O fantu z mačko

Neki oče je imel 3 sinove, ki jim je za dediščino zapisal samo eno hišo, en polovnjak vina, mačko, kozo, srp in enega bika. Ko je oče umrl, so sinovi začeli deliti. Najprej začnejo piti vino. Starejša brata sta imela mlajšega za norca, čeprav je bil bolj postaven kot pa onadva. Rekla sta mu:«Zdaj bomo pa vino pili. Ker si ti najbolj neumen, moraš svojo pipo najbolj spodaj zabiti, nato pa pij.«
Mislila sta, da bo najmlajši spil drožje, onadva bosta pa zgoraj pila čisto vino. Srednji brat je zabil pipo v sredino, najstarejši pa zgoraj. Zdaj je mlajši brat legel pod pipo in jo odškrtnil. Ko pa jo je odškrtnil, se je drožje dvignilo, vino pa je telo k dnu, kajti zgoraj so bile pene. Najmlajši je tako dolgo pil, dokler ni vsega spil, ko pa je že drožje teklo, je pipo zaškrtnil in dejal: »Jaz sem se že napil, zdaj pa še vidva.«Srednji brat odškrtne pipo, toda vina ni. Odškrtne pipo starejši brat, a vina ni.
»Ti si vse spil!« zažugata najmlajšemu in se jezita.
Znočilo se je in vsi trije so šli v eno posteljo spat. Najmlajši je moral za kazen spati na sredini, tako sta rekla starejša brata, zato ker je spil vse vino. Ker sta mislila, da bo zmrznil, sta še vso odejo zmetala nanj. Ponoči je bilo mlajšemu na sredini postelje zelo vroče, starejša dva pa je pošteno zeblo in celo noč sta vlačila nase odejo, ki jo je mlajši brcal s sebe. Ko so zjutraj vstali, je rekel starejši brat:
»Mene je pa ponoči zeblo.«
»Tudi mene,« reče srednji.
Najmlajši pa pravi:
»Meni je bilo pa vroče.«
Tedaj sta bila starejša dva huda nanj, ker ni zmrznil. Nato so si takole razdelili očetovo dediščino: najstarejši je dobil koso, srednji srp, najmlajšemu pa sta dala mačko in se norčevala iz njega. Tako so šli vsak s svojo dediščino po svetu. Pridejo do nekega travnika, kjer so z nožem kosili travo. Najstarejši brat se nasmeje in reče:
»Kaj mi daste, če vam jaz vse to v eni uri pokosim?« 
»Če pokosiš ti damo sto rajnišev.«
Najstarejši začne kositi in zares dobi sto rajnišev na roko, zato pa jim je moral tudi koso pustiti. Gredo dalje in pridejo do njive, kjer so z nožem želi. Srednji brat se nasmeje žanjcem in jim reče:
»Kaj mi daste, pa vam v eni uri vse požanjem?«
»Če požanješ, dobiš dvesto rajnišev.«
Srednji brat požanje vse in dobi dvesto rajnišev na roko, srp pa jim pusti. Zdaj sta se starejša brata mlajšemu smejala, češ da ne more oddati mačke. Dobro! Gredo dalje in pridejo do krčme, kjer so gostje ravno jedli, krčmar pa jim je moral odganjati miši, da ne bi šle v skledo, toliko jih je bilo.
»Jaz imam pa takšno stvar,« reče mlajši brat, »da vam nebo treba varovati sklede pred mišmi. Koliko mi daste zanjo?«
»Šesto rajnišev,« pravijo vsi.
Najmlajši spusti mačko na tla, mačka hitro razpodi miši, jih pobije in se naje. Ko se je najedla, se je stisnila k mlajšemu bratu in po svoji navadi predla: vrban, vrban, vrban. Krčmar pa je bil Vrban in si je mislil:
»Že zdaj pravi ta stvar, da bo potlej Vrbana jedla, bo pa prav mene pojedla.«
Ko so trije bratje odšli, ukaže krčmar, naj vse znosijo iz hiše, okna zadelajo s slamo in mačko zaprejo v hišo. Nato naj hišo zažgejo, da bo mačka zgorela. Krčmar pa spleza na jagned poleg hiše, kajti mislil si je:
»Če mačka pride ven, me ne bo našla.«
Res, hiša se vname, mački je bilo že hudo, pa je skakala od stene v steno. Naenkrat butne v slamo, s katero je bilo zaphano okno. Skoči skozi okno in po svoji mačji navadi naravnost na jagned, na kateri je bil naš krčmar Vrban. Ko je krčmar to videl, se je prestrašil in padel z drevesa, ker je mislil, da gre mačka nad njega. Mačka pa, ko je videla, da nekaj leti z drevesa, se je tudi prestrašila. Obrnila se je in zbežala za svojim starim gospodarjem.
