O nezadovoljni kobilici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
O nezadovoljni kobilici
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, O nezadovoljni kobilici, Slovenski poročevalec, 17. 7. 1955, let. 16, št. 165, str. 6.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pred svojim domom sredi cvetočega travnika se je v žgočem poletnem soncu grel debeloglavi muren. Ves božji dan je prepeval, pa ti priskače mimo dolgonoga kobilica in ga vpraša:

»Kaj pa se vendar tako veseliš? Od jutra do večera se razlega tvoj čri, čri, da te že kar ne morem poslušati.«

»Kaj bi ne bil vesel,« je dobrodušno odgovoril muren. »Ne vidiš šmarnega križa, ki cvete naokrog? Ta medeni duh travniške kadulje me ščegeče v nos? Poglej brundeža čmrlja, kako se pijan od veselja pozibava v zraku! Ni mar neznansko lepo na svetu?«

»Že, že, a prišli bodo kosci in potem zbogom tvoj šmarni križ in travniška kadulja,« mu je odgovorila čemerna kobilica. »Kaj hitro bo konec tvojemu veselju!«

»Trava bo zrasla, zacvetele bodo druge cvetlice,« je odgovoril muren in kar naprej prepeval svoj veseli čri čri.

»Prišli bodo kosci in tudi to pokosili in potem ...?« je modrovala kobilica in s strani pogledala murna.

»Zrasla bo spet nova trava in zacvetel bo podlesek. Oh, kako lepo je vendar na svetu!« je godel črnoglavček, ki je z vsem srcem užival lepoto poletnega dne.

»Že vidim, da si bedak, ko ti nič ne gre v debelo butico!« je dejala kobilica in se pognala naprej.

Srebrna pajčevina, posuta z blestečimi rosnimi kapljicami, se je še lesketala med travnimi bilkami, ko so drugo jutro prišli na trato kosci. Zamahnili so kose in cvet za cvetom je padal po tleh. Prestrašena kobilica je ves dan begala zdaj sem zdaj tja, da bi se ognila grabljicam, kajti na moč se je bala, da bi jo s senom ne zasule.

Na večer je kaj hitro priskakljala do svojega znanca. Postavila se je predenj in ga podražila:

»He, prijateljček, kje pa so zdaj tvoji šmarni križi in travniške kadulje?«

»Kako neznansko lepo diše! Ni lepšega kakor je duh po senu! Mar še nisi zadovoljna, ko se zdaj lahko brez ovir sprehajaš po pokošeni trati?«

»Tebi je res zmerom vse prav na svetu! Enkrat se veseliš cvetja, ker cvete, drugič spet, ker vene,« je rekla kobilica in mu okrenila hrbet.

»Ti pa nisi nikdar zadovoljna,« ji je zabrusil murn. »Zdaj vem, da si od same jeze vsa zelena.«

Kobilico so murnove besede tako raztogotile, da je skočila daleč proč od njega. Padla je tik pred žabo, ki je hitro odprla svoja široka usta in jo scela požrla. Ko jo je goltala, je od samega zadovoljstva obračala zlatoobrobljene oči.

V večerni mrak, ki je legal na pokošene travnike, so se še dolgo oglašali murni. V daljavi so nekje regljale žabe — bila je pravcata poletna noč.


Opombe urednice[uredi]

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vera Albreht, Ms 254, O nezadovoljni kobilici, tipkopis (2 lista), IN = 6815.