O državi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O državi
Vladimir Iljič Uljanov
Napisano: 11. julij 1919.

Prvič objavljeno: Pravda št. 15, 18. januar 1929.
Prevedel in digitaliziral: A.M.
Avtorske pravice: V. I. Lenin Internet Archive (www.marx.org) 2006. Tekst se lahko razmnožuje in kopira pod pogoji Dovoljenja GNU za rabo proste dokumentacije

Viri: Slovenski marksistični arhiv
O državi, Cankarjeva Založba, Ljubljana, 1948.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tovariši!

Po načrtu, ki ste ga sprejeli in mi ga sporočili, je predmet našega današnjega razgovora vprašanje o državi. Ne vem, koliko ste se s tem vprašanjem že seznanili. Če se ne motim, se je vaš tečaj šele začel in boste to vprašanje tu prvič sistematično obravnavali. Če pa je tako, se utegne zgoditi, da v prvem predavanju marsikateremu slušatelju ne bom mogel dovolj jasno in razumljivo predočiti to težko vprašanje. Če bi se pokazalo, da je res tako, vas prosim, naj vas to ne moti, kajti vprašanje o državi je eno izmed najbolj kompliciranih vprašanj, vprašanje, ki so ga buržoazni učenjaki, pisatelji in filozofi bolj zamotali nego katero drugo. Zato nikakor ne smete pričakovati, da bi ga bilo mogoče v enem samem kratkem predavanju docela razjasniti. Potrebno je, da že po prvem razgovoru o tem predmetu ugotovimo nerazumljiva ali nejasna mesta, in se potem k njim povrnemo v drugič, tretjič in četrtič, ter vse, kar je ostalo nerazumljivega, pozneje dalje pojasnimo s pomočjo čtiva ali s posameznimi predavanji in razgovori. Upam, da se bomo lahko še enkrat sestali in takrat bomo lahko obravnavali vsa dodatna vprašanja ter pregledali, kar je ostalo najbolj nejasnega. Upam tudi, da boste v dopolnilo k razgovorom in predavanjem posvetili nekaj časa tudi čitanju vsaj nekaterih najvažnejših del Marxa in Engelsa. Gotovo boste v pregledih literature in v priročnikih, ki so učencem sovjetskih in partijskih šol v biblioteki na razpolago, našli ta najpoglavitnejša dela. Če bi pa pri tem morda težavnost pri obravnavanju snovi vendarle koga oplašila vas moram znova opozoriti, naj vas to ne moti, kajti vse, kar vam je bilo pri prvem čitanju še nerazumljivega, vam bo postalo razumljivo pri ponovnem, ali če se boste pozneje lotili vprašanja z nekoliko druge strani. Ponavljam pa še enkrat, da je to vprašanje tako komplicirano in da so ga buržoazni učenjaki in pisatelji tako zamotali, da mora to vprašanje vsakdo, ki ga hoče resno proučiti in samostojno obvladati, obravnavati večkrat, se ponovno vračati k njemu ter ga proučevati z raznih strani, če se hoče dokopati do jasnega in trdnega razumevanja. Vračati se k temu vprašanju pa vam bo toliko laže, ker je to tako osnovno, tako temeljno vprašanje vse politike, da vselej, ne le v sedanjih burnih in revolucionarnih časih, kakršne preživljamo, ampak tudi v najbolj mirni dobi, v poljubnem časopisu, pri poljubnem ekonomskem ali političnem vprašanju, vedno znova naletite na vprašanje: kaj je država, v čem je njeno bistvo, v čem je njen pomen in kakšen odnos ima do države naša partija, partija, ki se bori za strmoglavljenje kapitalizma, partija komunistov. K vprašanju, kakšen je odnos partije do države, se boste vsak dan povračali iz tega ali onega razloga. Najbolj važno pa je, da boste kot rezultat svojega čtiva, razgovorov in predavanj, ki jih boste slišali o državi, znali to vprašanje samostojno obravnavati, kajti srečevali ga boste iz najrazličnejših razlogov ob vsakem drobnem vprašanju, v najbolj nepričakovanih zvezah, v razgovorih in sporih z nasprotniki. Samo tedaj, če se boste v tem vprašanju znali samostojno orientirati, se boste lahko čutili dovolj trdne v svojih naziranjih in jih boste lahko uspešno branili pred komur koli in kadar koli.

Po teh kratkih opombah prehajam k samemu vprašanju, kaj je država, kako je nastala in kakšen osnovni odnos do države mora imeti partija delavskega razreda, ki se bori za popolno strmoglavljenje kapitalizma – t.j. komunistična partija.

