O dušici majceni, ki ni smela v nebesa

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljice
Fran Milčinski
Spisano: Lucija Truden in Jasna Toplek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



O dušici majceni, ki ni smela v nebesa

Živela je mati, ta mati je imela dva sina, pa se ni kaj prida brigala zanju, ker so ji preveč le prazne marnje blodile po glavi. Ni ju učila ne moliti ne delati, izpridila sta se, in ko sta dorasla, zapustila sta mater in šla med razbojnike. Nikdar več ni slišala o njiju.

In dogodi se, da je dobila še tretje dete, hčerko. Nič je ni bila vesela: »Mlada sem, rajala bi še rada in se smejala kakor druge, pa bom morala doma tebe čuvati in previjati, kaj te je bilo treba!« In preden je zatonil dan, je dete umrlo, komaj da je bilo krščeno.

Dušica je frfotala po izbi, smuknila je skozi nizko okno, begala je sem ter tja po širnem svetu, slednjič je našla pred nebeška vrata.

Rahlo je potrkala, pa se je počasi v vratih odprla linica, skozi je pogledal nebeški vratar, videl je dušico in je rekel: »Dušica majcena, dušica revica, ne smem ti še odpreti. Sodba se glasi tako: rajska vrata se ti ne odpro, prej moraš prinesti kanglico čvrste vode, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore.« Dal ji je kanglico in zaprl lino.

Dušica se je žalostno obrnila in je odletela in ni vedela ne kam ne kako. In ko je preletela tisoč milj, je srečala rumeno sonce in ga ogovorila: »Holej, holej, sončece, ti hodiš na visoko in siješ na široko, ali si videlo, povej, ali si videlo kje čvrsto vodo, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore?«

Sonce rumeno jo je pobožalo s svojimi gorkimi žarki in je odgovorilo: »Pač hodim na visoko, pač sijem na široko, pa na vesoljnem svetu ne poznam takega studenca, kakršnega iščeš ti, dušica majcena!«

Dušica se je obrnila in iz očesc so ji kanile debele solze. Letela je naprej s svojo srebrno kanglico, ni vedela ne kam ne kako, slednjič je srečala mladi mesec in ga vprašala: »Holej, holej, mladi mesec, ti hodiš na visoko, ti svetiš na široko, ali si videl, povej, ali si videl kje čvrsto vodo, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore?«

Mladi mesec je odgovoril in utrnila se mu je zvezda: »Dušica revica, dušica majcena, jaz ti pomagam. Spusti se po mojem svitu, on ti pokaže pot k studencu čvrste vode, ki izvira izpod hriba navzgor, izpod koščene gore.«

Dušica se je lepo zahvalila in potolažena se je spustila po milem svitu mladega meseca navzdol na zemljo in skozi nizko okence v majhno kamrico, v kamrico materino. Mati je sedela na skrinji, pa ni bila sama, ob peči je sedela siva žena, siva žena starost.

In mati je govorila: »Kaj hočeš od mene, starost, prezgodaj si prišla. Mene še mika rajanje in družba vesela. Poberi se proč! Grda si in neprijazna!«

Starost pa ji je z mehko besedo prigovarjala: »Kaj boš rajala in veseljačila, ko se ti guba čelo in lice in se ti beli glava! Pusti te misli in ne huduj se! Saj nisem tako grda in neprijazna, kakor praviš. Lepo in ljubeznivo me imenujejo matere, ki se jim okoli krila lovi, na očeh jim visi cvetoča deca, čvrsta mladina, v trpljenju vzrejena, v prid vzgojena; nje zdravje in smeh, nje uspeh in nje sreča so blaženstvo materinemu srcu in take starosti ne bi zamenjala nobena mati za rajanje mladih let.«

Tako je govorila starost, mati se je pa spominjala svoje zavržene dece, svoje osamelosti, svoje brez koristi zapravljene mladosti; pretresel jo je silovit kes, sklonila je glavo v roki, glasno je za-ihtela in pridrle so ji solze: čvrst studenec je tekel izpod koščene gore, izpod hriba navzgor. Dušica pa je nastavila srebrno kanglico in jo napolnila z materinimi solzami.

