O jagnje, ti belo jagnje
| O jagnje, ti belo jagnje! ... Josip Vandot |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. • dno |
I.
[uredi]Tisti dan se je izpolnila davkarjevi Marici srčna želja. Vesela je bila, da je skakala od same srčne radosti. Kako tudi ne? Samo nekaj je želela na svetu, samo za nekaj je prosila očeta — in zdaj se ji je izpolnila kar naenkrat in nepričakovano tista gorka želja, in njena večna prošnja je bila uslišana.
Če se je zjutraj zbudila, je zaprosila mnogokrat z dvignjenimi rokami: „Papa, o, kupite mi jagnje, belo jagnje!“… In ko je šla zvečer spat, se je še enkrat obrnila k očetu in je zaprosila:
„Papa, o, kupite mi jagnje, belo jagnje!“…
In gospod davkar se je nasmehnil vsakokrat in je odgovoril: „Čakaj, čakaj, Marica! Kar naenkrat bo prišlo jagnje. Ko se nekega jutra prebudiš, pa ga vidiš.“
Verjela je Marica tem besedam. Vsakokrat, ko se je prebudila, se je ozrla okrog po sobi — a jagnjeta ni bilo. In dvignila je spet svoje ročice in je zaprosila:
„Papa, o, kupite mi jagnjc, belo jagnje.“…
Tisti dan se ji je pa izpolnila gorka želja. Prebudila se je zjutraj in je pogledala iz navade po sobi. In takrat ga je uzrla — popolnoma belo je bilo in majhno; okrog vrata pa je imelo rdeč trak, in na traku je visel zlat zvonček, ki je zacingljal vsakokrat srebrno, če je prestopilo jagnje. Da, lepo je bilo tisto jagnje in je gledalo veselo in nedolžno v svet.
„O, jagnje, ti belo jagnje!“
Razveselila se je Marica. Skočila je s posteljice in je objela lepo živalco, po kateri je hrepenela že toliko časa. Naslonila je svojo glavo na jagnjetovo in se je smejala v srčni radosti.
„Odkod si pa prišlo?“ je govorila in izpraševala. „Kaj si vedelo, kako sem te želela?… O, jagnje, ti belo jagnje! — Pa si priletelo k meni, ker si vedelo, da le ima Marica rada.“
A jagnje je bilo plašno. Iztrgalo se je iz Maričinih rok in je odbežalo v kot. Lovila ga je deklica dolgo in mu prijazno prigovarjala. Šele čez dolgo časa se je dalo ujeti. Lepo mu je cingljal zvonček na vratu, in trak je bil tako živo rdeč!
„Čemu se me bojiš?“ je božala Marica svoje jagnje. „Glej, hodila bova vsak dan na zeleno polje in se bodeva imela rada… Veš, najlepše rože rastejo na polju. O, jagnje, ti belo jagnje! Jaz sem Marica, in Marice se ne smeš bati… Pametno si, strašno pametno, pa se bojiš Marice.“
In počasi se je privadilo jagnje male deklice. Nič več ni bežalo v kot, ampak je pustilo mirno, da ga je božala Marica. Prijazno jo je gledalo in je dvignilo tupatam glavo. In takrat je zacingljal zvonček tako lepo, da je tlesknila Marica v roke. Pozabila je na vse; le jagnje je videla pred sabo in slišala je samo srebrni glas zlatega zvončka. Samo jagnje je želela na svetu, drugega nič. Izpolnila se ji je ta želja, in kaj je mar vse drugo na svetu!
„Napravi se, Marica, napravi,“ je izpregovorila mama. „Čas je, da greš v šolo.“
In tedaj se je razžalostila Marica. Spomnila se je, da mora v šolo in se ločiti od jagnjeta. Težko je to, o, tako težko! Zapreti mora ljubo živalco v temni hlev in iti od nje v šolo in sedeti tam mirno in poslušati zvesto. A doma ima jagnje, belo jagnje, ki bi rado na polje. Skakalo bi od veselja, in Marica bi skakala z njim in bi prepevala same lepe pesni. Prijetno se zibljejo trave tam na polju in bučele šumé; v gozdu se oglašajo ptiči. Radost, sama glasna radost živi kroginkrog.
