O pasjih dneh
| O pasjih dneh Rak E. |
Iz časnikarskega življenja
| |||||||||||||
»Stoj!« je kriknil glavni, ko sem ravno hotel odpreti vse zatvornice svoje zgovornosti, »stoj, jo že imam! Da, žrtvovati se morate za list, doprinesti morate zanj žgalno daritev – kaka vzvišena misel! – mučenik svojega poklica! – in vsa žurnalistika Vas bo hvalila, občudovala, oboževala od sedaj pa daleč, daleč tja do prihodnjega tedna!«
Razburjeno sem vstal in gledal za glavnim, ki je kakor zblaznel tekal gorindol.
»Hajd, le brzo! Vzemiti klobuk in suknjo, oblecite hitro svojo palico, pokrijte se z rokavicami, vtaknite si par smotek v denarnico in par dolarjev v usta in – hajd, hajd, pravim, v kak opijev brlog, da orišemo jutri vpliv tega strupa na kadilca, njegove sanje, njegove iluzije, njegovega mačka – – no, ali me ne razumete? Ali moje besede niso dovolj jasne?«
»O, jasnejše ne morejo biti,« sem rekel, le težko zadržujoč svojo razburjenost, »toda ali se Vam ne zdi, da je opij že vendar, no, recimo, nekoliko preveč „obdelano“ gradivo?! Kako bi bilo z opijanjenjem z onim slovitim indijskim ha –«
»Ha –?«
»Ha – š –«
»Hašišem???« je kriknil glavni.
»Da, hašišem!«
»O! Imenitno, krasno, velikansko, gorostasno, nepreplačljivo! Pravo dete Vašega fenomenalnega uma in Vaše ekvatorijalne fantazije! Hitite, tecite, letite, žrtvujte se na žrtveniku časništva in – na vse svete tiskovne škrate! – častni honorar poleg Vaše stalne plače Vam je zagotovljen!«
»Častni honorar? Sem že žrtvovan!«
Hitro sem pograbil klobuk in palico in odšel iz »kraja duševne produkcije.«
⦁ ⦁ ⦁
Vse je bilo pripravljeno. Le še par minut me je ločilo od velikega, svetovnozgodovinskega trenotka, da izginem – nedolžno jagnje na žrtveniku časništva – v žrelu grozovitega maloha hašiša.
Po brezkončnem tekanju po New Yorku in Brooklynu se mi je končno vendarle posrečilo uloviti to čarovno pijačo, ki se pripravlja iz cvetja indijske konoplje – ravno dovolj, kakor je rekel lekarnar, da se ga človek pošteno naleze; toda previden mora pa tudi biti. Previden? Da, kajti vpliv je z ozirom na začetek popolnoma nepreračunljiv in zavaja čestokrat k raznim pustolovstvom. Naj se torej pošteno pripravim.
Pa sem torej sedel v kotu svojega divana v svoji prijazni samski sobici in pregledaval sem s prisiljeno hladnokrvnostjo bojno polje. Vrata sem zaklenil, ključe pa pustil v ključalnici. V sobi je bilo prijetno mračno; okna sem zastrl in žarki zahajajočega solnca so le malo prodirali skozi zastore. V kratkem se je moralo stemniti popolnoma. Pred menoj na mizi je bil v kozarcu opajajoči strup, zraven pa steklenica sveže vode; na desni škatljica užigalic, dva svinčnika in nekaj listov papirja, beležek in – oporoka. Na sredi mize je stala natančno uravnana ura, na kateri je veliki kazalec pravkar kazal na številko XI, a mali se začel pomikati na številko IX.
Še pet minut, samo še pet minut! Kak bo vpliv? Ali se onesvestim – ? Počasi se sklonem pokoncu, vzamem kozarec, sedem udobno in varno v kot in trdno uprem oči na neizprosno se pomikajoči kazalec. Zdelo se mi je, da mineva cela večnost. Kozarec v roki se mi je začel tresti. Postavim ga nazaj na mizo. – – Še dve minuti! Oh, kako počasi se pomika kazalec – in vendar še prehitro! – – Štejem sekunde kakor obsojenec – –
Sedaj! Trenotek se bliža, še petindvajset sekund – – še petnajst – – deset – – pet – tri – ura je devet!!
