O mačjem orači

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O mačjem orači
Fran Nedeljko
Izdano: 1889
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-116XM6BP
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Imel je nek gospod lep travnik, na katerem je raslo lepo seno. A vse to ni gospodu nič koristilo. Ko je mislil travnik pokositi, prišlo je nekaj po noči in je poteptalo vso travo, tako da kosci niso mogli kositi.A gospod je bil bogat in zato je obljubil unemu, kateri mu poizve, kaj da tepta njegov travnik, dosti denarja.Oglasilo se je mnogo ljudi obetaje, da hočejo poizvedeti.Vsako noč je šel po jeden stražit, a vsak jezaspal na straži.Imel pa je takrat nekje nek oče tri sinove. Dva sta bila pametna, a tretjemu najmlajšemu pa je malo manjkalo, kakor sta pravila brata. Vedno je čepel na peči. Vprezal je dve mački k lesenemu oralu, katero je naredil sam, in delal je po peči ogóne in brazde,kakor kak orač. S tem se je pečal in druzega dela ni poznal. Tudi k temu je prišla vest o zagrešenem travniku in o denarjih, katere je obljubil bogati gospod unemu, kateri poizve, kdo da tepta po noči njegovo travo.Vbogi bratje bi si radi kaj prislužili in zato se poda prvi večer najstarejši na stražo. Zaspal je, kakor vsi prejšnji stražari in videl ni ničesar. Povrne se otožen domov. Drugi večer gre drugi brat. Da ne bi zaspal kakor starejši, nareže si šib, ošpiči je in je zabije v zemljo. Na to vleže in nagne glavo čez ošpičene šibe, da bi se vsaki pot zbodel, kolikokrat bi se mu jelo dremati. Vse ni pomagalo nič, zaspal je.Zgodaj se vrne jezen in otožen domov.„No, koliko denarja sta dobila, kaj sta videla?" norčuje se ž njima brat na peči.„Ti budalo, ti boš več poizvedel kakor midva!Pa pojdi ti!"K pravita mu starejša brata.„Saj tudi pojdem !" Spekli so mu iz pepela potico in dali so mu piti čiste vode, ne tako kakor sta dobila starejša brata,pšenično potico in dobrega vina.Najmlajši brat je vzel vrečo iznad peči, zavezal je v njo mačke, oralo in bič in odšel je.Po noči že pride na. travnik, odveže vrečo in začne z mačkami po travniku orati. Pri tem delu se mu ni dremalo. Ko pride enajsta ura, pridirjajo na travnik trije konji in začno po njem divjati.Prvi, bil je žolt, pravi: „Snemi mi uzdo! Tretji brat uboga in sname konju uzdo raz glavo, konj pa mu reče: „Hrani dobro uzdo, da je drugi nihče ne dobi. Ko me boš potreboval stresi mojo uzdo in na torišči ti bodem!" To izgovorivši je izginil.Na to pridirja bel konj k njemu in mu reče:„Vzemi mi uzdo raz glavo!" Brat uboga in sname konju uzdo. Tudi belec mu dé: „Hrani dobro uzdo,da je drugi nihče ne dobi! Ko me bodeš potreboval,stresi mojo uzdo in na torišči ti bodem!" Tako mu je rekel ter izginil.Na to pridirja črn konj k njemu in mu reče:„Snemi mi uzdo!" Brat uboga in sname konju uzdo. Črnec mu veli; „Hrani dobro uzdo,, da je nihče ne dobi! Ko me bodeš potreboval, stresi mojo uzdo in na torišči ti bodem.Tako mu je rekel ter izginil.Brat pa je pobral svoje mačke, oralo in bič, djal je vse v vrečo, na vrh pa uzde; zavezal je vrečo in napotil se je domov na peč. Tukaj je zopet odvezal vrečo, izpustil svoje mačke in oral je meni nič, tebi nič, kot prej po peči. Brata pa sta se debelo smejala.Raznesla se je pa v istem času vest, da ima nek kralj pol kraljestva in svojo hčer za stavo. Kralj je dal napraviti okolu tretjega nadstropja v svojem gradu močen oder in dal je obesiti na njem kraljičin svilen robec, njen zlat prstan in šopek lepih cvetlic,katerega je pripravila sama bodočemu ženinu. Razglasiti je dal potem po celem svojem kraljestvi, da uni dobi kraljevo hči za ženo, kateri v treh dnevih preskočivši tri nadstropja odnese