O fantu ki je po suhem jadral

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O fantu,ki je po suhem jadral
Branko Žužek
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Miril nas je ded, stara korenina,
izza peči – bilo je sredi zime –
in nagajivi, kot je pač mladina,
ki se beseda skoraj je ne prime,
pri igri smo bili preveč glasni.
A ded je znal, kako nas ukrotiti:

»O fantu vam povem, ki njega dni
po suhem ladjo vozil je k nevesti!«
Vsi smo zavpili: »To pa ne drži!
Po vodi vozi ladja, ne po cesti.
Po suhem jadrati! Ste se zmotili?«
Ded je obmolknil, čedro si nažgal in potlej komaj smo ga preprosili.
»Kdor ne verjame, »kratko je dejal,
»naj kar pusti, bo drugim več ostalo.«
»Kje sem končal?« »Saj niste še pričeli!«
Namuznil se je ded nad svojo šalo,
začel je zgodbo, da smo vsi strmeli.

Tam, kamor hodi sonce spat zvečer,
je živel grof nekdaj, imel je hčer
in vsega dobrega preveč, zato
mu padla takšna misel je v glavo:
po vsej deželi bil poslal je glas,
da hčer dobil bo sedem sto cekini,
kdor z barko v grad prijadra po kopnini!

Novica je prišla še v Žabjo vas
do bratov treh, ki tamkaj so živeli.
Bili so reveži, saj so imeli
le bajto, ki je vanjo deževalo.
sekiro in veliko, težko tnalo.
»Dobro grofično s sedem sto cekini,
kdor k njej prijadraš z barko po kopnini!«

Poskusimo«, rekel prvi je bahavo,
zadel sekiro in odšel v goščavo.
Podreti menil v gozdu je drevo
in stesati ladjo, če bo šlo.
Pa sreča starca, ki sedel je v travi.
»Kam?« vpraša starec. Toda brat bahavi
ni kanil mu povedati resnice:
»V gozd sem namenjen,«pravi, »delat žlice!«

Potem se v hosti tole je zgodilo:
ko brat drevo zaseče, mu v plačilo
z drevesa prileti lesena žlica!
Ojej! Mar laž postala je resnica?
Udari. Spet udari. Vsakokrat
za žlico bogatejši bil je brat.
od kraja je začudeno strmel,
potem pomislil in roke pomel:
»Če z ladjo nič ne bo, je tudi prav;
na sejmu žlice dobro bom prodal!«
S tovorom žlic domov prikolovratil
in naložil jih velik kup za vrati.
»Kako je z ladjo?« vpraša drugi brat.
»Kaj ladja! Žlice pojdemo prodat!«

Že drugi brat se nalo poslovi:
»Grem, da storim, kar nisi mogle ti!«
Pa tudi on na poti starca ugleda.
»Kam?« vpraša starček. »Kar naprej seveda!«
se fant reži, »veste, zvedavi ded,
Napravil si bom v gozdu nekaj skled!«

Debela laž bila je in v plačilo
se tudi njemu slabo je godilo.
Močno zasega v les in, čudno, glej:
že predenj skleda prileti raz vej!
Udari. Spet udari! Vsakokrat
za skledo bogatejši bil je brat.
Strme obstane, potlej de veselo:
»Takole sklede delat, pripravno delo!«
Na hrbet si jih naglo naloži
in spotoma takole govori:
Če z ladjo nič ne bo, je tudi prav;
na sejmu sklede dobro bom prodal!«

A brata sta doma, mu nagajala,
široko sta se skledarju smejala:
»Dobro nevesto s sedem sto cekini,
če k njej prijadraš – s skledo po kopnini!«

In takšnih šal bilo bi še obilo,
da ni najmlajšemu se v gozd mudilo.
»Morda bom jaz srečnejši, kaj se ve ?«
Najmlajši brat odnesel je pete.
Na poti v gozd sedel je starček v travi
in tretji fant sporštljivo ga pozdravi.
»Kam?« stari mladega ogovori.
Mladenič pravi: »V gozd se mi mudi
drevo podreti, ladjo narediti,
da mogel jadrati bi po kopnini
-po zalo ženko s sedem sto cekini!«