Dvignem kozarec in ga nastavim na ustnice. Zbogom torej, ti pametni svet, zbogom!!
Hitro sem izlil napoj v usta – – –
V ustih se mi je razlil sladek okus in po jeziku in po grlu ter mi je šegetajoče prešel tudi v nos. Zdi se mi, da mi teče čarovni napoj kakor reka tekočega ognja vame. Čarovni napoj! – – – Vse je ostalo tiho in neizpremenjeno. Nikakega vpliva. Niti najmanjšega. S ceste čujem, kakor oddaljen šum roja, šum in hrum uličnega prometa, ki se vali po »osmi cesti«; s stopnjišča slišim pritajen krik igrajočih se otrok – toda v sobi je vse tiho, tako tiho, da natančno čujem poleg brzega tiktakanja ure tudi rahlo brenčanje kolesja.
Mrači se vedno bolj, zadnji žarki večernega solnca so hušknili preko sosednih streh, kazalnica na uri se vtaplja v tajinstven mrak, slike na stenah in knjige v dolgih predalih se izgubljajo v temi – jaz pa čakam in čakam.
Toda nikakega vpliva! Moj duh je jasen, o, tako jasen, širno kraljestvo mojega spomina leži pred menoj kakor odprta knjiga. Počasi začnem recitirati Gregorčiča:
Polnočni zvon z visokih lin
krepko zaklenkal je,
potihnil glas je vijolin,
strunar odbrenkal je.
Plešišča in gledišča se
povsod zapirajo,
v odprta pa svetišča se
zemljami zbirajo. Itd. itd.
Govorim in govorim, ne zmanjka mi niti besedica. Glas mi je močan, čist in jasen; globlji, izrazitejši nego sicer.
Nato poizkusim improviziran govor. Spomnim se nekdanjih časov in – –
Dragi sotrpini!
Kapital, tisti požrešni kapital, ki se kakor mora vlega na vse naše dejanje in nehanje, ta kapital je kriv, da raste naša beda, vaša beda, vi delavci trpini, od dne do dne. Kapital je tisti, ki vas, trpine, izkorišča, izmozgava, ki iztiska iz vas tlačencev, zadnjo kapljico vaše krvi. Poglejte le vi trpini svoje žuljave roke; ali ste dobili te žulje morda pri delu za svojo korist, za svoj dobiček? Ne! Ožuljele – imeniten izraz – so vaše roke v trdem delu, ki pa prinaša dobiček samo vašim tiranom, vašim izkoriščevalcem, vašim izsesovalcem, vašim pijavkam, in vi tlačenci, vi trpini, vi največji trpini na svetu, sotrpite to!?? Ali vam, trpinom, ne zastaja kri v žilah, ali vi, trpinčenci, ne čutite biča svojih priganjačev na svojih plečih, ali ne bodete – –
Govorim in govorim. Lahko, silno lahko mi teko besede iz ust in pred mojimi notranjimi očmi se, ko govorim, razvija nadaljni govor, da bi ga lahko prijemal z roko. Ne, duh moj je jasen, poznam vso okolico, samega sebe, vse – napoj ni imel nikakega vpliva. Ali pa – – ha! To bo prevara! In tudi drugače ne more niti! Ta prokleti lekarnar me je je popolnoma preprosto goljufal. Samo da me odpravi, mi je natočil nedolžne sladkornice, ali pa kakega »Seidlitza« ali kaj podobnega, in jaz kronani tepec, sem pil to za hašiš. Strela ga!
Znočilo se je medtem. Nejevoljno sem vstal, odgrnil zastore, da je zopet svetloba prišla v sobo in sem se pripravil, da grem na ulico. Čemu bi neki še čakal? Uro in steklenico sem postavil na navadno mesto, oporoko, ki sem jo napravil v svoji neumnosti, in pisma sem zaprl v pisalno mizo in užgal sem užigalico. Glej, cela ura je že minila, bilo je ravno deset. Hitro smuknem v površnik, vzamem klobuk in palico in odklenem vrata. Med podboji sem še nekoliko postal. Hm, in če se vpliv pozneje le še pokaže, na javni cesti?! – – Eh, kaj! Saj imam svojo legitimacijo in celo pest srebrnih tolarčkov, ne glede na papir v žepu?! Le vun!
