O grlici

O grlici Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, O grlici, narisal Milan Bizovičar, Ciciban, 1969/70, št. 9, str. 262.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Živela je mati, ki je dobila majhnega otročička. Položila ga je v pisano zibko, mu prepevala in ga zibala toliko časa, dokler ni zaspal.

Ker pa je nekoč morala po opravkih, jo je začelo močno skrbeti, kdo bo ta čas namesto nje pazil na otroka.

Pa se je spomnila na grlico, ki jo je prejšnji dan opazovala skozi okno, kako se v brezdelju veselo spreletava. »Njo bom prosila,« je rekla, »saj zna tako lepo gruliti, da bo mojega malčka kaj hitro zazibala v sen.«

Odprla je okno in začela klicati grlico, ki je s sosednjega vrta priletela k nji.

»Ljuba grlica,« je rekla, »lepo te prosim, ostani pri mojem sinku in pazi nanj, dokler se ne povrnem. Zelo ti bom hvaležna, če mu boš prepevala in ga zibala.«

»Bom, bom,« je prikimala grlica, »pazila bom nanj, dokler se ne povrnete.« 

Mati je odšla, grlica pa je začela gruliti in zibati malčka. Bila pa je nerodna in je zibko prevrnila.

Mati se je kmalu vrnila. Ko pa je videla, da leži njen malček na tleh, se je tako močno ujezila, da je grlici prisolila zaušnico.

Od tistih časov drži grlica glavico postrani, ko prepeva: tu-ta-tu, tu-ta-tu, kakor da bi zibala.

Opombe urednice

1. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, O grlici, tipkopis (4 strani), IN = 6813.