O močnem kovači

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O močnem kovači
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekdaj je živel jako reven oče, ki je imel jedinega sina. Ta je nekoč rekel očetu: „Oče, ne moreva več shajati, šel bom, da se naučim kakemu rokodelstvu.Šel je po svetu, pa je prišel do nekega kovača,katerega je vprašal, ali bi ga vzel za pomagača. Ker je kovač ravno potreboval dobrega delavca, sprejel jedečka. — Deček je koval in koval, a vender mu delo ni šlo prav izpod rok. Ko mu je kovač nekoč rekel : „Vdari po železi!" vdaril je tako, da se je naklo z železom vred pogreznilo v zemljo, in da je je kovač jedva izkopal. Mojster mu je na to rekel, da ni za nobeno rabo. Pomagač ga je vprašal, kaj mu bo dal za plačo. Kovač mu je pa poroglivo velel, naj si vzame v kotu železen drog, ki vaga osem in dvajset centov. Jedva je spregovoril, že je mladeneč zagrabil drog ter ga odnesel. Hodil je dolgo po svetu, pa je prišel do nekega mlinarja, kateri je mlinske kamne v zrak lučal ter ga je vprašal, kaj dela. Mlinar mu je odgovoril, da se kamenčka. „Hodi z mano!" pravi mladeneč, „idiva po svetu, ker sva oba jednako močna."— Odpravila sta se, pa sta prišla do nekega človeka,kateri je hrastje krčil. Vprašata ga, kaj da dela.„Hrastje krčim." Rekla sta mu: „Mi trije smo jednako močni, pa pojdimo skup po svetu." Šli so čez vode in gore, čez hribe in doline, pa so prišli do nekega gradu, v katerem so bile tri zaklete deklice. V grad pa je smuknil majhen star možiček, ki je ročno vrata za seboj zaprl. Potniki mu velé, naj odpre, da bodejo notri prenočili, ker so že hudo utrujeni. Starec pa je vrata še bolj pritiskal in ni hotel odpreti. Zdaj je zgrabil kovač svoj drog, vdaril trikrat po vratih ter je razbil. Stopili so noter ter so našli v jedni sobi kosilo za štiri ljudi pripravljeno. Ko so se najedli,velel je kovač možičku, naj jim pokaže tri zaklete deklice. Starec jih je peljal v klet, kjer je bil strašen prepad pa je rekel, da so tam notri zaklete deklice. Ko so to zvedeli, rekel je kovač, naj gre mlinar ž njim na lov,hrastokrčežu pa je zapovedal,naj doma kuha. On je kuhal in kuhal, pa je prišel k njemu star možicelj, ki ga je prosil malo kruha. Ni mu ga hotel dati, ker ni utegnil. Berač pa ga je zmiraj prosil in prosil dokler mu ga ni dal.Ko je dobil kruh, začel se je tako tresti, da iu,u je(kruh) padel iz rok. Začel je kuharja prositi, naj mu ga pobere, sam ga ne more, ker je že jako star. Kuhar se je res pripognil, da mu pobere kruh, ali v tem je že starec skočil nanj, pa ga je tako namlatil,da je revež jedva ustal. Dozdevni berač bil je namreč sam škrat. Ko sta dospela una dva z lova domov,povedal jima je kuhar, kaj se je zgodilo, in zakaj ni mogel skuhati kosila. — Zdaj je rekel mlinar,da ostane on doma v kuhinji, njega pa tisti možicelj gotovo ne bo opeharil. Ostal je in una dva sta odišla na lov. A zgodilo se mu je ravno tako, kakor njegovemu predniku. Tretji dan pa je ostal sam kovač doma. Tudi takrat je prišel uni starec. Kovač mu je dal kruha, a ko je berač spustil kruh na tla, vzel je kovač svoj železen drog in ko je škrat hotel skočiti nanj,vdaril ga je z drogom tako, da se je takoj zvrnil ter ga je potem tako tolkel po kuhinji, da mu je komaj unesel peté v svoj brlog. Kovač je šel za njim ter mu velel, naj mu pokaže tri zaklete deklice. Ker pa možicelj tega ni hotel storiti, poklical je kovač povrnivša se tovariša, z drogom pošteno naklestil starca ter mu zapovedal, da jih je peljal v klet k prepadu,kjer jim je moral pokazati tri zaklete deklice. Vgledali so jih doli v prepadu: prva je predla, druga vezla a tretja pa je šivala. Ker je bil prepad globok, šli so po vrv ter so prvo navezali tistega, ki je hrastje,krčil. In šel je doli, ali ko je prišel do sredine, začelo ga je nekaj srbeti in grizli. Zatorej je dal znamenje,da ga tovariša spet gori potegneta. Potlej so navezali mlinarja. Tudi on je prišel samo do srede,pa ni nič opravil. Zdaj se je pa navezal kovač in vzel je svoj železen drog sabo. Ko je prišel do srede,začelo je tudi njega grizti in praskati, toda otepal je s svojim drogom na okolu; da se je kar iskrilo. Tako je srečno prišel doli. Našel je ondi škrata, kateremu je zapovedal, naj mu ročno pokaže starejšo deklico,inače bo rabil svoj drog. Ko mu je pa škrat navzlic temu ni hotel pokazati, kresnil ga je nekolikrat po hrbtu in precej mu jo je privedel. Kovač jo je navezal k sebi na vrv ter dal znamenje, da sta ju tovariša potegnila gori. Sel je po tem nazaj in škrat mu je moral izročiti srednjo deklico. Tudi njo je srečno spravil iz prepada. Ko je v tretje prišel doli,ni privezal zadnje deklice na vrv, nego velik kamen,ta potem pa je tovarišema dal znamenje, da bi potegnila.Tovariša misleča, da se je kovač navezal z najmlajšo na vrv, bila sta mu nevošljiva, pa sta rekla: „Zakaj bi ta umazanec delil znama grad, spustiva ga rajše doli,da se razbije. Ko sta vrv privlekla do sredine, prerezala sta jo, da je kamen z vso močjo priletel nazaj.Mislila sta, da sta tako ubila kovača. Kovač pa je z najmlajšo deklico hodil po prepadu in gledal, kako bi spet prišel na svet. Tako je prišel do nekega morja,kjer je ob bregu v velikem ptičjem gnêzdu zagledal sedem mladičev. Priplaval pa je som, kateri je hotel mladice požreti. Ker so se kovaču ptički smilili, vzel je naglov sedem kamenov, pa jih je vrgel v somovo žrelo. Čez nekaj časa pa je priletela starka ter je kovača vprašala, kaj hoče imeti za plačilo, ker ji je rešil mladiče. On jo je pa prosil, naj njega in deklico odnese iz strašnega prepada. To je starka tudi storila.Ko je dospel v grad, očital je svojima tovarišema,kako grdo sta ž njim ravnala ter ju zapodil iz gradu. Napravil je po tem veliko gostijo; prišlo je mnogo gospodov, gospa in gospodičin, ki so se ondi izvrstno gostili in pečenega purana jedli, Jaz sem tudi bil ondi, se dobro gostil, popival in popeval;dali so mi iz naprstnika jesti in iz rešeta piti,pa mi je še zdaj jezik moker. J. P.