O bikcu Markcu
| O bikcu Markcu Slovenska ljudska pravljica zapisal Stevan Kühar |
Vir: SLOVENSKE NARODNE PRAVLJICE: O bikcu Markcu; zapisal Stevan Kühar, spremno besedo napisala in lektorirala Marjetka Lužovec, ilustriral Jure Kralj; DELO Tiskarna, d.d., Ljubljana 2001
| |||||||
Nekoč je živelo dekle, ki je imelo sina Markca. Živela sta v siromašni koči, dekle je s težavo prislužila toliko, da sta se s sinom preživela. Leta so tekla, in ko je sin že nekoliko zrasel, ga je poklical zdaj ta, zdaj drugi kmet, da je gnal njegove krave na pašo. Markec je res gonil na pašo. Bil pa je zelo pretepaški, kakor je več takih, zato so ga drugi pastirji začeli biti in vlačiti po tleh. Ker je bilo drugih več, on pa sam, so bili drugi močnejši, tako da jih je Markec vselej največ izkupil. Markec pa ni rad prenašal, da so ga drugi pastirji tako v nič devali. Zato se je vselej, ko je prignal krave na pašo, umaknil od drugih pastirjev in se skrival pred njimi. Med skrivanjem je večkrat prišel na pust kraj, kamor ljudje niso zahajali. Nekoč je našel na tem kraju mlade vile. Markec teh mladih vil ni poznal, stare pa ni bilo zraven. Dolgo jih je gledal, in ko je opazil, da jih sonce močno žge, jim je naredil senco iz vej. Potem pa bi zelo rad vedel, kdo so; skril se je za grm in tam čakal, da se od kod vrne stara vila. Čez nekaj časa je prišla stara vila, in ko je vi, da so mlade v senci, je pričela govoriti.
"O, ko bi vedela, kdo je mojim mladim to dobroto napravil, bi mu naredila, kar bi želel."
Markec pa je imel samo to željo, da bi bil močan, zato se je oglasil:
"Jaz sem to napravil."
Vila je nato rekla: "No ,če si ti to napravil, mi povej, kakšno željo naj ti izpolnim."
Markec je odgovoril: "Nič drugega si ne želim kot to, da bi bil močan, da me drugi otroci ne bi mogli tepsti."
Vila mu je rekla: "No, to ti lahko naredim. Trikrat te moram podojiti in tako boš močan, da se nihče ne bo mogel meriti s teboj."
Markec pa, ki bi bil rad zelo močan, je šel, da ga je vila podojila. Ko ga je podojila, je bil že večer in treba je bilo gnati živino domov. Vrnil se je k pastirjem. Pastirji pa so bili zelo jezni, ker Markec ni ostal pri živini in so morali oni paziti tudi na njegovo, in so ga začeli tepsti. Markec je zdaj že vedel. da je močnejši; zgrabil je prvega pastirja in ga vrgel v drugega. Nazadnje pa so pastirji le obvladali Markca, kajti on je bil sam, pastirjev pa več. Drugi dan je šel Markec spet na isti kraj, kjer so bile vile, in je rekel stari vili, da še ni dovolj močan. Vila mu je rekla, da ga bo še enkrat podojila, potem pa bo res močnejši. Podojila ga je. Ko se je zvečer vrnil k pastirjem, ki so ga hoteli natepsti, je bil že tako močan, da je vse zvlekel na kup. Zato so začeli doma otroci tožiti in govoriti, da je hotel Markec vse poklati. Ko so prignali tretji dan na pašo, Markec spet ni ostal pri pastirjih, temveč je odšel k vilam in rekel stari vili, da tudi zdaj še ni dovolj močan. Vila mu je rekla, da ga bo še enkrat podojila in da bo potem najmočnejši. Podojila ga je in Markec je bil že tako močan, ko se je vrnil k pastirjem, da je zmetal vse na kup, na vrh njih pa se je nato spravil sam. Pastirji se mu odslej niso več upali kaj narediti, temveč so doma tožili, rekoč, da ne bodo šli več na pašo, če tega Markca ne izženejo. Nato so vaški veljaki razsodili, da morata oba - Markec in njegova mati - oditi iz vasi. ko je mati zvedela, kaj Markec na paši s pastirji počenja in da morata zato oba oditi iz vasi, mu je rekla:
"Slišiš, Markec! Zakaj si na paši tako poreden, da pastirjem ne daš miru? Vidiš, zdaj so tako razsodili, da morava oba oditi iz vasi!"
