O dobri in hudobni deklici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O dobri deklici in hudobni deklici
Spisano: Janja Vovk in Maja Milavec
Izdano: 118760704
Viri: 118760704
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


O DOBRI IN HUDOBNI DEKLICI ilustriral Marjan Manček

Nekoč je živela žena, ki je imela dve hčerki. Prva je bila dobra kot kruh, druga pa nič kaj prida. A čudo čudno -- mati je imela sitno in leno hčerko vseeno raje. Dobri deklici je nalagala vsa najtežja dela, leno deklico pa je razvajala, kolikor je mogla. Nekega dne je mati dobro deklico poslala v gozd. Po suhljad naj stopi, je rekla -- in deklica je šla. Pa je ob stezici na vsem lepem zagledala kravo.


»Ljuba deklica,« jo je prosila krava, »ustavi se in me pomolzi! Toliko mleka imam, da me vse boli!« Deklica je pristopila, pomolzla je kravo, a popila ni niti kapljice njenega mleka. Potem je šla naprej. Kmalu je ob poti zagledala jablano. »Ljuba deklica,« jo je prosila jablana. »Poglej, kako polne so moje veje. Oberi mi jabolka, da se ne prelomim.« Deklica je priskočila, obrala je jabolka, a pojedla ni niti enega. Potem je šla naprej.



Hodila je, hodila in pred seboj zagledala peč.V njej se je pekel kruh, a nikjer ni bilo nikogar, ki bi ga vzel iz peči. »Ljuba deklica,« je zaprosil kruh, »vzemi me iz peči! Hitro me vzemi, če ne se zažgem!« Deklica ga je vzela iz peči, a zase ni odlomila niti drobtine. Takrat je izza grmovja pritekel droben možiček.V rokah je nosil vrečo, razvezal jo je in jo vrgel proti deklici. In glej -- iz vreče se je usulo zlato in deklico čez in čez prekrilo. Pozlateli so njeni lasje, pozlatela je njena obleka, pozlatele so dobre ročice. In kamorkoli je po tistem šla, povsod je sijala kakor zlato sonce. Seveda, tudi njena razvajena sestra si je želela, da bi postala zlata. Zato se je že naslednjega dne odpravila v gozd. Ni trajalo dolgo, ko je ob stezici zagledala kravo. »Ljuba deklica,« jo je prosila krava. »Ustavi se in me pomolzi! Toliko mleka imam, da me vse boli!« A da bi ji hudobna deklica pomagala?! Kje pa! Le v trebuh jo je brcnila in odšla naprej. Prišla je do jablane in tudi jablana je prosila: »Pomagaj mi, deklica, pomagaj! Oberi mi jabolka, da se ne prelomim!«

A hudobna deklica se je zasmejala in hodila dalje. Prišla je do peči in tudi hlebček jo je prosil: »Ustavi se, deklica, in mi pomagaj! Vzemi me iz peči, da se ne zažgem!« Deklica pa se je naredila, da ne slisi - - in odšla naprej. Takrat je izza grmovja spet pritekel možiček, a v rokah je nosil le star, sajasto črn kotlič.Vrgel ga je proti deklici in že se je nanjo ulila smola. Prekrila je njene lase, njen obraz, roke in vso obleko. In ko se je deklica vračala proti domu, so se nanjo lepili listi, veje, trava in zemlja. Mati se je dolgo trudila, da bi jo očistila, a vse smole in smeti vendar ni mogla spraviti z nje. In tako je deklica za vedno ostala malce umazana. Če je zaradi smole postala tudi kaj boljša, tega pa ne vem.

Pravljica Indijancev Ozarkov