Naslednji trenotek sem že zadrlešnil vrata, in po stopnjicah dol je stopal žvižgaje imeniten mlad mož, in ta imenitni mladi mož sem bil jaz. Jaz – haha! Jaz s hašišem zastrupljeni urednik!
⦁ ⦁ ⦁
V par minutah sem bil z nadulično železnico že v spodnjem mestu. Tu sem si domislil, da si poiščem kako pustolovščino, kako boljše »gradivo« za svoj list, kakor pa je ta bedasta hašiševa pijanost, in to vsaj zato, da pripravim onega lopovskega lekarnarja, ki se gotovo skrivaj smeje v pest, ob veselje, da je nafarbal mene, mene, prosim, najprefriganejšega človeka celega stoletja!
Počasi korakam po jasno razsvetljeni »šesti cesti«, stopim preko prečnice in sem na »broadwayu«. Tupatam sem napeto posluhnil sam vase, kjer se ni zgenilo nič, prav nič, samo strašno lakoto sem občutil, in to je bila edina posledica onega mazaškega napoja. Kakor je pač navada v New Yorku, sem stopil brez pomisleka v prvo restavracijo in sedel k mizi.
»Porterhouse-steak, oniona, fried potatoes, tomatoes, coffee!!«
In stekel je črni natakar, zatulivši mimogrede naročilo kuharju, jaz pa sem se udobno naslonil na stol in začel ogledovati reklamne slike po stenah.
Stoj!! Kaj je to?! Ali sem začaran?! Ali mi ni smehljaje se pokimala ona pomladanska podoba s plavimi lasmi in modrimi očmi na reklamni sliki? – Zaboga, kima mi, smehlja se, premika svoje črnoobute otroške nožice – sveta nebesa! Ali ne stopa iz okvira – – –
Ves prepaden skočim pokoncu in pogledam v vis. Prevara! Nič se ni zgenilo, slika gleda sicer smehljaje, a vendar nepremično, srepo name. Počasi sem se zopet vsedel in naslonil glavo na roko, da še enkrat z mrzličnim naporom poslušam svojo notranjost. Da, sedaj se je zgenilo; omreževati me je začelo, kakor bi pletli duhovi mreže okrog mene. Zdelo se mi je, da se počasi spušča name neka tuja sila – – bilo mi je, kakor da se sam skromno umikam, popolnoma nazaj v senčno ozadje, a onega stvora iz mesa in krvi, ki je nosil moje ime, da se polašča nekdo drug. In ta drugi je bil močan, divji, hudomušen, bojevit – – po živcih mi je kar plalo. Lakota je izginila popolnoma; praznina v mojem želodcu, ki se mi je zdela prej globoka, kakor brezdno, je bila polna do roba.
A ko se je vršila ta čudna izprememba v mojem bitju, je stal moj stari lastni jaz še vedno tiho in mirno v ozadju, ostro opazujoč in premišljajoč, vesel in preplašen obenem in pričakujoč stvari, ki naj bi prišle. O, sveti lekarnar, vzvišeni prijatelj pravice, odpusti mi moje prenagljene obdolžitve! Tvoj napoj deluje izborno. Že nisem več jaz sam, sem že opijanjen, očaran, moje bitje se je razdelilo v dve. Za kaj nisem ostal doma, doma v svojem varnem kotu na divanu!
Nato me je silovito dvignilo pokoncu. Nestrpno sem vrgel denar na mizo, zaničljivo pogledal pripravljene jedi in mogočno odkorakal na ulico.
Hopsasa, tralala, pustna nedelja!
Kam pa sedaj?! Kamor že – le naprej! Ujuh! Ves svet nam je odprt. Le naprej!
Pevajoč in žvižgajoč sem jo udaril po glavni cesti navzdol, in koraki so grmé odmevali od hišnih sten. Zavil sem v stransko ulico. Tu se mi postavi na pot možakar, pravi rokovnjač, velik kakor gora. Mislil je namreč, in to po pravici, da ima pred seboj človeka, ki se ga je nasrkal nekoliko preveč. Zmlatil sem ga na žive in mrtve in odkorakal dalje, a tam na onem koncu ulice se je prikazalo par mornarjev, ki jih je priklical najin pretep.