Markec pa ji je nato rekel: "Ej, mati, zakaj bi vi šli iz vasi? Ostanite vi tu, grem jaz sam po svetu. Zdaj sem že tako močan, da se nikogar ne bojim!"
Markec je res odšel po svetu in prišel h kovaču. O tem kovaču je slišal praviti, da noben učenec ne ostane pri njem eno leto, zato bi rad vedel, kakšno delo ima, da bi ne mogel ostati pri njem. Ko je vstopil v kovačnico in pozdravil ga je kovač vprašal:
"Ej, dečko, kaj bi rad?"
Markec je odgovoril: "Kovaštva bi se rad učil."
Kovač mu nato reče: "Dobro, jaz te vzamem, toda tako dolgo moraš ostati pri meni, da mi s sabljo razsekaš nakovalo na dvoje. Ko to narediš, lahko odideš dalje."
Markec je v to privolil in je ostal pri kovaču. komaj je minil dan, odkar je bil Markec tam, že je prosil kovača za sabljo, ker bi rad vedel, kako je močan.
"Ej, ti norček, šele en dan si tu, pa že misliš, da si tako močan."
Markec pa je rekel: "Samo dajte mi jo, da poizkusim."
Kovač mu je velel: "Idi in vzemi si jo, tam, na žeblju vsi."
Markec vzame sabljo in gre z njo k nakovalu. Tam je samo enkrat zamahnil in tako usekal, da je razklal četrtino nakovala. Kovač mu je rekel:
"Zdaj vidiš, da nisi še tako močan; moraš ostati še dlje!"
Drugi dan je Markec spet prosil za sabljo. Kovač mu je rekel:
"Ej, saj vidiš, da nisi še tako močan!"
Markec pa je prosil: "Samo dajte mi jo, da poizkusim, če sem že bolj močan."
ko je dobil Markec sabljo v roke, je zamahnil z njo in tako usekal, da se je sablja pogreznila do polovice nakovala. zdaj mu je spet rekel kovač:
"Vidiš, da še nisi tako močan; še moraš ostati tu!"
Nakovalo pa so vselej zakovali zopet skupaj. Ko je prišel tretji dan, je Markec spet prosil za sabljo. Kovač mu jo je dal. Markec pa je tako usekal po nakovalu, da je nakovalo razpadlo na dvoje. kovač ga že ni mogel dlje zadrževati, zato mu je rekel.
"Zdaj lahko greš svobodno po svetu, kamor hočeš. Ti si svojo pogodbo izpolnil in jaz te ne morem zadrževati."
Markec pa mu je rekel: "Toda jaz bi ne šel rad kar tako. Dati mi morate kakšno plačilo. - Napravite mi tako palico, da se ne razleti, če jo vržem k višku in pade na tla. To naj bo moja plača. Če pa mi tega ne napravite, mi morate plačati v denarju."
Kovač je napravil palico iz samega čistega jekla. Ko je bila gotova, jo je Markec zgrabil in vrgel k višku. Četrt ure je ni bilo nazaj. Ko pa je padla na zemljo, je priletela na kamen in se razletela na dvoje. Markec je nato rekel kovaču: "Jaz s tem nisem zadovoljen. Če mi ne daste tiste sablje, ki sem z njo razsekal nakovalo, tedaj bom zlomil nad vami to palico, ki je ostala."