In starček mu je rekel: »Le pohiti!
Udari bukev trikrat in takoj
bo stala lepa ladja pred teboj.
Ti sedi vanjo – toda ne pozabi:
kar srečal boš na poti, vse povabi
s seboj na ladjo in ne bo ti žal,
če moje boš nasvete spoštoval.«

In sreče dobri starček mu želi.
Najmlajši se prijazno poslovi
In ko prispe tja v gosti, črni les,
udari trikrat bukev – in zares
spolnila se je starčeva beseda:
pred sabo lepo ladjico zagleda!
Brž sede vanjo, hejse, to je šlo
v breg in navzdol, da še nikdar tako!

Nekje pri starem mlinu nad vodo
opazi fanta, kako stoji kolo
brez kaplje vode in pod njim možak
-prav pod koritom – poležava znak;
kar spoti pije vodo, ki priteka,
da se mu zliva v usta prava reka!
Za hip mladenič jadrnico ustavi.
»Prisedi,« ga povabi, »ti boš pravi!«
In mož se naglo v ladjo prevali
-in spet je šlo čez hribe in ravni...

Na ravnem polju je oral možak.
bil je strašansko lačen. Siromak
ni toliko postal, da bi počil.
Kar spotoma se k zemlji je krivil,
pobiral grude in jih metal vase,
kot bi ga mučil grad že dolge čase
in – kakor da možak ne imel bi dna!
Opazi ga mladenič in spozna,
da mora tudi njega vzeti s sabo.
Morda tako je prav, morda velja,
morda – se misli – bo za kakšno rabo!
Saj nič ne veš, kaj vse se pripeti.
In spet je šlo čez hribe in ravni.

Zdaj brod pri treh pastirjih postoji,
ko eden pravkar drugemu veli:
»Obrni sivko, ki se je zgubila!«
A drugi temu : «Kakna ti je sila:
zaženem kamen sedem ur hoda
in k čredi plašna sivka pribezlja!«
Nato spet prav: »Saj bi sam lahko:
korak napravim, pa sem čez goro!«
A zadnji trdi, da je dobro vidi,
za tretjim hribom da tiči v robidju...

Mladenič jih posluša in strmi.
Nato jih kar na ladjo naloži.
Tako ima na ladji Požiralčka
in Vedno-žejnega, potlej Skakalčka,
Metalčka, ki obeta dosti prida,
povrhu pa še mojstra Ojstrovida!
in jadrali so na vso moč veselo,
da je pod jadrnico kar brnelo.

Že so prispeli na kraju ceste
se v soncu lesketal je dom neveste.
A grof, ki je pristopil k njim na plano,
sprejel začudeno je drubo zbrano.
Prišli so z ladjo – vozom brez kolesa,
brez konja, biča, coklje in ojesa! –
Menda v zadregi bil je grof zelo,
da bi jih koklja, res so zmogli to!
Zares je fant prijadral po kopnini
k nevesti brhki – zbogom zdaj cekini!

Takoj mu šine dobra misel v glavo,
mladeniču ponudi takšno stavo:
»Je že vse prav, » pohvali ga tedaj,
»da si po kopnem jadral, toda znaj!
Premalo svatov vodiš mi s seboj.
Če snedli, spili boste še nocoj,
kar smo pripravili za ženitnino:
klobase, pure, gnjiat in mastene krače,
maslene štruce, flancate, pogače,
medico sladko, slivovko in vino,
če vse pospravite do polnoči,
tedaj bo tvoja lepa grajska hči!«