A vendar je šla Marica tisti dan v šolo, dasi je bilo ležko, o, tako težko! V šoli pa je mislila na jagnje, samo na belo jagnje, ki jo čaka gotovo težko doma. Nič ni vedela, kaj je razlagala gospodična učiteljica in hvala Bogu, da ni bila ničesar vprašana. Kajti prav gotovo bi bila odgovorila na vsako vprašanje:
„O, jagnje, ti belo jagnje!“
Zasmejali bi se ji nemara. Ozmerjana bi bila in nazadnje še zaprta. In tovarišice bi se ji smejale še dolgo, če bi jo srečale; za njo bi gledale in si šepetale skrivne reči. Pa bi se spet zasmejale in pokazale z prstom za njo… Vaški dečki bi se norčevali iz nje in bi ji nagajali, kjer bi ji mogli. Pa bi povesila Marica oči in bi bila vsa rdeča… To jagnje, to belo jagnje! Bilo je jagnje edina Maričina želja in torej ni čudo, da je mislila Marica samo nanje, ko se ji je izpolnila tista gorka želja. Ej, pa se privadi kmalu — in Marica bo poslušala v šoli zvesto kakor prej. Privadi se, privadi — saj je vedno pridna in poslušna. Pa če se zmoti enkrat, kaj hočete?
Hvala Bogu, da je minila šola! Marica je potekla po cesti, za njo trgovčeva Cilka, ki jo je držala za roko.
„Jagnje imam… vse je belo in lepo,“ je pripovedovala Cilki. — „Trak, rdeč trak ima privezan krog vratu, na njem pa visi zlat zvonček in poje, srebrno poje.“
Začudila se je Cilka in jo je pogledala neverjetno. „Jagnje imaš? Belo je, pa zvonček nosi?… I, kje si ga pa dobila?“
„Mhm — imam,“ je odgovorila Marica. „Zjutraj sem se zbudila, pa je stalo kraj postelje in je zvončkljalo z zlatim zvončkom… Papa so mi ga kupili — veš, prosila sem jih. — Zdaj bom pa gnala vsak dan jagnje na polje in vesela bova oba… Ej, ti Cilka, da ti veš, kako je lepo moje jagnje! Kar čudila bi se ves dan.“
„Oh, Marica, naj grem s tabo — naj pasem še jaz tvoje lepo jagnje!“ je zaprosila Cilka in prijela prijateljico za obe roki.
„Hm, pa pridi po kosilu… Oremo na polje,“ je odgovorila Marica in stekla v hišo. Seveda — najprvo k jagnjetu v mali hlevec, ki je bil tako majhen, da je deklica komaj mogla noter. Okence je imel hlevec, da je sijalo solnce vanj, in vratca, da je moglo jagnje noter in vun. Ličen in prijazen je bil tisti hlevec, naredil ga je mizar, sivi Peregrin. Lcžalo je tam jagnje; bilo je čisto mirno in veselo. Zagledalo je Marico, pa je vstalo in ji šlo naproti.
„O, jagnje, ti belo jagnje!“
Marica je božala svojega ljubljenca in ga je gledala s skrbnimi očmi. — „Ali ti je kaj dolgčas? Potrpi, potrpi — saj greva takoj na polje. In tatn je veselje, jagnje, veliko veselje…“
In kramljala je Marica in bi bila kramljala še ves dan, da ni prišla mama in jo poklicala h kosilu. Potem pa je prišla Cilka. Šli sta v hlevec in občudovali jagnje. Cilka se je zavzela in je žačela takoj božati lepo žival.