Govoril sem že o te, da težko najdemo vprašanje, ki bi ga bili predstavniki buržoazne znanosti, filozofije, jurisprudence, politične ekonomije in publicistike, namenoma ali nenamenoma tako zamotali kakor vprašanje o državi. Tega vprašanja ne mešajo z verskimi vprašanji samo predstavniki religioznih naukov (popolnoma naravno je, če to od njih pričakujemo); celo ljudje, ki menijo, da so vzvišeni nad religioznimi predsodki, zelo pogosto še dandanes mešajo to specialno vprašanje o državi z religioznimi vprašanji in si prizadevajo ustvariti nauk – večkrat zelo zapleten, ki ga obdelujejo in utemeljujejo idejno na filozofski metodi – nauk o tem, da je država nekaj božanskega, nekaj nadnaravnega, da je to nekakšna sila, brez katere človeštvo ne more živeti, sila, ki daje ali naj bi dajala ljudem, ki prinaša ljudem nekaj, kar ni človekovo, kar je izven človeka, da je ta sila božanskega izvora. Treba pa je poudariti, da je ta nauk tako tesno zvezan s koristmi izkoriščevalskih razredov, veleposestnikov in kapitalistov, da do take mere služi njihovim interesom in je tako globoko prepojil vse navade, vse nazore, vso znanost gospodov buržoaznih predstavnikov, da srečujemo njegove ostanke na vsakem koraku, tja do tistih naziranj, ki jih imajo o državi menjševiki in eseri, čeprav le-ti seveda ogorčeno zavračajo misel, da tičijo v religioznih predsodkih in so prepričani, da trezno gledajo na državo. To vprašanje je zato tako zamotano in komplicirano, ker zadeva interese gospodujočih razredov v večji meri nego katero koli drugo vprašanje (glede na to so pred njim samo osnove ekonomskih ved). Nauk o državi služi kot opravičilo za obstoj kapitalizma; zato bi bila največja zmota, če bi pričakovali v tem vprašanju nepristranskosti in mislili, da vam bodo ljudje, ki se sklicujejo na znanost, lahko pri obravnavanju tega vprašanja podali stališče čiste znanosti. Glede vprašanja o državi, glede nauka o državi, v teoriji o državi boste vselej, ko se boste z vprašanjem seznanili in se vanj dovolj poglobili, videli borbo med različnimi razred, borbo, ki se odraža ali najde svoj izraz v borbi nazorov o državi, v ocenjevanju vloge in pomena države.

Da bi lahko po čimbolj znanstveni metodi obravnavali to vprašanje, se moramo vsaj mimogrede ozreti na zgodovino nastanka države in na njen razvoj. V vprašanju družbene znanosti je najbolj zanesljivo in obenem neogibno potrebno, če se hočemo v resnici navaditi, da se bomo lotevali tega vprašanja pravilno in se ne bomo izgubljali v neštetih podrobnostih ali v velikanski raznoličnosti nasprotujočih si mnenj - v tem vprašanju je najvažnejše, če ga hočemo zastaviti s stališča znanosti – da namreč ne pozabimo na osnovno zgodovinsko zvezo in torej gledamo na vsako vprašanje s stališča, kako je kak določen pojav v zgodovini nastal, kakšne glavne etape je ta pojav v svojem razvoju prehodil in da s stališča tega razvoja razmotrivamo, kaj je dana stvar postala sedaj.

Upam, da ste se glede vprašanja o državi že seznanili z Engelsovim delom »Izvor družine, privatne lastnine in države«. To je eno temeljnih del sodobnega socializma; tu je mogoče zaupati v vsak sleherni stavek, zaupati, da noben stavek ni bil izročen na slepo, temveč da je bil napisan na osnovi ogromnega zgodovinskega in političnega gradiva. Ni dvoma, da v tem delu niso vsa poglavja vsem enako dostopno in razumljivo obrazložena, nekatera terjajo od čitatelja že precejšnega zgodovinskega in ekonomskega znanja.

Toda zopet vam ponavljam: Ne dajte se motiti, če tega dela ne boste razumeli, brž ko ga prečitate. To se skoraj vsakomur pripeti. Če pa se boste kasneje, ko se vam zbudi zanimanje, vračali k njemu, se boste dokopali do tega, da ga boste razumeli vsaj pretežno, če že ne v celoti. To knjigo omenjam zaradi tega, ker nam nudi izhodišče za pravilno obravnavanje tega vprašanja v zgoraj omenjenem smislu. Knjiga se začenja z zgodovinskim orisom o nastanku države.

Pravilno zastaviti to, kakor tudi vsako drugo vprašanje npr. vprašanje o nastanku kapitalizma, o nastanku izkoriščanja med ljudmi, o socializmu ali o tem, kako je se socializem pojavil, kakšni pogoji so ga rodili – vsako tako vprašanje lahko torej temeljito in solidno zastavimo samo tedaj, če smo poprej spoznali zgodovino njegovega razvoja v celoti. Glede napšega vprašanja moramo predvsem opozoriti, da država ni vedno obstajala. Bili so časi, ko države še ni bilo. Država se pojavi tam in tedaj, kjer in kadar se pojavi delitev družbe na razrede, kadar se pojavijo izkoriščevalci in izkoriščanci.

Dokler ni nastala prva oblika izkoriščanja človeka po človeku, prava oblika delitve na razrede – na gospodarje in sužnje – dotlej je obstajala še patriarhalna družina, ali – kakor jo danes imenujemo – klan (klan – rod, ljudje so živeli skupaj v rodovih); sledove teh prvotnih časov dovolj jasno vidimo v šegah in navadah mnogih prvotnih ljudstev. Če vzamete v roke kakršno koli delo o prvotni kulturi, boste vselej naleteli na bolj ali manj natančne opise, ki kažejo in spominjajo na to, da je nekoč bila dobra, bolj ali manj podobna prvobitnemu komunizmu, ko se družba še ni cepila na gospodarje in sužnje. In takrat tudi ni bilo države, tudi ni bilo posebnega aparata niti za sistematično uporabljanje nasilja niti za nasilno podrejanje ljudi. Tak aparat se namreč imenuje država.

V prvotni družbi, ko so ljudje še živeli v majhnih rodovih in bili na najnižji stopnji razvoja, v stanju, ki se je le malo razlikovalo od divjaštva, v dobi, od katere loči sodobno človeštvo nekaj tisočletij – v tisti dobi še ne vidimo nobenih znakov za obstoj države. Vidimo samo gospodovanje običajev, avtoriteto, spoštovanje, oblast, ki jo uživajo starešine rodu, vidimo, da to oblast včasih priznavajo tudi ženam – položaj žene tedaj ni bil podoben sedanjemu brezpravnemu in zatiranemu položaju – nikjer pa ne vidimo posebnega sloja ljudi, ki bi se oddelil od družbe zato, da bi vladal nad drugimi, da bi v interesu vladanja in zaradi vladanja sistematično in stalno uporabljal določen aparat prisiljevanja, aparat za izvajanje nasilja, kakor so dandanes, kot vsi veste, oboroženi vojaški oddelki, ječe in druga sredstva za nasilno uklonitev tuje volje, z eno besedo tisto, kar tvori bistvo države.