Kovač se je prestrašil in mu je rajši dal sabljo, kakor da bi na njem lomil palico. Ko je Markec dobil sabljo, se je poslovil od kovača in šel po svetu, kamor so ga vodile oči. Na potu je zvedel o nekem bogatem grofu, ki ima tri hčere. vsaka ima zlato jabolko, in ko se bodo možile, bo vsaka vrgla zlato jabolko k višku; kateri mladenič jabolko ujame, tisti dobi grofovo hčer. Markec je šel k temu grofu in si izprosil službo pri njem. Ta grof je imel že toliko pastirjev, kolikor je v letu dni. Vsak je bil samo en dan pri njem, in ko je nekoč na pašo gnal, mu je ta rekel:
"Ravno pastirja mi je treba. Če želiš biti pastir, ostani pri meni."
Markec je privolil, grof pa mu je še rekel:
"Za plačo se pa prej ne bova pogajala kakor šele čez tri dni, če mi boš dotlej služil."
Prvi dan je gnal Markec živino na pašo in vzel vsemogoče igrače s seboj, da bi si z njimi tam kratil čas. ko je prignal na pašo, je pustil vso živino, da se je razkropila, kajti grof je rekel, da je vse njegovo, kamor seže oko. Živina se je rada pasla, zato jo je Markec pustil iz misli. Zakuril je ogenj in si pripravil igrače: ulival je piščali in zvončke in si tako kratil čas. Ko je bila popoldne že tretja ura, se mu je nenadoma prikazal sam parkljasti vrag in ga vprašal: "Kako, da smeš tu vsepovsod pasti?"
Markec pa je odgovoril. "Zakaj bi ne smel tu pasti, saj je vse od mojega gospoda."
Parkljasti je nato popadel Markca in tako dolgo sta se metala, da sta že onemogla. Popolnoma sta se že izmučila, pa le ni mogel nobeden drugega vreči. naposled sta si mogla oddahniti. Zdaj pa je šel Markec in si pripasal tisto sabljo, ki jo je dobil pri kovaču. Ko sta se drugič spoprijela, je vrgel parkljastega s tako silo ob tla, da se je ta do vratu pogreznil v zemljo. Tedaj je Markec pričel spraševati parkljastega:
"Kako si mogel imeti tako veliko oblast tu na zemlji mojega gospoda?"
Parkljasti je odgovoril: "Hm, tega ti jaz ne smem povedati, kajti imam starejšega brata in ta, če ga obvladaš, ti morebiti pove."
Ker pa mu parkljasti ni hotel povedati, ga je Markec s sabljo razsekal in vrgel v ribnik. - Nato se je zvečerilo in treba je bilo gnati živino domov. Markec je zdaj zbral vse zvonce, ki jih ne bil ulil, privezal jih je kravam na vratove, da so z njimi zvončkljale, on pa je piskal na piščal, pokal z bičem in vriskal. Tako je gnal živino s paše, kakor burkež, ki prihaja v vas. Grofove hčere so iz zgornjih sob to opazile in šle grofu povedat:
"Ej, oče, to vam je pastir! Ta žene krave s paše z veseljem, od drugih se pa nihče ni več vrnil, če je le enkrat gnal na pašo." (Seveda se ni mogel vrniti noben pastir, ker je vsakega parkljasti raztrgal.)
Drugi dan se je zgodilo ravno tako kot prvi dan. Markec je gnal živino na pašo in se tam zabaval z igračami. ko je bila že tretja ura , je prišel k njemu parkljasti, ki je imel dve glavi, in je vprašal Markca:
"Kako, da smeš tu vsepovsod pasti? Ali si ti tu več kot jaz?"
Markec pa je odgovoril: "Zakaj bi ne bil jaz več kot ti, saj je vse to od mojega gospoda."
Nato sta se spoprijela in metala, kakor s tistim prvi dan. nazadnje je Markec obvladal parkljastega in ga vprašal.
"Kako si prišel do tako visoke oblasti na zemlji mojega gospoda?"