Ne da bi vedel, kako sem pravzaprav prišel tja, sem se znašel v kratkem pri pristajališču hobokenskih prevoznih parnikov. »Hoboken«, sem mrmral med smehom in žvižgom, »Hoboken – odhajališče evropskih oceanskih parnikov – Hoboken – »Martha Washington« za Trst – hopsasa, tralala – –« in pojoč in žvižgajoč sem stopil na ladjo, ki je takoj nato odplula po Hudsonu navzdol. Pograbila me je blazna misel, da se takoj odpeljem v Evropo, v Evropo, in ni me izpustila več. Zastonj me je skušal moj stari, pametni jaz, ki je še kakor senca stal v ozadju mojega novega bitja, pa je z vsako minuto bolj slabel in bledel, odvrniti od tega norega sklepa.
Tvoja služba! – Ah kaj! Saj so še službe! Tvoja čast! – Oho, te mi ne more ukrasti nihče! Tvoja pamet! Brr! Pamet se pretvarja v neumnost, dobrota v nadlego! – Kaj? Ne denarja? Da, ali imam pravzaprav petdeset ali petsto tolarje v denarnici!? Potegnil sem denarnico iz žepa in jo preiskal – – strela božja; petsto tolarjev, vse moje premoženje – petsto tolarjev? Hopsasa! Tralala! Udarimo jo v Evropo, v Trst!
Prevozni parnik je obstal in onih par nočnih potnikov je stopilo na suho, med njimi pa tudi jaz. Drugi so se obrnili na levo, jaz pa sem krenil na desno proti pristajališču parnikov »Austro-Americane«, a nesreča je hotela, da je prav tedaj odhajala »Martha VVashington« v Evropo. Že so hoteli dvigniti most, s parnika dol so se potniki jokaje ali smeje poslavljali od svojih dragih na obali, s poveljniškega mostu jej bilo slišati razna povelja, tu pridrvim jaz, zadnji, skočim na most in potem na ladjo.
»Vožnji listek, prtljaga, kje je, gospod?«
»Nič ne maram, nič ne maram, če mi tudi kajžica pogori!« sem mu odpel.
»Kje imate vožnji listek?«
»Ga nimam, plačam na krovu!«
»Oho! Ferma! Stojte tam doli z mestom! Pa imate denar, sir?«
»Kaj maram za d'narce," sem zopet zapel, a mož je zelo spoštljivo pogledal mojo trebušnato listnico, ki sem mu jo molil ped nos, ter stopil vstran. Bil sem na parniku. »Molla!« debela vrv je pljusknila v vodo in »Marthini« vijaki so začeli rezati morje.
O odhodu ne vem pravzaprav nič. Ladijski komisar mi je nakazal udobno kabino, kjer sem se takoj, oblečen, vrgel na posteljo. Šele, ko so začeli stroji delati s polnim parom in valovi biti ladji ob bok, sem spoznal, da ladja plove dalje.
Skozi okroglo okence se je svetlikalo prebujajoče se jutro. Lahno so plali valovi ob boku ladje, zdelo se mi je, da sanjave melodije tajinstveno prodirajo skozi stene. Enakomerno so stresali strojni sunki ladjo, kabino, posteljo in mene na postelji, globlje mi je zdrknila glava v mehko blazino, počasi je legal tihi mir na moje žareče možgane in me začel vklepati v svoje mehke vezi – –
⦁ ⦁ ⦁
Kaj sem sanjal, kako dolgo sem dremal? Ne, tega ne izvem nikdar.
Svež, hladen zrak udari nenadoma v lice in zazdi se mi, kakor bi me polil z mrzlo vodo. Stresel sem se, dvignil glavo in se zbudil – – –
Ne, o ne, najbrž ne, gotovo se še nisem zbudil. Zopet sem zatisnil oči. Kar sem namreč zagledal, pač ni moglo biti resnica, je moralo biti le prevara fantastičnih zanj.