robec, prstan in šopek.Zbralo se je mnogo gospode pred kraljevo palačo;zbralo se je mnogo lepih in junaških mladeničev iz devetih dežel, da bi poskušali svojo srečo. Tudi naša dva brata sta zvedela o bogati kraljičini in kraljevi stavi. Prosila sta očeta, da jima kupi lepa konja in lepo obleko, morda ona pridobita lepo kraljičino in pol kraljestva. Oče usliši njijino prošnjo, kupi jima lepa konja in lepo obleko. Podala sta se za srečo.A tudi najmlajši brat je hotel poskusiti svojo,srečo. Vzel je uzdo žoltega konja in stresel jo je. Konj je pritekel. Brat je vsedel nanj in glej! kako se je spremenil. Bil je tako lepo oblečen, tako lep, kakor nobeden drugi. Hitro je prijahal pred kraljevo palačo.Vse se je čudilo neznanemu vitezu, tudi njegova lastna brata. Preskočil je hitro tretje nadstropje, vzel je svilen robec in odjahal ravno tako hitro, kakor hitro je prišel. Vse se je čudilo lepemu jezdecu. Ko je prišel domov, je vzel uzdo konju z glave, spravil jo je, kakor tudi svilen robec na peči v vrečo in oral je meni nič,tebi nič s svojimi mačkami po stari svoji navadi. Na večer sta se vrnila brata otožna domov in pripovedovala sta dogodbo o lepem vitezi na kraljevem dvoru. Drugi dan sta se podala brata zopet na kraljevi dvor in najmlajši brat tudi ni ostal doma. Vzel je uzdo belega konja, stresel jo in konj je stal pred njim. On je sedel nanj in bil je čil junak. Jahal ja pred kraljevo palačo, kjer je bilo zbrano že mnogo junakov lepili in čvrstih. Vse je čakalo neznanega viteza in ko je prišel, gledalo je več zavidljivih oči nanj. Konj je preskočil tretje nadstropje in junak je vzel zlat prstan.Ne meneč se za nobenega odjahal je hitro. Ko je prijahal domov, vzel je konju uzdo z glave. Konj je odšel in brat je začel s hrani vsi uzdo in prstan v vrečo, z mačkami orati po peči.Na večer sta prišla brata domov. Ne zmené se za brata na peči, pogovarjata se o lepem vitezi na kraljevem dvoru. Brat na peči pa vpije: „He! bistahar bistahar!" in orje z mačkami naprej.Prišel je tretji dan. Brata sta zopet jezdila na kraljevi dvor; a tudi tretji brat ni hotel ostati doma na peci. Vzel je uzdo črnega konja in stresel jo je.Konj je stal pred njim. Brat sede nanj in bil je lep junak, lepši, kakor vsi uni, ki so stali pred kraljevo palačo. Hitro je prijahal pred grad in preskočil tretje nadstropje. Vzel je lep šopek, katerega je pripravila kraljičina sama svojemu ženinu, in odjahal je hitro.Vse se je čudilo neznanemu junaku, celo kralj in kraljičina,ker se ni hotel nič oglasiti pri njima.Končano je bilo, vitez si je pridobil kraljičino.Jeli so se pripravljati za svatbo, misleč, da bo kmalu prišel junak po svojo nevesto; a ni bilo že tri mesece o njem ne duha ne sluha.Kralj je zato naznanil po vseh deželah, da se nai kraljičin ženin nikakor ne zadržuje, kajti kralj ga želi poznati. A ženina še le ni bilo.Na to je dal kralj po celi svoji deželi preiskati vse kotiče, da bi našli omenjena kraljičina darila in da bi potem dotičnega človeka pripeljali pred kralja.Našli niso ničesar.„Ali ste vsakega preiskavah?" vpraša uni, ki je vredoval kraljeve stvari, župane vseh krajev".