O fantičku-možičku, ki je snemal ribice iz trnkov
| O fantičku-možičku, ki je snemal ribice s trnkov Vera Albreht |
| |||||||||||||
V hišici, pokriti s slamnato streho, sta nekoč živela starček in starka, ki sta komaj še zmogla obdelati svojo njivico, da sta nakrmila kozico, ki jima je še ostala. Vsako jutro sta že ob zori odšla z motiko zdoma in se trudna in upehana vračala v mraku domov.
Spotoma sta vselej na produ ob reki nabrala še nekaj zelenih vejic za njuno kozico, ki sta jo že od daleč slišala kako mekeče od lakote, ko čaka nanju.
»Belka že kliče,« je rekla ženica in pospešila korak, da bi jo čimprej nakrmila. Ko pa je nekoč vrgla prednjo kup natrganega protja, se je med šibami začelo nekaj izmotavati in cepetati.
»Ježešna, le koga sem zgrabila z rakitjem?« se je prestrašila ženica in začela razgrinjati veje, da ne bi kozica z listjem vred požrla še česa, kar bi ji utegnilo škodovati.
Ker pa so ji že opešale oči in ker je bilo v hlevčku temno kakor v rogu, je zaklicala možu: »Prinesi luč, da pogledava oba, kaj danes med protjem tako cepeta.«
Starček je prižgal leščerbo in pohitel v hlev, da bi z ženo prebrskala vejice, ki sta jih spotoma nalomila. Drug drugemu sta svetila, vse liste sta razgrnila in nazadnje – o, čudo prečudo – majhnega fantička za lase potegnila. Tako majhnega, da bi ga lahko v pêsti skrila.
»Le od kod se je vzel ta spak?« je modroval dedek, ko je vtikal fantička že v žep, da pomore ženi nakrmiti kozico.
In ko sta vstopila v izbo, je starček iz žepa privlekel možička in ga postavil na mizo, da bi si ga pri luči pobliže ogledala. Bil je pravi pravcati možiček: oblečen v modre hlače in rdečo jopico, obut pa je bil namesto v čeveljčke v ribje plavuti.
»Le kakšen spak naj bi to bil?« sta modrovala, ko sta ga obračala na vse strani.
»V pomoč nama ne bo,« je rekla ženica, »škode od njega pa tudi ne bova imela. Tiste žličke, ki jo bo použilo to revše, pa tudi ne bova pogrešala. Zavila je fantička, ki se je ves tresel od strahu, v staro ruto in ga položila na klop pri peči.
Bila je že trda noč, ko sta legla k počitku. Še preden je posijalo sonce, pa je narahlo potrkalo na okence koder sta spala. Ker sta bila od trdega dela močno utrujena, sprva nista slišala, da ju nekdo kliče. Prvi se je prebudil mož in zaklical ženi:
"Slišiš," je dejal, "najbrž je kdo zgrešil pot in ne najde domov. Nemara bi rad prenočil pri nama?" Pri priči je vstal, da odpahne dver in spusti popotnika v hišo.
Kako silno pa se je začudil, ko je pred sabo zagledal čudovito deklico, ki je bila od pasu naprej vsa v ribji podobi. Povsem mu je zamrl glas, da bi jo vprašal, kaj želi.
Riba-deklica pa je spregovorila sama: »Strašna je žalost med nas prišla, ker ste nam fantička odnesla vidva. Če ga takoj ne vrnem na prod, bo kmalu izumrl ves ribji rod.«
A starček ni in ni razumel kaj hoče deklica od njega. Razumela pa je ženica, ki jo je govorjenje na pragu dvignilo iz postelje.
»Le kdo si, deklica?« je vprašala in se zastrmela v njeno čudno podobo. In ko je še in še strmela vanjo, je deklica spregovorila:
»Če ribič ribico ulovi, jo naš fantiček v vodo spusti. Kraljica širnih sem vodà. ime mi je Faronika.«
»Če je pa taka,« je dejala ženica, »stopi z nama v hišo. Kar nič se ne bova pulila za tega škrata, ki je itak le pol človečka. Saj midva res ne veva kaj početi z njim.«
In ko so stopili v hišo, je ženička odvila ruto v katero je bil zavit, in potegnila za lase možička, ki je bil še ves krmežljav od spanja.
»Je mar ta tisti, ki vam snema s trnkov ribice?« je vprašala, ko ga je prav nalahno postavila na mizo.
»Ta je, ta!« je vzkliknila Faronika. Od velike radosti je zamahnila s svojim ribjim repkom in tlesknila tako močno, da so se ji srebrne luskine odlepile od trebuha in se razsule po vsej mizi. Razgrnila je ribjo mrežo, ki jo je imela ovito okrog pasu, in zavila vanjo fantička, da ga odnese domov.
In ko se je še obema zahvalila, je napol tekla napol plavala proti obrežju, od koder je bila prišla. »Uh, kakšno nesnago je pustila za sabo ta čudna prikazen,« je godrnjala ženica, ko je skušala s predpasnikom pobrisati luskine, ki so raztresene ležale po vsej mizi.
Toda glej! Na mah so se ribje luskine spremenile v same srebrne tolarje, ki so žvenketali, ko so padali po tleh.
Starček in starka sta jih začel pobirati in nabrala sta jih za polne tri peharje. Toliko jih je bilo, da sta odslej v miru in pokoju preživela leta, ki so jima še ostala.