Parkljasti mu je rekel: "Hm, tega ti ne smem povedati. Imam še enega starejšega brata, in če tega obvladaš, ti pove on."
Nato je Markec tudi tega parkljastega razsekal in ga vrgel v ribnik. Krave je pa zvečer gnal s paše domov prav tako slovesno kot prvi večer. Napočil je tretji dan in Markec je spet gnal na pašo. Zdaj pa je prišel k njemu tak parkljasti, ki je imel tri glave. Borila sta se tako hudo, da sta si morala trikrat oddahniti. Ko sta si tretjič oddahnila, si je Markec opasal sabljo. Nato sta se spoprijela. Markec je tega parkljastega tako treščil ob tla, da se je do vratu pogreznil v zemljo. Nato mu je rekel:
"Če mi zdaj ne poveš, kako si dobil to zemljo v oblast, te vsega razsekam na drobne kosce."
Parkljasti mu je začel pripovedovati: "Tamle je kamen. Če si tako močan, da ga premakneš z mesta, se ti odpro stopnice, ki vodijo pod zemljo. Po teh stopnicah moraš navzdol in prideš do krčme, kjer je vse okamnelo. Kar boš videl tam - vse je tvoje, in česar se dotakneš - vse oživi."
Ko je parkljasti to povedal, je Markec zamahnil s sabljo in ga razsekal na drobne koščke. Nato ga je vrgel v ribnik kot prva dva. Potem je šel in odvalil tisti kamen, ki mu ga je pokazal parkljasti, in resnično našel pod njim stopnice v podzemlje. Šel je po stopnicah, kakor bi šel v pivnico in prišel do krčme, ki je bila okamnela z vsem, kar je bilo v njej. Najprej je stopil Markec v klet, v kuhinjo in je pogledal v vsako luknjo. Ko je prišel v sobo, je našel okamnelo natakarico. Stopil je k nji in se je dotaknil. Natakarica je takoj oživela in vprašala Markca, kaj želi jesti in piti. Markec pa ni hotel nič jesti in piti, temveč bi rad videl, kaj vse je tam pri tisti krčmi. - Nato je šla natakarica z Markcem najprej v hlev. Tam sta našla tri okamnele konje in kočijaža na ležišču, ki je bil tudi okamnel. Markec se je dotaknil kočijaža in konj in vsi so ročno oživeli. Nato je pokazala natakarica Markcu kurnik, kjer so bile kokoši, svinjake, kjer so bile svinje, in kjer koli se je Markec dotaknil katere živali, je vsaka takoj oživela. naposled sta prišla v tisto sobo, kjer sta bila krčmar in njegova žena. Tu pa je natakarica rekla Markcu:
"Teh se nikar ne dotikaj, ker tedaj za naju ne bo dobro!"
Markec se je tedaj res obrnil od okamnelih in se vrnil na zemljo. Ko je prišel k svoji živini, je bil že večer in treba je bilo gnati domov. To pa je naredil tako slovesno in bučno kot prva dva večera. Odslej ni maral nesti nobene jedi več s seboj, temveč je vselej šel v tisto krčmo pod zemljo in je tam jedel in pil, kolikor ga je bila volja. Ko pa je napočil večer, je vedno gnal živino bučno domov. Tako je preteklo leto dni, kar je služil pri grofu. Grofovi so ga vsi zelo radi imeli in tudi on je bil zadovoljen. Ko je šlo Markcu leto h koncu, so se ravno nameravale grofove hčere možiti. Grof je dal oznaniti, naj pridejo iz vseh krajev mladeniči plemenitih staršev in grofovski sinovi, češ da bodo njegove hčere metale jabolka kvišku, in kateri mladenič jabolko ujame, dobi tisto hčer za ženo, od katere je bilo jabolko. Prvi dan, ko je metala najstarejša hči jabolko kvišku, je Markec zgodaj vstal in gnal na pašo. Tam je spotoma šel v tisto krčmo pod zemljo in velel kočijažu, naj osedla tistega konja, ki je bakrene barve. On si je tudi odel rdečo obleko, in ko je bilo vse nared, je šel s konjem po stopnicah navzgor. Ko sta prišla na zemljo, je vprašal konj Markca:
"Kako bova šla, po zraku ali po zemlji?"