„Samo jednega ne!" pravi nato župan iz une vasi, kjer so živeli trije bratje. „Unega nismo, kajti on se malo briga za vse, najraje orje z mačkami po peči. Ta gotovo nima kraljičinih daril!" „Morate ga preiskati, tako se glasi kraljeva zapoved!" Preiskali so ga, in našli so pri njem svilen robec,zlat prstan in šopek, katerega je kraljičina sama pripravila svojemu ženinu.Moral je pred kralja in obhajali so ženitovanje.Kraljičina in kralj nista bila nič kaj vesela, ker so dobili takega ženina v hišo. Ženin se ni mnogo brigal ni za svojo ženo ni za druge stvari po deželi,da si je bil sedaj kraljev zet in je smel upati, da mu pride kedaj kraljevo žezlo v roke. Ostal je pri svoji stari navadi. Morali so mu postaviti tako peč,kakor jo je imel doma in oral je z mačkami, katere je prinesel za doto s sabo, po peči kakor prej pri svojih bratih; kateri so sicer od sedaj s svojim očetom živeli bolje na svojem posestvi. Kraljev zet se tedaj ni s prva z ni čim drugim pečal, kakor z oranjem po peči.Necega dne pa ide, pustivši svoje mačke, v gozd.Ko dospe v sredino, zagleda na veji majhnega hrasta viseti meč. Sname ga z drevesa in čita na njem:„Kadar mahneš s tem mečem, padlo bo vse!"Vzame meč in poda se domov. Tukaj ga shrani na peči in orje z mačkami po stari svoji navadi.Prišli pa so hudi časi za kralja, hud sovražnik mu je napovedal vojsko.Kmalu je bila nabrana vojska, za boj je bilo vse priskrbljeno; kralj se je poslovil od svojih in odrinili so v boj. A sovražnika je bilo kakor listja in trave in kralj je imel premalo vojakov, da bi premagal sovražnika. Moral se je vrniti premagan in hudo je plakala cela dežela.A kralj je nabral veliko vojsko, trikrat večjo od prve in odrinil je zopet na boj, da bi kaznoval svojega nasprotnika. Kraljev zet pa je ostal, kot prvikrat doma na peči pri mačkah in oral je ne meneč se, kar se godi po kraljestvu. Sedaj je sicer povedal tastu o čudodelnem meču, a stari ga je pozabil doma. Še le ko so bili daleč od doma v taboru pred sovražnikom, spomni se kralj meča. Težko mu je bilo pri srci; vrniti se ni mogel več, ker se je že drugi dan ob zori imel pričeti boj, a daleč, daleč je bilo do domovine. Težko je bilo kralju pri srci, ker je vedel, da bode premagan, kajti sovražnikova vojska je bila trikrat večja od njegove.Poklical je tedaj svoje starejšine pred se in povedal jim je o svoji nesreči. Starejšine mu svetujejonaj pošlje brzega konjika domov, morda se vrne pred zoro.Kralj stopi pred svoje vojake in je vpraša, kedo bi hotel prevzeti ta posel.Oglasil se je mlad konjik. Kralj mu je dal mnogo denarja na pot in konjik je odjahal hitro. Prišel je pa do neke krčme in zelo ga je mikalo notri. Sel je in ostal je do ranega jutra v krčmi zapravljajo kraljevi denar.Med tem pa je kraljev zet opazil, da je tast pozabil meč doma. Ni hotel, da bi tast izgubil zopet pol dežele. Hitro vzame meč in uzdo žoltega konja in strese jo. Konj je stal pred njim. Sedel je nanj in odjahal je. Ob zori je prišel do tastovega tabora.Pričela se je ravno vojska. Hitro je jahal med sovražnike in mlatil je semterje z mečem. Padlo je vse,kralj je zmagal. Vsi so hvalili junaškega jezdeca in kralj mu je podaril v spomin zlat meč okovan z dragim kamenjem. Jezdec je vzel meč in je hitro odjahal; videl ga ni nihče več. Tri dni prej kakor kralj je bil njegov zet doma in oral je, ko seje vrnil kralj vesel domov, z mačkami po peči. Ni se zmenil za nikogar, kralja še pozdravil ni.Vse je bilo veselo po deželi.Vzdignil pa se je sovražnik zopet hoteč pridobiti zgubljeno nazaj in kralj je zopet moral na vojsko.Malo časa pred vojsko pa je našel nek dvorjan pri kraljevem zetu odlično darilo, katero je isti prejel po drugi vojski in tudi čudodelen meč.Njegova črna duša je zdaj hrepenela po obojem.Moral se je zato iznebiti unega, v katerega rokah je bilo to dvoje.Kralj se je podal tretjič na boj in sedaj je šel ž njim tudi zet. Tudi dvorjan je opasal meč, a ne za sovražnike, ampak, da bi odsekal kraljevemu zetu glavo.Kakor je sklenil, tako je tudi storil. Niso še bili daleč od domačega kraja, bilo je kakih devet ur hoda; dvorjan je potegnil meč nad kraljevim zetom,ko sta jezdila za vojsko in prebodel mu je srce.Visoko je odskočila rudeča kri.Pokopal je potem umorjenca ne globoko pod zemljo in jahal je dalje.Prišli so v sovražnikovo deželo in utaborili so se. Drugo jutro ob zori se je pričel boj. Sovražnih vojakov je bilo trikrat več kot kraljevih, a kralj se ni bal nič, kajti mislil je, da bo zmagal zetov meč.Dal je poklicati zeta k sebi, a nihče ni vedel o njem ničesar. Kralj se prestraši in obupan ide v boj.