Če abstrahiramo te tako imenovane religiozne nauke, zvijače in filozofske sisteme, tista raznovrstna mnenja, ki jih ustvarjajo buržoazni znanstveniki, in poiščemo resnično bistvo stvari, pridemo naposled do zaključka, da država ni prav nič drugega kot aparat za vladanje, ki se je oddelil od človeške družbe. Kadar se pojavi taka posebna skupina ljudi, ki se bavi samo z vladanjem in ki potrebuje za vladanje poseben aparat za prisilno uklonitev tuje volje nasilju – ječe, posebne oddelke ljudi, vojsko in podobno – tedaj se pojavi država.

Toda bila je doba, ko države ni bilo, ko so poleg sile navad in tradicij vzdrževale medsebojno povezanost, družbeno disciplino in določale razdelitev dela samo avtoriteta in spoštovanje, ki so ga uživali starešine rodu ali žene, ki v tisti dobi niso bile pogosto le enakopravne z moškimi, ampak so zavzemale večkrat celo višji položaj; to je bila doba, ko posebnega sloja ljudi, specialistov za vladanje, ni bilo. Zgodovina nam kaže, da je država kot poseben aparat nasilja nad ljudmi nastala samo tam in samo tedaj, kjer in kadar se je pojavila cepitev družbe na razrede – to se pravi cepitev na take skupine ljudi, od katerih si eni stalno lahko prisvajajo delo drugih, kjer eden izkorišča drugega.

Ta cepitev družbe na razrede v zgodovini nam mora vedo stati pred očmi kot osnovno dejstvo. Razvoj človeških družbenih oblik v teku tisočletij nam v vseh deželah brez izjeme kaže splošno zakonitost, pravilnost in doslednost tega razvoja tako, da imamo spočetka družbe brez razredov – prvotno patriarhalno, prvobitno družbo, v kateri ni bilo aristokratov; potem pa družbo, ki je osnovana na suženjstvu, sužnjeposestniško družbo. Po tej razvojni poti je šla tudi ogromna večina ljudstev ostalih delov sveta. Pri najmanj razvitih ljudstvih so sledovi suženjstva ostali še dandanes in suženjske ustanove najdete še sedaj na primer v Afriki. Gospodarji in sužnji, to je prva velika delitev na razrede. Prva skupina ni imela v posesti samo vseh proizvajalnih sredstev, zemljo, orodje, čeprav je bilo še primitivno, ampak tudi ljudje so bili njena lastnina. Ta skupina se je imenovala gospodarji, tisti pa, ki so zanje morali delati, so se imenovali sužnji.

Tej obliki je v zgodovini sledila druga oblika, tlačanstvo. Suženjstvo se je v pretežni večini dežel v svojem nadaljnjem razvoju spremenilo v tlačanstvo. Osnovna delitev družbe je bila – graščaki in tlačani. Odnosi med ljudmi so se spremenili. Gospodarji sužnjev so šteli sužnje za svojo lastnino; zakon je še utrjeval to naziranje in gledal na sužnje kakor na predmet, ki je popolna gospodarjeva lastnina. Kar se tiče tlačana, sta razredno zatiranje in odvisnost ostala, vendar se graščak ni imel za lastnika tlačana kot predmeta, ampak je imel samo pravico do njegovega dela in do tega, da ga je lahko prisilil k izvrševanju določenih obveznosti. Kakor veste, se tlačanstvo v praksi – posebno v Rusiji, kjer se je najdalj ohranilo in razvilo najsurovejše oblike – ni v ničemer razlikovalo od suženjstva.

Pojdimo dalje. V isti meri, kakor se je v fevdalno-tlačanski družbi začela razvijati trgovina in je nastajal svetovni trg, v isti meri kakor se je razvijal denarni obtok, je nastajal tudi nov razred, razred kapitalistov. Iz blaga in blagovne menjave, iz nastanka oblasti denarja se je porajala oblast kapitala. V teku 18. stoletja, ali pravilneje od konca 18. stoletja in v teku 19. stoletja so bile po vsem svetu revolucije. Tlačanstvo je bilo odpravljeno v vseh deželah zahodne Evrope. Najkasneje se je to zgodilo v Rusiji. Pa tudi v Rusiji se je leta 1861 izvršil prevrat, in posledica tega prevrata je bila sprememba družbene oblike – tlačanstvo je zamenjal kapitalizem. Pri tej zamenjavi je razdelitev na razrede ostala, ostali so razni sledovi in ostanki tlačanstva. V glavnem pa je razdelitev na razrede le dobila drugo obliko.

Lastniki kapitala, lastniki zemlje, tovarn in podjetij so predstavljali in predstavljajo v vseh kapitalističnih državah neznatno manjšino prebivalstva. Toda ta manjšina razpolaga z vsem ljudskih delom, izkorišča in drži v svojih rokah, pod svojim pritiskom, vso množico delovnih ljudi, večinoma proletarce, mezdne delavce, ki v procesu proizvodnje dobivajo sredstva za življenje samo od prodaje svojih delovnih rok, svoje delovne sile. Kmetje, ki so bili razpršeni in zatirani še v dobi tlačanstva, so se s prehodom h kapitalizmu spreminjali deloma (večji del) v proletarce, deloma (manjši del) v premožne kmete, ki so sami najemali dninarje in tako predstavljali vaško buržoazijo.

