O Sneguljčici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Racko - komedijant O Sneguljčici
Bogomir Magajna
Racko - kralj Matjaž


Racko in Lija sta v gledališču gledala Sneguljčico. Ko je drugi dan stric Jaka prišel na Opekarsko cesto, mu je Racko na dolgo in široko pripovedoval zgodbo o Sneguljčici, ki jo pač vsi dobro poznate. Stric Jaka se je zamislil, potem pa je rekel Racku, Liji in drugim, ki so bili tam zbrani:

»Povedati vam hočem zgodbo o neki drugi Sneguljčici. Ta Sneguljčica je živela v Trstu, gori na strminah v starem mestu, kjer je v hišah tudi podnevi noč. Bilo ji je ime Irma.« Tako je začel.

Irma je imela komaj osem let, ko je njena mati obležala zaradi jetike v mračni sobi tam nekje sredi starega mesta. Gnili, vlažni pod v sobi je prekrivala plesnoba. S sten so mahedrale tapete, papirji, ki so pripovedovali, da nekoč ni bilo v tej sobi tako hudo, ampak da so žarele rdeče rože celo po stenah. Zaradi vlage pa so bile te rože sedaj popolnoma črne. Skozi gornji okvir razbitega okna je žvižgala burja, ki se je pripodila po rebri starega mesta od svetega Justa v to ulico in nosila s sabo posamezne snežinke.

Po očetovi smrti je Irmina mati šivala ali pa beračila po mestu. Toda prisluženega ali priberačenega denarja je bilo tako malo, da ni smela sama dosti jesti, če je hotela nasititi Irmo. Tudi sobe ni mogla pospraviti. Ko je mati videla, da postajata kup krompirja v kotu sobe in kup drv ob pečici vedno manjša in ko ji je iz pljuč bruhnila kri, se je je polastil obup. Nekega večera je počakala, da je Irma zaspala, potem pa je naložila skoraj vsa drva v peč. Ko se je naredilo žareče oglje, je zaklenila vrata, zamašila razbito šipo in cev, ki je držala iz peči v dimnik s cunjami in legla potem k Irmi. Tako je hotela, da bi strupeni plin, ki se je vil iz tlečega oglja, usmrtil Irmo in njo. V kotu je medlo brlela petrolejka in razsvetljevala bledi Irmin obrazek, ki pa se je smehljal v sanjah. Mati je strmela v ta obrazek z grenkostjo in obupom. Videla je, kako plava nad njim smrt in kako bo kmalu ugrabila to lepo, ubogo telo. Nato se je zagledala v sliko na steni, s katere so nemo strmele vanjo oči rajnkega moža.

»Zakaj ubijaš sebe in otroka? Nobena noč ni tako črna, da bi se ne dala razsvetliti,« ji je rekel rajnki mož z očmi.

Mati se je zgrozila, grozno je kriknila in z vso silo objela otroka poleg sebe. Irma se je prebudila. Nasmeh ji je izginil z ustnic.

»Kaj ti je, mama?« je vprašala tiho. »Zakaj me budiš iz spanja?«

Mati je planila z ležišča k pečici in zlila posodo vode na tleče oglje.

»Irma, Irma, zastrupiti sem te hotela, ker se bojim, kaj bo s teboj!«

Nato se je opotekla na sredo sobe in se zgrudila na tla. Iz pljuč ji je zopet bruhnila kri in pordečila vlažni pod vse tja do ležišča. Obležala je nepremično in Irma se je dolgo trudila, da jo je zopet priklicala v življenje in ji pomagala na posteljo. Irma je imela komaj osem let, toda oči so ji sijale, kot da bi jih imela trideset. Na stotine takih otrok, kot je bila ona, je živelo po mračnih sobah, po podstrešjih in kleteh starega mesta. Vsi ti prostori pa so bili kakor grobovi, v katerih so bili zaprti živi otroci.

Drugi dan je Irma nehala hoditi v šolo in se je prvič napotila na ulice. Prejšnji dan je pripovedovala učiteljica pravljico o Sneguljčici. Otroci so strme poslušali čudovito zgodbo — le Irma se je smehljala ob tistem pripovedovanju. V njeni duši je bilo toliko gorja, da ni bilo v njej več prostora za lepe podobe, ki jih je pred njo razgrinjala učiteljica. Učiteljica je zapazila smeh njenih oči in je rekla: »O, ti hudobni otrok, ali te prav nič ne gane usoda Sneguljčice, ki se je raztopila na soncu?« Irma pa ni nič odgovorila na te besede.

