O lepi mladi nevesti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šopek lepih pravljic
Feliks Stegnar
Spisano: Katja ropoša
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O lepi mladi nevesti.

O krasnem poletnem jutru gre ljubko dekle kmečkega stanu v gozd, da si naseče s srpom nekoliko krme za domačo kravico. Spravljaje travo na kup ne misli, da bi se ji moglo zgoditi kaj žalega. Na enkrat prilomasti cela tolpa roparjev, ki jo obstopijo in odpeljejo brez milosti in usmiljenja; vsaka prošnja bila je zaman.

Daleč od dekletovega doma, v temnem gozdu, so imeli roparji svojo hišo: Nekaj jih je ostajalo vedno doma, ko so drugi šli na rop. Dekletu pa niso roparji storili nič žalega, samo odgnali so jo in so jo imeli kot jetnico pod vednim varstvom. Morala je gospodinjiti, kuhati, peči in prati, v ostalem pa se ji je godilo prav dobro, samo skrbno so jo stražili. Roparji so ji dali ime: lepa mlada nevesta.

Tako je dekle preživelo že več let v roparskem zavetju. Pripetilo pa se je nekoč, da so hoteli izvršiti velikanski rop. Da bi se jim posrečil, morala je vsa drhal, od prvega do zadnjega iti na delo.

Dekle se je na videz privadilo življenju v roparskem zavetišču, tudi ni skušala pobegniti, ker bi bila težko našla pot iz divje goščave - tako si je mislil roparski glavar, zato naj ostane to pot sama v gozdnem bivališču. A komaj so roparji pete odnesli, premišljevala je lepa nevesta, kako bi pobegnila. Hitro ponaredi iz slame osebo, jo obleče v svoja krila, dene ji na glavo čepico, sebe pa namaže od nog do glave z medom, povalja se potem po kurjem perju, tako da je ni bilo poznati in je bila videti kakor čudovita ptica. Slamnatega dekleta pa je prislonila k oknu nad glavnim vhodom, da je gledala z obrazom doli pred hišo, a obličje je pokrila z gostim pajčolanom. Potem je ušla. Slučaj pa je hotel, da je glavar ali slutil, da namerava dekle pobegniti, ali pa da se je kaj pozabilo, kar se je nujno potrebovalo, s kratka: poslal je nekoliko roparjev domov in potoma so srečali pernatega čuka. Mislili so, da je eden izmed tovarišev, ki se je ošemil, da bi ga nihče ne spoznal; smeje se mu so ga vprašali: "Pernjak, pernjak! Povej nam le, nevesta lepa kaj počne?"

Ta pa, ki je bila dekle sama, se je zelo prestrašila, vender se je ohrabrila in odgovorila s tujim glasom: Pospravlja, snaži že ves dan, sedaj pa gleda v gozd teman.

S tem je prevarala roparje in kmalu jim je izginila izpred oči ter se rešila iz nevarnega gozda. Ni bilo dolgo in dospela je do vasi, kjer si je kupila drugo obleko in se vsa umila, potem je po dolgem potovanju srečna in zdrava prišla na svoj dom. Tako pametna pa je tudi bila, da ni prazna ostavila roparskega brloga, marveč vzela si je za letno mezdo znatno kopico novcev ; vsled tega je bila dobro preskrbljena in se omožila z vrlim mladeničem.

Oni roparji pa, ko so zagledali hišo, videli so podobo lepe mlade neveste na oknu ter so jo pozdravljali že od dalječ, klicaje ji: "Pozdravljena! Ti zemlje kras, ki gledaš milo sem na nas."

Ker pa na ta prijazen pozdrav ni bilo odgovora, čudili so se roparji in ko so prišli bližje, so bili mnenja, da je mlada lepa nevesta zadremala. Klicali so jo na vse grlo, ona pa se ni vzdramila; zaman so ji ukazovali, naj jim odpre, vse trkanje in vpitje, ropotanje in zmerjanje je bilo brezvspešno. Z vso silo se vržejo naposled v velike duri, da se razrušijo, zdirjajo po stopnjicah gori v nad¬stropje, zgrabijo podobo lepe mlade neveste in v pesteh imajo - slamnico. Zdaj zarohne roparji: Ženski kdor zaupa, je bedak, za bebca ga ima, če je še tak junak!"