O fotografiji
| O fotografiji A. Zankl |
Spisal A. Zankl.
| |||||||||||
I.
[uredi]Povabljen sem, naj pišem in pošiljam „Vestniku" članke o fotografiji, a ne vem pri čem naj začnem. Fotografija dandanes obsega toliko obširne tvarine, da se nestrokovnjak ne more dovolj načuditi, kako se jo mogla tako čudovito razviti v šestdesetih letih. Posebno v zadnjem času ni skoraj niti meseca, ki ne bi prinesel nove iznajdbe ali poprave. Saj pa tudi ni nobene znanosti, ki bi podajala toliko zanimivosti, toliko užitka, kakor fotografija. Fotografija ima neko posebno privlačevalno moč, in kdor se je je enkrat poprijel, je ne popusti zlepa. Tudi slovenskih amaterjev je nekaj, a neorganizovani so še, in zato je najtopleje pozdraviti ustanovitev fotografskega odseka v področju našega »Planinskega društva."
Med drugimi narodi nahajamo mnogo fotografskih klubov, ki vplivajo jako blagodejno posebno na razvoj umetelne fotografije. Udje teh društev se shajajo, si dopisujejo, prirejajo razstave in se tako vzpodbujajo. Mnogi proizvajajo res umetniški dovršene podobe, ki bi krasile tudi velike ilustrovane liste, in ki so gotovo lepše, kakor marsikatere slike dvomljive vrednosti, ki visijo po našili stanovanjih. Zato bi bilo želeti, da bi se poprijela posebno naša inteligencija te lepe umetnosti. Nihče se ne bode kesal tega in, ko premaga prve težkoče, bo fotografoval vedno z večjim veseljem. Začetnikom bodi povedano, da se ni posebno težko priučiti fotografiji in izdelovati navadne svetlopise, samo naj ne poskušajo naenkrat raznih strok in načinov fotografije, ampak naj se najprej priuče eni stroki in enemu načinu, potem pa naj šele preidejo na druge.
Rekel sem, da ne vem, kje bi pričel. Nobena stroka v slovenskem slovstvu ni tako zanemarjena, kakor fotografija. A vendar ne bom začel pri a—b—c, ampak pojdem takoj do jedra. Začetniki si oskrbite, ako hočete razumeti te članke, krate k navod (obširnejše knjige o fotografiji si omislite pozneje, ker bi jih v začetku radi preobširnega gradiva ne razumeli). Za začetnike je sploh jako koristno, ako se seznanijo najprej s teorijo fotografije, ker potem pri nakupu aparatov in potrebščin ne tavajo po temi.
Upam, da bom s temi vrsticami amaterjem koristil. V poznejših člankih bom opisoval druge točke fotografije in se pri tem posebno oziral na umetniško stran in kazal, da se morejo potom fotografije proizvajati tudi umetniške slike. Seveda mora biti amater nadarjen in imeti dober okus. Fotograf po poklicu ne more delovati umetniški, ker je odvisen od občinstva, ki navadno nima smisla za umetnost. Zato se marsikdo, ki razen teh navadno res brezokusnih, četudi tehnično dobro izvršenih fotografij, ni videl nobenih drugih, ironično nasmehne, če čuje govoriti o fotografski „umetnosti". Njemu bi svetoval, naj bi šel v kako razstavo n. pr. dunajskega „Camera-CIuba", ali pariškega „fotografskega salona": tam se kmalu prepriča o nasprotnem. Taki predsodki so izginili tudi že med mnogimi slavnimi umetniki-slikarji, ki poznajo fotografijo, in ki naravnost pripoznavajo, da fotografija more biti, seve pod gotovimi pogoji, umetnost.
Upam, da pride tudi pri nas kmalu do tega, in k temu naj pripomorejo naši amaterji.
Nefotografi naj blagovolijo imeti potrpljenje s temi članki, ali pa naj začno tudi sami fotografovati, to bi me seveda najbolj veselilo.
Slovenski amaterji, pridobite prijateljev naši lepi umetnosti! S tem pripomorete, da širši krogi šele prav spoznajo krasoto naše lepe domovine, posebno naših planin, in jo bodo še bolj cenili!