Markec je odgovoril: "Pojdiva tako, da ne zamudiva!"
Pri grofu se je zbralo vtem že mnogo mladeničev. Vsi so bili na konjih in so čakali, kdaj vrže najstarejša hči svoje jabolko. Ravno ga je hotel vreči, ko je zagledal grof, da jaše proti njim še en mladenič. Zato je velel hčeri:
"Malo počakaj, tamle prihaja še eden!"
Ko je mladenič prijahal do njih, se je lepo priklonil, kot je navada pri gospodi, in je vprašal grofa, ali sme tudi on pristopiti ali ne. Grof je nato rekel, da se jim sme pridružiti vsak, ki je za to pripravljen. Mladenič se je nato postavil nekje ob kraju, in ko je grofova hči vrgla jabolko kvišku, se je s konjem vzdignil v zrak in jabolko mimogrede ujel, ko je letelo k tlom. Ko je že imel jabolko v rokah, je z njim takoj odjezdil. Nihče ga ni poznal, zato tudi nihče ni vedel, koga je dobila grofova hči. Zvečer je Markec prignal s paše, in ko je delo opravil, je šel v svojo sobico. tam je položil na mizo jabolko, ki si ga je bil prisvojil, in ga pričel ogledovati. Grofova hči se je sprehajala kraj njegove sobice, in ko je skozi luknjico ključavnice opazila, da je v Markcovi sobi svetlo, je hotela noter. Markec je zdaj hitro pospravil jabolko in položil tja vžigalice. Ko je vstopila grofova hči, je takoj vprašala Markca:
"Kaj imaš, da se tako sveti?"
Markec je odgovoril: "Nič drugega nimam kot vžigalice, pa se svetijo."
Grofova hči mu je začela pripovedovati:
"Ej, Markec, ko bi bil ti danes doma, bi morda jaz ne bila tako nesrečna. Omožila sem se, a ne vem, kdo je moj mož. Tisti mladenič, ki je ujel moje jabolko, je odjezdil in ne vemo kam. Pa tudi poznal ga ni nihče. Če bi ostal ti doma, bi lahko ti ujel moje jabolko."
Nato je Markec rekel: "Ej, vidiš, tisti so vsi veliki gospodje, jaz pa sem siromak; kaj bi počel med njimi?"
Ko je najstarejša hči odšla, je čez nekaj časa prišla mimo Markčeve sobe srednja hči, ki naj bi drugi dan metala kvišku zlato jabolko. Tudi ta je opazila, da se v Markčevi sobi nekaj sveti, in ker Markec še ni spal, je potrkala na vrata in vstopila. Ko je vstopila, je začela Markcu govoriti:
"Markec, jutri bo moja zaroka. Jutri ostani doma, da boš videl, kaj bo. Moja sestra je danes metala svoje jabolko, zdaj pa se ne ve, koga ima za moža."
Markec pa je odgovoril. "Ej, jaz ne smem drugega delati kot to, kar je v pogodbi. Svojo službo moram zvesto opravljati." - Markec pa si je mislil, da laže pride s paše in ujame jabolko, kakor pa, če bi doma čakal nanj. Srednja hči je nato odšla.
Markec je drugi dan zgodaj gnal na pašo. Ko je prignal tja, je šel takoj v tisto krčmo pod zemljo in velel kočijažu, naj osedla srebrnega konja. Kočijaž je osedlal konja. Markec pa je oblekel srebrno obleko. Ko je bilo že vse nared, je gnal konja ven in ga zajahal. Konj je zdaj vprašal:
"Kako bova šla tja, po zraku ali po zemlji?"