Mir! Da se zavem – – – Ko sem zatisnil oči, sem bil v kabini oceanskega parnika, na »Marthi Washington«, ki mora biti sedaj že na visokem morju – – Čuj! Kak ropot, kako zvonenje, ti klici, žvižgi, to zapiranje vrat – – – Kaj! Ali je morda le resnica? Glej, sedaj! Pisk, lahen sunek, zamolklo, potem pa vedno glasneje in glasneje ropotanje in drdranje pod mojimi nogami – boga mi, tako živo pač ni mogoče sanjati – – šiloma se sklonem pokoncu in odprem oči.
Tuji obrazi radovedno strme vame. Zunaj je svetel dan in mimo mene hite zelene, cvetoče pokrajine, kakor v kinematografu, vmes pa brzojavni drogovi. V vlaku sem!
Kar streslo me je samega začudenja in zgrudil sem se nazaj na blazino ter začel misliti in misliti. Ali se mi je nazadnje zmešalo? Ali sem morda dobil v svoji kabini morsko bolezen in me trese sedaj mrzlica – – ? A glej! Vstopil je sprevodnik. Prišel je pregledovat vozne listke. Namignem mu in mož stopi k meni.
»Say, old boy,« mu rečem tiho, »kam pa vozi ta vlak?«
»Smešno vprašanje,« mi odgovori smeje, »ta vlak vozi k Niagarskim slapovom in v tridesetih minutah smo tamkaj!«
»Kaj! k Niagarskim slapovom? In kedaj smo se odpeljali?«
»Snoči ob enajstih, gospod. Videti je bilo, ko ste prišli na krov, da ste se ga, pa mi nikari ne zamerite, prav pošteno nalezli!«
»Na krov, pravite? Saj je to vendar vlak!«
»Hahaha, seveda! Toda vi ste ga smatrali najbrž za ladjo, kajti na moje vprašanje, kam se vozite, ste mi odgovorili: v Evropo. Ker ste bili videti gentleman, sem Vas poslal lepo tukajle sem v kot in sem nekoliko popazil na Vas, da bi Vas ne bil kdo okradel medtem, ko ste spali. Well, pijanost Vam je menda sedaj prešla.«
»Ali kdo Vam je pa rekel, da me vzemite seboj k Niagarskim slapovom?«
»Vaš vožnji listek, gospod. Poglejte, saj Vam še gleda iz žepa. Ali ste imeli morda blagajno newyorškega centralnega kolodvora za parniško agenturo?!«
Smeje je vzel moj vožnji listek, me skrivaj pogledal nekoliko nezaupno in stopil k drugim potnikom. O da, tudi jaz sem se ogledoval precej nezaupno. Da greš in smatraš železniški vlak za oceanski parnik, da nevede kupiš vožnji listek za tako oddaljen kraj, se popolnoma nezavesten spraviš v ta vlak – – no, kaj takega pa še ne!! Toda, ali sem jaz kriv? Ne, saj je to bila ona tuja sila, ki je zakrivila vse te zmote, ona jaka sila, ki je sedaj mislila in delala zame, duh hašišev, ki me je še vedno trdno držal v svojih krempljih.
Toda ona prava pijanost je že minila, to sem čutil. Sicer je še vodil oni tuji, siloviti duh moja dejanja, toda gledal in poslušal sem z odprtimi očmi in ušesi, pojmoval sem vse, sodil jasno in ostro, živel sem zopet v resničnosti.
Ta oddaljeni grom in šum, ki ga mi prinaša veter na uho, in se zopet izgublja, ko vozi vlak med nebotičnimi skalnatimi stenami, ta šum, to tulenje in rjovenje vedno bolj se bližajočih Niagarskih slapov, ne tega vsega ne sanjam, to more občutiti le človek, ki bedi.
Pol ure pozneje se je ustavil vlak v kolodvorski lopi v Niagara Falls.
Minili so štirje tedni, štirje dolgi tedni, in še vedno sem se mudil pri Niagarskih slapovih.