Aparati pri fotografu-amaterju.
Razume se samo ob sebi, da bo delovanje amaterjevo v prvi vrsti obsegalo posnemanje pokrajin, razgledov in pokrajinskih študij, včasih morda tudi skupin. Brez posebne delavnice, dragih priprav in vajene roke bo amater težko izdeloval dobre portretne slike. Za pokrajinsko fotografovanje mora imeti aparat, ki je lahek in se da zložiti v majhen prostor in spraviti v potno torbo. Pokrajinski fotograf se bo posluževal vedno potnega aparata, to je aparata z mehom in stojalom, ker mu dober potni aparat služi jako mnogobrojno in mnogovrstno, a momentna kamera mu more rabiti samo v gotovih primerih. Aparat s stojalom mu ne služi samo za pokrajinske posnemke, ampak z njim more tudi, ako je meh dovolj dolg, reproducirati raznovrstne slike in svetlopise v naravni in nadnaravni velikosti. Z njim more fotografovati poslopja in notranje prostore, ne da bi divergirale navpične črte navzgor ali navzpod, potem industrijske predmete i. t. d. Rabiti more različne objektive in spodaj popisane objektivne vložke. Stativnih aparatov, ki so si vsi bolj ali manj podobni, je nebroj. Vse pa moremo uvrstiti v tri skupine namreč: v francoski, angleški in nemški model.
Francoski model ima sprednji in zadnji del enako velika, in sta oba pravokotna. Meh je koničen, in njega ozki del pritrjen na sprednji del tako, da se more obrniti za 90° in z njim zadnji del, na katerega je trdno pričvrščen. S tem je omogočeno, da moremo napravljati slike v visokem in podolgastem formatu, ne da bi bilo treba obrniti ves aparat za 90°. Deščica, ki nosi objektiv, se more premikati gori in doli in jemlje vselej tudi meh s seboj, včasih tudi povprečno. Nazadujem deluje vizirna šipa, kije ali pribita in se da odpirati in zapirati kakor vratca, ali pa jo pritiskata dve peresi ob okvir. Zadnja naprava je boljša, ker more biti kaseta vedno v aparatu, tudi ako je zložen, in zavzema zato manj prostora. Sprednji del se da pri boljših aparatih vrteti okoli svoje horizontalne osi, ravno tako tudi zadnji del okoli svoje horizontalne in vertikalne osi. Pri francoskem modelu se navadno le premiče zadnji del in ne sprednji, a dobiti je tudi aparatov, pri katerih se premiče samo sprednji (kar je nepraktično), ali pa oba dela. Pri mnogih aparatih je deska, po kateri teče zadnji, odnosno sprednji del, dvojna in sicer tiči podaljšek v glavni deski, ali pa tiči glavna deska v podaljšku. Zadnje je bolj priporočila vredno. Tu pa tam je podaljšek poseben del zase in se lahko natakne na aparat in zopet sname.
Nemški model je podoben francoskemu. Namesto koničnega meha pa ima kvadraten meh, ki je v premeru povsod enak. Zadnji del se ne more obračati za 90°, ampak se obrača samo okvir, ki nosi vizirno šipo. V ta okvir se vtika pri posnemih tudi kaseta; ako pa zopet zložimo aparat, se mora vzeti zopet iz njega. Pri nekaterih aparatih se premiče tudi sprednji del. Radi širine objektivne deščice se moreta pri formatih 13:18 cm in 18:24 cm pritrditi dva objektiva za stereoskopne posnemke, v aparat pa se vtakne elastična stena, ki ga deli v dve temni sobici. Vse drugo ima nemški model s francoskim enako.
Najbolj duhovito in za vsestransko porabo pa je izdelan angleški model. Ima vedno podaljšek meha, ki je koničen. Sprednji in zadnji del se moreta vrteti okoli horizontalne in vertikalne osi, sprednji del se da potegovati gori in doli, na desno in na levo. Oba dela se premičeta naprej in nazaj. Okvir z vizirno šipo se da obračati za 90°. Značilno za ta model je tudi to, da vizirna šipa ni pokrita. Zavzema pa jako malo prostora in je jako lahek. Sestavljen je umno in zahomotano, in zato ga ne bodem opisoval, ker bi čitatelji težko razumeli konstrukcijo brez slik.
