O osličku, ki je šel pogledat svet
| O osličku, ki je šel pogledat svet |
| |||||||||||||||
O OSLIČKU, KI JE ŠEL POGLEDAT SVET ilustriral Zvonko Čoh
Nekoč je živel osliček. Rodil se je v nedeljo in pravijo, da je to prav poseben dan. Če si rojen v nedeljo, potem te vedno spremlja sreča. No, le poslušajte, kako se je godilo osličku. Nekega dne je pogledal skozi okence in si rekel: »Kako lep je svet! Kaj, ko bi ga šel pogledat?! Samo malo, čisto malo, le do prvega ovinka.«
Mame ni bilo doma in tako je osliček odprl vrata in se kar sam odpravil na pot. Hodil je, hodil in gledal na vse strani. Hodil je, hodil, do prvega ovinka in še naprej. Hodil je in prav zadovoljno migal z ušesi. A glej! Na vsem lepem mu je pot prekrižala čarovnica. »Huuu, huuu! Pa te imam!« je zaklicala čarovnica. »Kar takoj greš z menoj! Še nocoj te vržem v lonec!« Stopila je bliže in ga prijela za ušesa. A čim ga je prijela, jo je speklo, kot bi dala roko v ogenj!
»Aj-aj-aj!« je zastokala čarovnica. »Kako pečeš! Ooo, že vidim, ti nisi zame! V nedeljo si prišel na svet!« »Ja,ja, v nedeljo,« je prikimal osliček in -- cika, coka, cika, coka -- šel lepo naprej. Pa je srečal divjega moža. »Poglej, poglej! Osliček!« se je namuznil divji mož. »Ravno prav! Po drva mi boš hodil in vodo mi boš nosil od potoka!« Stopil je bliže -- a čim ga je prijel, ga je speklo, kot bi dal roko v ogenj.
»Aj-aj-aj!« je zastokal tudi divji mož. »Kako pečeš! Ooo, že vidim, ti nisi zame! V nedeljo si prišel na svet!« »Ja,ja, v nedeljo. Tako pravi tudi moja mamica,« je prikimal osliček in -- cika, coka, cika, coka -- šel lepo naprej. Hodil je, hodil, pa so ga kar naenkrat obstopile vile. »Poglejte, poglejte!« so zaklicale. »Osliček! Pri nas bo ostal in nas nosil čez travnike!« A ko so ga prijele, so se tudi vile spekle.
»Kako grdo peče!« so zatarnale in umaknile ročice. »Ne, ne moremo ga vzeti! V nedeljo je prišel na svet!« »Ja, ja, v nedeljo. Kakor vsi oslički,« je prikimal osliček in -cika, coka, cika, coka -- šel lepo naprej. Hodil je, hodil in je videl, kako lep je svet. Šele zvečer se je vrnil domov. A mama? Najprej ga je, potepuha, za ušesa, potem pa mu je dala zelja in sočne mlade travice.
Angleška ljudska