Uredništvo mojega lista je bilo gotovo že v velikih skrbeh zame in zato sem takoj prve dni po svojem prihodu v Niagara Falls pisal glavnemu uredniku dolgo pismo in opisal svoje hašišovske blodnje. Poleg tega pa sem prosil, da naj mi dovoli za prihodnje tedne moj običajni poletni dopust, ko sem že itak, čeprav proti svoji volji, na dopustu. Ne prav rad, a vendar mi je ustregel glavni urednik z ozirom na veliko žrtev, ki sem jo doprinesel časništvu.
Šumečo pesem Niagarskih slapov sem že zdavnaj znal na pamet; vsak prostorček »Kozjega otoka«, ki deli mogočni veletok v dva dela, mi je bil znan. »Horseshoeske slapove« na oni strani kanadske meje in njihovo okolico sem videl tudi ob zaprti očeh popolnoma jasno pred seboj in prav tako tudi »Amerikanske slapove« na tej strani meje. Z visokega visečega mostu preko Niagare sem že najmanj stokrat gledal v globino.
Nič mi ni ostalo več – – samo nekaj, nekaj me je še zadrževalo, zadrževalo z večjo silo, nego divji hašišev duh in bila je to – ljubezen. – –
Tam v hotelu sem jo videl prvikrat. Občudoval sem jo, oboževal oddaleč, a potem naju je zbližalo vsakdanje občevanje. Včasih, ko sem na najinih samotnih izletih sedel sam poleg nje, me je obšel stari, sanjavi čar hašiševe pijanosti. Tedaj se mi je zazdelo, da v njej zopet spoznavam ono pomladansko postavo s plavimi lasmi in nebesnomodrimi očmi, ki je v oni mali restavraciji na newyorškem broadwayu hotela stopiti iz okvira reklamne slike. Podobni ste si tako zelo, da sem se kar bal te podobnosti. Ne, ne more biti drugače: slutil sem, da pride k meni, slutil sem to plamtečo strast, ki me sedaj veže na to tuje krasno bitje. Ves svet s svojimi ljudmi, bobočnost in njene skrbi, vse to je izginilo, kakor da se je potopilo v šumečih Niagarskih valovih; živel sem le sedanjosti, svoji veliki ljubezni, živel sem le zanjo!
A kdo je bila, ki sem jo ljubil?! Kaj me je brigalo to! Govorili so, da je ruska kneginja z neizmernim bogastvom. Kaj to meni mar! Zame je bila oni divni, rosni pomladanski stvor, ki mi ga je oživljala moja fantazija, zame je bila ona rajskolepa pomladanska podoba s plavimi lasmi in modrimi očmi.
In če sva sedela v zvezdnati noči tam zunaj na skalnem pomolu sama v svoji blaženi samoti ter so okoli naju šumeli in hrumeli besni vodni vrtinci in je njena črnoobuta otroška nožica potrkavala takt k grmenju v globino se pogrezajočih voda, pa so mi njena rubinasta usteca zašepetala: »Ljubim te« – – tedaj je poletela moja duša tja gor k nebeškim zvezdicam, tja gor k modrim zvezdicam njenih oči, in sanjala sva sanje, sanje tako omamljajoče srečne, tako rajsko blažene. – –
Mineval je za tednom teden in napočil je že deveti, kar sem se tedaj omamil s hašišem.
Uredništvo mi je pisalo pismo za pismom, pošiljalo brzojavko za brzojavko. Bilo je vprašanj, očitanj, ukazov, groženj: vsega dovolj. »Čakal bom le še osem dni, potem pošljem po Vas zdravnika za blazne; znoreli ste, drugače si ne morem tolmačiti Vašega ravnanja«, mi je pisal glavni urednik. In prav je imel. Saj je tudi meni samemu v sicer redkih, a vendar se vedno tem grozneje pojavljajočih jasnih trenotkih prihajalo spoznanje, da sem moral zblazneti. Moč moje volje je izginila popolnoma, moja domišljija je bila mrtva – nič, prav nič me ni vleklo več k delu, k pisalni mizi. Živel sem edino le njej, oživeli reklamni podobi s plavimi lasmi. Ali sem res zblaznel? Ali pa morda vedno še vpliva name prevelika doza hašiša, ali pa je le moja blazna ljubezen, ki me jej zasužnjuje?!