„Ohá, Marica, nisem mislila, da je tako prijetno! Kaj ne, da ga smem malo pobožati?“
„No, le — smeš,“ je odvrnila Marica in je bila ponosna. „Pa ne preveč, da ga ne boli…“
In potem sta peljali jagnje vun na vrt. Lepo in prijetno se je glasil zvonček in rdeči trak se je svetil. Jagnje je bilo veselo; poskočilo je tupatam radostno in je mulilo potlej zeleno travo. Deklici sta ga gledali; smejali sta se in se pogovarjali o jagnjetu, da, samo o jagnjetu. Na vse sta pozabili in tudi videli nista ničesar drugega.
„Jagnje, ti belo jagnje!“
Tako je vzkliknila včasih Marica, včasih pa tudi Cilka. Ne vem, katera je imela rajša malo jagnje, in tudi povedati ne morem. Kajti če bi rekel, da Marica, bi bila Cilka huda name; če pa porečem, da Cilka, bi me pa oštela kodrolaska Marica in bi ne pogledala potem niti male Cilke, niti mene. Saj vam pravim — križ je, velik križ s takimi deklicami kot sta Marica in Cilka. Zato pa molčim in se nočem zameriti ne Marici, ne Cilki. Da je le jagnje lepo in belo, pa je vse dobro — da se je le izpolnila Marici srčna želja, in kaj hočemo še drugega?…
Deklici sta prišli iz vrta na polje in sta jo zavili po stezi proti potočku, ki se vije skozi zeleno polje.
„Napije se jagnje dobre vode tam — žejno je, Marica,“ je nasvetovala Cilka. Ugajal je Marici ta nasvet, podili so se vsi trije proti potočku. Prijetno je svetilo solnce tisti dan, in nobenega oblačka ni bilo na nebu. Samo meglice, tanke kot pajčolan, so stale nepremično tam ob belih gorah. Mirovale so vrbe kraj potočka in so skrivale za košatimi vejami dva dečka Čamrovega lva in Svétnikovega Lojzeta. Sedela sta tam za vrbljem kraj kupa črnega oglja in sta se pogovarjala, o važnih rečeh. — Zagledal pa je Ivo tam ob vrtu Marico in Cilko, in tudi jagnje je zagledal, pa je menil:
„Glej, no, glej, Lojze — imata jagnje in proti nama gresta.“
Porednemu in nagajivemu Lojzetu je šinila tedaj hudobna muha v glavo. — „Ti, Ivo, napraviva šalo, pa ju malo ostrašiva.“
„Pa ju dajva,“ je odgovoril Ivo in se je nasmejal. Pa sta se namazala s črnim ogljem, ves obraz sta namazala, da sta bila kot zamorca. Klobuka sta vrgla vstran in na glavo sta si natrosila zelene trave; oblekla sta narobe jopiče in sta zavihala rokave. Kosobrinu sta bila podobna, ki hodi tako-le ob zimskih večerih od hiše do hiše in grabi poredne otroke… Tako sta sedela za vrbljem in sta čakala. Seveda to ni bilo prav; a poredneža nista pomislila.
V veselem smehu sta prišli deklici k potočku. Kraj mostiča je nagnilo jagnje glavo, da bi se napilo bistre vode. Deklici sta stali kraj njega in ga opazovali. Pa naenkrat so se zgenile veje na oni strani in zaslišalo se je grozno tuljenje. Prestrašeni sta pogledali deklici tja in sta vzkriknili od strahu—tam sta se prikazali dve pošasti. Črni sta bili v obrazu kakor noč, in na glavi jima je rastla namesto las — zelena trava.
„Povodna moža!“ je zavpila Cilka in je letela, kolikor je mogla, preko polja. Za njo je hitela Marica in se je tresla od strahu. Za nekaj trenotkov je pozabila na svoje jagnje; strah jo je obvladal tako, da ni mogla misliti ničesar — samo to je vedela. da sta se prikazala dva povodna moža, ki hitita zdaj za njo.
