O naglici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Tolminske narodne pravljice
O naglici
Andrej Šavli
Spisano: Anja Kokošin
Izdano: Tipografia Consorziale v Trsta
Viri: 93782272
Objava je sporna. Avtorjeva dela še niso v javni lasti.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O NAGLICI

Nekoč so živeli trije bratje. Imeli so za vasjo leseno kočo in grunt. Pa jim je delo zasmrdelo in so nekega dne rekli očetu: «Pravijo, da so na svetu ljudje, ki nič ne delajo, pa jim le dobro gre in jim denarja nikoli ne manjka. Mislili smo in premislili tako, da bi šli pogledat po svetu, kje so tisti ljudje, kaj jedo in kako živijo.» Oče jim ni branil. Mislil je: «Če se kaj naučijo, bo le dobro.» Na glas pa je rekel: «Pojdite po svetu in ko najdete ljudi, ki živijo od sv. Duha, mi pridite povedat. Pravijo, da ni dobro odpravljati se brez zlatih naukov od doma v svet, zato me dobro poslušajte: Ko gre pameten človek po svetu, dobro gleda pred se, da kaj vidi in se

— 71 —

kaj prida nauči. Tako delajte tudi vi: Vse vam prav pride, kar se naučite; če prej ne, čez sedem let.« «Še slabše kot brez zlatih naukov pa je odhajati od doma v svet brez denarja. Zato jim je dal oče mošnjo denarja in rekel: «To vam bo za prvo silo.» Bratje so poslušali zlate nauke in vzeli denar, se zahvalili za oboje in šli po svetu-. Prišli so v krčmo, naročili pijače in pili. Ker pa niso bili praznih glav, niso samo pili, ampak tudi gledali okrog sebe, da bi se kaj naučili. V krčmi je sedel mlad in lepo oblečen fant. Bil je mlad čevljar in najlepši fant v vasi, ki se je menil z lepo krčmarjevo hčerjo, da bi se vzela, če bi ga hotela. Sedel je za mizo, lepa krčmarjeva hči pa mu je nosila na mizo četrtinko za četrtinko. Ko je odhajal, je vrtel z zadregi klobuk v roki, pokazal na prazen kozarec in četrtinko ter vprašal: «Koliko sem dolžan, Rezka?» «0 nič, nič, je že vse plačano,« je zardela brhka Rezka? Bratje, ki so sedeli v kotu krčme, pili in buljili v svet, da bi kaj videli in spoznali, so sedaj res nekaj videli in spoznali. tfAli sta videla?« je vprašal starejši brat mlajša dva. «Videla!» sta mu odgovorila onadva. «Ta je eden izmed tistih, ki nič ne delajo, a vendar lepo živijo,« je zaključil starejši brat. «Ta pa je!» sta pritrdila mlajša. «Pa bi mi kupili njegov klobuk,« je menil starejši brat. Ker sta bila s tem predlogom zadovoljna tudi mlajša brata, so koj plačali, kar so popili, in šli za mladim čevljarjem. Dohiteli so ga in mu rekli: «Ali bi nam prodal svoj klobuk?« Čevljar se je ustavil in jih pogledal začudeno. Ko pa je videl, s kakšnimi ljudmi ima opravka, se je nasmehnil in rekel:

