O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov
Peter Svetina
Spisano: Uredila Maja Vtič
Viri: Svetina, Peter (1999). O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekje daleč na severu so v mestu na ledeni plošči živeli oče mrož, mama mrožka in sin mrožek. Mama mrožka je ravno kopala sina mrožka v morski kopeli. »No, še nohte ti moram postiči,« je rekla. »Ne, ne!« je vzkliknil mali mrožek. »Nohtov pa ne!«  »Ampak mrožek,« mu je prigovarjala mama, »nohte moraš imeti vendar postrižene.«  »Saj si tudi brkov noben mrož ne striže,« je ugovarjal sinko. »Z brki je drugače," mu je mama potrpežljivo razlagala, »brki so okras obraza.«  »Nohti pa so okras plavuti,« se ni dal mrožek in mami ni in ni pustil, da bi mu nohte postrigla. »Ah, ja,« je zavzdihnila mama, »te bo že pamet srečala.«

Ampak malega mrožka pamet ni srečala. Nohtov si nikoli ni hotel postriči. Res je, da mrožem nohti rastejo sila počasi, tako le milimeter na par let, ampak kljub temu, ko je moral mrožek v šolo, so bili že tako dolgi, da so se začele težave. Če so se sošolci žogali in je žogo ulovil mrožek, je reklo pok!, žoga je počila, ko je zadela ob oster noht. In kadar so v šoli za novo leto po razredu obešali balone, se ni smel mrožek nobenega niti dotakniti!

Ko je končal šolo, je hotel v službo. Pa ni imel sreče. Ne v tovarni ribjih konzerv ne na polarni banki ga niso sprejeli. Češ, da bi z nohti luknjal konzerve in bankovce. Žalosten se je mrožek zato nekega dne odločil, da si bo kruha poiskal v širnem svetu. V kovček si je zložil ščetko za okle, glavnik za brke in copate, poljubil je mamo in očeta ter odplul. V daljnih deželah se je hotel zaposliti v živalskih vrtovih, v cirkusih, a kjer je potrkal, povsod so mu rekli: »Saj bi te radi vzeli, samo če bi imel postrižene nohte.«

Skrušen je tako nekoč v velikem mestu obsedel na obali in ni vedel, kaj bi s sabo. Iz razkošne hiše ob obrežju se je razlegala prijetna glasba. Nesrečni mrožek se je napotil za zvoki, da bi si vsaj malo razvedril žalostno mrožjo dušo. Pokukal je skozi odprto okno. Zagledal je koncertno dvorano, polno poslušalcev, in na odru orkester. Tri polarne lisice so godle violino, dva polarna medveda sta igrala na čelo, tjulenj je piskal na klarinet in dva losa sta trobila v lovska rogova. Dirigiral jim je severni jelen. Kašna muzika je bila to! Ko so muzikantje po koncertu pospravljali inštrumente, so zagledali skozi okno žalostnega mrožka. »Hej, prijatelj!« mu je zaklical severni jelen. »Te naša glasba ni razvedrila?«  »Je, je,« je odgovoril mrožek, »ampak takoj, ko ste nehali igrati, sem spet postal žalosten, ker sem se spomnil, da nikjer ne morem najti službe.«  »Kaj pa znaš, prijatelj?« ga je vprašal severni jelen. »Če ne znam, bi se pa priučil,« je odgovoril mrožek, »pa mi še tega ne pustijo. Pravijo, da bi si moral postriči nohte. In je žalostno iztegnil prednji plavuti pred dirigenta. »Prijatelj! Saj ni mogoče!« je vzkliknil severni jelen. »Ja kje si se pa potikal do zdaj? Že pol leta iščemo koga z dolgimi nohti, da bi brenkal na kontrabas, ker smo izgubili lok! Takoj te sprejmemo, če hočeš.«  Nesrečni mrožek dirigentovim besedam kar verjeti ni mogel. Muzikantje so mrožka takoj vzeli v uk. Že po prvem mesecu je nastopil z orkestrom na koncertu. In potem na naslednjem in na vsakem. Tako se je mrožku končno nasmehnila sreča. In še nekaj. Orkester se je kmalu po tistem odpravil na turnejo po severnih morjih. Mrožek je očetu in mami poslal telegram, da prihaja. Kako sta bila vesela, ko sta ga zagledala v koncertni dvorani!