O jagodi.

← Odkod je lilija.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Odkdaj so gobe. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vzveličarju je bilo šele osem let, ko se je šel nekdaj izprehajat z materjo. Bila je ravno vesela pomlad, ptički so žvrgoleli, in dete Jezus je veselo skakalo po mehki, zeleni travi. Mimogrede ugleda božje Dete vrtnico in ji reče: »Veseli se, odslej ne bodeš več cvetela pozabljena; na oltarjih bodeš vzviševala čast božjo«. In vijolici pravi: »Tebe, podobo ponižnosti, bodo trgali in delali iz tebe devicam vence.« In drugim rastlinam je dalo dete Jezus zdravilno moč in jih je blagoslovilo.

Le ena rastlina je rasla pozabljena v senci. Tri ozka peresa so bila vsa njena dika; nihče izmed mimogredočih ljudi se ni ozrl nanjo, dočim so veselo gledali in trgali vse druge rastline in cvetke. »Oj«, je šepetala rastlinčica, »kako malo sem vredna! Ni mi podarjeno cvetje, in ko vas, lepe sestre moje, ljudje iščejo, ljubijo in trgajo, sam jaz vedno zapuščena in pozabljena, kadar lastovke oznanjajo ljubo pomlad, ne morem podati cvetja v venec pomladni. Toda vendar vam, lepe cvetke, ne zavidam krasote. Vsak večer, ko solnce zahaja, si pravim, da se mene nebeški Oče spominja prav tako kakor vas. Ponočna rosa, mili solnčni žar, jutranja pesem škrjančeva, krotka sapica, vse to me razveseljuje prav tako kakor vas. Res, čutim, da se tisti, ki je dal življenje vsem stvarem, ljubeznivo spominja tudi mene, najmanjše stvarce svoje.«

V tem hipu se približa Devica z detetom kraju, kjer je bila rastlinčica. Lepa rumenolasa glavica, okolo katere je bil nebeški svit, se je veselo obračala proti cvetkam v lepi zeleni travi; nežni prsteci so trgali zlatice, zvončke in potočnice v venec, in usta so govorila: »Ne samo v velikih stvareh se kaže vsemogočnost mojega Očeta. Solnce in zvezde se lesketajo na sinjem nebu neizmerno veličastno, in vendar so tudi cvetke na zemlji priče Njegove velikosti.«

In sedaj zasliši Vzveličar milo pritožbo uboge rastlinčice, katere dosedaj niti ni bil zapazil med travo, najsi je tako zelo želela, da bi se bil ozrl nanjo Marijin sin. Mili ponižni glasovi mu ganejo srce. Prikloni se zopet v mah in izpregovori milo tolažilno: »Mimo tebe sem šel in nisem te pogledal, mala pohlevna rastlina! V podobi deteta imam tudi človeške slabosti, in vabilo me je to, kar se sveti in kar ugaja; zato pa ne zametujem prave kreposti. Ponižna, drobna rastlinčica, ne bodem te pozabil. Videla si me, ko sem trgal zlatice, zvončke in potočnice in tebe celo zapazil nisem. Globoko te je to ranilo v srce, ali zavidala nisi drugim cveticam. Ne bodi žalostna; odslej bodeš ti imela cvetje in lepe svetle barve. Ponižna rastlinčica, ne bodem te pozabil! Zlasti ljubim pohlevno srce; tvoja tiha ponižnost me je genila. Imela bodeš cvet in sad, ki bode najslajši in naj prijetnejši izmed vsega sadja. Tvoj sad razveseljuj bogatine in siromake. Ne bodem pozabil tvoje ponižnosti!«

In sedaj pritisne ustnice na pero, katero je vzdignil s prsteci. Neizrečno veselje je pretreslo rastlinčico, novo življenje se ji je vlilo v žilice, in na mestu, kamor so se bile pritisnile ustnice Vzveličarjeve, se je prikazal zagorelordeč sad, ki je razširjal vonjavo okolo sebe. In že osemnajststo let zori jagoda ter razveseljuje in krepča ljudi po vseh krajih.

Al. Pirc.