— 72 —

«.Če mi daste zanj toliko, da si kupim novega, zakaj ne?» «Toliko vam damo in še dvakrat toliko», so rekli bratje. Fant je zahteval toliko in toliko. Bratje so mu dali še dvakrat toliko. Nato je vzel najstarejši brat klobuk in so šli dalje. tfSedaj smo dobri,» je rekel in predlagal mlajšima: «Ker smo kupili klobuk, zato da bi živeli brez dela, pojdimo v prvo kremo ob poti, da se do sitega zastonj najemo in napojimo. Bo 'že klobuk vse plačal.» Mlajša dva si tega nista dala dvakrat reči. Šli so v prvo krčmo ob poti, sedli za pregrnjeno mizo, naročili drago kosilo in najboljše pijače. Sedaj niso več buljili v svet, ampak le v krožnike, saj jim ni bilo treba nič več znati. Ko so se dositega, najedli in napojili, je vstal od mize najstarejši brat, vzel klobuk v roko, ga vrtel s prsti, stopil pred krčmarja in vprašal: «Koliko smo dolžni ?» Krčmar je čečkal nekaj s kredo po tablici in nato povedal, koliko so zajedli in zapili. Starejši brat pa je le še bolj vrtel klobuk v roki in vpraševal: «Koliko smo dolžni?» Krfimar mu je zopet povedal, da toliko in toliko. Bratje pa se sedaj jamejo- čuditi in izgovarjati: «Ali ni že plačano? Saj mora biti že plačano.« Krčmar je mislil, da je nasedel goljufom, zato je stopil na cesto in poklical orožnika. Hočeš, nočeš so morali bratje plačati mastno in slano kosilo in pijačo ter so odšli dalje. «Ti ne znaš,» je rekel srednji brat starejšemu, «meni daj klobuk!« Starejši brat je dal klobuk srednjemu. Šli so v drugo krčmo ob poti, kjer so jedli in pili. Toda takrat si niso upali več toliko naročiti. Ko so odhajali, je stopil srednji brat s klobukom v roki pred krčmarja in ga vprašal po računu. Krčmar mu je koj povedal,

— 73 —

koliko znaša. Bratje so se začudili in trdili, da je račun že plačan. Nastal je prepir. Krčmar je poklical orožnike. Bratje so morali pošteno plačati in le za las je manjkalo, da jih niso še vtaknili v luknjo. Nato je poskusil še najmlajši brat svojo srečo s klobukom, pa se mu ni zgodilo nič boljše kakor prvima. Bratje so morali plačati vse do zadnje stotinke, kar so zapili in zajedli. Tako so se znašli ob koncu tega ponesrečenega poizkusa zopet na cesti! «Osleparil nas je!» je rekel najmlajši brat. «Osleparil!» sta mu pritrdila mlajša dva. «Mi se za takšen klobuk nismo zmenili, zato nam mora vrniti denar, če je pravica na svetu,» je rekel starejši. «Denar nazaj!» sta pritrdila mlajša. Šli so in poiskali čevljarja, ki jim je bil prodal klobuk. Ko so prihajali k hiši, jih je čevljar že od daleč opazil. Imel je vajenca. Temu je ukazal, naj se uleže na posteljo in naredi mrtvega. Ko ga bo udaril prvič s palico, ki sloni v kotu, naj se samo malo strese. Ko ga bo udaril drugič, naj se strese močneje. V tretje pa naj skoči s postelje, zažvižga in gre skozi vrata. Deček je vse obljubil in se ulegel kakor mrtev na posteljo. Čevljar je postavil okrog postelje sveče in jih prižgal. Bratje so prihrumeli v hišo, sikajoč kot gadi od jeze. Ko pa so videli, da je smrt v hiši, so se potolažili in rekli: «Bog se usmili duše rajnkega.» Nato pa so čevljarja koj trdo prijeli: «Ampak s tem-le klobukom ste nas pošteno osleparili. Čisto navaden klobuk je, zato zahtevamo denar nazaj.» Čevljar se je začudil in rekel: «Kako to? Gotovo niste klobuka prav držali. Kje ste ga prijeli?« Bratje so pomislili in zajecljali: «Kje?... Kje?... Kje pa ga je treba pravzaprav prijeti?« «Le na tistem mestu, kjer je skupaj sešit,» jim je razložil čevljar.