„O, jagnje, ti belo jagnje!“ je pomislila naenkrat in je zajokala naglas. Zgrabila sta ga povodna moža, na dno ga bodeta potegnila in ga pojedla. In nikdar več ga ne bo videla, nikdar več…
Ozrla se je nazaj, da bi pogledala, kje sta povodna moža. A teh ni bilo nikjer več. Samo smeh je še slišala, ki je prihajal tam izza vrblja. Jagnjeta, njenega lepega jagnjeta tudi ni bilo nikjer! Zgrabila sta ga povodna moža in sta izginila z njim pod vodo. In tam ga pojesta in ga ne dasta nikdar več nazaj…
„O, Cilka… Cilka!“ je klicala zasopla Marica. A Cilka že ni slišala več. Izginila je že tam za vrtovi in je tekla naravnost domov.
„O, jagnje, ti belo jagnje!“ je klicala Marica venomer. Solze so ji zalile oči in so ji tekle neprenehoma po licih. V srcu ji je bilo pa tako bridko, da bi se bila najrajši zgrudila na zemljo in umrla. Prišla je na vrt in je prijokala potem v hišo.
II.
[uredi]Prestrašilo se je tudi jagnje nenadnega tuljenja. Hitro je dvignilo glavo in se je pri tem zadelo ob bruno mostiča. Pretrgal se je ob njem rdeči trak; zacingljal je zvonček in je padel v vodo. Jagnje pa je poskočilo in odbrzelo čez most. Prišlo je v goščavo onstran polja in se izgubilo v nji…
Še dolgo sta se smejala dečka tam za vrbljem. Umila sta se in se preoblekla. Nič nista pomislila. Bila sta zadovoljna, da se jima je vse tako lepo posrečilo. Odpravila sta se proti domu in sta šla po stezi proti vrtovom. A takrat je prišel naglih korakov iz vrta gospod davkar.
Zagledala sta ga Ivo in Lojze, in ker jima ni bila vest lahka, sta se prestrašila… Povedala je Marica doma, da je videla dva povodna moža; od straha se je tresla in jokala. Pa je nemara spoznal gospod davkar, da sta se bila našemila samo dva dečka — Ivo in Lojze — našemila se, da strašita lahkoverne deklice. Pa gre zdaj gledat, kje tičita, in gorje njima, če prideta v njegove pesti!
Tako sta mislila oba in vroče jima je bilo. Obrnila sta se hitro od vrtov in sta jo pocedila vsak na eno stran čez polje. Gospod davkar pa se je ustavil in je gledal za njima. Potem se je obrnil in je šel nazaj.
„Poznam ju,“ je zamrmral; „gotovo sta bila ta dva ptička… Naj le letita, kamor hočeta — ne uideta mi…“
Čamrov lvo je pribežal v gosto jelševje in se je vsedel ves zasopel na tla. Kraj njega so šumeli mehki valovi modre Save; šumeli tako, da se je slišalo, kot bi nekaj očitali. Ivo jih je poslušal — in takrat se je prebudil v njegovem srcu kes. Zdelo se mu je, da mu očitajo valovi: Ti, Ivo, zakaj si strašil deklici, ki ti nista storili nič žalega? Lepo in veselo sta pripeljali jagnje k potočku, a ti si se namazal in si bil Kosobrin. Prestrašila se je Marica in tudi Cilka… in jagnje se je prestrašilo in je zbežalo kdovekam.
Zdaj šele je pomislil Ivo, da se je jagnje gotovo izgubilo. Prej je bil mislil, da je hitelo za Marico, a zdaj šele mu je prišlo na pamet, da ni videl jagnjeta nikjer. Pa je letelo v goščavo in se je izgubilo… Iskali ga bodo in ga morebiti ne bodo našli — a kaj bo potem, ti navihani Ivo, kaj bo potem? —
„O, zakaj sem bil tak, da sem se našemil za Kosobrina?“ se je pokesal Ivo in v srcu ga je bolelo in peklo. „Zakaj sem bil tak, o, zakaj?“
A s kesom se je prebudil v njegovem srcu tudi strah. — „Spoznal me je gospod davkar,“ je govoril. „Saj kdo ima na naši vasi tako kapico kot jaz? Samo jaz jo imam… In ko me je zagledal gospod davkar, je rekel gotovo takoj: To je Čamrov Ivo in nihče drugi… Pojde povedat očetu — joj, kaj pa potem?“
Od skrbi in strahu Ivo ni mogel več sedeti. Vstal je in je hitel naprej v goščavo. Blodil je dolgo in si ni upal domov. Večer se jel delati — lepo so zažarele bele gore in vrhovi jelš so se stresli v lahkem vetrcu, in veje so zašumele pritajeno. Žuboreli so valovi modre Save prijetno in srebrno in so pljuskali lahko ob bele kamene. Samotna sinica se je oglašala, a kmalu se ni genilo nič več v gostem jelševju. Samo valovi Save so žuboreli in pljuskali pritajeno in so postajali vedno bolj črni.