To osnovno dejstvo, prehod družbe od prvotnih oblik suženjstva k tlačanstvu in končno h kapitalizmu, morate stalno imeti pred očmi. Samo če boste to osnovno dejstvo stalno imeli v spominu in boste v ta osnovni okvir vstavljali vse politične teorije, samo tako boste lahko te teorije pravilno ocenili in ugotovili, na kaj se nanašajo. Vsaka teh velikih dob človeške zgodovine – suženjska, tlačanska in kapitalistična – obsega desetine in stotine stoletij ter zajema tako množino političnih oblik, raznoličnih političnih teorij, mnenj, revolucij, ki so v svoji izredni pestrosti in mnogoličnosti še posebno zvezane s političnimi, filozofskimi in drugimi nauki buržoaznih znanstvenikov in politikov, da se boste v njih spoznali samo tedaj, če se boste trdno držali kot osnovne vodile niti te razdelitve družbe na razrede, spremembe oblik razrednega gospostva in če boste s tega gledišča zrli na vsa družbeno-ekonomska, politična, duhovna, verska itd. – vprašanja.

Če gledate na državo s stališča te osnovne razdelitve, opazite, da pred delitvijo na razrede, kakor sem že rekel, države ni bilo. Toda v sorazmerju s širjenjem in utrditvijo družbene delitve na razrede ter nastajanjem razredne družbe nastaja in se utrjuje tudi država. V zgodovini človeštva imamo na desetine in stotine dežel, ki so preživljale in še preživljajo suženjstvo, tlačanstvo in kapitalizem. V vsaki izmed njih pa vedno vidite nastanek države in to ne glede na vse politične peripetije in vse revolucije, ki so bile zvezane s tem razvojem človeštva, s prehodom od suženjstva preko tlačanstva h kapitalizmu. Država je bila vedno nekakšen aparat, ki se je bil oddelil iz družbe in je sestajal iz skupine ljudi, ki se je bavila samo, ali vsaj v glavnem samo z vladanjem. Ljudje se dele na vladane in na specialiste za vladanje, na tiste, ki se povzpno nad družbo in katere imenujejo vladarje, predstavnike države. Ta aparat, in skupina ljudi, ki vlada nad drugimi, vselej jemlje pri tem v svoje roke določen aparat nasilja in fizične sile; vseeno je, če se to nasilje nad ljudmi izraža v prvotni gorjači, ali, kakor v dobi suženjstva, v bolj izpopolnjenem tipu orožja, ali v strelnem orožju, ki se je pojavilo na koncu 20. stoletja doseglo stopnjo tehničnih čudes in je docela zgrajeno na najnovejših pridobitvah sodobne tehnike. Načini nasilja so se menjavali, toda vedno, kadar je obstajala država, je obstajala v vsaki družbi skupina oseb, ki so vladale, ki so zapovedovale, gospodovale in imele za vzdrževanje oblasti v svojih rokah aparat fizičnega prisiljevanja, aparat nasilja, oborožen tako, kakor je ustrezalo tehnični ravni vsake dobe. Samo če se bomo poglobili v te splošne pojave in si zastavili vprašanje, zakaj ni bilo države takrat, ko ni bilo razredov, ko ni bilo razredov, ko ni bilo izkoriščevalcev in izkoriščanih, in zakaj je država nastala potem, ko so se pojavili razredi – samo tako bomo našli določen odgovor na vprašanje o bistvu države in njenem pomenu.

Država – to je stroj za vzdrževanje gospostva enega razreda nad drugim. Ko v človeški družbi ni bilo razredov – ko so ljudje pred suženjsko dobo živeli in delali pod prvotnimi pogoji precejšne enakosti, pri najnižji produktivnosti dela, ko si je prvotni človek s strdim delom pridobival nujno potrebna življenjska sredstva, potrebna za golo življenje – tedaj ni nastala in ni mogla nastati posebna skupina ljudi, ki bi se povzpela nad vso ostalo družbo izključno zaradi vladanja in gospodovanja. Šele takrat, ko se je pojavila prva oblika delitve družbe na razrede, ko se je pojavilo suženjstvo in ko je bila dana možnost, da se je en razred osredotočil na najbolj surove oblike poljskega dela in tako pridelal nek presežek, ki ni bil absolutno nujno potreben za najbednejše življenje sužnja, presežek, ki je pripadal sužnjevemu gospodarju ter tako utrdil obstoj razreda gospodarjev, šele takrat je bilo za nadaljnjo utrditev tega razreda neobhodno potrebno, da se je pojavila država.

In ta država – suženjska država – se je tudi pojavila; to je bil aparat, ki je dal oblast v roke gospodarjev sužnjev, ki jim je dal možnost, vladati nad vsemi sužnji. Družba kakor država sta bili tedaj mnogo manjši kakor danes, razpolagali sta z neprimerno šibkejšimi sredstvi za zveze. V tistih časih ni bilo današnjih prometnih sredstev; gore, reke in morja so bile neprimerno večje ovire, kot so dandanes, in ustanavljanje držav se je vršilo v mnogo bolj ozkih zemljepisnih mejah. Državi, ki se je razprostirala v razmeroma ozkih mejah in imela majhno območje, je služil tehnično slab državni aparat.Vendarle pa je ta aparat prisilil sužnje ostati v suženjstvu in je držal en del družbe pod nasiljem in pritiskom drugega dela. Večjega dela družbe ni mogoče prisiliti k sistematičnemu delu za manjšino brez stalnega aparata. Dokler ni bilo razredov, tudi tega aparata ni bilo. Ko so se pojavili razredi, se je vedno in povsod z razvojem in utrditvijo te razredne delitve pojavila posebne ustanova – država. Oblike države so bile zelo raznolične. Tako imamo v dobi suženjstva v najbolj naprednih in za tiste čase najbolj kulturnih in civiliziranih deželah npr. v stari Grčiji in Rimu, ki sta v celoti sloneli na suženjstvu, že različne oblike države. Tedaj že obstaja razlika med monarhijo in republiko, med aristokracijo in demokracijo. Monarhija – kot vlada posameznika, republika – kot vlada ljudstva (beseda demokracija, če jo dobesedno prevedemo iz grščine, pomeni: vlada ljudstva). Vse te razlike so nastale v dobi suženjstva. Ne glede na te razlike pa je bila država v časih suženjske dobe sužnjeposestniška država, pa najsi je bila to monarhija ali aristokratična ali pa demokratična republika.