— 74 —

Bratje so se spogledali, udarili po čelu in rekli: «Na to še pomislili nismo, tepci! Bomo vedeli vsaj za drugič.« Nato so pokropili mrliča in rekli: <cživeti znaš brez dela, a smrti le ne moreš odgnati." «Tudi to znam,» je rekel čevljar. «V kotu imam palico. Če z njo trikrat udarim mrtvega človeka, zopet oživi.» «Zakaj ne obudiš potem tega-le, saj je vendar tvoj sin ali vsaj brat?» so se začudili bratje. Čevljar pa je zmajal z glavo in,rekel: «Lahko bi ga, pa nočem. Ko že Bog tako hoče, naj bo. On vedno prav stori, kar stori.» Bratje se čudijo, mežikajo si med seboj in mislijo: «Baš takšne palice nam je treba.» Na glas pa pravijo: «Mi bi to palico radi kupili. Ali jo prodaste?» «Zakaj ne, če dobro plačate?» je rekel čevljar. «Koliko?» Čevljar jim pove, koliko zahteva za palico. Bratje so bili s tem zadovoljni in so rekli: «Trikrat več vam damo zanjo, samo če je res, kar pravite.« «Res je, res,» je rekel čevljar. «Da pa ne boste kupovali mačka v žaklju, vam pred očmi obudim tega le fanta, četudi ga prej nisem mislil oživiti.« Vzel je v roko palico in stopil k postelji, na kateri je ležal vajenec. Udaril ga je prvič s palico — fant se je narahlo stresel. Drugič se je stresel močneje. Ob tretjem udarcu pa je skočil s postelje na noge živ in zdrav, zažvižgal in šel skozi vrata. Bratom so stopile od samega začudenja in zijanja oči skoraj iz jamic. Plačali so, vzeli čarobno palico in šli z njo dalje po svetu. «Sedaj smo dobri,» je rekel starejši brat. «Dobri,» sta mu pritrdila mlajša dva. Šli so po svetu in prišli v mesto, ki je bilo vse zagrnjeno v žalost. Ljudje so hodili potrti in z objo-

— 75 —

kanimi obrazi po ulicah. Iz oken so vihrale črne za stave. «Kakšna nesreča je prišla nad vas?» so vprašali bratje žalujoče ljudi. Oni pa jim žalostni odgovorijo: «Smrt in bolezen sta prišli med nas. Ljudje pomirajo kakor za stavo. Davi je umrla sama kraljeva hči. Vse je obljubil kralj tistemu, ki bi jo rešil, pa ga ni bilo.» «Nič ne žalujte, ljudje,« so rekli bratje, «mi imamo čarobno palico, s katero obujamo mrliče.» Ljudje so se spogledali. Dvignili so glave in v očeh se jim je vžgala iskra upanja. «Najprej h kraljevi hčeri!» je predlagal starejši brat. Mlajša dva sta mu pritrdila. Zglasili so se pri kralju in mu povedali kako in kaj,. Žalosten jih je kralj poslušal. Ni jim verjel, a mislil si je: «Škoditi to več ne more.» Zato jim je dovolil, da smejo obuditi mrtvo kraljično. Najprej je stopil starejši brat pred mrtvo kraljično. Udaril jo je s čarobno palico. Prvič... Nič. — Drugič... (Nič. — Tretjič... tudi nič. Kralj se je razsrdil, ukazal je zvezati predrznega sleparja in ga vreči v temnico. Nato je stopil pred kralja drugi brat in rekel: «Starejši brat ne zna. Palica je dobra. Meni pustite, da vam obudim hčer.» Kralj noče o tem nič več slišati. Srednji brat pa ga le prosi in prosi. Naposled se da kralj preprositi in pusti, da poiskusi še srednji brat obuditi mrtvo kraljično. Ali tudi temu se ni godilo bolje kot prvemu — kraljična je ležala nepremično in se ni hotela prebuditi. Kralj se je še huje razsrdil, ukazal je srednjega brata zvezati in vreči v temnico. Tedaj je stopil pred kralja najmlajši brat in rekel: «Vedel sem, da ne bo nič, ker manjka mojemu starejšemu bratu v glavi eno kolesce, srednjemu pa dve. Samo jaz lahko oživim vašo hčer.» Sedaj je bil kralj uverjen, da se hočejo bratje norčevati iz njegove žalosti in nesreče, zato je hotel mlajšega brata kar zapreti. Naposled se je le dal

