ledene stene.

Kadar prideš na sneg, kateri ni trd, moraš stopiti trdno, da si tako napraviš varno stopinjo.

Na zmrzli steni, katera je zlo strma, moraš krampeže rabiti. Na ledeniku si sekaj stopinje z ostrim robom cepinovim, takisto tudi na ledeni strmini. Izurjen plezalec si useka z enim udarcem stopinjo. Kadar imata obe nogi trdno stopinjo, zapiči ostrino v led, potem usekaj stopnico in stopoma korakaj črez steno.

Cepin je gorolazcu tako potreben, kakor vrv. Dolg bodi 1∙20 m; vodniki imajo nekaj krajšega. Veliko slučajev je, ko ti je cepin v večjo podporo in pomoč, nego gorska palica.

Cepinov držaj (cepinovec) je navadno iz jesenovega ali javorovega lesa. Debel je na gornjem koncu 11 cm, 15 do 18 cm niže še 10 cm; dotlej je obel, potem pa se bolj in bolj zožuje in zaokrožuje ter je kakih 30 cm nad spodnjim koncem že popolnoma okrogel. Najtanjši je cepinovec ravno nad obodcem z jekleno ostjo. Na gornjem koncu je s kobami pritrjena kopača, ki je z njimi vred narejena vsa iz enega samega kosa jekla ali železa. Krajša stran kopače se imenuje lopata, daljša pa ostrina. Od ostrorobe lopate pa do konca ostrine je 27 cm razdalje.

(Dalje in konec prihodnjič).

II.[uredi]

(Dalje in konec).

Cepin je pri plezanju po skalinah navzgor in navzdol zelo važen. Z njim delaš in preizkušaš stopinje, da varno korakaš po ledu in skalovju.

Navzdol plezaje, primeš za kopačo z desno roko, z levo pa za cepinovec in, nazaj naslonjen ob cepin, se pomikaš dalje.

Vrv je na ledišču tako potrebna, kakor na strmini, bodisi pri plezanju navzgor ali navzdol. Zelo pa moraš paziti, da plezaš pravilno. Ko plezaš navzdol, mora biti vrv jako napeta. Na strmkasti steni potrebuje vsaki plezalec 30 m, na zelo strmi pa 6 m vrvi. Za vsako zanjko je treba 1∙35 m vrvi. če je troje plezalcev, naj bo od enega do druzega 4∙5 m proste vrvi.

Vodniki so zelo potrebni po težavnih in nevarnih stenah. Vsaki plezalec mora imeti dva: eden gre pred njim, drugi pa za njim.

Če plezaš brez vrvi, moraš vedno biti pred vodnikom.

Zanjke se delajo na načine, ki jih kažejo naslednje podobe:

Oba konca vrvi morata biti dobro zvezana. Vozel od zanjke bodi na levi strani plezalcu, da lahko prosto giblje z desnico.

Gorolazci, kateri plezajo brez vodnikov, morajo biti vsi korenjaki, dobri plezalci in zelo izkušeni. Najprimernejše je, če jih lazi četvero v družbi. Na ledišču je zelo paziti, kako široke so razpoke, da se lahko pravilno rabi vrv. Stopinje naj seka le veščak, zato bodi on prednik.

Plezati se naučiš le z dobrimi vodniki, če laziš z njimi v visoke gore najmanj štiri poletja.

  1. Temu članku je bila za podstavo angleškega alpinista Denta znamenita knjiga „Mountaineering“, in sicer nje nemška izdaja, katero je priredil s tremi sotrudniki Walther Schultze, a izdala in založila z naslovom „Hochtouren. Ein Handbuch für Bergsteiger“ knjigotržca Duncker in Humboldt v Lipskem. Le-ta tvrdka je prijazno posodila tudi klišejev iz te knjige za naš list.