Markec je odgovoril: "Pojdiva tako, da ne zamudiva!" In odšla sta po drugi poti, ne tam kot prvi dan.
Vtem je prišlo pri grofu skupaj mnogo grofovskih mladeničev, ki so čakali, kdaj bo srednja hči vrgla jabolko kvišku. Ravno je hotela vreči, ko je grof opazil, da od daleč jaha še neki mladenič proti njim. Zato je velel hčeri:
"Malo počakaj, tam jaha še eden. ko pride sem, tedaj vrzi jabolko!"
Mladenič je prijahal, se lepo pred grofom priklonil in ga vprašal, če sme tudi on vstopiti mednje. Grof mu je odgovoril, da sme pristopiti vsak, ki je za to pripravljen. Mladenič se je tedaj nastavil na kraju, in ko je vrgla hči jabolko kvišku, se je vzdignil konj z njim v zrak, on pa je z obema rokama ujel jabolko. Ko ga je imel v rokah, je ročno odjahal z njim - da vsi drugi niso vedeli, kdo je in od kod je prišel. Tega si pa nihče niti mislil ni, da bi bil ta lepi mladenič - Markec. Ko je zvečer prignal Markec s paše in povečerjal, je položil na mizo obe zlati jabolki, ki si ju je prisvojil, in ju pričel gledati. Srednja grofova hči pa se je sprehajala kraj njegove sobice in je videla, da se v Markčevi sobi nekaj močno sveti. Zato je hotela noter, Markec pa je spet pospravil jabolki in nastavil vžigalice na mizo. ko je grofova hči vstopila je takoj vprašala:
"Markec, kaj imaš, da se tako močno sveti?"
Markec je odgovoril. "Vžigalice imam na mizi in te se tako svetijo."
Ona pa mu je začela tožiti: "Danes bi bil lahko ostal doma, pa bi se mi najbrž ne bila zgodila taka nesreča. Ravno sem postala nesrečna kot moja sestra. Prijahal je mladenič, in ko sem vrgla jabolko kvišku, ga je ujel in z njim odšel. Zdaj ne vem, kdo je bil."
Nato je Markec spregovoril: "Oh, kaj bi mogel jaz pri tem pomagati, čeravno bi bil doma? jaz bi tam tako ne mogel biti med gospodo."
Nato je srednja hči odšla, čez nekaj časa pa je prišla k Markčevi sobi najmlajša hči, ki naj bi tretji dan metala jabolko kvišku. Ta je imela Markca še najrajši, in ko je videla, da se v njegovi sobici sveti, je potrkala na vrata in vstopila. Ko je vstopila, je zelo lepo pričela prositi Markca, naj ostane drugi dan doma, da bo videl, kaj se bo zgodilo. Markec pa v to ni hotel privoliti, temveč je rekel, da mora svojo službo zvesto izpolnjevati.
Drugi dan je res gnal Markec krave na pašo. Ko je hitro tja prignal, je šel spotoma v tisto krčmo pod zemljo. Tam je velel kočijažu, naj urno osedla zlatega konja, on pa je tudi oblekel zlato obleko in nato odšel. Ko sta prišla na zemljo, je konj vprašal:
"Kako bova šla, po zraku ali zemlji?"
Nato je Markec rekel: "Pojdiva tako, da ne bo prepozno!"
Medtem pa se je sešlo pri grofu mnogo grofovskih in gosposkih mladeničev, ki so čakali, kdaj bo vrgla najmlajša hči svoje zlato jabolko kvišku. Ravno je hotela vreči, ko je grof zagledal še enega mladeniča v zlati opravi, ki je jahal proti njim. Zato je velel hčerki:
"Malo počakaj, tamle jaha še neki mladenič! Naj pride še ta, potem vrzi jabolko kvišku."