Na vsakem predavanju o zgodovini starih časov boste pri lekciji o tem predmetu slišali o bojih, ki so divjali med monarhističnimi in republikanskimi državami, toda osnovno je bilo to, da sužnjev niso priznavali za ljudi; ne le, da sužnji niso bili državljani, tudi ljudje niso bili. Rimski zakon jih je štel za predmet. Zakon o uboju, da ne govorim o drugih zakonih za zaščito človeške osebnosti ni veljal za sužnja. Ščitil je samo gospodarje sužnjev kot edino priznane polnopravne državljane. Če se je ustanavljala monarhija, je bila to sužnjeposestniška monarhija, če republika – je bila to sužnjeposestniška republika. V njih so vse pravice uživali samo gospodarji, sužnji pa so bili po zakonu samo predmet; nad njimi je bilo dovoljeno vsakršno nasilje, tudi uboja sužnja niso šteli za zločin. Sužnjeposestniške republike so se razlikovali po svoji notranji organizaciji; obstajale so aristokratične in demokratične republike. V aristokratičnih republikah se je le majhno število privilegirancev udeleževalo volitev, v demokratičnih republikah so se jih udeleževali vsi; vsi, toda zopet le vsi gospodarji, samo sužnji ne. To osnovno okolnost moramo stalno imeti pred očmi, ker nam najmočneje osvetljuje vprašanje o državi in jasno kaže njeno bistvo.

Država je stroj, s katerim en razred zatira drugega, stroj, s katerim en razred drži v pokorščini druge razrede. Oblika tega stroja je lahko različna. V sužnjeposestniški državi imamo monarhijo, aristokratično republiko ali celo demokratično republiko. Dejansko so bile oblike vladanja nenavadno različne, toda bistvo stvari je ostalo eno in isto: sužnji niso imeli nobenih pravic, bili so zatiran razred, niso jih priznavali za ljudi. Isto vidimo tudi v fevdalno-tlačanski državi.

Sprememba oblike izkoriščanja je pretvarjala sužnje-posestniško državo v tlačansko. To je imelo ogromen pomen. V sužnjeposestniški družbi je suženj popolnoma brezpraven, sužnja niti ne priznavajo za človeka; v tlačanski družbi pa je kmet-tlačan privezan k zemlji. Osnovna značilnost tlačanstva je ta, da so kmetje (in takrat so bili kmetje v večini, ker so bila mesta zelo slabo razvita) bili privezani k zemlji, da so delali tlako – od tod izvira tudi beseda – tlačanstvo. Kmet je delal določeno število dni zase na tistem kosu zemljišča, ki mu ga je prepustil graščak, druge dni pa je kmet-tlačan delal tlako za svojega gospoda. Bistvo razredne družbe je ostalo; družba je še naprej slonela na razrednem izkoriščanju. Polnopravni so bili lahko samo graščaki, kmetje-tlačani pa so bili brezpravni. V praksi se je njihov položaj kaj malo ločil od položaja sužnjev v sužnjeposestniški državi. Vendar pa se je k njihovi osvoboditvi, k osvoboditvi kmetov-tlačanov, odpirala bolj široka pot, ker tlačana niso imeli za neposredno graščakovo lastnino. Del svojega časa je tlačan lahko delal na svojem zemljišču, bil je lahko do neke mere tako rekoč samosvoj. Ko pa so začele nastajati večje možnosti blagovne menjave in trgovskih stikov, je tlačanstvo čedalje hitreje razpadalo in območje osvoboditve kmetov-tlačanov se je čedalje bolj širilo. Fevdalno-tlačanska družba je bila v svoji notranjosti zmeraj bolj mnogolična kakor pa sužnjeposestniška družba. V njej je obstajal že močan element za razvoj trgovine in industrije, kar je že v tisti dobi vedlo h kapitalizmu. V srednjem veku je tlačanstvo prevladovalo. Tudi tu so bile oblike države raznolične, tudi tu imamo i monarhijo i republiko, čeprav mnogo slabše izraženo; za gospodujoči razred so bili priznani samo fevdalci-graščaki, tlačanski kmetje pa so bili absolutno brez vsakih političnih pravic.