„Ivo, ne blodi tod — pojdi domov, ker se dela že noč…“
Takrat se je dvignil Ivo z velikega štora, kamor se je bil usedel pred pol ure, skesan in nemiren. Šel je čez polje in se je plazil domov…
Drugi dan pa ga je zadela v šoli pravica — zaprt je bil z Lojzetom celo popoldne do trde noči. Videl je Marico, kako je jokala, ko je pravila gospodu učitelju, kako sta jo strašila povodna moža… In jagnje, o, belo jagnje je izginilo in se ne vrne nikoli več… Gospod davkar je naznanil vso stvar in zatožil Iva in Lojzeta. Lojze je trdil, da ni res, in je legal, a Ivo je priznal takoj vse. Da, našemila sta se v Kosobrina in sta šla strašit deklici… Povedal je vse po pravici in se ni bal nobene kazni. Tako sta bila zaprta oba — zaprta do trde noči in sla mislila žalostne misli…
Pa še ni bilo vsega dovolj. Ko je prišel Ivo zvečer iz zapora domov, je bil tepen namesto, da bi bil dobil večerjo. Izvedeli so doma vse, in Ivo ni tajil. Pozno v noč je moral klečati; v začetku je jokal, a kmalu je obrisal solze in ni niti zdihnil več. Mračno je gledal v temni kot, dasi so ga skelele oči, in se je čutil trudnega, da bi bil padel najrajši kar na trda tla in bi zaspal tam.
Počasi so tekle minute naprej, in Ivo je slišal, kako je bila ura v zvoniku deset. Oče in mati sta že davno spala… A takrat se ni mogel več zdržati — sedel je nazaj in se je naslonil ob zid. Njegove trudne oči so se zaprle — Ivo je zaspal. Potem pa je vstala mati in ga je spravila v posteljo.
Zgodaj zjutraj se je prebudil Ivo. Lepo je sijalo solnce skozi okno in veselo so prepevali ptiči na vrtu. Ivo si je mel oči in vsa včerajšnja nesreča mu je prišla na misel. Vse je bilo že končano in prestano, samo, ko bi bilo spet jagnje pri Marici. Ali izginilo je in šlo v goščavo. Slišal je bil, da so ga iskali včeraj ves dan, a niso ga našli nikjer. — Ivo je čutil, da je sam kriv vsega: kriv žalosti in grenkih solz, ki jih pretaka Marica že dva dni; kriv skrbi, ki more zdaj očeta zaradi njega, in vsega je kriv Ivo, ta poredni in nerodni lvo.
„Danes je četrtek,“ je pomislil Ivo. „Grem iskat jagnje, pa če ga iščem tudi ves dan — najti ga moram… Morda bo potem kaj boljše.“ —
Urezal je v leskovem grmu močno palico in je odšel preko polja. Do potočka je prišel in se je ustavil pri mostiču. Tam sta se bila našemila z Lojzetom v Kosobrina, in tu se je začela vsa nesreča… Ivo je gledal v čisti potoček, ki je šumljal tiho mimo njega. In tedaj se mu je zazdelo, da se sveti nekaj na dnu, kakor bi ležalo tam čisto zlato. Zgenilo se je tam včasih nekaj rdečega in je bilo ozko in dolgo. Zavihal je Ivo rokav in je segel v vodo. Čez trenotek pa je že zazvončkljal zvonček v njegovi roki in je bil privezan na rdeč trak.