Že so se jele kraljeve čete umikati, na kar prijezdi med nje na čilem konji dvorjan in mlati z mečem, katerega je vzel kraljevemu zetu, po sovražnikih.Vse se je umikalo, vse je padalo pred drznim jezdecem.Kraljeva vojska je bila zmagonosna.Po vojski obdaruje kralj bogato dvorjana.Opazivši pri njem zlati meč se mu še enkrat lepo zahvali za njegovo poprejšnjo pomoč. Ponosen se je vrnil dvorjan s kraljem domov in bil je od onega časa njegov največji prijatelj.Vrnil se je dvorjan, a kraljičin mož se ni vrnil; spaval je pod hladno zemljo. Na njegovem grobu pa je zrasla lepa rožica, ki je sladko vonjala tri ure daleč.Bilo je že od tega sedmo leto. Na kraljevem dvoru niso več pogrešali unega, ki je oral na peči z mačkami;nihče ga ni pogrešal, ni kraljičina, katera se je pripravljala na poroko z dvorjanom, ni mačke, ker niso živele več. Bližal se je dan, ko se je mislila kraljičina poročiti z mladim dvorjanom.Necega dne pa je prišla neka deklica do dehteče rožice, katera je cvetela na grobu umorjenca.Deklica jo je utrgala in o tej priložnosti je padel cvet doli na grob in skozi luknjico, katero je morda naredil dež, na mrliča, — in glej! oživel je. Vstal je, ker je bilo le malo zemlje nanj nasute in bil je čisto prerojen.Napotil se je po svetu in prišel do kraljevega gradu, ki je bil lepo okrašen. Poprosil je v gradu, če bi ga hoteli vzeti v službo.„Da! dobro! ravno jednega kočijaža še rabimo za jutranjo svatbo. Ostani!" Tako so mu rekli in ostal je. Mnogo dela so imeli drugi kočijaži, a novi kočijaž je gledal samo na sinje nebo. „Delaj, delaj vspodbujali so ga, a on jim reče:„Jaz bom z bičem opravil vse!" Vse je bilo gotovo.Kočijaži so postavili svoje kočije pred grad.Novi kočijaž pa poišče uzdi od črnega in belega konja,strese ji in konja sta stala pred njim . Vpregel j a je h kočiji in glej — njegova kočija je bila najlepša od vseh.Nevesta se je hotela v najlepši kočiji peljati in za to je sedla v to.Urno je vozil novi kočijaž nevesto, tako hitro, da se je vse čudilo njegovim konjem. Hitro so bili pri cerkvi,hitro sta se poročila kraljičina in dvorjan, in hitro so bili zopet doma.Pričela se je gostija. Vse je bilo veselo. Vsak gost pa je moral povedati pri gostiji jedno pripovedko.Ko je vsak svojo povedal, stopil je tudi novi kočijaž pred kralja in prosil je, da sme tudi on povedati svojo povest. Dovoljeno mu je bilo in pričel je:„Imel sem jedno skrinjico z zlatim ključem.Zgubil pa sem zlatega in dal sem narediti srebrnega Jedva pa sem dobil srebrni ključ v roke, bil je tukaj tudi že zlati.Kaj mislite, kateri ključ je bolje rabiti, stari ali novi?" Vsi gostje so na to odgovorili:„Stari ključ, ker bo se s starim ložje odpiralo." Pravil jim je potem, kako se mu je godilo. Med pripovedovanjem pa je izginil dvorjan iz sobe in nihče ga nikoli ni videl več. Gostija pa vender ni jenjala; posadili so na njegovo mesto kočijaža. —Kraljev zet pa je ustal, vzel svoje uzde ter stopil doli na dvorišče. Tam ga je pa čakalo i roje krasno opravljenih vitezov. Ti so mu rekli: „Ti si nas rešil s svojo nevstrašenostjo zakletve; bili smo namreč mi tisti trije konji, katerim si na travniku pobral uzde." Zahvaljuje se mu, odišli so in ni jih videl nikoli več.Gostovanje pa je končalo z občnim veseljem in vsi so še dolgo in mirno živeli. J. K. P.