Z napolnjeno kanglico je hitela pred rajska vrata. Rahlo je potrkala nanje, počasi se je v vratih odprla linica, skozi linico je pogledal rajski vratar. Sprejel je kanglico in prijazno je rekel: »Dušica majcena, dušica revica, ne smem ti še odpreti. Sodba se glasi tako: rajska vrata se ti ne odpro, dokler ne izpolniš še drugega naročila. Pojdi na rumeno polje, tam stoji drevesce brinovo, v njem boš tako dolgo sedela, da se posuši, potem se ti šele odpro rajska vrata.«

Dušica je čula sodbo in je hitro zletela, sonce ji je pokazalo pot na rumeno polje, v rumenem polju je stalo drevesce, drevesce brinovo, vanj se je usedla in čakala, da se posuši.

In čakala je in čakala, v žgoči vročini in v ledeni burji, v snegu, v viharju, v toči in v tresku; minilo je leto za letom, sedem let, osmega pol, in drevesce se ni posušilo.

Slednjič neki večer prideta dva razbojnika, zakurita si pod brinjem in sedeta poleg ognja.

Prvi si je mel roke in je rekel: »Mraz je, pa sinoči je bilo še bolj. Prenočeval sem v cerkvi sv. Miklavža na Gori, kuril sem si s klopmi, in ko so klopi pogorele, sem pometal še svetnike v ogenj, da so me greli.«

Drugi je sukal raženj, na ražnju se je cvrla ukradena gos, in govoril je tako: »Lačen sem, pa sinoči sem bil še bolj. Vdrl sem v mlin, mlinar pa se mi je ustavljal, ubil sem njega, ženo in hčer pa so se mi odprle vse hrambe in kleti,«

Dušica je sedela v drevescu, plamen je švigal do nje in ji vžigal peruti, v bolečinah je frfotala, ni se pa ganila z drevesca, ki se je pričenjalo sušiti. Pa pogleda prvi razbojnik kvišku in pravi: »Brate, glej neumnega ptiča, plamen mu vžiga peruti, frfota od bolečine, pa le ne odleti.«

Drevesce se je že do polovice posušilo in dušica je izpregovorila: »Jaz nisem ptič, jaz sem vajina najmlajša sestrica. Še preden je minil prvi dan mojega življenja, komaj da sem bila krščena, že sem morala umreti. Zdaj pa trpim sedem let, sedem let, osmega pol, da si prislužim sveti raj. Prej ne smem s tega drevesca, dokler se ne posuši. Tako sem sojena!«

Razbojnika sta se zgrudila po tleh in prvi je rekel: »Ti dušica majcena, ti sestrica nedolžna, ti si sojena, da trpiš sedem let, osmega pol, da si prislužiš sveti raj! Gorje šele meni, ki sem razbojnik in požigalec! Gori, gori, pekel gori, zame zveličanja več ni!«

In drugi razbojnik je obupan vzkliknil: »Gorje, pregorje meni, ki sem razbojnik in morilec! Gori, gori, pekel gori, zame zveličanja več ni!«

Dušica pa je rekla: »Le za tistega ni zveličanja, ki obupuje nad nebeško milostjo,« — in odletela je s suhega drevesca. Odletela je, letela mimo zlatega sonca in mladega meseca in priletela pred nebeška vrata. In glej, ni ji bilo treba trkati, nebeška vrata so se pred njo kar sama odprla na stežaj, kar same so se vžgale neštete lučce, kar same so zapele mogočne orgle, in prišel je rajski Gospod, prijel jo je za belo roko, jo vedel v raj in rekel: »Dušica majcena, dušica revica, saj nisi trpela zase, trpela si za mater in za brata dva!«