O Antonaču, ki je bil s pametjo skregan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Grad na Gorici Ljudske pripovedke iz Dobrepolj
O Antonaču, ki je bil s pametjo skregan
Tone Ljubič
O čevljarju, ki je bil v vicah
Spisano: Nataša Jereb
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



O Antonaču, ki je bil s pametjo skregan


Antonač je bil hlapec pri Koščičarju. 'Bilo je okoli svetega Lukeža; družina je šla pospravljat repo, Antonača pa je gospo¬dar poslal po drva. v Mrzli dol, globoko za Plan jo. Ker bi konje raJbili popoldne pri repi, je gospodar naročil: »Vzemi s seboj še voli, da boš laže zvozil iz dola. Je prestrmo, pa bi konja, morali preveč počivati in bi se zamudil. Zapomni si, ko boš priprazal; konje spred, voli zkd!« Šel je v božjem imenu. Kmalu je bil v dolu. Izpiregel je živali, jim dal sena, sam pa je pljunil v roke in hitro je bil voz naložen. Se oddahnil .se ni, da bi se hitreje vrnil domov. Brž je zapregel konje spred za oje, voli zad za lanket. Zapokal je z bičem in hi hot! Pa ni slo nikamor, če je še tako poganjal. Kako neki bi slo, ko pa je živina vlekla vsaka na svojio stran! Doma so dolgo čakali, (nazadnje so se čakanja naveličali in so repo zvozili z izposojeno živino. -Gospodarja pa je začelo skrbeti, stopical je sem in tja, potem ga ni več zdržalo in je šel pogledat za Antonačem. Ko je prispel v dol, je bila že trda noč. Takoj je spoznal čudno priprego. Znesel se je nad hlapcem: »Bog te Je dal, kako pa delaš? Ne vidiš, da tako sne more nikamor!« Pa je Antonač odgovoril: »I, saj ste mi tako naročili: konje spred, voli zad!« »Da bi te vranČ! Sem dejal, da vprezi konje pred voli. Kdaj se boš neki zibedi'1!« Dodobra sta se sporekla, nazadnje je gospodar zaključil: »Ne zini mi niti besedice več!« Ko sta prepregla, sta hitro odpeljala proti domu. Vrh Plan je se pot prevali. Antonač je šel zad, da je zaviral. Voz je škripal in odskakoval po nasuti cesti. Zgodilo se je, da je odskočil osnik, zadinjje kolo se je snelo in se odkotalilo čez brinje ter grmade v dolino. Antonač je vse to opazoval molče. Voz pa je še l>olj stokal, da se je iKoščičairju le prečudno zdelo in je zaosftaL Začuden je opazil, da ni enega kolesa, obrnil se je do Antonača: »Bog te je dal, ali ne vidiš, da se je snelo kolo!« Oni je odvrnili »Seveda vidim, a ste mi ukazali, da ne smem nobene ziniti« Gospodar se je še bolj razjezil, da bi Antonača skoraj uda¬ril. Iskal je kolo, toda kdo bi ga našel v taki pušči sredi trde. noči. Vrnil se je na pot in pognal hlapca domov po drugo kolo. Zabičal mu je: »Tako ga prinesi, da te ne bodo vsi videli, da naju ne bodo opravljali, kakšna furmana sva.« Antonač si je zapomnil naročilo in potem vso pot ugibal, kako bi kolo skril. Tedaj ibodo Zdenci ravno silili k zgodnji maši, pa ga bo videlo pol vasi. Pametno si je izmislil. Naskri¬vaj se je priplazil pod domači kozolec, vzel iz kota plenkačo in z njo razbil kolo z bližnjega voza. Kose je pobasal v vrečo in se vrnil na Planjo. Res je srečava! dosti ljudi. P<*vpraševali so ga, kaj nosi tako zgodaj. Vsakomur je odvrnil, da mora Martincu vrniti polšje škaitle. Sam pri sebi se je pa veselo smehljal, ker jih je tako navlekel in v redu izvršil gospodar¬jevo naročilo. Prispel je do čakajočega Ko-ščičarja. Hotel mu je hitro povedati, kako se je izmazal pri Zdencih, ko ga oni začudeno pobara: »Bog »te je dal, kje pa imaš kolo?« Namuznjeno mu je Amtonač povedal: »Tukaj, v žakelj sem ga spravil, da ga niso videli, kakor ste naročili.«  Zamislite si hudo uro, ki jo je Koščičar iznesel na Antonača. Neizbrane besede so se kar kresale, dokler ga ni še enkrat pognal po kolo. Zavpil je še nanj: »Tako ga prinesi, da bo vsak videl!« »Dobro, dobro, ka- kor rečete,« je oni od- ^sa W^S^fjl!M9W'%L vrnil in je bil že daleč

  •  ; Naglo je bil pod

domačim kozolcem, kjer je snel še drugo kolo in si ga nadel na rame. Urno je še stopil v hišo in povedal: »Poglejte, kolo nesem!« Pa k sosedu v vežo in spet glasino: »Poglejte, kolo nesem!« Po vsej vasi, v vsako- hišo: »Poglejte, kolo nesem!« Konec vasi je stala zapuščena bajta Bfinske babe, ki je že lani umrla. Tega Antonač ni vedel, zato se je obrnil tudi v to bajto in zavpil v razpadlo vežo: . »Poglejte, kolo- nesem!« Nihče se ni oglasil, zato je ponovil nekajkrat. Nato se mu je zazdelo, da -gotovo ni nobenega doma, da so šli k maši. Torej mora počakati, da bo natadno izvršil gospodarjevo na¬ročilo. Vsedel se je na polomljeno klopco in čakal, čakal... -Morda čaka še sedaj, če ga ni kdo prepodil. Ali pa je od lakote umrl, če se ga ni kdo usmilil in mu prinesel laboro-loputnika.