Sedaj, ko se je napotila beračit na ulice, se je komaj spomnila na pravljico, čeprav ji je nosila burja gost sneg v obraz. Okoli glave je imela ovito veliko materino ruto, slabotno telesce pa ji je tičalo v sivi, premnogokrat zašiti suknjiči, ki ji je segala komaj do kolen. Irma se je pomikala tesno ob hišah, da bi je ne podrla burja na tlak. Sla je proti središču mesta in se postavila k vratom velikanske palače prav na vogal dveh širokih ulic. Tam je obstala vsa trepetajoča od mraza in se stisnila v kot k vratom, da bi bila nekoliko skrita pred burjo. Vendar so kljub temu krožili široki, mrzli zračni vrtinci krog nje in ji nosili snežinke v obraz, ji slepili oči in ledena lica, na katera niti mraz ni mogel priklicati rdeče barve. Široke oči, vse mokre od snega, so plaho strmele v trume mimoidočih in revna ročica ji je boječe visela naprej ter boječe prosila usmiljenja. Trumam, ki so hitele mimo, pa se je mudilo in, če je Irma od časa do časa polglasno vzkliknila z na pol otrplimi ustnicami, jo je kak človek samo začudeno pogledal in kot v strahu odhitel naprej.

Končno se je pred njo ustavil neki stražnik. Rekel je: »Tukaj je prepovedano beračiti, mala!«

Prijel jo je za roko in vodil s širokih ulic nazaj v staro mesto. Stopala je za njim brez tožbe in vdano, kakor da bi bilo samo po sebi umevno, da nima pravice beračiti tam, kjer hodijo mimo bogati ljudje. Stražniku se je zasmilila in stisnil ji je desetcentezimov v roko.

»Mala, na one široke ulice res ne smeš! Če bi prišel kak drug stražnik, bi te odpeljal naravnost na stražnico. V tej ulici te ne bo nihče videl!« ji je rekel in odšel nazaj.

Irma je kupila v trgovini kruha in odšla domov.

»Mama, tukaj sem ti prinesla kruha,« je rekla. Nato je zakurila v peči s poslednjimi poleni in postavila lonček s krompirjem na ogenj.ž »Si že jedla kaj kruha,« jo je vprašala mati. Irma je prikimala, ker je vedela, da sicer mati ne bi hotela jesti.

Ko je bil kuhan krompir, ga je olupila, vzela samo dva in ostalo nesla materi. Molče sta pojedli ob štirih popoldne to revno kosilo. Potem je rekla mati:

»Irma, ti si zlat otrok. Ni mogoče, da bi se takemu otroku vedno slabo godilo v življenju.«

Dolgo in molče je božala otroka po laseh. Potem se je Irma zopet napotila iz hiše in obstala v ozki ulici starega mesta, ker se ni več upala na široke ceste.

Le nekaj luči je motno svetilo med visokimi molčečimi hišami in malokateri človek je stopal med njimi po strmini navzdol mimo Irme, ki je vselej, kadar je šel kdo mimo, dvignila roke. Toda ti ljudje so bili sami reveži in z grenkostjo v srcu so stopali mimo otroka, saj je vsak izmed njih nosil namesto denarja s seboj strah in skrbi.

Tako so polagoma minevale ure in Irma ni naberačila še ničesar. Med visokimi hišami je zamolklo tulila burja. S silno hitrostjo so drvele snežinke od vrha ulice med visokimi hišami navzdol in zidale ob vratih, kjer je stala Irma, velik kup snega, ki je polagoma zrasel čez kolena prav gor do suknjiče. Irma ni skušala več kakor v začetku stopiti iz tega snega. Čudno je bilo vse to in nenavadno, toda sedaj ni čutila prav nič tistega mraza, ki ji je v začetku ledenil telo. Le prijetna utrujenost se je je polotila in Irma je sedla v sneg. Sicer ni bilo nič več ljudi na cesti, toda prav gotovo bo prišel kdo in ji kaj podaril. Morda bo celo tako usmiljen, da ji bo dal celo liro in bo potem dva dni dovolj hrane zanjo in za mamo.

Daleč tam doli pod starim mestom se je bleščalo skozi snežene vrtince tisoč luči; daleč tam doli je bilo svetlo, kakor bi dan ležal nad mestom. In kadarkoli je za hip prenehala tuliti burja, je bilo slišati iz širokega mesta prekrasno godbo, tako lepo, da so Irmi zažarele oči in je pozabila, čemu sedi sedaj na ulici. In med tisto godbo je bilo slišati glas deklice, ki je prepevala silno lepo.

»O, ko bi bila jaz tista deklica,« je s hrepenenjem pomislila Irma in zaprla oči, da bi še bolj doživljala godbo in čarobni pevkin glas. Neprenehoma se je smehljala. Saj je bilo sedaj res tako prijetno sedeti v belem snegu in poslušati. Pa tudi ozka ulica se je hipoma napolnila s svetlobo, kot bi nekdo prižgal sto luči ob nji.

»Mama, pridi no in poslušaj, kako čudovito poje tista deklica!« je rekla Irma. In res je prišla mama po ulici navzdol in se ustavila ob nji.