II.
[uredi]Ne bodem omenjal svojstev, katera imej vsak aparat, ako hočemo z njim posnemati. Poštena tvrdka bo gotovo v tem oziru prodajala samo dobre izdelke. Opisoval pa bom tiste naprave, katere imej dober aparat, da ga moremo rabiti v vseh slučajih brez posebnih težav. Vse te naprave navadno niso sicer hkratu potrebne, nekatere služijo celo samo ugodnosti; a aparat, ki naj rabi vsestransko, naj jih ima, ker brez njih ob posebnih primerih ne moremo delati.
Zadnji del aparata, eventualno tudi sprednji, naj teče v zobčastem rahnu (Zahnstangentrieb), ker ga je tako laže premikati in sliko krepko ustanoviti. Ako hočemo naredi i podolgasto sliko, se mora dati obračati zadnji del ali pa okvir, ki drži vizirno šipo, ne pa ves aparat. Vsak začetnik ve, da mora stati aparat pri posnemi horizontalno, ker sicer divergirajo, oziroma konvergirajo navpične vzporedne črte. Ako stoji kak predmet, ki ima navpične vzporedne črte, jako visoko ali nizko proti aparatovemu stališču in bi se zato ne videl na sliki, ne smemo nagniti aparata iz tega vzroka, ampak objektivno steno potegnimo gori ali doli, tako da pride predmet na sliko. Včasih pa ne zadostuje tudi to, tedaj pa nagibajmo aparat, dokler ne pride predmet na šipo, a zato moramo nagniti zadnji del navpično, sicer nastane gorenja hiba.
Pri reproduciranju slik je jako ugodno, ako se more premikati tudi sprednji del. Znano je, da je odvisna velikost slike ne le od gorišča, ampak tudi od daljave objektiva od predmeta, posebno pa pri reprodukcijah. Tu zaleže že precej, če izpremenimo stališče aparatovo za 1 cm. Ves aparat težko premičemo za tako majhne daljave semtertja. Zato je jako ugodno, ako nam je treba oddaljevati od predmeta ali mu "približevati samo sprednji del z objektivom, in to moremo storiti jako natančno in hitro. Za reprodukcije so aparati, pri katerih se premice samo sprednji del, skoraj nerabni. Kadar kdo kupuje aparat, naj vselej gleda, če ima jako dolg meh. Tudi pri reprodukcijah je v posebnih slučajih potreben. Druge razloge navedem pozneje. Jako koristno je tudi, ako je aparat privit na stojalo prilično po d svojim težiščem, ker stoji tedaj jako trdno in se ne trese tako lahko. Mnogi aparati, posebno pa z dolgim mehom, imajo to napako, da so priviti preblizu sprednjega ali pa zadnjega dela. Takih aparatov se skoraj ne smemo dotekniti, vsak vetrič jih strese, in zato so slike mnogokrat premalo razločne. Pri takih treba napraviti na različnih mestih po dve ali tri matice, v katere se privije vijak v stojalu, kakor kaže mehova dolžina. Aparati, pri katerih se premičeta oba dela, stojijo jako trdno. Kamere se izdelujejo navadno iz mahagonijevega in orehovega lesa; le-ta je boljši, ker je trpežen in po ceni. Dober mahagonijev les je sicer jako raben, a drag, ako je po ceni, pa slab
Treba mi je še označiti uporabo gorenjih treh modelov. Vsi trije imajo lahko vse zgoraj opisane naprave in ugodnosti, dasi navadno nimajo vseh skupaj obenem.*) Najbolj v rabi pri amaterjih je francoski model, ker je najcenejši. Služi splošno, ako ima dovolj potrebnih gorenjih naprav. Nemški model je vreden priporočila tam, kjer mnogo posnema, in kjer mora pretrpeti mnogo nezgod, kajti narejen je jako trdno in trpežno. Pri tem pa je pomisliti, da je najtežji izmed vseh. Najlažji, a tudi najdražji je angleški model, a ravnati moraš z njim previdno, da se ne pokvari, in zato ni vedno pripraven. Kar pa se sicer tiče njegove vsestranske rabnosti, presega skoraj vse navadne francoske in nemške konštrukcije.
