O Veliki noči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O Veliki noči
Milan Resnik
Izdano: Slovenski narod 26. marec 1910 (št. 69)
Viri: 69
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prvo pomladno solnce je vsipalo svoje tople žarke na okolico. Bela in prašna je bila široka cesta, ob njej so se razprostirali travniki, polovico še rjavi in zimski. A iz tal je v presledkih že sililo zelenje, brstje na drevju in grmovju se je napenjalo, ščinkavci so peli, in visoko v zraku je že veselo krožil škrjanec. Oddaleč so se svetile bele vasi, v ozadju je blestel zadnji sneg na vrhuncu čez nizko črno gričevje spenjajoče se gore.

Po cesti je stopal Josip Stojan s trojico svojih otrok. Vse tri so bile deklice. Veselje in zadovoljnost, oboje se je zrcalilo iz teh, sicer bledikastih obrazov, oči so se svetile. Vesel razgovor se je bil vnel med njimi, pripovedovati so imele toliko zanimivosti iz šole in zavoda, da ni hotelo biti nikdar konca. Šle so tačas na velikonočne počitnice. Zamišljen in resen je stopal Stojan v njih sredi, poslušal jih je samo na pol, zakaj njegove misli so bile drugod. Njegove misli so bile tam, kjer so bile že dolgo časa sleherni trenotek. Niso se mogle ločiti od tam, tudi ako bi bile hotele, zakaj tam je bil ves njegov up v boljšo bodočnost, od tam je imela posijati zvezda sreče v njegovo žalostno življenje. Trdno je veroval, da so tam nakopičeni vsi zakladi, ki je po njih hrepenela in koprnela njegova duša. Bil je bogat v teh mislih, ne bil bi menjal z največjim bogatašem, zakaj ti zakladi so ležali v srcu, so imeli izvor v duši njeni, ki jo je ljubil. Vzvišena, čista, globoka kakor morje je bila njegova ljubezen. Nikdar je ni onečastila najmanjša grda misel, zakaj Stojanove misli so bile lepše od njegovih besed. Njegove deklice niso imele matere, žalostna je bila njih mladost, brez petja in cvetja. In dati jim je hotel mater, mater s plemenito dušo in z blagim srcem. Njih lica in čela naj bi bila vsaj enkrat občutila sladkost mehke, bele in božajoče roke. Takrat bi bil srečen tudi on, odškodovan za vse muke in trpljenje prošlih dni. In zato so morale biti vedno pri njej njegove misli, so morale k nji vse njegove želje, se je moralo obračati in pohitevati do nje vse njegovo koprnenje.

Sanjal je tistega dne Stojan, kakor je sanjal že dolgo vsak dan in v duhu je že videl, kako se mu bliža sreča, lepa in topla, kako mu proži nasproti obe roki ter ga stiska na svoje polne grudi. Mehko mu je bilo v srcu, toplo kakor poleti mu je sijalo solnce ...

Pod gričem je že strepetala pred njih očmi hiša, ki so bili v njo namenjeni današnji potniki. Še trenotek, in bili so tam. Na vratih je že stal pismonoša in izročil Stojanu pismo. Bilo je od nje. Ta znana, tako ljubka pisava od nje!

Stojanu se je tresla roka, ko ga je odpiral. »Kako je pozorna, glej, vedela je, kedaj pridem domov in presenetila me je tukaj s svojim prvim pozdravom. Oj, hvala ti, duša moja, neskončno ljubljena!«

Takšne so bile njegove misli, lepe misli.

Toda, kaj je to? Ali se podira svet okoli njega? Zakaj je hipoma zatemnelo solnce in je nastala tema, kakor na Kalvariji onega dne, ko je zatisnil v groznih mukah in bolečinah svoje oči Oni, ki ga je bila sama velika in brezmejna ljubezen? Da, svet se podira, in izgubilo je solnce svojo luč.

