Pojdi na vsebino

O Prešernovim spominku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
O Prešernovim spominku
Lovro Toman
Podpisano z L. Kamnogorski.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 15 (10.4.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Vsak spominek, ki ga narod imenitnim možém stavi, ga tudi sebi stavi, kér spominek kaže, de se je narod zavedil svoje dolžnosti, svojiga poklica, svoje močí, da je spoznal pomembo take stavbe, ki je priča hvaležnosti in spodbada k enacimu, slavo zaslužljivimu načinu. Naj bolj nas mika perva rožica, naj bolj nas veselí danica med zvezdami, naj bolj osreči perva ljubezen; – kaj, dragi Slovenci! kaj so nam pervih citer slavniga rojaka gosp. Prešerna premili glasovi takó hitro krog ušes pošumeli, da bi ne bili v serce segli s sladkostjo občutkov hvaležnost izbuditi, želje povzdignuti, njemu spominek postaviti, da on je bil, ki nam je pot pokazal v zaklade bogatiga materniga jezika, ki je s prebudivnim glasam pél:

»Manj strašna noč je v černe zemlje krili,
Ko so pod svítlim soncam sužni dnovi!«
»Slovenec že morí Slovenca brata,
Kako strašna slepôta je človeka!«
»Viharjov jeznih merzle domačije
Bile pokrajne so, kar Samo!
Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
Pozabljeno od vnukov veter brije.«
»Vremena bodo Krajncam se zjasníle,
Jim milši zvezde, kakor zdej, sijale,«

Komu, ako se mu je ljubezen do domovíne v persih oživela, se ne pretresa pri téh glasih serce? komu se želja ne vzdiguje in volja, se pri stavbi znamnja – perviga spominka slovenskiga djanja – vdeležiti, ki bode porok slovenske prebude in zavednosti. Tje k znamnju bode šel starček, in vprašaje po njega pomembi bo zvedil, de je spominek možá, ki iz njegoviga rodú, iz njegoviga stanú je poln ljubezni bil, nadušen za materno slavo. Mati memo otroka peljaje bode mladimu sercu besede vsadila, ki bodo še pozno mnogo sadú domovini obrodile. Z vnetim sercam se bode mladost krog njega zbirala, se svojiga rodú in njegovih potreb zavedši to pot nastopila, na kteri se pride v slavišče hvaležniga roda. Slehernimu bo govoril spominek svoj velik namen, ki spoznati vsak ga mora, ako ni z dušo na tla, s sercam gnjusobi privezan. Delo celimu narodu veljá, tedej naj se vès narod v njem zjedini!

Veliko se je že v tej reči govorilo, vabilo, prosílo, ali zanikernost, (dedvana napčnost Slovencov) nas tudi v tem zaderžuje. Proč z njo in hitro z doneski skupej, da se zamore spolniti, kar je tako važno, da stavi se pervi kamen domačoslavniga poslopja!

Pa ne samo da se postavi spominek, temuč tudi; kak? in kje? je za pomisliti. Če nepoklican svojo misel razodeti se prederznem, naj nobeden za zlo ne vzame, temuč napčnosti in pogreške z boljšim svetam nadomestí. – To je gotovo pervo, da more spominek namenu primeren biti. Rajni pesnik je iz prostiga navadniga govora tak gladák, sladák in mili jezik, svoje občutke izreči, izlikal, da se kot beli marmelj iz navadniga kamnja sveti. Tedej bi bil primern, priličen tak spominek:

Velika, terda, gosta, naravno obdelana skala na prešerni podlagi, v sredi vglobočen in z lovoram obrobljen marmelj, čist in bel, kot sneg, in sicer na dveh stranéh z nadpisam; na eni strani:

„Francetu Prešernu, pesniku,
rojenimu ...... umerlimu ......“
na drugi: „Slovenija.“

Iz verha naj – če je mogoče – njegovo obličje (Büste) se ozira, ali naj se lepa lira olovorona sveti.

Kje pa naj se postavi spominek? – Štiri kraje bi vedil priporočiti; vsak ima kaj za-se. V njegovim rojstnim kraju na „Verbi“ na Gorenskim in sicer pri poti, de tudi popotnik zvé za dom slavniga pesnika. – Drugi kraj bi utegnil biti v Ljubljani na lepim šolskim tergu, ker je tukaj v šolo hodil, si svoj um izbistril; slovenska mladost bi tukej zmiraj pred očmí imela obudevavca k velicimu namenu. – Tretji kraj bi znal primeren biti v naj lepšim kraju naše domovine – na „Jezeru“, ki ga je v slavni pesmi „Kerst pri Savici“ tako veličastno popisal. Kraj in njegove poezije so si v žlahti; tujci tù sèm obilno zahajajo, ki bi z njegovo slavo tudi njegove pesme po svetu zanêsli. – Četertič v kraju njegoviga zadnjiga stanovanja in njegove smerti – v „Krajnju“, kjer njegovo truplo počiva.

Ako bi imel jez voliti, bi drugi ali poslednji kraj izvolil; vsaki kraj pa bode gotovo naj lepšiga kinča cele domovine se oponositi zamogel, ki bode spominek Prešernov nosil. – Na pokopališu naj se pa zaznamva, kje da njegovo truplo počiva. Duh njegoviga djanja naj se pa slaví s spominkam, ki naj ne bo na samoti, temuč v sredi Slovencov govoreč slavitelj in budeč glasitelj na tergu ali na poti. –

Častito „slovensko družtvo“ v Ljubljani! ki si se podstopilo te slavne naprave, nikar ne zaverzi mojih predlogov in ne zameri mi prederzne besede, in dobro premisli važno reč; hvaležnost vsih Slovencov bo tvojim trudu gotova; na tebi leží, obljubo spominka izpeljati – vredno in primerno.

L. Kamnogorski.