Kar se tiče formata, priporočam vsakemu pokrajinskemu fotografu-amaterju velikost 13:13 cm. Tolikšen aparat ni pretežek, da ne bi ga mogel prenašati, a z njim proizvajaš slike, ki so dovolj velike in razločne. Brez vseh priprav tehta poprečno 1—3 kg. Manjši je dober samo tedaj, ako sliko potem povečaš, to pa je jako zamudno. V vsakem večjem aparatu pa lahko rabimo s pomočjo kasetnih vložkov tudi manjše ploče. Večji format je seveda lepši, a vsa naprava z aparatom vred je že precej težka. Kdor pa si vendar upa nositi ali ima nosača, naj pomisli, preden se odloči, da je delo s takim formatom težav noj še in bolj zamudno, in da se z večjim formatom tudi vse podraži.
Kasete so najboljše tiste, ki se dajo odpirati (Klapp-Cassette), a dobre so tudi druge, samo ako so sicer dobro izdelane, na kar pazi vsak pri kupovanju.
Stojalo naj bo narejeno tako, da se morejo noge iztegovati, a ne skupaj zlagati. Tudi ne sme biti prešibko, ker sicer ne stoji trdno, a tudi preveč delovne sme imeti.
Aparate z vsemi potrebnimi napravami prodajajo naslednje tvrdke, ki pošiljajo rade svoje cenike: Ohr. Harbers v Lipskem, Markt 6 (cenik te tvrdke stane gld. 150, tvrdka pa vrne ta znesek pri event. naročbi); Emil Wunsche v Podmoklih (Bodenbach) na Češkem; Gaertig & Thiemann, Gorlitz na Nemškem; Curt Bentzin, Gorlitz, Rauseliwalderstral!e 28; Richard Bentzin, Gorlitz; Felix Neumann na Dunaju, I., Singerstr. 10; M. Tonsern na Dunaju, VII., Mariahilferstralie 88 a i. t. d. i. t. d. — Pri teh tvrdkah se lahko naročajo tudi razne fotografske knjige in časopisi.
Amater, ki napravi kak izlet, vzame navadno s seboj več kaset ali pa menjevalno kaseto s pločami. To ni dobro. Prvič so kasete drage, drugič težke, in tretjič je odvisno število ploč in posnetkov od števila kaset Amater je torej navezan na svoje kasete in, čeprav bi imel še mnogo lepili predmetov za posnemo, si ne more pomagati, ker ne more menjati ploč, ako ni blizu kake temne kleti. Za menjavo priporočam zato tako zvano menjevalno vrečo (Wechselsack), v kateri lahko menjaš ploče na prostem ali kjerkoli. Vreča je lahka, nosiš jo v torbi, in pri tem ti zadostuje ena kaseta.
Kar se tiče cene aparatom, je vobče opomniti, da kolikor rabnejši je aparat, toliko dražji je. Splošna svojstva mora imeti vsak, tudi dober kup aparat (seveda ako ga je izdelala solidna tvrdka). Dobre slike predmetov, n. pr. navadnih pokrajin na ravnem, skupin i. t. d., pri katerih ni treba raznih zgoraj popisanih posebnih naprav na aparatu, niso zavisne od aparata (seveda dobro narejenega, čeprav primitivnega). Za trideset goldinarjev se dobi že skoraj vsestransko raben aparat 13:18 cm z dolgim mehom (okoli 45—50 cm), z eno kaseto in s stojalom. Bolj preprosti, ne vsestransko porabni stativni aparati stanejo celo samo 12—15 gld. Če ima aparat več naprav in finosti in je elegantno narejen, je seveda dražji in stane do 100 gld., posebno z angleškimi kamerami.
(Konec.)