Kar hitro so posedli okrog mize.
V pečenju Požiravček se zagrize,
po grlu mu drse veliki kosi,
da služinčad mu komaj sproti nosi.
A Vedno- žejni prazni polne sode,
ki so v rokah mu majcene posode,
kar zliva vase, golta in zdihuje,
ko vinca rujnega že primanjkuje...
Še preden v stolpu bije polnoči,
so prazne grajske shrambe in kleti!
To grofu sapo kar zapre,
bolj ko za hčer, za doto njemu gre;
zvijača nova reši ga zadrege;
pohvalil svate je na vse pretege –
a novo naročilo dal jim hkrati:
in naj do jutra grofu prineso
iz dežele tisto čudežno vodo! –

Le kje bi ta dežela naj bila?
Čez dvajset gričev, hribov in gora!
Pri tem se grof hudobno zareži,
poda se v čumnato, sladko zaspi. –

Mladenič zdaj Skakaču naroči,
naj krene brž na pot in prek noči
do jutra naj povrne se z vodo.
Prikimal je Skakalček – to pa to!
In kakor da so zrasle mu peroti,
kot blisk ga neslo je po beli poti...
In ko tako je dirjal prek polja,
je zraven rasel, zrasel do neba!

Pa mine ura, dve in potlej tri
in glej: Skakalčka od nikoder ni!
Je padel kam, polomil glavo?
Morda razbil je vrč, razlil vodo?
Le kaj je z njim? Mladeniča skrbi,
da bo brez vode, kadar se zdani.
Pokliče Ostrovida na pomoč:
»Poglej po svetu, če ni fant gredoč
zabredel kje v nevarnost in težave...«
Zaglda Ostrovidse brž v daljave,
že vidi: pod devetim hribom – spi!
Metalček naj ga naglo prebudi!
Seveda dolga mi bila je pot,
pa truden legel je na nizki plot. –
A drobni kamen ročnega Metalčka zbudi iz sna globokega Skakalčka.
Pridirjal je z vodo ob ranem svitu-
in trudne noge si opral v koritu.

Se čudil je bogati grof močno,
ko mu na postelji vodo prineso.
Preteto, da zares se je zjezil,
saj vsako pot se ženin je izvil.
Da ni težave, ki bo je ne zmogel!
Pa naj je stari godrnjal in godel,
mlada sta se brez njega že zmenila,
da bosta svadbo naredila
A to ni vse! Poskusi grof vodo
in mahoma oči se mu odpro:
nič več ni skop! Jej, to ti je zdravilo!

Takoj da fantu novo oblačilo.
prelepo hčer in pol gradu v plačilo. –
Še Požirsvčku dali so vode.
Zgubil je tek in bil kot vsi ljudje
je kmalu sit, če količkaj je jedel
(Za mizo se je zdaj spodobno vedel!)
A kaj je Vedno-žejni doživel?
Da tudi on ozdravi morebiti,
zdravilne vode so mu dali piti
in trebuh mu pri priči je splahnel!
Pa še Skakavček! Vrli siromak,
ki segal že z glavo je pod oblak,
dobil je tudi kanac te vode.
Takoj je dečko zlezel v dve gube
in spet bil takšen, kot smo vsi ljudje.

Obdržal fant je svoje pomagače
na gradu v službi, saj ni šlo drugače!
Pregovor pravi: kjer je dosti ela,
za vsakogar se najde tudi jela!
Le Ostrovid obdržal je svoj vid.
Postavili so ga na grajski zid
in marsikaj z Metalčkovo močjo
pregnala sta sovražnika vojsko!
Tako! A prej, ko zgodba se konča,
povejmo kakšna svatba je bila,
ko sta se vzela fant in grajska hči.
Plesaliso in jedli sedem dni
in tudi osmega še malo,
ker je pogače na pretek ostalo...
No, fant in lepa grajska deklica
-če nista umrla – živa sta še oba!

In konec! – Ded je pravljico končal.
iztrkal pipo, ki je dogorela.
Izza peči, ki je prijetno grela,
nam je prikimal in smeje dejal:
»Je fant po suhem jadral ali ni?«
Prikimali smo. »Torej le drži!«
Na peč se je naslonil in zaspal
A zunaj sneg zametal je poti!...