Kakor pri suženjstvu tako tudi pri tlačanstvu neznatna manjšina ljudi ne more gospodovati brez nasilja nad ogromno večino. Vsa zgodovina je polna nepretrganih poskusov zatiralnih razredov, da bi se otresli jarma zatiralcev. Zgodovina sužnjeposestniške družbe pozna vojne za osvoboditev iz sužnosti, ki so se vlekle skozi mnoga desetletja. Na to med drugim spominja tudi ime »spartakovci«, ko so si ga sedaj nadeli komunisti v Nemčiji, edina nemška stranka, ki se dejansko bori proti kapitalizmu. To ime so si nadeli zato, ker je bil Spartak eden najodličnejših junakov v enem največjih suženjskih uporov pred približno dva tisoč leti. Na videz vsemogočni rimski imperij, ki je bil v celoti osnovan na suženjstvu, so vrsto let pretresali udarci velikanskega upora sužnjev, ki so se oborožili in pod Spartakovim vodstvom zbrali ogromno armado. Naposled so jih gospodarji pobili, polovili in mučili. Te državljanske vojne se vlečejo skozi vso zgodovino razredne družbe. Pravkar sem vam navedel primer take državljanske vojne iz dobe suženjstva. Tudi vsa doba tlačanstva je polna stalnih kmečkih uporov. V Nemčiji na primer je v srednjem veku borba kmetov proti graščakom zavzela velik obseg in se spremenila v državljansko vojno med dvema razredoma, med graščaki in tlačani. Vsi poznate primere številnih podobnih uporov tlačanskih kmetov v Rusiji.

Da bi obdržal svoje gospostvo in ohranil svojo oblast, je moral graščak imeti nek aparat, ki bi mu držal v pokorščini ogromno število ljudi in jih podredil določenim zakonom in pravilom, ki so imeli edini namen, obdržati graščakovo oblast nad kmetom-tlačanom. To je bila fevdalno-tlačanska država, ki je npr. v Rusiji, ali v popolnoma zaostalih aziatskih državah, kjer še do danes vlada tlačanstvo, bila ali republikanska, ali pa monarhična, razločevala se je pač le po obliki. Če je bila taka država monarhična – so priznavali oblast posameznika, če je bila republikanska – so priznavali večjo ali manjšo udeležbo na oblasti posebnim zastopnikom, ki so jih izvolili graščaki. Tako je bilo v fevdalno-tlačanski družbi. V dobi tlačanstva se je družba delila na razrede tako, da je bila ogromna večina – kmetje-tlačani – popolnoma odvisna od neznatne manjšine – graščakov, ki so imeli v posesti zemljo.

Razvoj trgovine in blagovne menjave je privedel do tega, da se je izločil nov razred – kapitalisti. Kapital se je porajal proti koncu srednjega veka, ko se je po odkritju Amerike silno razvila svetovna trgovina, ko se je povečala količina dragocenih kovin, ko sta srebro in zlato postala menjalno sredstvo in je denarni obtok rodil možnost, da je lahko posameznik držal v rokah ogromna bogastva. Srebro in zlato so priznavali kot bogastvo po vsem svetu. Ekonomska moč razreda graščakov je propadala in razvijala se je moč novega razreda – predstavnikov kapitala. Preobrazba družbe je potekala na tak način, kakor da so vsi državljani postali enaki, kakor da je odpadla prejšnja delitev na gospodarje in sužnje in da so vsi pred zakonom enaki ne glede na to, kakšen kapital ima kdo, ali morda zemljo kot privatni lastnik, ali pa je to nemanič, ki nima drugega premoženja kakor delovne roke – vsi so enaki pred zakonom. Zakon ščiti vse enako, ščiti lastnino, kdor jo ima, pred tem, da bi samolastno posegala vanjo množica, ki nima lastnine, ki nima ničesar, razen svojih rok, in ki zato postopoma postaja vse bolj revna, propada in se spreminja v proletarce. Taka je kapitalistična družba.

Ne moremo se pri njej podrobno ustavljati. K temu vprašanju se še povrnete, ko boste razpravljali o programu partije; tam boste slišali karakteristiko kapitalistične družbe. Ta družba je nastopila proti fevdalizmu, proti staremu tlačanstvu z geslom svobode. Toda to je bila svoboda za tiste, ki posedujejo. Ko je bilo tlačanstvo odpravljeno, kar se je zgodilo proti koncu 18. in v začetku 19. stol. – v Rusiji se je to zgodilo pozneje kakor v drugih deželah, leta 1861 – tedaj je fevdalno-tlačansko državo zamenjala kapitalistična država, ki razglaša za svoje geslo vseljudsko svobodo, izjavlja, da izraža voljo ljudstva, in zanika, da bi bila razredna država; in tu se med socialisti, ki se bore za svobodo vsega ljudstva, in med kapitalistično državo razvija borba, ki je zajela ves svet in privedla do ustvaritve Sovjetskih socialističnih republik.

Da bi razumeli borbo, ki se je začela proti svetovnemu kapitalu, da bi razumeli bistvo kapitalistične države, moramo imeti pred očmi, da je šla kapitalistična država v boj proti tlačanstvu z geslom svobode. Odprava tlačanstva je pomenila za predstavnike kapitalistične države svobodo, ki jim je bila v toliko v prid, v kolikor je tlačanstvo propadalo in so kmetje dobili možnost, popolnoma razpolagati s tisto zemlji, ki so jo kupili z odkupnino ali pa deloma z odkupnim davkom. Kako so prišli do zemlje, je bilo državi vseeno: ona je ščitila lastnino, pa naj je nastala na kakršen koli način, pač zato, ker je sama temeljila na privatni lastnini. Kmetje so se spreminjali v privatne lastnike v vseh sodobnih civiliziranih državah. Država je ščitila privatno lastnino tudi tam, kjer je graščak oddal del zemlje kmetu, odškodovala ga je z odkupnino, s prodajo za denar. Kakor da bi država hotela izjaviti: popolno privatno lastnino bomo ohranili, nudili ji bomo vsestransko pomoč in zaščito. Država je priznavala to lastnino vsakemu trgovcu, industrialcu in tovarnarju. In ta družba, osnovana na privatni lastnini, na moči kapitala, na popolnem zasužnjenju neposedujočih delavcev in delovnih kmečkih množic, ta družba je razglašala, da vlada na osnovi svobode. V borbi proti tlačanstvu je razglasila privatno lastnino za svobodno in se še posebno ponašala, češ država je prenehala biti razredna država.