„Jagnječji zvonček!“ se je razveselil deček in je zaklical na glas. „Dobro znamenje — o zdaj dobim jagnje, o, prav gotovo ga dobim.“
Radosten je zazvončkljal in je hitel naprej v goščavo. Za vsak grm je pogledal, k vsaki skalici je stopil in je zaklical tupatam skozi gozd: „O, jagnje, ti belo jagnje!“… A nihče mu ni odgovoril, samo ptiči so prepevali vesele pesmi… Obhodil je Ivo že ves gozd, a jagnjeta ni našel nikjer. Postal je žalosten, a vendar še ni izgubil poguma in upanja. — Gotovo ga dobi, pa če mora tudi vrh gorâ… V potočku je našel zvonček, in če je našel zvonček, pa najde gotovo tudi jagnje. Tako je mislil Ivo, ko je prišel na konec goščave in je stal pod goro. Steza se je vila kvišku, ozka in strma; bilo je samo kamenje in le tuintam je stal samoten grm.
„V Robe pojdem,“ je sklenil Ivo. „Morda je šlo jagnje tjagor… Lepi pašniki so tam in sočna trava. Pa se pase nemara tam gori in je veselo in brezskrbno.“
Šel je Ivo po stezi navzgor in čez pol ure je stal visoko tam gori ob Robeh. Lepa senožet se je zgrinjala pred njim. Visoke trave so rastle tam in lepe rože. Metulji so frfotali ob vonjavih cvetlicah od čaše do čaše; bučele in tisoč drugih žuželk je šumelo prijetno, in veliki, črni murni so sedeli pred luknjicami in so črlikali veselo pesem solncu. Krasno je bilo in vse polno življenja. Tam spodaj pa so stali hlevi, veliki in polni sena.
Ivo je šel ob kraju naprej proti hlevom. Oziral se je kroginkrog, kajti trdno je bil prepričan: jagnje mora biti tu in nikjer drugje. Iskali so ga že povsod, a nihče ni mislil, da bi bilo šlo morebili v Robe, kjer se mu godi boljše kot v dolini… In Ivo je stopal naprej med travo in njegove oči so iskali jagnje povsod. — „O, jagnje, ti belo jagnje!“…
Bližal se je že hlevom, a jagnjeta ni še videl nikjer. Trava je postajala višja. V bližini je nekje zažuborel skriven studenec. Ivo je stopil k njemu in je zaklical še enkrat. In tedaj se je oglasilo tam od hleva iz visoke trave nekaj tiho in rahlo.
„O, jagnje!“ je zavriskal Ivo in je tekel proti hlevu. Resnično — tam se je paslo jagnje davkarjeve Marice. Veselo je mulilo sočno travo in je pogledalo začudeno dečka. Potem pa je prihitelo k njemu in je zabeketalo veselo.
„O, jagnje, ti belo jagnje!“ je klicai Ivo in je vzel belo živalco na roke. Od samega srčnega veselja bi ga bil najraje pojedel. Plesal in vrtel se je med travo, da bi bil pameten človek mislil: Lej, obnorel je od samega veselja… Pa je našel samo jagnje davkarjeve Marice; iskali so ga drugi, pa ga niso našli. On pa je šel v Robe in ga je dobil tam. Lepo se je paslo med travo in je beketalo veselo… Pa se bo razveselila Marica in nič več ne bo huda na Iva, ki se je našemil v Kosobrina. Ej, spet bo lepo in se bo lahko prikazal jutri brez skrbi v šoli…
Privezai je Ivo zvonček jagnjetu na vrat in je zavriskal, da se je čulo gotovo doli v vas. In slišali so ga ljudje, pa so si gotovo mislili: Ivo, ej, Ivo je dobil jagnje… Šel je v Robe; k hlevom je stopil, pa ga je dobil… In Marica ga je slišala in zaklicala tam na vrtu: „O, jagnje, ti belo jagnje!… Dobil ga je Čamrov Ivo, pa ga pripelje nazaj…“
Ivo se je napotil nazaj in za njim je skakalo jagnje. Lepo in srebrno se je glasil zvonček in rdeči trak je bil že čisto suh in se je svetil. Po stezi sta šla navzdol in čez uro sta prišla na polje. Čez potoček sta spela, in jagnje se je ozrlo v grmovje. In Ivo se je zasmejal.