Stojan je bral: »Ne piši mi tako pogosto, ker imam teh komedij dovolj!«

Ni veroval svojim očem, prijel se je za glavo. Od nekod je priletelo kladivo in grozno teško je zadelo na njegovo teme, ni se nadejal tega udarca, zato se ni mogel umakniti. Neka temna roka je vlila v njegove možgane razbeljen svinec, kako si je mogla napraviti pot tja notri, ni razumel. Komedija! Njegova ljubezen, ki je bila čistejša kakor solnčni žarek in globoka, da ni imela dna, njegova ljubezen — komedija! Trda, neusmiljena je morala biti roka, ki se ni bala zapisati teh besed, ki se ni bala poriniti v njegove prsi ostro nabrušenega bodala!

Stojanu je prišlo to tako nenadoma, da je treščilo ob njega z vso grozovito silo in da je moral podleči. Obrnil se je in bežal iz hiše, da so ga začudeno gledale deklice. Tja v hrib, dalje in dalje, hitreje in hitreje je stopal. Njegova glava je bila nizko sklonjena, neka nevidna, teška roka jo je tiščala navzdol, njegov hrbet je bil sključen in upognjen, njegove roke so visele ob životu, kakor bi ne bile njegove. Glasno je govoril sam s seboj, nerazumljive so bile njegove besede. Samo beseda »komedija« je bila razločna in izgovorjena sto in stokrat s čudnim naglasom, kakor ga imajo blazni. Visoko gori vrha hriba se mu je noga zamešala v korenino in padel je na obraz in iztegnil roke predse. Tako je obležal in se ni ganil. Glava se mu je zarila v travo, klobuk je odletel ter obtičal pod samotnim črnim trnom.

Bilo je že pozno zvečer, ko se je dvignil. Njegov obraz je bil bled in upadel, njegove roke in noge so se tresle kakor mrzlične. Stal ja nekoliko časa na mestu, kakor bi bil priklenjen. Nekaj je razmišljal, a potem je zmajal z glavo ter krenil po poti navzdol ...

Doli ob cesti je svetila luč iz gostilniške sobe. Stojan je stopil notri, pogasiti je hotel ogenj v svoji notranjščini. Znani so mu bili tam vsi, vedel je, da ga ne bo nihče motil, ako se stisne v svoj kot in se vda svojim mislim. Kolikrat je že tam nemoten sanjal svoje lepe sanje, morda bo tudi danes tam vsaj nekoliko pozabil svoje velike nesreče.

Čudno se mu je zazdelo, ko je stopil v vežo. Polna je bila ljudi, ki so se natihoma razgovarjali med seboj. Poznal jih je vse in začudil se je, da so se tako zbrali, ko jih še nikdar ni videl tukaj vseh skupaj. Pozdravil jih je vse po vrsti ter hotel dalje. Tedaj so se odprla vrata na desnici, in v vežo je stopila gospodinja. Bila je objokana, robovi ob očeh so pričali o prečutih nočeh.

»Kaj se godi tukaj?« je vprašal Stojan mladega posestnika, ki je stal pri njem.

»Gospodarja so prevideli, teško bo kaj iz njega.«

Stojan je osupnil. Zopet mu je klonila glava, zatrepetalo srce v prsih. Stopil je v kuhinjo. Tam je bilo sedmero nedoletnih otrok po kotih. Plaho so gledali, široko so bile odprte njih oči. Gospodinja pa je slonela ob ognjišču in jokala ...

In hipoma se je Stojanu zazdela njegova nesreča tako majhna, tako neznatna, da se je začudil samemu sebi, kako ga je mogla tako hudo zadeti.

Pristopil je k nesrečni ženi ter ji položil roko na ramo.

»Potolažite se, gospa, vse se izteče še dobro, bodete videli!«

Pogledala ga je hvaležno in mu stisnila roko ...

Ko je stopal proti domu, mu je bilo lažje pri srcu. V svoj dnevnik pa je še tisti večer napisal: »Prišel sem do spoznanja, da je plemenitega človeka vrednejše opravilo tolažiti druge v nesreči, kakor jokati nad svojo lastno.«

In že dolgo ni tako dobro spal kakor tisto noč.