Vendar pa je država, kakor poprej, ostala stroj, ki pomaga kapitalistom držati v pokorščini revnejše kmete in delavski razred; toda na videz je svobodna. Uvaja splošno volivno pravico in skozi usta svojih pobornikov, pridigarjev, znanstvenikov in filozofov razglaša, da ni razredna država. Sedaj, ko se je proti njej začela borba Sovjetskih socialističnih republik, pa celo nas dolže, češ da mi kršimo svobodo, da ustvarjamo državo, ki je osnovana na prisiljevanju, kjer eni zatirajo druge, oni pa baje predstavljajo vseljudsko demokratično državo. Tako je z vprašanjem o državi sedaj, ko se socialistična revolucija začenja po vsem svetu. In prav v dobi zmage revolucije, ko se je borba proti svetovnemu kapitalu posebno zaostrila, je v nekaterih deželah vprašanje o državi dobilo največji pomen in je postalo tako rekoč najbolj pereče vprašanje, žarišče vseh političnih vprašanj in vseh sodobnih političnih sporov.

Vzemimo katero koli stranko v Rusiji ali v poljubni bolj civilizirani deželi – skoraj vsi politični spori, nesoglasja in mnenja se sučejo sedaj okoli pojma države. Ali je država v kapitalistični deželi, v demokratični republiki, posebno v taki, kakršni sta Švica in Amerika – torej v najbolj svobodnih demokratičnih republikah – ali je država izraz ljudske volje, rezultat splošnoljudske odločitve, izraz volje vsega naroda itd. – ali pa je država stroj, ki služi tamkajšnjim kapitalistom, da bi obdržali svojo oblast nad delavskim razredom in kmeti? Okrog tega osnovnega vprašanja se danes sučejo politični spori po vsem svetu. Kaj pravijo o boljševizmu? Buržoazni časopisi psujejo boljševike. Ne najdete časopisa, ki ne bi ponavljal običajnih obtožb, da boljševiki kršijo ljudovlado. Če si naši menjševiki in socialisti-revolucionarji v svoji duševni preproščini (morda pa ne gre za preproščino, morda je to tista preproščina, o kateri pravijo, da je slabša od hinavščine) domišljajo, da so oni odkrili in iznašli obtožbe proti boljševikom, češ boljševiki zatirajo svoboščine in kršijo ljudovlado, potem smešijo sebe in se zelo motijo. Dandanes ni nobenega bogatega časopisa v bogatih deželah, ki trošijo desetmilijonske zneske, da v desetmilijonskih izvodih sejejo buržoazne laži in imperialistično politiko, ni niti enega časopisa, ki ne bi ponavljal teh glavnih argumentov in obtožb proti boljševizmu, namreč obtožb, da so Amerika, Anglija in Švica napredne države, osnovane na ljudovladi, boljševiška republika pa je razbojniška država, ki ne pozna svobode; boljševiki so baje kršili idejo ljudovlade in so šli tako daleč, da so razgnali ustavodajno skupščino. Te strašne obtožbe proti boljševikom ponavljajo po vsem svetu. Te obtožbe nas vodijo v celoti k vprašanju: Kaj je država? Če hočemo razumeti te obtožbe, se v njih spoznati in docela zavedno najti do njih pravilen odnos, se v njih spoznati ne le površno, ampak imeti o njih popolnoma trdno mnenje, moramo dobro razumeti, kaj je država. Tu so vsakovrstne kapitalistične države, ustanovljene pred vojno, in vsi ti nauki so jim v zaščito. Da bi se pravilno lotili rešitve tega vprašanja, moramo na vse te nauke in nazore gledati kritično.

Omenil sem že, da vam je lahko v pomoč Engelsovo delo: »Izvor družine, privatne lastnine in države«. Tu se govori prav o tem, da je vsaka država, v kateri so zemlja in proizvodna sredstva v privatnih rokah, v kateri vlada kapital, da je vsaka taka država, čeprav bi bila še tako demokratična, vendar samo kapitalistična država in zato stroj v rokah kapitalistov, da z njim drže v pokorščini delavski razred in revne kmete. Splošna volivna pravica, ustavodajna skupščina, parlament – to je le zunanja oblika, neke vrste menica, ki bistva stvari same nič ne spremeni.

Oblika državne oblasti je lahko kaj različna: kjer vlada ta oblika, izraža kapital svojo moč na ta način, kjer vlada drugačna oblika, jo izraža na drugačen način, toda v bistvu ostane oblast v rokah kapitala, pa naj bo za volitve merodajno cenzusovo, ali kakšno drugo pravo in čeprav je republika demokratična; da, čim bolj demokratična, tem bolj surovo in cinično je gospostvo kapitalizma. Ena izmed najbolj demokratičnih republik na svetu so Združene države v Severni Ameriki in vendar se oblast kapitala, oblast peščice milijarderjev ne kaže v nobeni deželi tako surovo in s tako očitnim podkupovanjem, kakor ravno v Ameriki (kdor je tam živel po letu 1905, mu je to gotovo znano). Kapital, kakor hitro obstoji, tudi gospoduje nad vso družbo in nobena demokratična republika, nobena volivna pravica stvari bistveno ne spremeni.