„Ej, jagnje, pa misliš, da se ti spet prikaže Kosobrin? Bodi mimo — Kosobrin hodi pred tabo.“
Prišla sta že do vrtov in tedaj je zaskrbelo Iva. Kako naj popelje jagnje do Marice? Če stopi v davkarjevo hišo, ga prime gospod davkar za ušesa, in potem bi bilo hudo… Naj ga pusti na vrtu, pa bi zbežalo spet kam in potem ga išči nanovo! — Skrbelo je Iva, in v teh skrbeh je prišel do davkarjevega vrta. Pogledal je čez plot — in je videl tam pod hruško Marico. Sedela je v senci in je gledala žalostna v travo.
„Marica, oj, Marica!“ je zavpil Ivo. „Pripeljal sem ti jagnje…“
In dvignila je Marica glavo. Priletela je potem k plotu in je odprla vrata. Resnično — zagledala je svoje ljubo jagnje, ki se je stisnilo veselo k svoji gospodarici. Zlati zvonček je imelo na vratu in rdeči trak. Lepo je bilo, o, tako lepo in veselo! — „O, jagnje, ti belo jagnje!“
Marica se je vrtela in plesala okrog svojega ljubljenca in sama ni vedela, kaj bi naredila z njim od samega srčnega veselja. Pa bi bil mislil pameten človek: Lej, obnorela je od same radosti… Pa je našia samo jagnje, svoje belo jagnje. Pozabila je na vso žalost, ki jo je morala prestati v teh dneh. Prijela je Iva za roko in mu rekla:
„O, da si pripeljal jagnje!… O, da si ga pripeljal!“…
Pa je stopil tisti hip gospod davkar k njima. Ko ga je zagledal Ivo, se je prestrašil tako, da je pozabil sneti kapico z glave. Povesil je oči in je strahoma pričakoval, kdaj ga prime gospod davkar za ušesa.
„Moje jagnje, papa… moje jagnje!“ je klicala Marica. „Pripeljal ga je… Ivo ga je dobil in ga pripeljal…“
A gospod davkar ni prijel Iva za ušesa. Okregal ga je in ga je pohvalil, da je tako lepo poravnal krivico. In Ivo mu je moral povedati vse, kako je iskal jagnje in kje ga je našel. Marica je šla s svojim jagnjetom proti hiši in gospod davkar je stopil za njo. Ivo se je pa zmuznil iz vrta in je veselo tekel proti domu. Ej, pa ga le ni prijel gospod davkar za ušesa — pa ga ni, četudi je govoril tisti dan Svétnikov Lojze, da ga je. Trdil je in se je bahal, da je čepel za plotom in je videl, kako je nategoval gospod davkar Ivetova ušesa — upil je in jokal in prosil, pa ni nič pomagalo.
Lojze se je bahal, a nazadnje je doletela njega samega bridka usoda. Pa je sedel nekega dne tam za vrbljem in je mislil, kako bi ulovil postrv, pa ga je zasačil gospod davkar tam. Hotel je bežati, a ni mogel več, ker ga je gospod davkar že držal za jopič. In kaj je bilo potem, ni videl nihče…
Ko je šel Lojze potem čez polje, je srečal tam Iva. Ivo se mu je zasmejal, ko je videl objokani Lojzetov obraz in njegove rdeče oči in njegova — rdeča ušesa. Zagledal je tudi gospoda davkarja, ki se je izprehajal sredi polja — in bilo mu je vse jasno.
„Ohá, kaj te je?“ ga je podražil. „Pa imaš rdeča ušesa in piko na nosu — pa te je!“
Smejal se je Ivo. A Lojze ni rekel ničesar. Grdo je pogledal tovariša in je hitel naprej…
Jož. Vandot.