Deveti teden! Napočil je že oktober in po pisanem listju so že šumele vlažnomrzle jesenske sape, oznanjevalke kanadske zime. Sumljivo se je že začelo prazniti vejevje dreves, še sumljivejše pa predali moje listnice in denarnice.
Tu dobim nekega dne po daljšem molku brzojavko glavnega urednika. Poslali so jo za menoj na moj samotni izlet. Hitro jo odprem, prečitam in se prestrašim.
»Odpuščamo Vas. Vaše neopravičljivo ravnanje razglasimo v vseh listih.
Glavni urednik«.
Mehanično sem prečital brzojavko še enkrat in zopet še enkrat. Končno sem le pojmil stvar. Srce se mi je hotelo ustaviti, a takoj mi je zopet zabilo z vso silo kakor opojeno z vriskajočo radostjo in hitel sem nazaj v hotel. Ona naj izve to, da sem izgubil službo zaradi nje, da so me izgnali iz mojega poklica, da sem izgubil vse le zaradi nje ; ona naj izve, kako velikansko žrtev sem doprinesel njej, najini ljubezni!
Ko sem stopil čez prag, me je obšla temna slutnja nove nesreče. Drvel sem tja gor v njeno sobo – bila je prazna.
»Kje je kneginja?!« –
»Odpotovala!«
»Kedaj?«
»Danes ponoči!«
Bože moj, je li mogoče?! Skrivaj odpotovala! Hitel sem v svojo sobo. Vleklo me je k pisalni mizi – – ne, nič pisma, nobene vrstice, niti besedice v slovo. – – toda tu, kaj je to?! Miznica je odprta – – vlomljena, moja listnica z ostankom mojega premoženja je izginila!! – –
Opotekel sem se in se zgrudil na tla. Pred očmi se mi je stemnilo. Torej prevaran, goljufan! Ljubezen, zvestoba, zaupanje – – vse le prazna pena, hinavščina, zvita prekana. Moj divni rosni pomladanski stvor s plavimi lasmi tat – – –
Polastil se me je blazen obup. Opotekaje se skočim pokoncu, in le vun, vun!
Šele na Niagarskem mostu sem se ustavil v svojem blaznem teku. Tu je končala moja pot, tu bo konec mojega bitja. Odločno sem se vzpel na železno mostno ograjo in pogledal tja dol v globino. Šumè so se podili valovi tam doli proti slapovom, na katerih skalnatem dnu se razmrska moje truplo na atome. Naprej; biti je moralo tako. Popolnoma mirno sem se spustil preko mostnega robu in sem visel držeč se za železno mostno ogrodje. Moja usoda je zapečatena, pot nazaj v življenje odrezana. Zdrznil sem se in zatisnil oči.
S čarovno hitrostjo je begalo mimo mene vse moje življenje. Kakor da jih je razsvetlil blisk, sem spoznal ljuba igrališča svojih otroških let, svoje prijatelje mladih dni, starše, svojo prvo ljubico – – potem pa je ostala pred menoj, velika in grozeča prikazen one zadnje blazne strasti in kakor megla se mi je vleglo na možgane.
»Zblaznel sem!« sem si dejal sam pri sebi. »To je najhuje, blazen, blazen!!« –
A še sem se držal krčevito mostnega robu. – –
»Ali ne morem več nazaj? Daj, reši se!« je klical v meni od daleč glas ugašajoče življenske sile. »Prepozno,« je odmevalo iz noči mojega obupa, vse je izgubljeno. Ljubezen in čast! In potem! Blazen, blazen! Proč, proč – v smrt – – v smrt!«
In ko tako visim v zraku, ne da bi si mogel pomagati – nad menoj mostni obok, pred menoj pa šumeče vodovje, mi kar nenadoma sune v glavo blazna misel: Kako pa, če so vse to prazne sanje? Če se, namesto da umreš, prebudiš prihodnji trenotek v kabini oceanskega parnika?! – –
Moči so me začete zapuščati. Počasi so mi izpustile roke, najprej ena, potem druga – in padal sem, padal, padal. Žvižgaje je plul zrak mimo mene, sapa mi je zastajala – – tu, štrbunk zašumeli so valovi – – potopil sem se. Pograbila me je neznanska groza, kričati sem hotel – kričati – voda mi je vdirala v usta in nos, začelo me je dušiti – – o, da bi mogel zakričati – da bi le mogel kričati – – hvala bogu, dviga me zopet, dviga me, še trenotek, pa sem na površini – – in potem lahko zakričim – – –
Divji krik se mi je izvil iz grla, a takoj omolknil. Streslo me je – zbudil me je moj lastni glas.