Ko je prijahal mladenič do grofa, se je pred njim lepo priklonil in ga vprašal, ali sme tudi on pristopiti k njim ali ne. Grof mu je odgovoril, da sme k njim pristopiti vsak, ki je za to pripravljen. Mladenič se je nastavil nekaj pri kraju, in ko je grofova hči vrgla zlato jabolko kvišku, se je vzdignil konj z njim v zrak, da ga je ujel z obema rokama. Ko pa je imel jabolko v rokah, je takoj odjahal z njim. Nihče ga ni poznal in tudi nihče ni vedel, od kod je prišel in kam je odšel. Zato pa tudi nihče ni vedel, koga je dobila najmlajša hči. Ko je zvečer Markec prignal s paše in povečerjal, je šel v svojo sobico in položil vsa tri jabolka na mizo ter se veselil nad njimi. Spet so se prišle gospodične sprehajat. Najprej je prišla najstarejša in je takoj opazila, da se v Markčevi sobici nekaj sveti. Pogledala je skozi luknjico ključavnice in takoj se ji je zdelo, da ima Markec nekaj takega na mizi, kot so bila njihova zlata jabolka. Zato je potrkala na vrata in hotela vstopiti. Markec pa je ročno pospravil jabolka in nastavil vžigalice na mizo, da bi jo tako prevaril. Gospodična je vstopila in takoj vprašala:
"Markec, kaj si pa imel nekaj takega na mizi, kot so bila naša jabolka?"
On pa je odgovoril: "Ej, kako, da bi jaz imel vaša jabolka! kje naj jih vzamem?"
Nato je gospodična odšla, Markec je pa položil jabolka nazaj na mizo. Čez nekaj časa je bila na sprehodu srednja hči in tudi ta je videla, da se v Markčevi sobici nekaj sveti. Tudi njej se je zdelo tako, da ima Markec nekaj takega na mizi, kot so bila njihova jabolka. Zato je potrkala na vrata in hotela vstopiti. Markec je nato ročno pospravil jabolka in nastavil vžigalice na mizo, da bi jo tako prevaril. ko je gospodična vstopila je takoj vprašala:
"Markec, kaj si pa imel nekaj takega na mizi, kot so bila naša jabolka?"
On pa je odgovoril: "Ej, kako bi jaz imel kaj takega? Kje naj vzamem vaša jabolka?"
Gospodična je nato odšla, Markec pa je spet položil jabolka na mizo. Čez nekaj časa se je prišla sprehajat najmlajša grofova hči. Ko je opazila, da se v Markčevi sobici nekaj močno sveti, je tako dolgo gledala skozi luknjico ključavnice, dokler ni videla, da je na enem jabolku zapisano njeno ime. Ko je to opazil, jo je kar takoj obšlo veliko veselje in je hotela v sobico. Markec pa je zdaj spet hitro pospravil jabolka, kakor prej, ko sta starejši hčeri hoteli v njegovo sobico.Ko je zdaj najmlajša gospodična stopila v sobico, je takoj rekla Markcu:
"Ej, Markec, ti imaš naša jabolka, ki smo jih metale kvišku!"
Markec pa je odgovoril: "I, kej pa naj vzamem vaša jabolka?"
Gospodična pa je bila zelo prijazna in premetena, stopila je k njemu in mu pretipala vse žepe. ko je našla pri njem tista jabolka, je rekla:
"Ker imaš ti moje jabolko, ne grem zdaj nikamor od tebe, samo tja, kamor boš šel ti."
Markcu je ravno tisti dan preteklo leto, da je moral iti dalje. drugi dan je zato rano vstal in pričel spravljati skupaj vse svoje stvari. Ko je gospodična videla, da se je od vseh poslovil in se gospodi za vse lepo zahvalil, je tudi ona pobrala, kar je imela, in šla z njim. Markec je peljal gospodično po drugem potu v tisto krčmo, ne pa tam, koder je gonil krave. To pa je napravil zato, da bi ona ne znala domov. Šla sta po velikem gozdu in prišla do vode. Tam je Markec rekel gospodični:
"Skoči v vodo!" (To je pa dejal, ker bi se rad prepričal, če mu bo res zvesta.)