Demokratična republika in splošna volivna pravica sta pomenili ogromen napredek v primeri s fevdalno-tlačanskim redom. Dali sta proletariatu možnost, da je dosegel svojo današnjo združitev in strnitev, da je ustvaril tiste strnjene in disciplinirane vrste, ki se sistematično borijo zoper kapital. Ničesar niti približno podobnega ni bilo pri tlačanih, o sužnjih pa niti ne govorim. Znano nam je, da so se sužnji upirali, organizirali vstaje, začenjali državljanske vojne, vendar nikoli niso mogli ustvariti niti zavedne večini niti strank, ki bi vodile borbo. Sužnji niso mogli jasno doumeti, kakšnemu cilju gredo naproti, in so se celo v najbolj revolucionarnih momentih zgodovine vedno pokazali kot lutke v rokah gospodujočih razredov. Buržoazna republika, parlament, splošna volivna pravica – vse to predstavlja ogromen napredek s stališča svetovnega razvoja družbe. Človeštvo se je razvijalo v smeri kapitalizma in samo kapitalizem je zaradi svoje mestne kulture omogočil zatiranemu razredu proletarcev, da je postal zaveden, da je ustvaril svetovno delavsko gibanje in organiziral milijone delavcev po vsem svetu v stranke, tiste socialistične stranke, ki zavedno vodijo borbo množic. Ta razvoj delavskega razreda bi bil nemogoč brez parlamentarizma, brez volivne pravice. Vidite torej, zakaj je pri najširših ljudskih množicah vse to dobilo tako velik pomen. Vidite, zakaj se zdi prelom tako težaven. Buržoazne laži o tem, da je država svobodna in poklicana ščititi koristi vseh, ne podpirajo in ščitijo samo zavestni hinavci, učenjaki in popje, ampak tudi množice ljudi, ki iskreno ponavljajo stare predsodke in ne morejo razumeti prehoda od stare kapitalistične družbe k socializmu. Ne samo tisti, ki so neposredno odvisni od buržoazije, ne samo tisti, ki jih zatira ali podkupuje kapital (v službi kapitala so številni znanstveniki, umetniki, duhovniki itd.), ampak tudi tisti, na katere vplivajo predsodki o buržoaznih svoboščinah – vsi ti ljudje so se po vsem svetu zagnali v boj proti boljševizmu, ker je Sovjetska republika pri svoji ustanovitvi razkrinkala te buržoazne laži in odkrito izjavila: Pravite, da je vaša država svobodna, toda dokler obstoji privatna lastnina, vaša država dejansko ni prav nič drugega, pa četudi bi bila demokratična republika, kakor stroj v rokah kapitalistov za zatiranje delavcev; čim bolj je država svobodna, tem bolj jasno se to izraža. Primer za to je – Švica v Evropi in Združene države v Severni Ameriki. Kapital nikjer ne gospoduje tako cinično in surovo, nikjer ne vidimo tega tako jasno, kakor prav v teh državah, čeprav so to demokratične republike, pa naj so še tako lepo prepleskane in naj še toliko blebetajo o delovni demokraciji in enakosti vseh državljanov. V Švici in Ameriki dejansko vlada kapital in vsak poskus delavcev, da bi si kolikor toliko resno izboljšali svoj položaj, takoj trči na državljansko vojno. V teh deželah imajo manj vojaštva, manj stalne vojske – v Švici obstoji milica in vsak Švicar ima puško doma, v Ameriki do sedaj niso imeli stalne vojske – zato se buržoazija oboroži, če izbruhne stavka, najame vojake in stavko zaduši. Nikjer ne zadušijo tega delavskega gibanja tako brezobzirno in kruto, kakor v Švici in Ameriki, nikjer se ne kaže vpliv kapitala v parlamentu tako močno, kakor ravno tukaj. Moč kapitala pomeni vse, borza pomeni vse, parlament, volitve, to so le marionete, lutke… Toda, čedalje bolj se odpirajo delavcem oči in ideja sovjetske oblasti se čedalje bolj širi, posebno po tej krvavi vojni, ki smo jo ravnokar preživeli. Delavskemu razredu je čedalje bolj jasno, da se mora brezobzirno boriti proti kapitalistom.

V kakršno koli obliko naj bo zavita republika, pa naj bo ta republika najbolj demokratična, če je ta republika buržoazna, če je v njej ostala privatna lastnina zemlje, tovarn in podjetij, če drži kapital v mezdnem suženjstvu vso družbo, to se pravi, če se v njej ne izpolnjuje tisto, kar proglaša program naše partije in sovjetska ustava – je taka država stroj, da z njim eni zatirajo druge. In ta stroj bomo bi dali v roke tistega razreda, ki mora uničiti oblast kapitala. Zavrgli bomo vse stare predsodke, da država pomeni splošno enakost – to je prevara, kajti dokler obstoji izkoriščanje, ne more biti enakosti. Veleposestnik ne more biti enak delavcu, lačen ne more biti enak sitemu. Ta stroj, ki se imenuje država in pred katerim se ljudje ustavljajo s praznovernim spoštovanjem, ker verjamejo stari pravljici, da je država vseljudska oblast, ta stroj proletariat zametava in pravi: to so buržoazne laži. Ta stroj smo odvzeli kapitalistom, in vzeli smo ga zase. S tem strojem ali z gorjačo bomo strli vsakršno izkoriščanje in takrat, ko na svetu ne bo več nobene možnosti izkoriščanja, ko ne bo več velikih zemljiških posestnikov, lastnikov tovarn, ko ne bo več tako, da bi bili eni presiti, drugi pa bi stradali, takrat ko vse to ne bo več mogoče, šele takrat bomo vrgli ta stroj med staro šaro. Takrat ne bo več države, ne bo izkoriščanja. To je stališče naše Komunistične partije. Upam, da se k temu vprašanju v naslednjih predavanjih še povrnemo.