Vse je tiho okrog mene. Šumeče vode ni nikjer, nikjer ni peči in čeri. Rešen sem. Ali kje, kje sem neki? Okrog mene je gosta tema. Previdno začnem tipati okrog sebe. Sedim. Tu pred menoj je nekaj mehkega – – kakor bi bilo sukno – – tu, škatljica – – kaj, ali je res? Škatljica užigalic! Hitro jo pograbim, s strahom in trepetom podrgnem z užigalico po njej – posvetila se je luč in razsvetlla mojo okolico – – kriknil sem in se zopet zgrudil nazaj. V svoji lastni sobi sem, še vedno sedim v svojem varnem kotu na divanu! Pred menoj na mizi je še vse v pravem redu, steklenica z vodo, svetiljka, moji papirji, ura. Ura! Ne, tega pa ne pojmim. Zopet užgem užigalico, kazalnica je jasno razsvetljena, ne morem se motiti. Kar se mi zdi neverjetno, je vendar res – – kar sem popil oni čarovni napoj, se je kazalec pomaknil dalje samo za deset minut. Deset minut čez devet je ura!
Tisočere občutke, strasti, neštete misli in dejanja, dobo celih mesecev z vsemi njihovim trpljenjem in vso njihovo radostjo sem preživel v desetih minutah.
Le nekaj pogrešam – prazni kozarec. A, glej – tu leži, raztrt v tisoč koscev na tleh – – –
⦁ ⦁ ⦁
Velecenjeni gospod glavni urednik!
Tu je torej ta hašiševa storija, od katere ste toliko pričakovali. Kakor vidite, tudi ni nič posebnega. Je sicer res »pristno dete mojega fenomenalnega uma in moje ekvatorijalne fantazije« (Vaše lastne besede, gospod), vem pa, da me napravi nesmrtnega kvečjemu samo za osem dni. Toda, nisem jaz, temveč kriv je temu hašišev škrat, ki mi je narekoval vso to medo. Vendar pa ostane pribito, da sem se žrtvoval na žrtveniku dnevne literature, in potemtakem tudi velja, velecenjeni gospod glavni, Vaša obljuba v zadevi častnega honorarja itd. itd. Prepričan, da mi je v tem oziru treba edino namigniti itd. itd.
Z vsemi križi in težavami sem napisal to poročilo. Pošiljam Vam je, kajti sam se moram še nekoliko odpočiti po teh strahovitih sanjah.
Vaše
najvdanejše žrtvovano jagnje
Rak E.
P. S. Prosim Vas pa, nikari ne pozabite odrezati – saj rezati ste navajeni, oprostite – to pripombo od rokopisa, da morda po kaki pomoti ne zaide v list. No, ta bi bila lepa! So pač nekatere točke vmes, da bi se p. t. občinstvo malo preveč smejalo, in vidite, kajtakega ne bi imel rad. Sicer se Vam ponovno priporočam, da ne porabite, no, pa saj veste, kaj mislim.
Zgornji.
⦁ ⦁ ⦁
Gospod urednik, pa recite sedaj, če ni kolikor toliko razlike med Vami tam v Trstu in med nami tu v Ameriki! V nečem pa smo si precej podobni, če si nismo popolnoma enaki: vročina žeja, no, pa zato nikari ne zamerite, če se drznem tudi napram Vam nekoliko – namigniti, da ne pozabite itd., kakor zgoraj itd. in to tembolj, ker sem se tako sedaj že drugič žrtvoval na žrtveniku itd.
Vas pozdravlja torej tudi
Vaše
drugič navdanejše žrtvovano jagnje.
P. S. Naredite natančen naslov, da se denar ne izgubi!