Ona je to vzela za resnico in je že hotela skočiti v vodo. Markec jo je tedaj prijel in komaj zadržal, da se ni utopila tam, kjer je rekel naj skoči noter. Šla sta dalje in čez nekaj časa je pričel Markec govoriti:
"Hm, če ti le misliš iti z menoj naprej, se jaz obesim!"
Ona pa je odgovorila: "Če se ti obesiš, se obesim jaz še pred teboj."
ko sta prišla do prvega drevesa, si je ona že navezala okoli vratu nekakšne vezi, kajti če bi se Markec res hotel obesiti, bi si jih ona zadrgnila še pred njim. Zdaj je Markec spoznal, da je zvesta in stanovitna, zato je šel z njo v tisto krčmo pod zemljo. Tam sta živela tri leta in zelo dobro jima je bilo. Nič drugega nista delala, kakor jedla in pila, zato sta se pa tudi tako spremenila, da ju nihče ni mogel več spoznati. ko so pretekla tri leta, se je Markčevi ženi - tako bomo odslej imenovali gospodično, ki Markca ni hotela zapustiti - neko noč sanjalo o sestrah in starših. Te sanje so jo močno užalostile. Bila je zelo potrta in žalostna, zato jo je mož vprašal:
"Kaj ti je, da si tako žalostna in zamišljena?"
Ona je odgovorila: "Sanjalo se mi je o sestrah in starših in zelo rada bi videla, kako žive."
Zato je prosila moža, da bi jih šla pogledat in je rekla.
"Nama gre tu dobro, toda za domače se bojim, ko se mi je tako o njih sanjalo."
Markec je nato rekel. "No, če bi jih tako rada videla, bova šla v tvojo domačijo, toda ne smeva se izdati, ker bi rad vedel, ali naju bodo spoznali ali ne."
Tedaj sta se odpravila v njeno domačijo. Prišla sta tja ravno zvečer in prosila za prenočišče. To sta tudi dobila. Dali so jima sobico, kjer bi prenočila, in tudi večerjo so jima prinesli. Poznal pa ju ni nihče. Po večerji sta obe grofovi hčerki, ki še nista bili omoženi, ostali dolgo pri njih, da so se pogovorili o tem in onem. Markčeva žena je prinesla s seboj vsa tri jabolka in preden so šli spat, jih je vzela iz košarice in položila na mizo. Ko sta grofovi hčeri zagledali jabolka in videli na njih svoji imeni, sta takoj vprašali:
"Gospa, kje pa sta vidva kupila ta jabolka? To so ravno taka jabolka, kot smo jih me metale kvišku, ko smo se možile. Pozneje smo videle, da jih je imel tisti pastir, ki je služil pri nas. S tem pastirjem je odšla tudi najina mlajša sestra in o njiju ni nikdar več nobenega glasu."
Tedaj se Markčeva žena ni mogla več zadrževati in je rekla:
"Jabolka poznata, da so taka, kot smo jih me metale kvišku, naju pa ne poznata."
Nato so se pričeli ogledovati in spoznavati. Ko so se že seznanili je Markčeva žena vrnila sestrama jabolki, Markec pa je povedal vso zgodbo, kod sta hodila in kako sta živela, tedaj so napravili veliko ženitovanje, na katerem so jedli, pili in se veselili. Po ženitovanju je grof kot oče Markčeve žene dal Markcu in njegovi ženi posestvo in ju nagovoril, naj zapustita tisto krčmo pod zemljo in naj se preselita na to posestvo. Markec in žena sta tako naredila. Vso vrednost, ki je bila v krčmi, sta spravila na to posestvo; tudi kočijaža in natakarico sta vzela s seboj. Ko so na novem posestvu spravili že vse v red, so priredili še eno veliko gostovanje, na katero so povabili tudi mene. Dali so mi jesti in piti, nato pa so mi veleli, naj odidem.