Tako je mačka pribežala za svojim najmlajšim bratom, ki je imel zdaj šeststo rajnišev pa še mačko nazaj. Sinovi pridejo do nekega gradu pa vprašajo, kaj pri njih delajo hlapci. Grofica jim odgovori:
»Grofa varujejo, da ga ne bodo miši pojedle.«
Tedaj pa reče mlajši brat:
»Kaj mi daste, če vam dam takšno stvar, da hlapcem ne bo treba varovati grofa?«
»Šesto rajnišev,« pravi grofica.
Najmlajši ji da mačko, nato pa dobi šesto rajnišev, tako da jih je imel zdaj dvanajststo. Nato odidejo. Ko so odšli, se grofica spomni, da je pozabila vprašati, kaj ta stvar je. Hitro pošlje hlapca za njimi, naj jih vpraša, kaj ta stvar je. Mlajši brat mu odgovori:
»Vse kar dobi.«
Hlapec pa je bil malo gluh in je razumel: konje in ljudi. Hitro je tekel nazaj in rekel grofici: »Ta stvar je konje in ljudi.«
»To pa ni dobro,« si misli grofica, »pa že rajši to stvar poženem z gradu, kot da bi mi ljudi in konje jedla.«
Zares požene mačko z gradu. Mačka pa pribeži za svojim gospodarjem in tako je mlajši brat dobil mačko nazaj in še denarja je imel dosti.
Zdaj gredo bratje domov in govore med seboj:
»Zgradimo si hleve. V čigar hlev bo šel bik sam, tisti ga bo imel.« Starejša brata zgradita lepa hleva, mlajši pa zveže uto iz vej. Bik se je zunaj pasel, in ker so ga nadlegovale muhe, gre naravnost v senčno uto, lepih hlevov se je bal. Zdaj se je mlajši brat oženil, imel je mnogo denarja, ženo, bika in hišo. Starejša dva pa sta mu bila nevoščljiva, ker je bil tako bogat, pa mu zažgeta hišo. On na to nič ne poreče, naloži oglje s pogorišča v vrečo in gre z njim v mesto.
Pride do krčme in gre noter. Zunaj pusti žakelj in pravi:
»Bog ne daj, da bi kdo odprl vrečo in pogledal vanjo! Kajti to, kar je notri, se bo takoj spremenilo v oglje.« Nato gre v hišo ter pije in je. Ljudje se pa zunaj niso mogli vzdržati, odprli so vrečo in zagledajo v njej oglje. Ko je najmlajši prišel iz krčme, je pogledal v vrečo, videl oglje – prej pa je slišal kako so ljudje odvezali vrečo – in že začel tarnati in razgrajati.
»Tiho bodi, saj ti bomo plačali, kolikor hočeš imeti,« so mu rekli ljudje.
»Potem mi morate vrečo napolniti z zlatom in srebrom,« je rekel.
Napolnili so mu vrečo z zlatom in srebrom. On pa gre veselo domov in pokaže bogastvo bratoma.
»Kje si to dobil?« sta ga vprašala brata.
»Tisto oglje sem prodal, ki je ostalo na pogorišču, ko sta mi vidva hišo zažgala,« jima je odgovoril.
Hitro tudi onadva vsak svojo hišo zažgeta, pa neseta oglje v mesto naprodaj in hočeta tako kot brat, da jima za oglje napolnijo kupci obe vreči z zlatom in srebrom. Ljudje so se jima smejali in rekli:
»Le kateri norec vama bo za oglje dal toliko?«
Brata nista mogla prodati oglja in sta žalostna prišla domov. Mlajši brat pa se jima je smejal, kajti zdaj sta bila siromaka. Vzel ju je k sebi v novi dom in ju do smrti redil.