— 76 _

premotiti in dovolil še najmlajšemu bratu, da je poizkusil srečo s čarobno palico. Toda zaman. Mlatil je mrtvo kraljično, kakor bi otepal fižol v skednju, pa ni nič zaleglo. Kralj je skoro zdivjal od jeze. Ukazal je zvezati tudi najmlajšega brata in ga vreči v temnico. Sedaj so se znašli vsi trije bratje v luknji. Tu so ječali leto dni. Čez leto dni jim je kralj ukazal našteti nekaj gorkih in nato so jih izpustili. Znašli so se zopet na cesti. «|K sleparju! Drago nam bo plačal to!» je rohnel najstarejši brat. «K sleparju!» sta mu pritrdila mlajša. Šli so in poiskali čevljarja, ki jim je bil prodal čarobno palico. Ta jih je že od daleč zagledal, ko so se bližali hiši. Pristavil je k ognju lonec smole in jo mešal s kuhalnico. Bratje so vstopili in sikali vanj kot sršeni. Čevljar pa je napravil nedolžen in začuden obraz ter jih vprašal : «Kaj pa je?» «Navadno lesko si nam prodal za čarobno palico, « silijo bratje s palico vanj. «Ali niste nič opravili?« «Nič.» Bratje so v sveti jezi pripovedovali čevljarju, kako drago so jo takrat izkupili s palico. Čevljar jih je poslušal, nato pa rekel: «Kam ste pa pravzaprav udarili mrtvo kraljično? « Bratje so zazijali v čevljarja in nategnili obraze: <cKam?... Kam?... Kam pa je treba udariti?« «Ravno nad srce,» jim je pojasnil čevljar. «Aaa!» so osupnili bratje in se udarili s pestjo po čelu: «Tepci! Prej bi morali to vedeti!« Med tem je čevljar neprestano nekaj mešal v loncu na ognjišču. Bratje ga nekaj .časa gledajo, ugibajo in nato vprašajo: «Kaj pa kuhate v loncu?« «Naglico,» jim je odgovoril ta.

— 77 —

«Hm, naglico? Zakaj vam bo pa ta?» poizvedujejo dalje bratje. Čevljar pa jim je povedal, da naglico prodaja. Za šeflo naglice toliko in toliko denarja. Z njo se pride lahko v eni uri za dan hoda daleč. Bratje so si mežikali med seboj in si na tihem mislili: «Dovolj časa smo zapravili v ječi, zato nam je bas takšne maže treba.» Na glas pa so rekli: «Mi bi radi kupili to žavbo, ker se nam mudi po opravkih.« Čevljar je bil zadovoljen. Stopil je naprej starejši brat, vrgel denar na mizo in zahteval šeflo naglice. Čevljar je postavil starejšega brata med vrata, da bi imel pred seboj prosto pot. Nato je vzel denar in mu prismolil šeflo vrele smole pod srajco. Videti bi ga morali, kako je starejši brat skočil! Kakor blisk jo je ubrar~skozi vrata in izginil za vogalom hiše. Mlajšla brata sta se spogledala in rekla: «To že ni goljufija, ko na lastne oči vidiva, kako naglica pomaga.« Stopil je naprej srednji brat, vrgel še enkrat toliko denarja kot starejši in rekel: «Meni dve šefli, da bom bežal še bolj kot starejši brat, sicer ga nikoli več ne dohitim.» Čevljar je spravil denar in prismolil srednjemu bratu pod srajco dve šefli vrele smole. Skočil je iz hiše, kot bi se vsi zelenci zakadili za njim. Ostal je najmlajši brat sam. Zbal se je, da bratov ne bo več dohitel, zato je plačal in zahteval kar tri šefle naglice. Čevljar je spravil denar in prilepil tudi najmlajšemu bratu le dve šefli vrele smole pod srajco. Tretje šefle, ki jo je plačal, ni hotel več počakati, tako se mu je mudilo. Kako se je potem godilo bratom, ne vem. Ko sem davi začel pisati to pravljico, sem videl tri brate, ki so bežali po poti mimo mojega okna. Najbrž so bili to oni. Počakati niso hoteli, da bi jih vprašal, kako in kaj je sedaj z njimi in kod hodijo. Zato moram pravljico za sedaj končati in vam jo bom pripovedoval dalje, ko se bratje ustavijo.