O naši Ninici
← Tožba | O naši Ninici Josip Murn Aleksandrov |
Slavko gre v nebesa → |
|
Oj ta naša Nina, naša pridna Nina!
Glejte jo, ves dan tam v koti
mirno, sključeno sedi in nihče
v delu njenem je ne zmoti.
Zdajle punico je položila
v postelj, mehko, prerahljano,
uspavanko zraven je zapela
zanjo, revico zaspano.
Zdajle vzela škatlico ej belo,
škatlice, nje žive sanje -
pa saj res je čez vso mero lepa,
in kar v nji je, ni vsakdanje.
Oj, kako je varno, varno vzela
ven iz nje - golobov parček,
za golobi slikano Marijo,
a za njo - ojoj, oltarček -
Pa spet pridno, neumorno pridno
Nina dela in popravlja,
zdira in nato še bolj pazljivo
delo težko to ponavlja.
Potlej pa, kako pobožno moli,
sklenjeni ima ročici,
nizko se priklanja pred oltarčkom,
v levo molek, križ v desnici...
Včasih le se Ninica utrudi
in v pobožnosti zakima...
No, pa saj popolnosti na sveti
nihče, tudi ona nima.
No, pa saj na sveti vsakdo mora
odpočiti si od dela.
Pa bi Nina pri oltarčkih sama
tega delati ne smela?