Silno se je začudila mama: »Kdo je ta mladenič, ki igra na gosli poleg tebe, Irma? In kdo te je naučil prepevati s srebrnim glasom?« je vprašala mama. »O, Irma, tvoj glas bodo vsi občudovali. Nič več se ti ne bo hudo godilo na svetu. Zlati časi bodo sedaj prišli zate — ti, zlati moj otrok!«

»Toda, mama, ali pojem jaz?« je vprašala Irma vsa začudena in je strmela zdaj v mamo, ki se je smehljala poleg nje, zdaj v mladeniča z dolgimi lasmi, ki je sredi ulice pred njo igral na gosli. »Od kod je naenkrat prišel ta lepi mladenič?«

»Prav ti poješ, Irma, moj zlati otrok!« je odgovorila mama in Irma se je strme zavedala, da poje res ona.

Okrog polnoči je stopal navzgor po ulici mlad muzikant. Ta večer je igral zadnjič v veselišču »Sinje morje«. Nihče ni tam razumel njegove godbe, zato ga je gospodar odpustil. Jezil se je na življenje in na vse ljudi ter je jezno stresal črne kodre.

Ko je prišel do hiše, kjer je stanoval, in je hotel odkleniti vrata, je zagledal v kotu ob vratih kup snega, ki je bil popolnoma podoben beli deklici. Strmeč se je sklonil in segel z roko v ta sneg. Skozi njega je zatipal ruto in lase.

Hitro je odklenil vrata in dvignil ves kup iz kota. Sneg se je usul z Irme in muzikantu je obležala v naročju zmrznjena deklica. Nič ni premišljeval, ampak jo je tiho odnesel v peto nadstropje in jo položil v svoji sobici na ležišče. Dolgo dolgo se je trudil, da jo je priklical v življenje. Deklica se mu je zdela zelo lepa. Ko je odprla široke, sinje oči, jo je vprašal:

»Kdo si, Sneguljčica?«

In Irma se je nasmehnila in ponovila šepetaje:

»Sneguljčica.«

Muzikant je vesel zakuril ogenj in hitel kuhati čaj. Med tem delom pa je ostal zamaknjen. Zaslišal je prelep glas, ki se je kot srebro razlil po sobi.

Irma je s široko odprtimi očmi strmela vanj in polglasno prepevala čudovito pesem, od katere ni muzikant razumel niti besede. Toda napev je bil tako čaroben in tako mehak, kot bi kipel iz slavčkovega grla.

Muzikant je hitro vzel gosli v naročje in zaigral k napevu. Se nikdar niso njegove gosli ustvarjale toliko lepote s svojim glasom kot te minute. »S to Sneguljčico bom zmagal vsa srca, tudi najtrša in tudi tista, ki so najdalj od glasbe in pesmi!« je vzkliknil, odložil gosli in ves vesel dvignil otroka na svoja kolena. Šele sedaj se je Irma popolnoma prebudila in začudeno je strmela v muzikanta. »O, kam neki je šla mama?« je vprašala tiho.

Muzikant in Irma sta drugo jutro odšla v materino stanovanje. Mati je ležala mrtva na ležišču. Vendar se je še v smrti blaženo smehljala, kakor da vidi človeka z zlatim srcem, ki bo skrbel za njenega otroka.

»Tvoja mama je srečna sedaj. Nikar se ne jokaj, Sneguljčica,« je rekel muzikant. Kupil je rož in jih položil na mrtvo telo.

»Sneguljčica, jaz sem te našel in pri meni boš ostala. Sedaj je velika žalost v tvojem srcu, toda vedi, da ni nobena noč tako črna, da bi se ne dala razsvetliti. Midva bova nasadila spomladi cvetja na mamin grob. Odslej bo tudi njej lepše, kot ji je bilo na zemlji.«

In Irma je ostala pri muzikantu. Ta je zložil pesem, ki je govorila o deklici, ubogem otroku, ki je sredi ceste s snegom pokrit poslušal godbo in prepeval, medtem ko je njegova mati umirala. Potem se je napotil z Irmo po Širokem mestu od hiše do hiše in igral po dvoriščih, pod okni in po gostilnah. Vedno pa je poprej glasno zaklical:

»Pripeljal sem vam Sneguljčico, ki sem jo našel s snegom pokrito na ulici. S srebrnim glasom vam bo prepevala svojo zgodbo.«

In ko je ob zvokih njegovih gosli Irma zapela, so vsi ostrmeli. Čudili so se:

»Ali je mogoče kaj takega?« In vsakega bi bilo sram, če ji ne bi vsaj nekaj dal, ko je po odpeti pesmi s krožnikom v roki hodila od človeka do človeka.

Vsepovsod sta igrala, tudi po vsem starem mestu, po tistih ozkih, mračnih ulicah. Iz vlažnih sob in kleti so prihitele matere z otroki in prisluhnile godbi in pesmi. Obup se jim je pričel tajati v mračnih dušah. In tako se bo morda res zgodilo nekoč, da bodo nastopili za Irmo in za vse v starem mestu novi, zlati časi.